Heya,

upam, da uživate v Halloween vzdušju (za katerega jaz osebno menim, da bi moralo trajati celo leto) in da imate dovolj časa, da morda kakšno minutko posvetite tejle zadevici

Že vnaprej hvala! ^^



Naslov: Zlomljena kravata
Stopnja: Načeloma 18+, precenite pa sami, saj ne morem nikomur preprečiti branja. V zgodbi se pojavljajo kletvice pa tudi bolj eksplicitne erotične vsebine.
Žanr: Vsakdanje življenje, psihološki žanr
Opombe:
Vse pravice pridržane.
Vsakršno kopiranje, javna raba ali objava drugod je brez dovoljenja avtorice prepovedana. V primeru plagiatorstva bo zgodba odstranjena s te strani. Zgodba je produkt moje domišljije in predstavlja intelektualno lastnino.

***

Preden objavim prvo poglavje, bi rad_a z vami delil_a še nekaj informacij glede zgodbe.

Resnično upam, da mi uspe zadevo spisati do konca, čeprav ni sama po sebi nič posebnega.
Rešuje me misel na to, da gre za krajšo zgodbo (to gotovo ne bo roman s 300 stranmi). To védenje odstrani velik del pritiska, ki ga navadno čutim, ko pišem. Vedno imam pred seboj predstavo, da moram imeti dolga poglavja, vendar mi to (zaradi slabših pisateljskih sposobnosti) nikoli ne uspe.

Zato bodo poglavja relativno kratka, njihov naslov pa bo vsakokrat označeval časovno točko v kateri bo potekalo dogajanje v tem poglavju.

Glede vsebine: zavedam se, da bo morda zadeva na koncu izpadla kot cenena Hallmarkova romantična komedija, čeprav se bom - že zaradi sebe - trudil_a, da se izognem klišéjem po najboljših močeh.
V kolikor mi to ne uspe, se iskreno opravičujem!

Želim torej, da imate v mislih, da se je to začelo kot precej slučajni navdih, ki naj bi se razvil v krajšo prozo. Upam, da mi tako zagona tudi ne zmanjka.

Izjemno bom vesel_a vseh komentarjev, predvsem tistih, ki ne bodo samo “next” po liniji najmanjšega odpora.
Pišem sicer zase, ampak intrinzična motivacija včasih ni dovolj. Včasih je potrebno malce ojačevanja v obliki pohvale, kritike ali pa celo brce v rit.

Moja napaka (no, v današnjem svetu je to definitivno “hendikep”) je tudi ta, da se ne znam promovirati. Zato se že vnaprej zahvaljujem vsem tistim, ki bi bili pripravljeni to zgodbo deliti s svojimi prijatelji
Zdaj pa takoj objavim prvo poglavje!

P. S. Naslovnico sem oblikoval_a sam_a.
30. oktober 2019
1. Trenutno

Rjavolasec, zelenih oči, v poznih dvajsetih se je sklonil nad pisarniško mizo in še enkrat preletel papirje pred seboj. Niso bili službeni, a jih je vzel s seboj, da bi se jim bolje posvetil. Zjutraj ni imel časa. Dovolil si je spati do zadnje minute, nato je vase zlil kavo in se odpravil v svojo pisarno na vrhu manjše stolpnice, ki ji je kraljeval.

Pred njim sta ležala računa za servis njegovega BMW-ja ter obnova njegove hiše. Ali bolje: dvorca. Vse skupaj so bile bolj kot ne malenkosti, a hitro so se seštele v precejšnje zneske.
Geffrey vsekakor ni bil reven, a v danem trenutku si je zaželel kakšen kovanček več. Pa ne da bi mu brez šlo za nohte, le znašel bi se rahlo pod cono udobja, katere je bil navajen. Lahko bi rekel, da je za svoj trenuten položaj trdo garal, ampak bi lagal. Precej mu je pomagala očetova zapuščina. Na njegovem potu, trdem delu in neprespanih nočeh je zraslo to podjetje, ki se je sedaj delno razširilo na Japonsko, iz kjer je prihajal Geffreyev poslovni partner. Pametni telefoni so bili nepogrešljiv delček vsakdanjika in veliko se jim nedvomno obeta tudi v prihodnosti. Ravno sedaj so v njegovem podjetju nadgrajevali osnovno umetno inteligenco v operacijskem sistemu po zaslugi nekaj strokovnjakov, ki jih je izvohal Geffrey in jim ponudil zadostno plačo, da so popakirali svoje okrasne kaktuse in lončke svinčnikov in zapustili pisarne njegovih konkurenc.

Življenje torej ni bilo slabo, a Geffrey se je že hudo razvadil. Ali pa je že od nekdaj bil. Razvajen mulec, ki dobi vse, kar zahteva. Vendar sedaj ni bilo več nikogar, ki bi mu dal. Sedaj, si je moral vzeti sam.

Ko je prečesaval številke na orjaškem zaslonu svojega računalnika, bajne vsote, ki so se obračale preko njegovih rok, se je za trenutek zastrmel skozi stekleno steno, ki je ponujala lep pogled na sivo mesto. Le tako so se njegove oči malce odpočile od modre svetlobe.

Že večkrat mu je ta ideja prišla na misel. Komu ne bi? Vsi so poznali zgodbe, tistih, ki so jih na koncu ujeli in tistih, katerim še vedno niso ničesar dokazali. In Geffrey si je lahko privoščil hudičevo dobrega odvetnika, torej bi nemara lahko obdržal vse, tudi če bi kdo kaj napačnega bleknil napačni osebi. Pa vendar se je spraševal: bi ga pekla vest? Nikoli se ni imel za izredno dobro osebo, pa vendar kriminalec ni bil. Dovolil si je tu pa tam kakšno neiskrenost, zaradi katere se verjetno njegova razmerja nikoli niso obnesla, a da bi kdaj počel kaj takšnega? Tako velikega, podlega in povsem na skrivaj?

Zopet je ošinil računa na gladki beli površini svoje mize.
Saj ne bi nihče vedel.
30. oktober 2019
Roman s 300 stranmi? Jaz si vedno rečem, da bom kratka... Kam potem pridem? Na 500. Kolikor strani bo, toliko jih bo. Jaz bom vedno zadovoljni brala

Vedno imam pred seboj predstavo, da moram imeti dolga poglavja, vendar mi to (zaradi slabših pisateljskih sposobnosti) nikoli ne uspe.


To je pa laž.

Zdaj pa k Zlomljeni kravati!
Kot sem že povedala, je to čisto nekaj drugega, kar sem vajena od tebe - in zato nikakor slabo, temveč še bolj posebno, samosvoje. Čudovito je spisano, s tistim tvojim značilnim sarkastičnim prizvokom, ki si ne vzame časa za olepševanje zadev in ki ga imam tako zelo rada.
Komaj čakam nadaljevanje! Čeprav ga že poznam, hihi
31. oktober 2019
Najlepša hvala, Pobegli puran Ne skrbi, če se najde še kak bralec bomo hitro prišli na poglavja, ki jih še nisi prebrala
31. oktober 2019
Hellou! Se popolnoma strinjam s tabo glede Halloween. Loooove it. My favorite part of the year, hehe. Glede zgodbe pa lahko rečem, da je naslov nekaj posebnega, ti da razlog za razmišljanje, o čem se bo šlo. Meni je do zdaj zanimivo, res super je opisano z njegovega vidika, da ima vsega polno "rit" pa še razmišlja o tem, da bi storil kakšno prevaro - tipical bad guy.
Neeeeeext!
31. oktober 2019
2. Tri leta kasneje

Bil je čudovit dan. Pa vendar se promet ni premikal nikamor, kakor da bi bilo na cestišču že 2 metra snega. Bil je, čeprav hladen, šele oktober. Geffrey se je leno zazrl skozi okno njegovega novega Jaguarja in leno pritiskal na stopalko. Ni mu bilo hudega, ko pa je imel avtomatika. Poleg tega bo vsaj imel izgovor, da je modno pozen v službi. Ha, kaj pa mu lahko storijo? Saj je vendar šef.

Tudi tako ne bi nihče mogel zanikati njegove mode. Ravno prejšnji teden si je dal ukrojiti novo obleko. Tokrat si je privoščil hlače ter suknjič iz česane volne. Bila je črna, tako kot so bile navadno vse njegove obleke. Če se je počutil zelo ekscentričnega, si je za kakšen poseben dogodek nadel belo obleko, sicer pa je le variiral barvo srajc ali kravat. Metuljčke je naravnost preziral, zdeli so se mu otročji in skrajno neprofesionalni.

V oblekah se je počutil le še bolj pomembnega, tudi ljudje na ulici, ki ga niso poznali, so vedeli, da on preprosto nekaj je. Na vrhu prehranjevalne verige. S takšnim vedenjem je vsak dan vkorakal skozi steklena vrata stolpnice, ki je bila sedež njegovega podjetja.
Blondinka na recepciji ga je toplo pozdravila. Kako ji je bilo že ime? Tukaj je delala komaj kak mesec in Geffrey si še ni zapomnil njenega imena. Oziroma se ni niti potrudil.
Ne da bi izgubljal preveč časa z iskanjem tablice, na njeni mizi, kjer je pisalo njeno ime, je bleknil prvo, ki mu je padlo na pamet: “Dobro jutro, Stacy.”

“Stella,” ga je ogorčeno popravila ženska, a Geffrey je njen razočaran ton povsem preslišal in se že zavihtel v kabino dvigala. Bila je prazna. Moralo je biti že tako pozno, da so že vsi marljivo delali na svojih položajih. Hitro je prispel do svojega nadstropja, kjer so bili le njegova pisarna, manjša pisarna njegove tajnice, balkon ter toaleta.

Vedel je, da mora poklicati svojega partnerja v Japonsko. To je bila najpomembnejša naloga za današnji dan. Vse ostalo bi lahko uredila tudi njegova tajnica. Potem bi si nemara lahko dovolil tudi kak obisk med zaposlene. Da bo vse delovalo tako kot mora.

Pogovori z njegovim, že nekoliko starejšim poslovnim partnerjem so ponavadi potekali v angleščini, vendar je Geffrey že treniral svojo japonščino preko plačljivih spletnih tečajev. Včasih je lahko torej v pogovor vmešal kakšno japonsko besedo ali dve in nič ni starcu bolj ugajalo kot to.

Po končanem pogovoru je Geffrey zadovoljen obsedel v svojem naslonjaču, ki ga je imel ob steni. Pogreznil se je mehko usnje in se predal ponosu. Uspelo jima je prodati rekordno vsoto pametnih telefonov, številke pa so še vedno naraščale.
Posel je potekal kot po maslu.

Vstal je in se napotil k tajnici. “Draga, en kapučino bi,” je rekel, ko je slonel med njenimi vrati, da je njegova bordo rdeča kravata visela nekoliko stran od njegovega telesa.
Ker je kavo danes že pil, si je zaželel nekaj lažjega. Po drugi strani pa: njegovo telo se je že navadilo prekomernih dnevnih doz koefina.

“Te že čaka,” se je nasmehnila rdečelaska in prijela velik rjav lonček ter vstala, da bi ga mu prinesla.
“Ah, kako si…” Geffrey si je dovolil izgledati presenečen le za trenutek. Kaj več ne bi pristajalo njegovemu ugledu.
“Ob sončnih petkih ti vedno paše kapučino.”

Geffrey je naredil požirek in se nasmehnil. Če bi se potrudil, bi lahko bil njegov nasmeh nekoliko bolj iskren. “Nikoli te ne bom zamenjal. Morda ti bom celo zvišal plačo.”
Če bo to storil, bo še pošteno premislil. Nikoli mu ni padlo na pamet, da bi koga motilo lažno upanje, ki ga je trosil naokrog.

S kapučinom se je vrnil nazaj v svojo pisarno in ga hitro izpil. Zavrtel je še nekaj telefonskih številk, natipkal nekaj e-poštnih sporočil ter se spomnil zaliti svoj fikus. Tega je imel le zato, ker ga je psihologinja zaposlena pri njemu prepričala, da mora imeti produktivno delovno okolje v sebi čim več narave. Seveda se večinoma časa ni zmenil za njegov obstoj in rastlina je svoje življenje dolgovala čistilki, ki jo je redno zalivala.

Dovolj zaenkrat. Geffrey je naredil že ogromno v preteklem mesecu, zaslužil si je malo počitnic. Slekel je suknjič, da je razkril svojo belo srajco, ki je imela ob robovih ovratnika ter okrog zapestij črto, ki se je barvno ujemala s kravato. Tak si je šel le še z roko skozi goste rjave lase ter se odpravil do dvigala. Vmes ga je tajnica radovoljno vprašala: “Kam pa kam, gospod šef?”

“Inšpekcija,” je rekel s hudomušnim nasmeškom. “Oh, jaz vas pa ne zanimam? Kako to?”
Geffrey je zataknil svoje dlani v žepe svojih črnih hlač in se naslonil na obok od vrat.
“Če boš naredila vse, kar sem ti naložil, ti bo inšpekcija dala eno zlato zvezdico.”
Po arogantnem pomežiku je nadaljeval svojo pot do dvigala.

Tokrat ni bil prazen. V njem je bila Abigail Howell. Psihologinja. Geffreyu ni bila nikoli preveč všeč. Na zagovoru za delovno mesto je delovala bolj plaho. Sedaj pa se je zdela precej neobčutljiva na njegov šarm in s tem je bil precej razoborožen.

“Ravno vas iščem!” je rekla, ko ga je zagledala. Nosila je daljšo modro jopo, ki se je podala odtenku njenih oči, dolge in valovite temno rjave lase je imela spete v čop, pod njenimi črnimi hlačami pa je imela obute usnjene čevlje s široko peto. V naročju je stiskala mapo polno papirjev.

“Mene?” je vprašal Geffrey z zaigrano začudenostjo. “Zakaj bi iskala mene? Saj sem le skromen fantič, ki čisto po slučaju vodi to podjetje…”
“Mhm, mogoče ima kaj s tem drugim delom,” je Abigail dodala hitro ter nadaljevala, ne da bi se preveč zmenila za njegove igrice: “Kot mi je bilo naročeno sem malce preverila mnenje zaposlenih o podjetju - in njegovem vodstvu - da bi videla kaj se lahko izboljša oziroma kakšne predloge imajo... imamo mi.”

Geffrey je zavil z očmi. Vedel je, kam bo to peljalo. Zaposleni so se vedno radi pritoževali, čeprav jim v resnici ni nič manjkalo. Pa kaj, če jim je moral nedavno malo spustiti plače, saj bodo dobili nazaj svoj denar, ko bodo dovolj delali zanj.

“No glede na vprašalnike in intervjuje vas imajo zaposleni večkrat za nesprejemljivega, torej neprijaznega, manipulativnega ter nekateri - predvsem ženske, seveda - tudi za seksističnega šefa. Poleg tega je raven stresa precej visoka v tem podjetju.”

“Saj vendar delate zame ne pa hodite z menoj. Vedno slišim same visoke zahteve. In stres je del življenja. Lahko gredo kam drugam, pa bodo videli, da ni nič boljše,” je mrko odgovoril Geffrey. Izstopila sta iz dvigala, a odločna Abigail ga ni pustila, da bi ji ušel.

“Razumem, vendar ste me tukaj zaposlili z namenom, da takšne težave odkrijem in jih poskušam rešiti. Brez vaše pomoči to seveda ne bo šlo.” Trmasto mu je zrla v oči in če ne bi nosila petk, bi si morala zlomiti vrat, da bi ga gledala tako blizu in tako prodorno.

Geffrey se je obrnil proti njej in rahlo dvignil brado. “Motiš se. Povedal ti bom, zakaj sem te zaposlil. Ker je dobro za posel. Ker so zaposleni vsaj na placebu. Ni potrebno veliko, da so srečni in ti boš to - hočeš ali nočeš - storila. Dol mi visi kako.”

Abigail je bila le za trenutek tiho. “Nisva še končala,” je nato rekla odločno, a nekoliko tišje, Geffrey pa jo je že odslovil z dokaj nevljudno gesto. Vztrajna pa je bila, to ji je priznal.

Ni bilo čudnega, da je po tem pogovoru vso svojo nejevoljo zlajal še na ostale zaposlene, ki jih je srečal na svojem obhodu.
“Pa naj imajo zdaj konkreten razlog, da se pritožujejo, če so ga že želeli…”

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Hvala, fantasy*, tudi tebi za komentar! In ja, res ima polno rit Ga že ne preneseš več? x)
02. november 2019
Neeeeeeeeeeeeeext!

Ne glede na vse ... mi je zaenkrat še nekako všeč.
02. november 2019
3. Trije meseci kasneje

Kakorkoli je stvari obrnil, ni bilo dvoma: lahko si je privoščil, da plačuje kakega zaposlenega manj. Tako je prišel čas odpuščanja. Pri tem se je Geffrey vedno počutil kot največji negativec v kakšnem filmu. V teh navadno niso zmagali, a spoznal je, da je v resničnem življenju ravno obratno.

Prebijal se je čez sezname zaposlenih in izbiral svoje žrtve. Vedno si je trdil, da so njegove odločitve taktične in sprejete tako, da ima od njih največ koristi. Vendar je gotovo kdaj vsak šef odpustil nekoga iz predvsem osebnih razlogov. Geffrey ni bil dosti drugačen, hkrati pa je verjel, da lahko tovrstno dejanje poveča disciplino v njegovem podjetju.

Vladavina strahu je bila vedno najboljša vladavina. Le ta je omogočala optimalen nadzor. Drugače preprosto ni moglo biti. Direktor in njegovi zaposleni niso bili enakovredni, niso mogli biti. Bilo bi protislovje, utopija, ki bi funkcionirala le kratek čas.

Že čez pet minut se je v njegovi pisarni oglasil zaposleni, ki ga je klical. Geffrey mu je pomignil proti stolu na drugi strani njegove bele mize. Temnolas moški, čigar lasje so že siveli, je sedel, brez besed.

Morda pa je že vedel kaj ga čaka. Neumen gotovo ni bil. Zaposleni so redkokdaj videli njegovo pisarno in še redkeje je šlo za napredovanje.

"G. Miles, kot vam je morda že znano, sem primoran v to težko odločitev, da zmanjšam število zaposlenih in-"
Gospod Miles ga je prekinil: "Odpoved dam." Predenj je porinil list papirja in že vstal.
"Mhm. Naj se ve, da jaz nisem dovolj dober zate. Da veliki Geffrey Cane ni dovolj dober zate. Me zanima kako se bo tak odnos obnesel pri prihodnih delodajalcih…"

"Za nikogar niste dovolj dobri, Cane. Niti zase. Sploh niste več človek."
Richard Miles se je nato obrnil in odšel. Začuda je vrata za seboj zaprl precej nežno.
Geffrey je slišal že marsikatere govorice o sebi, a le redki so se mu upali povedati kaj takšnega v obraz.

Je bil res tako slab? Ah, ne, ni moral biti tako slab. Miles je bil le eden izmed mnogih. Marsikdo je bil gotovo še precej zadovoljen z njim. Sicer tudi oni bi dali odpoved.

Ponovno trkanje. Geffrey je osorno pogledal vrata in nejevoljno rekel: "Naprej."

Ne spet ona, si je mislil, ko so se Abigailine modre oči uprle vanj. Vstopila je naprej, ampak se ni usedla. "Sem slišala, da je dal Richard odpoved."

"Oh, kako novice hitro potujejo," je odvrnil Geffrey sarkastično. Če ga ne bi srečala na hodniku, mu morda sploh ne bi prišla težit.

"Saj se zavedaš koliko je prispeval k podetju? In kdo bo zdaj vodil tim namesto njega? Bil je popoln za nalogo."

"To boš pa ti izvedela s svojimi testki in mi zdaj nehala srati po glavi. Osredotoči se na svojo službo," ji je zabrusil nazaj Geffrey.

"To je moja služba!" Abigail se ni vdala. Navadno je Geffreyev osoren pogled vsem pognal hlad po žilah, ampak ne njej.
Zdelo se je že kot da bo nadaljevala, argumentirala svojo trditev, vendar ji Geffrey ni dovolil: "Če jo hočeš obdržati, se spokaj iz moje pisarne."

Grožnja je delovala in Geffrey je spet ostal sam, v najvišjem nadstropju stolpnice. Zakaj ni že odpustil te ženske? Zakaj si je to počel?
Zaposlil je mlado in naivno psihologinjo, dobil pa je vztrajno in zagnano psihologinjo, ki ji je bilo dejansko mar za svoje principe in načela, ne le za plačo.
Pa vendar, tudi denar je potrebovala. In kadar je šla čez mejo, je bila to njegova varovalka.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
So you like bad guys, huh fantasy*?
05. november 2019
Neeeext, perfect! Sploh ono

"To boš pa ti izvedela s svojimi testki in mi zdaj nehala srati po glavi. Osredotoči se na svojo službo," ji je zabrusil nazaj Geffrey.



It depends ... Hahaha
07. november 2019
4. Ta mesec

"Tukaj živiš?" je v neveri vprašalo svetlolaso dekle pred njegovo hišo.
"Ljubo doma, kdor ga ima," je odvrnil Geffrey arogantno, prijel Bernice pod roko ter jo povedel mimo velikih vrat, ki so se odprle na njegovo povelje.

Bernice je bila vzhičena. Nič čudnega glede na njeno energično naravo. Ta je bila morda za Geffreya kar malce preveč. No, saj je bilo vseeno. Šlo je le za eno noč.

Spoznala sta se v baru pred njegovim sedežem podjetja. Geffreyu se ni bilo potrebno kaj preveč truditi, da so se mlada in privlačna dekleta lepila nanj. Še k sreči - pogosto se mu res ni ljubilo igrati šarmerja in laskati dekletom komaj iz pubertete. Pa vendar je kot vsak moški potreboval potešitev svojega libida, ali vsaj tako je verjel.

Geffrey ni bil prepričan, kaj je Bernice pričakovala. Imel je že dekleta, ki preprosto niso razumela, da gre le za bežne avanture in so mislile, da je njihova prava ljubezen. Navadno kljub temu ni imel večjih težav pri odslavljanju. Preprosto nagnal jih je ven, ali pa jih zapustil zgodaj zjutraj in prepustil nadležno nalogo zavračanja mladih deklet svoji slugi.

Ko sta vstopila v hišo, je Bernice ušla iz njegovega prijema in se začela razgledovati po dvorani. Hodila je od slike do slike, preučevala različne okraske in se vmes hihitala. Bila je nedvomno pijana. Še toliko bolje. Na koncu se je usedla na belo zofo in Geffrey je izkoristil njen raziskovalni pohod za šampanjec. Prinesel je dva visoka kozarca in ji enega podal.
“Uu, kako fensi,” se je zahihitala Bernice, ko je prijela kozarec. Takoj ga je nagnila in izpraznila vso vsebino.
“Se ti pa mudi,” je dejal Geffrey in še preden je vedel, je bilo dekle že na njem. Komaj je uspel odložiti kozarec na mizico poleg zofe.
“Kako se mi ne bi, ko pa si tako seeeksiii,” se je hihitala Bernice in se igrala z njegovo kravato. Geffrey ji je dovolil, da ga je podrla na mehko usnjeno podlago in usedla nanj.

S koncem temno vijoličaste kravate ga je rahlo lopnila po licu in se zasmejala. Geffreyeve roke so se medtem že znašle na njenih bokih. Že naslednji trenutek je kravato Bernice močneje zagrabila in se potegnila bližje, v hlasten poljub. Grabila je po njem kot požrešna pošast in že se je lotila njegovih gumbov srajce. Geffrey pa je uspel odpeti njen modrček preko njene tanke bluzice.

Ni trajalo dolgo, da sta bila oba zgoraj brez, medtem ko je Bernice še vedno pogumno sedela na njem. Sedaj je z zadnjico začela počasi krožiti in drgniti ob Geffreyevo mednožje in se pri tem poredno smehljati. Geffrey jo je tiho opazoval.
Njena zardela lica.
Njen nasmeh poln zob.
Pobarvani in skuštrani lasje.
Polne in sijoče prsi.

Ga je to res vzburjalo? Bolj pomembno - se je to res prvič vprašal?

Geffrey je skušal potlačiti svoje nesmiselne misli in z rokami segel k Bernicinim prsim. Igral se je z njenimi bradavičkami, vendar se še vedno ni mogel otresti neprijetnega občutka. Njegov tok misli je Bernice prekinila z rokami, ki so začele odpenjati njegov pas.
“Le kaj se skriva tam spodaj?” se je zahihitala in potegnila pas ven iz hlač ter ga vrgla na tla.
“Poglej, če si dovolj pogumna,” ji je odvrnil Geffrey, a njegov pogled ni bil na njenih očeh, temveč na njenih rokah, ki so odpenjale zadrgo in naposled še spodnjice potegnile nekoliko bolj dol, da je lahko napeti korenjak skočil pokonci izpod hlač.

“Ulala,” je zapela Bernice in se ga lotila z usti. Geffrey je zaprl oči in se posvetil zgolj telesnim občutkom. Sedaj ni bilo več prostora za dvome. Ampak dvomi ga niso pustili pri miru. Ko je odprl oči, da bi z roko zagrabil njene lase in je potegnil še bolj dol na njegovo mednožje, se je vrnil tisti nenavadni občutek.

Je bilo kaj narobe z njo in prej ni opazil? Je imela morda čuden nos? Pretirano poševne oči? Preveč materinih znamenj?

Ni uspel ugotoviti kaj ga je tako mučilo. Bernice pa očitno ni opazila, saj se je ustavila in si začela slačiti veliko pretesne kavbojke. Geffrey je ponovno poskusil zamotiti misli in se je osredotočil na brcanje hlač s sebe. Sedaj sta bila oba gola in Bernice se je ponovno povzpela nanj.

“Imaš kondom?” ga je vprašala. Očitno ni bila tako pijana, da bi pozabila na kontracepcijo. Geffrey je seveda imel kondome, a ne pri zofi. Ni pričakoval, da se bodo stvari tako hitro odvijale. “Grem iskat, počakaš tukaj?”

Bernice se je nekoliko našobila kot petletnica nato pa z zaigrano otožnostjo rekla: “Če boš hitro…”

Geffrey se ni trudil oblačiti, čeprav tudi po svoji hiši navadno ni paradiral gol. K sreči ga načeloma nihče ni mogel videti. Ko je prispel do spalnice se je iz nekega razloga za trenutek usedel na posteljo. In vsi tisti čudni ter tuji občutki so se vrnili. Kaj je bilo narobe? Opazil je, da ga je to tako gnjavilo, da ga je seks že povsem minil.

Nadel si je svilen plašč in se vrnil, brez kondoma. Bernice ga je nekoliko postrani pogledala, saj je morala zaznati, da je nekaj narobe. Geffrey se je sklonil k razmetanim oblačilom in ji začel podajati njene kose. “Moraš iti,” je rekel resno.

“Kaj?!”
Geffrey ji je porinil bluzo v naročje: “Daj, obleci se in pojdi.”
“Kaj sem naredila narobe? Halo, se lahko pogovarjaš z mano?” Kljub pritoževanju se je Bernice naposled le oblekla. Geffrey je ves ta čas strmel nekam v tla, potem pa jo je zagrabil za nadlaket in jo odvedel do vrat ter jo postavil na prag.

Prisilil se je reči le še tih “lahko noč”, nato pa zaklenil vrata.

Z zavzdihom se je sprehodil nazaj do zofe, sedel in popil šampanjec. Morda danes bogovi preprosto niso hoteli, da seksa.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Hvala, fantasy* da bereš in ti je všeč!
08. november 2019
Ni panike Z veseljem!
Next
09. november 2019
Ne berite tega prou gadno je
09. november 2019
ej senca biftek te pozdravla
09. november 2019
5. Naslednji mesec

Bil je še en povprečen dan. Geffrey je že porabil svojo dnevno mero produktivnosti, zato je ob dveh že slonel na ograji balkona in opazoval mesto pod seboj.
Avtomobili so dirkali iz enega konca na drugega kot ponavadi. Ceste niso bile nikoli prazne. Sonce je kukalo izza oblakov in rumenkasta svetloba se je odbijala od nekaterih steklenih stolpnic. Sicer pa je bilo še vedno vse precej sivo. Dokler ni opazil reševalnega vozila v svojih udarnih barvah, na katerem so utripale modre lučke. Z vso hitrostjo je brzelo po glavni cesti. Čez nekaj trenutkov je zaslišal tudi sireno.

Nikoli ni maral siren. Bile so obupno glasne, zvok je zarezal v njegova ušesa in imel je občutek, da se bosta njegova bobniča vsak hip razpočila ter bo tako obsojen na večno tišino. Zdrznil se je ob tej misli in odšel nazaj noter. Začel je pospravljati še nekaj papirjev, ki jih je imel na mizi, da bi lahko potem nemara naredil kakšen obhod po svoji stolpnici. Takrat je zaslišal kako so se odprla vrata njegove pisarne in že se je obrnil, da bi nadrl vsiljivca, ki ni znal trkati.

Nemo je obstal. Pred njim je bila majhna skupina policistov. Prvi je stopil naprej in pokazal svojo značko. “Geffrey Cane, aretirani ste zaradi poneverbe.”

Te besede so delovale kakor fizičen udarec v pleksus. Minil je trenutek ali dva, da je sploh lahko zbistril svoje misli. To še ni pomenilo, da je imel dovolj časa, da bi se odločil za ustrezen odziv.

“Kaj?! Tega ne morete storiti!”
Do njega je stopil drug policist, moški, ki je bil precej večji in verjetno tudi močnejši od njega. “Imate pravico do molka in pravico do zagovornika, ki si ga lahko izberete sami. Vse, kar boste povedali, lahko uporabimo proti vam na sodišču.”
S temi besedami mu je nadel lisice. Geffrey je takoj začutil jeklen hlad okrog svojih zapestij in vedel je, da mu sedaj ne preostane nič drugega, kot da čimprej pride do svojega odvetnika.

Kdo za vraga, ga je izdal? Če bi vedel, bi ga zadavil kar na licu mesta. Lisice gor ali dol. Policisti so ga odvedli do dvigala in na poti do tja so šli mimo tajničine pisarne. Vrata so bila priprta in Geffrey je videl kako je tajnica umaknila pogled.
“Prekleta pizda, ona je bila,” si je mislil.
Kako se je lahko to zgodilo? Bil je izjemno previden in precej prepričan, da je odkritje goljufije močno presegalo njene kompetence. Ji je kdo pomagal? Ampak… Zakaj? Od nje res ni nikoli dobil občutka, da ga ne mara. Vedno je bila tako prijazna do njega...

V dvigalu je bilo zadušljivo. Spustili so se v čisti tišini, Geffreya pa je neizmerno motila roka, ki ga je držala za ramo. Saj jim nima kam pobegniti, prekleto…

Spodaj, jih je na recepciji Stacy ali Stella, kdorkoli že, nemo opazovala, ko so zapustili stavbo. Geffreya so ne preveč nežno strpali v policijski avto in se odpeljali.

Celotno pot je skušal kontrolirati svoja čustva. Poznal je svoje pravice in vedel je, da upanje še obstaja. Vsaj zaporu se je moral izogniti za vsako ceno.
Kljub vsej racionalizaciji, vsem idejam in načinom, da se reši lisic, ni mogel zanikati strahu, ki se je počasi dvigal iz globine njegove duše.
Že dolgo ga ni bilo strah. Čisto je že pozabil kako grozen občutek je to. Kako intenziven in posesiven. Celotno njegovo telo je reagiralo nanj.

“Fak, umiri se no,” si je prigovarjal. A v prsih ga je dušilo.

***

“Geffrey, Geffrey, Geffrey… V kakšni kaši si se pa ti znašel?” je začel Larry Ruttwold, s hudomušnim nasmeškom. Njegov odvetnik. Geffrey ga ni nikoli preveč maral. Skupaj sta študirala pravo, dokler se ni Geffrey izpisal. Larry je bil že od nekdaj nadut in poln samega sebe, vendar je na fakulteti blestel in tudi sedaj je svoje delo opravljal zelo dobro. Nič čudnega, da je bil eden najdražjih odvetnikov daleč naokoli.

“Tukaj nisi zato, da bi mi pridigal,” je odvrnil Geffrey sitno. Njegov glas se je odbijal od sten zasliševalne sobe. Vedel je, da ju opazujejo, vendar jima niso smeli prisluškovati.

“No, glede na to, da si ukradel kar zajetno vsoto denarja, imaš vsaj nekaj, s čim me boš plačal, torej se lahko lotiva posla.” Larry se je nadalje le zresnil: “Najprej uskladiva zgodbi, kar je pač za uskladiti. Mislim, da je do sojenja še vedno najbolje, da molčiš.”

***

“Tudi v najboljšem primeru, boš na slabem glasu. Vprašanje kaj bodo na to rekli tvoji Japonci… Lahko si ob službo, hišo, avto, vse. Upam, da imaš prihranke.”

Larryjeve besede so odzvanjale v Geffreyevi glavi, ko je ležal na svoji orjaški postelji in strmel v strop. Ob vse. Kaj za vraga se bo potem zgodilo z njim? To, kar je počel, je bilo vse, kar je znal.

Zbrati je moral ogromno količino volje in energije, da je vstal. Bil je že pozen. Je bilo zdaj sploh še pomembno? Gotovo so že vsi njegovi zaposleni vedeli… No, saj bodo tudi oni ob službo, nimajo se česa veseliti, tepci privoščljivi.

Sedel je v Jaguarja, zavedajoč se, da se bo nemara mogel posloviti od njega. Avto mu je bil res všeč, čeprav bi bil v danih razmerah povsem zadovoljen tudi s prejšnjim BMW-jem. Parkiral je na svoje mesto in vstopil. Tokrat ga ni pričakala le ena samcata oseba za recepcijo, temveč se je kakih dvajset, če ne še več zaposlenih zgrnilo v vhodno dvorano in ko je Geffrey vkorakal notri, so ga skorajda obkolili kot trop volkov.

Kot bi se vsak, ki ima nekaj soli v glavi, se je ustavil in se ozrl po zaposlenih. Vsi so strmeli vanj kot resnično kakšne divje zveri, ki ga bodo vsak hip raztrgale. V kotu, nekoliko odmaknjeno od ostalih, je opazil Abigail. Njen pogled ni deloval jezno, temveč zgolj razočarano.

“Vsi smo vedeli, da si kreten, a vsaj plačani smo bili, četudi si nam stalno nižal plače. Zdaj pa zaradi tebe še službe ne bomo imeli!” je začel eden izmed njih, očitno vodja upora.
Geffrey se ni odzval. Le strmel je v izzivalca pred seboj, z dvignjeno brado in pokončno držo. To mu je morda dajalo vtis neustrašnosti, a v sebi se je počutil precej ogroženega. Nič ga ni več ščitilo: ni imel avtoritete nad temi ljudmi, ni jim mogel groziti z odpuščanjem, bil je le še navaden človek, odgovoren za njihovo trpljenje.

Po tej obtožbi se je po sprejemni dvorani razlegel val odobravanja in nesramnih opazk, ki so letele na Geffreya. “Upam, da si ukradel dovolj, da boš gnil v ječi, do smrti!” je zaklical eden izmed njih.

Tedaj je eden izmed množice, čokat, starejši moški, stopil naprej. “Tole, je v imenu vseh.”
Moški se mu je nato začel nevarno približevati. Geffrey je že želel stopiti korak nazaj, vendar je bil prepozen.

Geffrey se je skrčil po udarcu in njegova roka je avtomatsko švignila k nosu, ko se je iz njega po obrazu začela širiti bolečina.

“Hej, nehajte! Z nasiljem ne boste ničesar rešili!” Močan glas je prepričal množico, da se je nekoliko umaknila in prednjo je prišla Abigail. Geffrey, še vedno sklonjen, jo je ošinil s pogledom.

“In ne misli, da te branim,” mu je rekla: “Le nisi vreden niti udarca.”
Ob teh besedah se je vzravnal in ošinil svojo dlan. Seveda, krvavel je iz nosa. Kapljica je ušla tudi na njegovo belo srajco. Abigail je bila že od nekdaj brez dlake na jeziku, a tokrat so ga njene besede prvič zabolele. Morda še bolj kot udarec.

Geffreyu so dali jasno vedeti, da ni več zaželen tam. Razumel je, da je premagan, zato je po najboljših močeh obrisal svoj krvavi nos, se obrnil in odšel. Za seboj je zaslišal zamolklo ploskanje.

Usedel se je v avto in poskušal najti kak robček. Ko mu je to uspelo je vanj zavil svoj nos in se nagnil naprej, k volanu. Skušal je globoko zadihati. Prvič se ga je poleg strahu, polotil še čisti obup.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Dun, dun, dun!
Saj si je zaslužil tale "nose-bleed", kajne? Ali pač? :3
11. november 2019
Ufff, tole je napeto! Sem mislila, da bo dalj časa trajalo, da ga dobijo. Si zasluži, morda celo kaj več kot to. Moje razmišljanje: On in Abigail bosta someday celo skupaj prišla, če ne bo tak kreten. Maybe. Sam verjetno ga zdajle prvo čaka ponižanje na celi črti.

Next!
12. november 2019
6. Osemnajst let nazaj

Kosmiči so ga navadno že čakali na mizi v kuhinji, ko se je spustil po stopnicah, še ves omotičen od spanca. V pižami se je vsak dan odvlekel do mize in se sesedel na stol ter prijel žlico z minimalno silo, tolikšno, da se je še obdržala v njegovi dlani. Po nekaj grižljajih se je njegov okus le prebudil in lahko je razločil okus sladke čokolade razmočene v mleku.

Geffreyevi starši so bili tak čas že v službi, zato je zajtrkoval sam. Imel je to srečo, da mu je mama vedno pripravila zajtrk in ni sam izgubljal časa za to. Ko je pojedel, se je le še očedil v kopalnici in oblekel, nato pa na ramena zavihtel šolsko torbo ter se odpravil proti šoli.

Ta ni bila daleč, zato je hodil peš. Ugotovil je, da je to tudi veliko bolje kakor čakanje na avtobus. Hodil je večinoma ob glavni cesti, le zadnji del poti je raje ubral bližnjico, če trava ni bila preveč mokra. Mama ga je vedno okarala, če je premočil čevlje in potem imel ves dan mokre nogavice.

Geffrey je imel sicer rad šolo. Rad se je učil novih stvari, navduševalo ga je predvsem naravoslovje. Vendar pa je šola zanj imela tudi svojo temačno stran.

V šoli se je navadno družil z Johnom in Michaelom. Bila sta njegova najboljša prijatelja. Tisti dan Michaela ni bilo v šoli. Učiteljica jima je povedala, da je zbolel, zato je njegova mama klicala, da ga ne bo v šolo. Tako sta z Johnom sama začela na veliko razglabljati o neki novi igrici, ki je nedavno izšla. John in Geffrey sta jo že dobila, Michael pa še ne. Geffrey je tako ali tako dobil večinoma vse, kar si je zaželel, vendar je po drugi strani tudi sočustvoval s tistim, ki niso. Pogosto so skupaj igrali igrice, doma drug pri drugemu ali pa vsak na svojem računalniku in so se pogovarjali preko slušalk.

Igrice so bila za Geffreya precej zabavne, čeprav tudi v kakšnem športu ni bil slab. Sicer nogometa ni preveč oboževal, je bil pa boljši v odbojki ali v igri med dvema ognjema. Ocene je imel tudi dobre, čeprav ni nikoli prekašal pridne Mary, s samimi peticami.

Pa vendar ga je večkrat skrbelo kaj bo v šoli, večkrat bi najraje ostal, kar doma. Bil je namreč tarča dveh učencev, ki sta bila sedaj že v devetem razredu. Rada sta se izživljala nad mlajšimi in kdo ve kako in kje sta našla prav Geffreya.

Začelo se je, ko je nekega dne Geffrey prišel v šolo z novim metuljčkom, ki ga mu je kupila mama. Pristajal je njegovi vijoličasti srajci in bil je zelo ponosen nanj. Deanu in Troyu pa takšna moda očitno ni bila preveč všeč, saj sta se takoj zapičila v metuljček in ga začela zafrkavati.
“Misliš, da si lep? Jutri bo imel že kravato!”
“Eh, samo punci se hoče prikupiti. No, katera ti je všeč? Saj je vseeno, takega polizanca ne bo vzela!”

Sprva je bilo le nadležno in Geffrey ju je uspešno ignoriral in pobegnil v zavetje svojega razreda. Vendar sta se ga ustrahovalca zapomnila. Vsakokrat ko sta ga videla, sta našla nekaj, s čimer sta ga lahko drezala, pa naj je to bilo še tako trivialno kot kakšen odvezan čevelj na primer. Najhuje je bilo, ko je Geffreyu sredi leta nepričakovano umrla mama.
Deanu in Troyu se to ni zdela neprimerna tema za izzivanje in Geffrey je pred njima bruhnil v jok, kar pa je vse skupaj naredilo le še bolj mučno.

Kmalu sta z verbalnega nasilja prešla na fizičnega. Začela sta ga porivati po hodniku, mu krasti stvari iz torbe in ga izsiljevati za malico, denar ali karkoli drugega je imel, kar bi ju utegnilo zanimati. Govorila sta mu naj jima kaj prinese, saj so vendar prijatelji. Geffrey se jim je skušal zoperstaviti, a s takim obnašanjem si je prislužil le kakšno klofuto ali pa brco v trebuh. Začuda sta ga vedno uspela najti, ko je bil sam. Največkrat na poti v ali pa iz šole. John in Michael sta se komaj zavedala, da se mu to dogaja. Kadar jima je omenil, sta bila sprva glasna, kako ga bosta ščitila, že v naslednjem trenutku pa sta na to povsem pozabila. Zdelo se je kot, da to nikogar ne zanima.

Geffrey se ni upal ničesar reči očetu, saj je bil ta po materini smrti povsem potrt. Učiteljem pa tudi ni zaupal in je verjel, da bo le še huje, če spregovori. Tolažil se je s tem, da bosta Dean in Troy kmalu končala zadnji razred osnovne šole ter ga končno pustila pri miru.

Na neki točki se je vendarle začel spraševati kaj je storil, da si je to zaslužil. Kaj je bilo narobe z njim, da ji bil tarča posmeha? Bilo mu je vse bolj hudo in vse bolj je te tegobe držal v sebi in jih skrival pred drugimi. Dokler le ni prišel konec šolskega leta in končno je lahko zadihal.

Dihal je čist vaški zrak in vedel, da ne bo nikoli več srečal Deana in Troya. Vsaj ne v takih okoliščinah. Ni pa se zavedal, da bosta vedno prisotna v delčku njegovega uma, v brazgotinah, ki sta jih povzročila njegovi duševnosti.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Morda pojasnilo za njegovo vedenje... pa je tudi izgovor?
16. november 2019
Hmm ... to bi pojasnilo nekaj stvari, ja. Res je, da ima težave z nerešeno preteklostjo; ranami, ki se ne morejo zaceliti in jih skriva pred drugimi. Vedenje je nedopustno, a je zdaj nekako bolj razumljivo (z vidika žrtve, trpljenja in ponižanja v mladosti) noče več biti na tem mestu in igra drugačno vlogo (samozavestnega, nesramnega, manipulativnega izkoriščevalca). Ko krinka dokončno pade, bo zanimivo.

Vse to ne opravičuje dejstva, da je z ljudmi okoli sebe ravnal kot, da so kupček "dreka", na katerega je po nesreči stopil. Moč in denar pogosto pokvarita ljudi, kljub temu pa ne dajeta pravice poniževati ljudi brez razloga (ne glede na to kak shitty life je imel sam). Prej ali slej se vse vrača. Karma is a bitch.
16. november 2019
7. Danes

Geffrey je stopil iz sodniške dvorane precej otopel. V glavi se mu je vrtinčilo polno besed, njegovih in tujih, a jih ni mogel povezovati v smiselne povedi. Larry ga je potegnil za seboj do kota na hodniku in mu namenil čuden pogled. Geffrey je moral delovati res odtujeno.

"Hej, zmagali smo! Samo varščino plačaš in si prost, nič zapora!" Larry se je nasmehnil, a njegov nasmešek je zbledel, ko je bil Geffreyev odziv le zamaknjen "ja".

Pogledal je čez Larryjevo ramo, skozi steklena vrata stavbe. Tam je bila že gruča ljudi, nekateri s kamerami, drugi z mikrofoni v rokah. Novinarji so se že prepirali, kdo bo prvi prišel do Geffreya in kdo bo spisal ali poročal najboljšo zgodbo.

Larry je opazil njegov pogled. "Ne, skrbi. Bom jaz poskrbel zanje. Ti samo pojdi v avto."

In tako je Geffrey tudi poskušal. Pri tem mu ni uspelo preslišati vseh novinarskih vprašanj, tudi takih, ki so z vso silo trkala na njegovo vest.

"Ali je res, da vas je zaposleni udaril?"
"Lahko potrdite preklic pogodbe s strani vašega poslovnega partnerja?"
"Boste morali res prodati svoj dvorec?"

Da, vse je bilo res. Zato se Geffrey definitivno ni počutil kot zmagovalec. Res se je izognil zaporu, ampak kaj zdaj? Izgubil je vse, kar je imel.

Ko je prišel domov, je za trenutek obstal sredi vhodnega prostora. Moral je zbistriti svoje misli in narediti načrt. Moral je zavarovati to, kar je lahko obdržal in predvsem, se je moral spraviti stran od tega dela mesta, kjer so ga vsi poznali.

Ni se predal obupu. Šel je v drugo skrajnost in zanikal vse svoje strahove in dvome.
"Vse bo v redu, vse je v redu… Našel bom manjše stanovanje, novo službo, ni panike, mala malica…" si je govoril, ko je vlačil na kup stvari, ki bi jih vzel s seboj.

Šele takrat je ugotovil koliko nepotrebne krame je imel v hiši. In sama hiša je bila res orjaška, lahko bi preživel tudi nekje, kjer mu ne bi bilo potrebno pokuriti vseh dnevnih kalorij na poti od kavča do kopalnice. Vsekakor mu ne bi bilo hudega nekje, kjer bi bile stvari bolj pri roki.

Ko je imel v glavi približen razpored kaj vse potrebuje in česa ne, je sedel pred računalnik in začel brskati. Selitveni servis, stanovanja, službe. Cena, kakovost, udobje, kompetence.
Vse skupaj je bilo težje kot si je mislil. Stanovanje bo že dobil, a moral je računati na to, da mu bo enkrat zmanjkalo prihrankov in bo moral plačevati stroške s plačo. Vendar, ker je končal zgolj gimnazijo, ni imel na voljo veliko poklicev. Pravzaprav so bile najhujše borne plače, ki so zahtevale ogromno truda. Ravno nasprotje njegovi službi do sedaj.

Vedel je, da ne bo smel biti izbirčen, čeprav se ni videl v vlogi natakarja, delavca v avtopralnici ali prodajalca sladoleda. Večina teh del je bila tako ali tako študentskih. Sicer pa so bili po izobrazbi na istem.

Geffrey bi sicer dokončal pravo, če ne bi takrat za rakom umrl še njegov oče. Nekdo je moral prevzeti podjetje in imel je srečo, da je bil kandidat za to prav on. To mu je omogočilo lagodno življenje. Katerega je zdaj seveda zapravil. To misel je skušal odgnati. Ni vedel kaj bi se zgodilo z njim, če bi se ji bolj posvetil.

Geffrey se že dolgo ni soočal z dejanskim problemom. Že dolgo ni bil pod stresom, v njegovem življenju je šlo vse kot po maslu. Sedaj pa se je, kar naenkrat vse porušilo. Njegovi mehanizmi za spoprijemanje pa še niso bili pripravljeni. Zlasti za spoprijemanje s čustvi. Zato je vse skupaj odlašal. Sicer je skušal narediti načrt za naprej, vendar ni vedel, kako dolgo bo lahko vztrajal v odvračanju pozornosti od svojih notranjih procesov.

Ura je bila že pol enajstih. Geffrey je še vedno buljil v svetleč zaslon računalnika, v temni sobi. Čutil je potrebo, da čim prej najde stanovanje in pobegne od tu, zato je sedaj še vedno brskal za najboljšimi ponudbami. Končno se je vdal utrujenosti in si shranil to, kar je imel v ožjem izboru.

Stuširal se je in preoblekel v pižamo. Svoj odsev v ogledalu ga je presenetil. Izgledal je precej utrujen, še bolj kot se je počutil. Njegove svetlo zelene oči, ki pa so bile čisto pri zenici rjave, so delovale prazno. V njih ni bilo več tiste običajne iskrice.
“Vse je v redu. “Vse bo v redu,” si je spet ponovil in se po umivanju zob spravil v posteljo.

Tisto noč ni preveč dobro spal.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Mhm, se strinjam, fantasy*. Preteklost v tem primeru, je lahko dobra razlaga zakaj se Geffrey vede tako kot se, vidimo vzroke njegovega vedenja, vendar pa to nikakor ne sme postati izgovor ali opravičilo.

In sedaj? Misliš, da bi bilo bolje, če bi pristal v zaporu? Ali bo "real life" še toliko bolj izziv zanj? Je sploh sposoben preživeti v njem?
(In hvala, ker še vedno vztrajaš! <3)
20. november 2019
Nee, tako je boljše. Včasih te real life nauči veliko več kot bi te npr. "čepenje" v zaporu. Z realnostjo se je treba soočiti, hočeš ali ne, pridobit izkušnje kot vsak smrtnik. Se pa tega vsak loteva na svoj način, to je res. Nekje je treba začeti pa čeprav iz nič. Vsi smo sposobni preživeti (tudi on), če le najdemo voljo in smo v to primorani. I think.

Verjetno bo našel neko stanovanje, začel iskati službo (verjetno bo vzel, kar pač bo), da se bo preživljal ... potem pa šel nazaj študirat pravo. Hah, ne. Premalo zapletov. Ni zanimivo. Prepustim se tvojim idejam.

Next!
21. november 2019
8. Naslednji dan

Našel je službo. Še enkrat je preletel vse zahteve in vedel, je da je bil primeren zanjo. Dolgo je delal v pisarni in to delovno mesto ni od njega zahtevalo prav ničesar, česar ne bi znal. Oklepal se je tega drobca upanja in se oblekel za razgovor. Imel je srečo, da je bil ta že danes in da tega ni spregledal.

Čeprav ni imel izkušenj z razgovori, je vedel kako narediti dober vtis. Kako delovati samozavestno in predvsem, kako se hvaliti. Imel je prave kompetence in plača je bila še kar dobra. Te priložnosti ni smel izgubiti.

***

“Žal mi je, iščemo nekoga bolj izobraženega. Nekoga z ekonomske fakultete, diplomanta ali še bolje: magistra.”
Geffrey je vedel, da ne gre za to. Ženska nasproti njega ni mogla skriti dejstva, da ga je prepoznala. Njene temne oči so bile polne gnusa, pa nemara tudi strahu.
“Ampak poglejte, vsem zahtevam sicer ustrezam. In to sem počel vrsto let…”
Ženska se ni več mogla zadrževati.
“Vemo, kaj ste počeli vrsto let, gospod Cane,” je rekla pomenljivo in razgovor je bil s tem zaključen. Geffrey bi jo najraje mahnil, vendar se je zavedal, da ga to prvič: ne bi nikamor pripeljalo in drugič: tako obravnavo si je povsem zaslužil.

Poln nejevolje, razdraženosti in brezupa je zapustil stavbo, kjer očitno ne bo nikoli delal. Hitro je stekel do svojega Jaguarja, da ga dež ne bi preveč zmočil. Kot, da situacija ne bi mogla biti še slabša, je vozilo po nekaj metrih zajokalo in se ustavilo.
“Pizda, ti kripa draga, nimaš se kaj kvariti!”

Ni imel drugega, kot da je poklical asistenco, da bi ga prišla pobrat avtovleka. Saj je bilo vseeno, denarja za servis gotovo ni imel. Avtomobil bo moral prodati in si omisliti kaj cenejšega. Če bo sploh dobil službo seveda. Brezveze, saj ni imelo nič več smisla. Se je bilo sploh še vredno truditi?

Ni bil več prepričan kako je prišel do doma. Kaj je govoril z gospodom z avtovleko, kaj je bilo narobe z avtom, kako je s servisa prišel domov… Vse se je zdelo tako oddaljeno in nerelevantno. Vedel je le še, da je čas, da se preseli.

Premočen je prispel v svoj dvorec in se vrgel pred računalnik. Izbral je dva stanovanja, ki bi si ju za začetek lahko privoščil in poklical kontaktni številki. Ogled je bil možen že danes.
Ni imel razloga, da bi zavlačeval. Svojo hišo je že dal na prodaj.

***

Ves čas ogleda je skušal delovati v redu. Kot da je povsem običajen samski moški, zainteresiran za novo stanovanje, ki bi bilo bližje njegovi službi. Le da je bil oseba z najslabšim možnim javnim slovesom in brez službe. Bilo je vse težje ignorirati misli, ki so se prebijale v ospredje njegove zavesti.
“Itak, ne boš dobila šihta. Itak te cel svet sovraži. Se sploh splača truditi, če si čisto sam?”

Geffrey pa je še vedno vztrajno tlačil in tlačil. Zapiral je čustva v predale, nevšečne misli pa tlačil v omare. A tega je bilo že toliko, da se vrata niso več zapirala.

Oba stanovanja sta bila obupno majhna v primerjavi z njegovo graščino. Pa vendar mu je bil drugi bolj simpatičen, v bolj umirjenem okolju in dovolj blizu železnice, da je od tam lahko šel kamorkoli. Zdaj, ko se je avtu že praktično odpovedal. Vsaj Jaguarju.

“Vzel ga bom,” je rekel nadobudnemu mlademu prodajalcu in se skušal prisiliti v nasmeh. Zmenila sta se, da se lahko seli že naslednji dan. K sreči birokracije ni bilo tako veliko.
Tako je Geffrey na poti domov, v stari dom - še vedno je deževalo, a sedaj je imel dežnik - poklical še selitveni servis. Zdaj se brez avtomobila res ni mogel seliti sam.

Stvari so se odvijale precej dobro glede na to kako je situacija sprva izgledala. Dobil je vsaj stanovanje, ki si ga bo z malce sreče lahko privoščil. Le še službo najde in kakšen manjši avtomobil. Pa vendar v to ni zares verjel. Vedno težje se je pretvarjal, da je vse v redu. Sedaj je moral vse predale polne samosovraštva, obupa, žalosti in omare do vrha založene z mislimi, ki so ga drezale, zbadale in zaničevale, poviti z lepilnim trakom in zavezati z vrvjo. To bo držalo.

Sledila je še ena noč brez spanca.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
And real life it is ^^
Kako se ti zdi njegovo spoprijemanje s situacijo, fantasy*?
27. november 2019
Pričakovano? V njegovi situaciji bi jaz ravnala enako.

Sploh tole

Vedno težje se je pretvarjal, da je vse v redu. Sedaj je moral vse predale polne samosovraštva, obupa, žalosti in omare do vrha založene z mislimi, ki so ga drezale, zbadale in zaničevale, poviti z lepilnim trakom in zavezati z vrvjo. To bo držalo.

- so me, haha
Next
29. november 2019
9. Dan zatem

Geffrey se je prebijal mimo škatel, ki so bile raztresene po celem stanovanju. Ni se jim še utegnil posvetiti. Niti ni imel volje.

V hladilniku je našel le pašteto, zato se je moral zadovoljiti s skromnim zajtrkom. Moral bi v nabavo, se znebiti vseh škatel in iskati službo. Ni imel energije za vse to. Bil je na smrt utrujen, izčrpanost pa ni bila zgolj na fizičnem nivoju.

Komaj je našel škatlo s primernimi oblačili. Ko je nase navlekel trenirko in si nadel pulover, ni več vedel zakaj. Obsedel je na tleh in se čudil udobju trenirke, saj je bil poprej navajen oblek. A to ni bila več glavna misel v njegovih možganih. Strmel je predse, v zmešnjavo škatel, ki ni bila nič boljša kot tista v njegovih predalih in omarah na dnu duše.

Vrvi so popustile in predali so poleteli ven, vrata omar so se s treskom odprla in Geffreya je naval čustev skoraj pokopal pod seboj. Po obdobju otopelosti, ki je bila posledica njegove trmaste represije, se je sedaj končno zlomil in bolečina si ga je vzela zase.

Navajen je bil biti sam, a sedaj ko je spoznal, zakaj je sploh sam, ga je dejstvo prvič zabolelo. Uničil si je življenje, sam je bil kriv za to in nikogar ni imel, ki bi ga kljub temu sprejel. Ne, ulice so bile polne ljudi, ki bi mu z veseljem pljunili v obraz in mu povedali, da je le ničvredna smet. In Geffrey je sedaj to tudi sam verjel. Spoznanje je bilo tako močno, da mu je jemalo dih. Kot da bi ga nekdo zabodel v srce.
Srce… ali ga je sploh imel? Kaj pa je potem bolelo? Ponos? Saj ga je izgubil v trenutku, ko so ga vklenili.

Zaihtel je ob črnem obupu, ki se je zgrnil nadenj. Resnično ni več videl luči. Zaradi lastne arogance in neumnosti, se je cel svet zarotil proti njemu - kako naj se človek spopade s tem? Zakaj bi mu kdorkoli dal še eno priložnost?

Sedel je na tleh in jokal. Morda minute, morda ure. Tako dolgo, da mu je zmanjkalo solz. Vstal je in se zaradi omotice skoraj prevrnil na škatle. Nato se je res sklonil mednje in začel brskati po njih.
Kaj je bilo najhitreje?
Tablete - ni jih imel. Niti ni vedel kakšni so najbolj primerni. Res se je sovražil, a ni želel hirati 24 ur dokler ga ne bi končno pobralo.
Nož - nečisto. In prav tako z veliko možnostjo, da se ponesreči. Ni se želel zbuditi v bolnišnici.
Pištola - hitro in učinkovito. Strela v glavo nihče ne preživi. Razen v filmih morda.

Imel jo je. Bila je v eni izmed škatel. Zavedal se je le še svojega razbijajočega srčnega utripa, ko je metal stvari ven iz kartonastih škatel ter zabojev, dokler ni čez nekaj minut končno prišel do črnega kovčka. Odprl ga je in otrpnil. Pištola je bila tam in ga vabila, da jo vzame.

Zdaj ni bilo več poti nazaj. Pograbil jo je in nabil. Premaknil je varnostni zatič in to je bilo to. Moral je le še pritisniti na sprožilec.

“Pritisni. Daj na sence in samo stisni.”
“Si prepričan? Ne bi ostal še malo? Morda se stvari obrnejo na bolje…”
“Daj, stisni petelina, ti reva usrana!”


Geffrey si je naslonil pištolo na glavo, ob sence. Strmel je skozi okno, a njegove misli so bile daleč od pogleda na ulico. Roka se mu je tresla in njegovo dihanje skozi usta je postajalo vse bolj plitko, a še vedno ostro. Zatisnil je oči in že rahlo pokrčil desni kazalec na sprožilcu.

Samo en strel in vsega bi bilo konec. Ni več bolečine. Ni več neizmerne teže krivde, dušeče tesnobe in bridke otopelosti. Samo tišina. En velik prazen nič.

Sprožilec se je še nekoliko pokrčil.
Pri vratih je zazvonilo.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Hm, potlačitev morda ni bila najboljša izbira, upam, da se kaj naučiš iz tega, fantasy*
Kaj porečeš na samomor? Imaš kakšno posebno stališče do njega?
04. december 2019
I know

Definitivno proti. Ne glede na vse, ga ne bo naredil. Ni prepričan, strah ga je in je v paniki, takrat pa delamo in razmišljamo o crazy rečeh. Plus šel bo odpret vrata, skril pištolo in se delal, da je vse ok. Mislim, da ima tukaj upanje (pa čeprav majhno, skrito nekje v podzavesti) pomembno vlogo. Ker se vprašaš, kaj pa če?

Next!
05. december 2019
10. Isti dan

Geffrey je spustil pištolo in kolena so se mu zatresla. Moral se je opreti na pult, da se je obdržal na nogah.
Kdo? In ravno zdaj?

Pištola, še vedno nabita, je ležala na tleh. K sreči se ob udarcu ni sprožila. Geffrey jo je s stopalom le potisnil nekoliko na stran in pogledal k vhodnim vratom. Če bi oseba pred vrati pozvonila kak hip kasneje, bi bil Geffrey nemara že mrtev. Misel na to ga je hromila. Ni več vedel ali je to sploh bila rešitev. Ampak kaj za vraga naj bi pa drugega naredil?

Še vedno čustveno sesut in fizično šibek, se je prebil mimo škatel do vrat in se zastrmel v ključavnico. Saj je bil verjetno le kak poštar ali kaj podobnega. Morda skavtinje, ki prodajajo piškotke. Ko bi jih odslovil, bi se lahko vrnil k pištoli. Vendar mu je zvonec sedaj vzel pogum.

Ključavnica je zaškrtala in Geffrey je odprl vrata. Pred njim je stala temnolasa ženska, prodornih modrih oči.

Abigail Howell.

Geffrey je bil preveč zaposlen z vojsko negativnih misli in čustev, da je prišlo nevtralno presenečenje komaj do izraza.
“Vau, izgledaš še slabše, kot sem pričakovala,” je spregovorila zbadljivo. Geffrey je le odrevenel in se naslonil na steno hodnika. Njegova kolena so bila kakor iz želeja.
Ker Abigail nazaj ni dobila česa nesramnega ali vsaj sarkastičnega, se je zresnila. Geffreya je poznala kot večkrat razdraženo osebo, gotovo pa ga ni nikoli videla tako na tleh.

“Hej, si v redu?” je vprašala, ko je stopila bližje. Geffrey se je spraševal samo še kaj za vraga je ona počela tukaj in kaj naj naredi s tem dejstvom, če ni niti vedel kaj bi sam s seboj.

“Geffrey, kaj se dogaja?” je Abigail zastavila novo vprašanje. Sedaj je ugotovila, da Geffrey še zdaleč ni v redu. Slednjega je presenetilo, da je zaslišal svoje ime. Večinoma je bil vedno g. Cane, ali samo Cane. In niti Abigail, ki je bila precej pogumna in drzna v njegovem podjetju, ga ni nikoli poklicala po imenu. Saj je vedel, da bi jo tudi precej osorno pogledal, če bi ga, ali pa ji zabrusil nazaj kaj neprimernega.

“Vdam se,” je spregovoril Geffrey, komaj slišno, skoraj v šepetu. Abigail se v dani situaciji ni trudila ukvarjati z manirami kot so “Smem vstopiti?”, temveč je imela novo listo prioritet. Zaprla je vrata za seboj in stopila notri, medtem pa je Geffrey že zlezel po steni navzdol, kjer je glavo zakopal med svoja kolena in se še dodatno zavaroval s komolci.

“Oh, moj bog,” je zašepetala Abigail, ki je medtem končno videla v kakšnem stanju je bilo stanovanje. In nazadnje je moral njen pogled najti tudi pištolo, kajti že v naslednjem trenutku je pokleknila k Geffreyu: “Ne reci mi, da si se skušal ubiti?!”

Geffreyeva tišina je bila dovolj zgovorna. Strmel je v svojo trenirko in grizel notranjo stran ustnice. Zakaj je bila tukaj? Se mu je prišla smejati v obraz? Ga zbadati ob bedi, ki jo je po novem doživljal?
Čutil je zametke solz za pekočimi očmi, a naval ni bil tako močan kot poprej. Verjetno, ker je njegovo telo varčevalo s tekočinami. Bil je po vsej verjetnosti precej dehidriran.

Abigail ga je prijela za komolec: “Daj… Vsaj do kavča se mi spravi.” Kljub besedam, ki jih je izrekla, je bil njen glas neverjetno topel. Geffrey se je sprva upiral, nato pa se vdal v usodo. Precenil je, da zaradi kakršnegakoli razloga je Abigail že bila tukaj, sedaj njen namen ni bil, da bi mu škodila.

Abigail je brcala škatle in predmete, ki so ležali izven njih na stran, da bi naredila pot do kavča. Ves čas pa je ostajala ob Geffreyu, kakor da se bo ta ravnokar sesedel. Ko je Geffrey dosegel kavč, je le dal povelje mišicam v nogah, da se lahko sprostijo. Abigail je takoj zatem švignila v kuhinjo in se vrnila s kozarcem vode. Stregla ga je v lastnem stanovanju. Kako patetičen je bil.

Geffrey je naredil dva požirka. Ob tem je njegovo glavo zapolnil čuden občutek, ki ga je opozoril na to kako težka se je le-ta zdela. Res mu je manjkalo tekočin.
“Zakaj si tukaj?” je nato spregovoril s še vedno tihim in nekoliko hripavim glasom.
Moral je vedeti. Ali pa je moral vsaj odvrniti pozornost s sebe… S svojih razburkanih misli.

“Včeraj sem te videla, da si se vselil. Kakšno naključje, tudi jaz sem se. Zdaj, ko ne delam več zate, sva se z možem lahko preselila sem, stanovanje sva imela že dlje časa ogledano.”
“Ampak zakaj?” Geffrey je še vedno strmel predse, nato pa se je le opogumil in sklenil očesni stik. “Sovražiš me, tako kot vsi.” Spomnil se je njenega hladnega pogleda, ko je stopila naprej tik zatem, ko je Geffrey takrat dobil udarec v nos.

Abigail se je blago nasmehnila. Geffrey ni razumel kaj je bilo tu smešnega.
“Ne sovražim te, Geffrey. Res je, da te večkrat, velikokrat, res, res nisem marala… Ampak vem, da se je za egoističnim kretenom skrivalo še nekaj več. In da nisi bil tak zgolj iz lastnih interesov. Spomnim se te kot otroka."

Geffrey je ohranjal očesni stik, čeprav bi ga večkrat najraje prekinil, vendar so bile Abigailine modre oči preveč udarne in zahtevajoče pozornosti. Odsotnost obsojanja je tudi pomagala.

Izpraznil je kozarec, nato pa se plaho vrnil k njenim očem: "Kot otroka?"

"Verjetno se me ne spomniš," je odvrnila Abigail, ki je še vedno ohranjala blag, prijazen nasmeh. "Sem kaki dve leti starejša od tebe in hodila sva na enako osnovno šolo. Dean in Troy sta bila moja sošolca. Videla sem… kaj sta počela s teboj."

Geffrey je tokrat moral odvrniti pogled. Odložil je kozarec, ki ga je stiskal v roki, na tla, ob kavč. Torej je videla tisti najbolj sramotni del njegove preteklosti. Največjo šibkost za katero se je odločil, da je ne bo nikoli več imel. Šele sedaj je spoznal, kako močan vpliv je imelo to obdobje nanj. Kako ga je izoblikovalo. Kako je postal Geffrey Cane, uspešen, a aroganten, brezsrčen poslovnež. In zdaj samo navaden človek, sam s svojo stisko.

"In vedela sem, da ni bilo prav, njuno obnašanje. Skušala sem jima dopovedati, a tudi mene sta spravila v jok. Skušala sem povedati učiteljici, psihologinji, ampak nič se ni spremenilo. Počutila sem se tako nemočno, res sem ti hotela pomagati. Morda ti lahko pomagam zdaj."

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Yes, Geffrey still lives. And Abigail is back!
In da, ljudje, ki načrtujejo samomor imajo pogosto še tisti kanček upanja, tisto misel: "Kaj pa če ostanem še kak dan?"
08. december 2019
Next!
09. december 2019
Next
10. december 2019
Next!
10. december 2019
Next
12. december 2019
11. Naslednji trenutek

“Torej me vidiš samo kot neubogljenega otroka, ki potrebuje zaščito,” je odvrnil Geffrey. Dovolj si je opomogel, da se je na plano prebil tudi del njegovega običajnega karakterja. In ta ni nikoli pretirano zaupal ljudem. Posledično se niti ni trudil sklepati prijateljstev. Tako ali tako ga ne bi nihče prenašal. Naučil se je, da je najlažje biti sam. Čeprav je sedaj začel spoznavati, da morda kakšna oseba, ki bi ji zaupal, ne bi bila slaba stvar.

Abigail njegov nekoliko grenak in osoren komentar ni zmedel. “Seveda ne. Verjamem, da si veliko več kot to. Kot kaj si kdajkoli bil. Ampak nisi še spoznal svojega potenciala. Tudi pri tem ti lahko pomagam. Če le ne obupaš…”

Geffrey je strmel vanjo, še vedno nekoliko nezaupljivo. Preprosto še vedno ni mogel razumeti zakaj bi ji bilo mar zanj, ko pa je tako grdo ravnal z njo.
“Ne obupam… Niti službe ne morem dobiti. Nesposoben sem. Narejen sem za razkošje, ne pa za… to…”
Geffrey je odvrnil pogled. Spet so se vrnile trpke samozaničevalne misli.

“Malce si razvajen, da. In nihče ni rekel, da bo lahko. Mar res ne bi poskusil? Lahko odkriješ kaj novega, zgradiš kaj svojega, si najdeš ljudi, ki bodo zapolnili praznino v tebi… Lahko si srečen, Geffrey.”

Sreča… Je sploh verjel v srečo? To, kar je govorila Abigail se je sicer slišalo mikavno, a ni bil prepričan, če je bil res zmožen priti do tega. Ali če se je sploh želel truditi.
V tistem trenutku je zavibriral Abigailin telefon. Ta ni preverila kaj se dogaja, saj se je zdelo, da že ve.

“No… Tukaj imaš mojo telefonsko,” je rekla in Geffreyu v roke porinila vizitko. “Nočem te preganjati zdajle, vem da je veliko vsega. In tudi meni se žal mudi. Sicer bi z veseljem ostala še kakšno minutko dlje, ker te res nerada puščam takega.
Geffrey, samo prosim te, ne vzemi si svojega življenja. Vsakdo si zasluži še eno priložnost in vse možnosti imaš, da jo tokrat dobro izkoristiš.” Še bolj se mu je nasmehnila, ko je vstala in se odpravila mimo škatel.

Geffrey jo je nemo opazoval in stiskal mali kartonček med prsti.
“Abigail…”
Njegov glas je bil tih, vendar ga je slišala. Vrgla je pogled čez ramo, njene modre oči so se radovedno iskrile.
“Hvala.” Takoj zatem je odvrnil pogled. Zahvale in opravičila so šle najtežje z jezika. Zlasti Geffreyu.

“Mhm,” je veselo prikimala in dodala: “Prijatelji me kličejo Abby.”

Po zvoku zapiranja vrat se je Geffrey zleknil na kavč in se zazrl v strop. Ni več vedel kaj naj si misli. Zdaj so se mešanici negativnih čustev pridružila že nekatera nevtralna ter čisto malo, za začimbo, tudi kaj prijetnejšega.

Prevalil se je na bok in zatisnil oči. To je bilo preveč naenkrat. Moral je nekako utišati svoje misli. Po kaki uri blodnjastih misli in meglenih podob v njegovem umu, mu je uspelo zaspati. Ko se je zbudil, se ni več spomnil sanj, čeprav je ostalo zavedanje, da so bile precej napete.

Ura je bila že ena in tista pašteta zjutraj se je komaj poznala - Geffrey je bil obupno lačen. Vendar ni bil pripravljen iti ven in nakupovati. Kljub temu se je počutil nekoliko bolje. Odstranil je naboje s pištole in jo pospravil nazaj v škatlo. Nato se je vrnil h kavču, kjer je izbrskal Abigailino vizitko. Shranil si je njeno telefonsko v imenik in nekaj časa strmel vanjo.

Natipkal ji je sporočilo:
“Lačen sem.”

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Najprej hvala vsem, ki ste se poleg fantasy* odločili spremljati Geffreyevo življenje
Vam je všeč kot lik? Ga ne marate ali sočustvujete z njim, se vam smili?
13. december 2019
Next! Abigail saves the day Ona je meni res top karakter, prijazna in sočvustuje z njim kot ne bi noben drug. Hahah, bo sploh odpisala? . Ne glede na vse, je on super lazy in razvajen, cmoon ... lahko bi preprosto dvignil rit in šel iskati kaj (ne pa da piše njej - kaj pričakuje? Da ga bo povabila na kosilo/večerjo?) Lačen si ful drugačen and you do crazy stuff.
14. december 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani