PROLOG
<i>Leto 2159</i>
Pozdravljen.
Ime mi je Lyla Evans. Živim v vasici blizu nekdanjega mesta London. Stara sem 16 let, toda trenutno ne hodim v šolo. Zakaj?
No, to je dolga, tragična zgodba, ki pa jo bom vseeno zapisala.
Moj oče, David Rogers je... No, je bil izjemen znanstvenik. Delal je v podjetju S.T.I.R. (Science and tehnology industries Rogers), ki ga je ustanovil njegov stric.
Pred dvema mesecema so izumili popolnoma nov element, ki pa je izjemno nevaren. Nekega dne je moj oče vodil zelo pomemben poskus s tem elementom. Toda poskus se je ponesrečil in zgodila se je eksplozija. Moj oče je bil med prvimi mrtvimi.
Toda to še ni vse. Element je izzval nekakšno kemijsko reakcijo in nastal je virus, hujši od vseh doslej: CzSQl.
Ta je populacijo ljudi z 9 milijard znižal na pičlo 1 milijardo v dveh mesecih, toda naredil je še več: mrtve ljudi je spremenil v zombije.
Jaz sem bila v času eksplozije doma, v našem dvorcu v odročni vasici skupaj z mojimi petimi prijatelji: Leom, Amelio, Olivio, Luisom in Krisom.
In še zdaj smo tu, toda načrtujemo pobeg, saj so nas začeli oblegati.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Mnenja, teorije?
PS: Če želite, lahko pogledate tudi mojo drugo zgodbico, The Dreamer: https://www.igre123.com/forum/tema/the-dreamer/196646/
12. junij 2022
Hmmmmmmmmmmmmmmmmmmm...
Next
12. junij 2022
Next
15. junij 2022
Hvala heart
16. junij 2022
1. poglavje
15. junij 1159
Zbudijo me topli žarki zgodnjepoletnega jutra. Rahlo se nasmehnem. Sobota je, mama prav zdaj pripravlja omleto, kuh in slanino za zajtrk. Ko do konca izoblikujem to misel, se mi zazdi, da nekaj ni prav. Iz kuhinje ne slišim maminega petja in ne voham slastnih dišav. Pravzaprav v tem trenutku zaduham smrad po zažganem.
"Sranje!" zaslišim Krisov glas. Zdaj me potegne v resničnost. Skupaj z mojimi prijatelji sem ujeta v hiši, obkoljeni s krvi željnimi zombiji.
Zavzdihnem, že sprijaznjena s kruto resničnostjo. Enake pobege resničnosti imam že zadnja dva meseca, odkar smo tukaj.
Ja, napisala sem DVA MESECA. Te zanima, kako nam je uspelo zdržati dva meseca brez stika s civilizacijo? No, prvič, hiša je OGROMNA. V skritih shrambah smo imeli dovolj hrane, kolikor smo je rabili, vendar nam ta že peša.
Drugič, v notranjosti hiše sta velik vrt in rastlinjak, kjer si pridelujemo sveže sadje in zelenjavo.
Tretjič, imamo svoj vir vode, neodvisen od uničenega vodovoda po mestu.
In četrtič, imamo dobrega vodjo. Kris sicer ni najboljši v kuhi, vendar zna dobro načrtovati obroke in razdeliti hrano. Po mojem mnenju je on glavni razlog, da smo do sedaj še živi.
No, za zdaj veš dovolj. Več boš izvedel, če nas boš spremljal in podpiral.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Kako se vam zdi? Nadaljujem?
29. junij 2022
Next
29. junij 2022
Se opravičujem, pisati bi moralo 15. junij 2159
Sori faceplant
29. junij 2022
Next
29. junij 2022
2. poglavje
15. junij 2159
"Lyla, zajtrk!" se zasliši iz kuhinje. "Sicer je kuhal Kris in je prav zagotovo polomija, ampak je hrana," nadaljuje glas moje najboljše prijateljice Olivie.
Nasmehnem se. V teh dveh mesecih smo postali skoraj družina. O sebi smo izvedeli več, kot sem si kdaj mislila, da bomo. Na primer: Kris obupno kuha. Luis svoja čustva izliva v poezijo. Amelia in Leo sta bila par...
"Prihajam!" zakličem. Na hitrico se preoblečem in si skrtačim lase, potem pa odhitim na zajtrk. "Na meniju: rahlo zažgana umešana jajca in dva dni star kruh," me podraži Leo. Ker so bili moji starši pomembni, smo bili precej bogati. Zato vsi mislijo, da smo tudi jedli tako. Vendar ni bilo vedno tako, toda tega ni treba vedeti ne tebi ali mojim prijateljem. "Jedla sem že slabše, ne skrbi Kris," se nasmejim.
Toda tudi če se smejem, me v notranjosti nekaj gloda. Pred nekaj dnevi mi je Kris povedal, da nam zmankuje hrane. Zelenjava, ki jo pridelamo na notranjem vrtu pa je premalo za vse nas. S Krisom sva po več ur debatirala, kako bi to rešila, toda vse poti so naju pripeljale do istega sklepa:
"Družba, čez nekaj dni odhajamo."
09. julij 2022
Next
10. julij 2022
3. poglavje
15. junij 2159
"Hahaha! Je prvi april?" se v smehu zvije Amelia. Toda kaj kmalu odneha, ko opazi moj smrtno resni obraz. "Resna si! Toda... Ka-Kako? Zakaj?" zajeclja.
"Družba," se vmeša Kris. "Poslušajte Lylo. Prav ima." Hvaležno ga pogledam. "Torej... Naj vam predstavim dejstva: Čeprav mislite, da živimo v nekakšnem majhnem raju, v katerega zombiji ne morejo, nimate prav. Zmankuje nam hrane. Zombiji so že nekajkrat vdrli noter. Tukaj nismo več varni. Tako ali tako je bilo že vnaprej določeno, da bo to samo kratkočasno zatočišče. Moramo naprej in to v čim krajšem času."
"Lep govor, toda jaz ne mislim oditi. Tukaj smo varni. Poleg tega, to je tvoj DOM, prekleto! Kako so lahko tako neumna, da bi zapustila svoj dom?!" vzkipi Olivia. Njen izbruh pa je kaplja čez rob. Tudi jaz vzkipim: "ZOMBIJEVSKA APOKALIPSA JE! Ljudje MORAJO oditi od doma! Ljudje umirajo! Moji starši so mrtvi in nič ne morem narediti glede tega!" solze mi zameglijo pogled.
"Oprosti. Žal- Žal mi je," tiho reče Olivia. Kris pristopi k meni in me objame prek ramen. "Jaz sem zraven," zaslišim Lea. "Prav imaš. Oditi moramo." To mi ogreje srce. Vsaj nekdo na moji strani. "Tudi mene lahko šteješ zraven. In oprosti, ker sem se ti smejala. Tvoje razmišljanje je pravilno." Amelia! "Mene tudi!" se hkrati oglasita Luis in Olivia. Ko pogledam k njima, oba rahlo zardevata. "Kris?" vprašam. "Sploh ti ne bi bilo treba vprašati. SEVEDA sem zraven. Konec koncev je bila to moja ideja" mi odgovori.
"Dobro. Začnite pakirati!"
17. avgust 2022
Kul Next
17. avgust 2022
Next
17. avgust 2022
4. poglavje
16. junij 2159
Ura je osem zvečer. V veliki dnevni sobi imamo nujni sestanek. Zraven naših nog ležijo nahrbtniki in manjše potovalke, v katerih imamo najnujnejše stvari: vodo, hrano, rezervna oblačila, zdravila in seveda, orožje. Sredi zombijevske apokalipse ne gre brez orožja. Po hiši smo nabrali čim več nožev ali drugih ostrih stvari. Nekatere smo z lepilnim zrakom pritrdili na palice iz rastlinjaka in ustvarili provizorična kopja. Krisu pa sem zaupala tudi naše največje upanje: majhno in lahko, a zelo učinkovito pištolo, ki jo je imel moj oče v skrivnem sefu za primer nuje. In mislim, da je zdaj kar velika nuja.
"Okej, ljudje, poslušajte!" zavpijem. Vsi se obrnejo proti meni. Zagledam se v prestrašene, blede obraze mojih prijateljev in se sprašujem, zakaj, za vraga se je ves svet zarotil proti nam. Globoko vdihnem, da se zberem. "Danes je zadnji dan, ki ga preživljamo tukaj. Jutri VSI nastavite budilke na pet zjutraj. Takrat odhajamo." Zasliši se nejevoljno godrnjanje. "Vem, da je to kar zgodaj, vendar moramo izkoristiti vsako sekundo dnevne svetlobe, saj so zombiji veliko nevarnejši po sončnem zahodu. Vem, da zna Leo voziti avto, zato je jutri naša prioriteta dobiti delujoč avto. Nato se moramo povzpeti na čim višjo in čim oddaljenejšo točko. Idealno bi bilo, če je blizu gozda, saj je gozd poln uporabnih reči: vse od lesa za ogenj do hrane. S sabo bomo vzeli tudi šotor, vendare-ta ne bo preveč uporaben med nevihto ali napadom zombijev. Zato si moramo čim hitreje zgraditi bazo. Če bo res sila, lahko sicer spimo tudi v avtu, vendar ta tudi ne bo zadostoval za vedno. Ampak pustimo zdaj to. Kot sem že rekla, naša prioriteta za jutri je pridobitev avta in najdba primernega kraja za bazo. Vem, da ne bo lahko, vendar verjamem v nas. Zdaj pa spat, jutri moramo vstati zelo zgodaj!"
Od vsega tega se mi zvrti v glavi. Soba se rahlo zamaje in zdi se mi, da ne morem več dihati. Le zakaj sem sploh kaj rekla? Mogoče je navsezadnje imela Amelia včeraj prav. Morda sploh ne bi smeli zapustiti hiše. Toda zdaj ni več priložnosti, da bi še kaj rekla. Vsi so že odšli v svoje sobe, pripravljat se na zadnjo noč, ki jo bomo preživeli tukaj. No, pravzaprav niso odšli čisto vsi. Kris stoji med podboji vrat in me opazuje. "Hej, si OK?" me vpraša. Pogleda me v oči in takoj vidi, za kaj gre. Toplo se nasmehne: "Brez skrbi, tvoj govor je bil super. Vem, da se ti zdi, da gre vse prehitro in da si sklenila napačno odločitev, vendar je vse v redu. Svet pač deluje tako, tudi med zombijevsko apokalipso." Očitno opazi, da mu ne verjamem preveč, zato se približa in me objame prek ramen. "Hej, vse bo v redu, obljubim. Verjamem vate in v nas pet. Zdaj pa, tako kot si sama rekla, pojdi v posteljo in zaspi. Pred nami je dolg dan." Njegove besede me začuda pomirijo, zato rahlo pokimam in počasi odidem v svojo sobo. Med vrati se še enkrat obrnem in rečem: "Lahko noč." Kris se taglo nasmehne in mi odvrne: "Tudi tebi lahko noč, Lyla."
31. december 2022
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani