Vsi imamo v sebi zlo, samo v različnih stopnjah. Mi ne zaupaš? Si kdaj želel koga ubiti, tudi če je bil le trenutek besa? Si kdaj komu privoščil škodo? Si kdaj čutil veselje ob neuspehu drugih? Če je tvoj odgovor ne, lažeš sebi. Ne skrbi, ker imaš v sebi zlo, to te ne naredi zlobnega, to je nekaj povsem človeškega in poleg tega nihče se ne rodi zloben. Zlo je ustvarjeno.
- Leighla
OPOZORILO!
Zgodba vsebuje kletvice, nasilje in odraslo tematiko, zato ni primerna za vse bralce.
Next-i so dobrodošli!


Ampak seveda, okolje je tudi pomembno in veliko serijskih morilcev je bilo zlorabljenih v otroštvu.
Pa en nasvet: Izogibaj se slikam. Te sodijo v slikanice za predšolske otroke

Next

Še malo pa boš lahko z znanjem genetike in biotehnologije ustvaril svojega serijskega morilca x)
Všečkam idejo, Senca! Imam spisek ljudi, za katere želim, da se malce 'skrijejo' pred svetom :3
Zelo me zanima, kako se bo razvila ideja, kljub krajšemu uvodu. Sicer pa se strinjam s Senco. Če ustvariš naslovnico zgodbe je to vedno izjemno videti, slikam se pa raje izogibaj

Next

Tu sem živela ali vsaj, kjer sem bila zadržana zadnjih 8 let. Pri svojih 10 rosnih letih sta mi umrla starša v prometni nesreči in kmalu po tem so me vrgli v rejniško družino za 2 leti. Pri njih ni bilo za zdržat in od tam je šlo le še navzdol, saj me je drugi mlad par posvojil. Moja nastanitev je bila nepredušna klet, kjer sem bila strogo zaprta odkar sem prvič stopila vanj. Na razpolago nisem imela veliko, kot zdelane knjige in krušna starša, ki nista bila najbolj prijetna, saj ju je objela senca odvisnosti in zlobe. Svoje »mame« nisem skoraj nič videla, saj je bil »oče« tisti, ki mi je nosil hrano in včasih oblačila. Njega sem na smrt sovražila in mu privoščila večno posmrtno življenje v peklu poleg njegovega ustvaritlja Satana.
»Poslušaj me sedaj, ti ničvredni žival.« Me je zaničevalno ogovoril v besnem tonu. Moja utrujena glava se je povesila h tlom in čakala sem na novo pošiljko žaljivk. Takrat me je zdramila močna klofuta preko levega lica, ki mi jo je zadal Roger. »Glej me v oči, ko govorim s tabo!« Njegova barva glasu je bila bolj besna kot prej. To sem prenašala iz dneva v dan skupaj 8 let, povrh sem bila še tepena in krušni oče se je nadme spravljal še na druge bolj absurdne načine. Ostala mi je le nedolžnost in to je vse kar imam od starega življenja. Kadar je Roger stegnil roko nadme, sem vedno zatisnila oči in se poskusila spomniti na starše, toda moji lepi in dobri spomini na njiju so iz dneva v dan bolj pešali ter ostali bežni so se skrivali v megli slabih in otožnih.
Next?
S tem je tudi konec uvoda in pričetek zgodbe pride v naslednjem Next-u.
Senca ~ ja vsekakor se strinjam, da so ljudje na svetu, ki so nagnjeni k škodovanju drugih in da imajo prirojene psihološke bolezni, ki jih naredi zlobne- toda to ni njihova odločitev. Da je človek normalen in se odloči biti zloben je nekaj povsem drugega. Je pa zagotovo tema, ki bi se o njej dalo debatirati še na dolgo in široko. Moram pa še dodati, da ima vsak svoj mnenje in predstavo o zlobi. Hvala tudi Pobegli puran za komentar in mnenje od obeh kako bi se morala zgodba pisati. Sama sebe nimam za izvrstno pisateljico tudi niso moje sanje pisat knjige, ampak to je moj hobi za dušo, da poskušam ideje iz glave spraviti na list in druge popestrit s kakšno zgodbo, ki še ni bila napisana. Zato pa tudi uporabljam slike, ki vsaj meni osebno dajo piko na i zgodbi še posebej, če nisi zagnan bralec kot jaz (;

Super je (:


Next

Ojoj... boga



In ne pišeš slabo, potencial definitivno je, vendar vem, da zmoreš še veliko več! Tvoje opisovanje je precej dodelano, vendar pa se mi zdi, da zadevici manjka še nekaj duše. Malo več dinamike, vmes kakšna pavza, premor in nato spet nadaljevanje z dolgimi ali kratkimi opisi (če veš kaj mislim).
Pa kakšna slovnična napakica se ti še pojavi notri, kar se seveda vsem zgodi, zato se splača besedilo pred objavo še enkrat prebrat. Zame zna biti to precej moteče, ampak jaz sem tudi precej "grammar Nazi", hehe...
Sicer pa malo preveč nakladam, saj nisi skoraj še nič napisala

P. S. Ne mi zamerit x)
Senca ~ , kot z Pobegli puran (: jaz samo upam, da vam bo zgodba všeč in se bom potrudila, da bo napisano čim bolj vrhunsko. Še enkrat hvala za vse, nadaljevanja bodo pa prihajala, vsaj upam čim bolj pogosto.
Vrešči mačehe Alme so me povedli nazaj v realnost: »Ona je bila! Tista cipa jih je vzela!« Njene besede so dosegle vse lege v hiši, tudi kantino, koder sem zasanjan pogled še zmeraj imela vpet v svoje dlani. Zatem mi zastane dih, kajti slutila sem, da so ostri izrazi prisojeni meni in kdo ve kakšni zlo nameni se snujejo zame. Zvok kratkotrajne tišine so prekinili težki lagodni koraki, ti so odmevali po lesenih stopnicah, kot v kakšni srhljivki in se približevali meni. Točno 16 stopnic vodi od vrha do dna in zlasti 14. najbolj zaškriplje pod težo hrusta, ki je že stal na pragu togih vrat ter obračal ključ v ključavnici. Lesena vrata so se na široko odprla in skoznje je labilno stopil Roger, dozdevno pijan.
Predme je kot ščenetu vrgel keramičen krožnik, kateri se je seveda ob dotiku z trdim podom razbil na koščke skupaj z ostanki hrane, ki so bili na njem. Cedile so se mi sline, da bi vsaj nekaj spravila vase in pomirila že tako skrčen želodec, pa vendar nisem mrhovinar, da se bom poniževalno spravila prebirati koščke hrane s tal. Nergaški Roger si je z žepa hlač vzel zavojček cigaret in eno nemudoma prižgal, zatem je stopil nekaj korakov naprej in predme počepnil. »Boš?« Je stegnil roko proti meni in mi ponudil polno škatlico z eno cigareto že pripravljeno na odvzem. Moj odgovor mu ni bil dopadljiv, saj sem mu ponudbo zavrnila z zmajano glavo. Zrla sva drug drugega- jaz otrpnjena od pogleda na njegove krvavo rdečih oči in on kot tempirana bomba pripravljena na razstrelitev. Cigaretni ogorek je otresel na mojo posteljo in ponovno segel k svojemu obrazu za globoko inhalacijo žganega tobaka ter isti moment z močno levo roko silovito stisnil moj vrat k steni. »Po tanki meji hodiš punca.« Mu skupaj ob izrečeni grožnji iz ust uide tudi gost dim. Čutila sem kako mi zapira sapnik, kar je v meni sprožilo bojazen za življenje, zaradi tega sem svojo dlan položila na njegovo žilasto roko in z muko izrekla: »Prosim…«
»Kaj prosiš?! Vse imaš prineseno h riti, ti pa še vedno prosiš, cipa zarukana!« močneje pritisne »Kako zabit, misliš da sem?!«
»Roger, prosim te…« Ponovno poskusim. »Odgovori mi, če te nekaj sprašujem!« Zavpije na ves glas in me strese tako, da sem z glavo konkretno udarila steno. »Nikoli si tega nisem mislila.«
»Oh, vem. Prekleto dobro vem, da si ti nama kradla za mojim hrbtom prasica nehvaležna! Vse imaš dom, posteljo, hrano, oblačila in ti stikaš in mi izmikaš stvari samo, da spustim pogled s tebe!«
Vedela sem, da to kar poblaznelo pripoveduje Roger nikakor ni res, da ni niti kanček resnice v njegovi izmišljotini. »Nisem bila jaz…« Otožno poskušam pojasniti, ko me srdito prekine: »Praviš, da sem lažnivec?! Da je moja žena lažnivka?!« Oprijem se mu nič ne omehča. »Nisem…« Mi iz solznih oči po licu navzdol priteče slana kaplja, ko mu poskušam zbiti razum nazaj v glavo- za njo so sledile še druge solze in močile dlan norca, ki me je ne ganjeno držal za vrat. Lahno se je nagnil k meni in mi šepnil na uho: »Nadvse na svetu najbolj sovražim lažnivce.« V desni roki je še zmeraj pestoval na pol pogorelo cigareto ter se z njo odločil žigosati moj trebuh. Od dodatno povzročene bolečine sem želela zavpiti, a zaradi pomanjkanja sape ni iz mene prišlo nič drugega, kot tožeče prošnje: »Prosim nehaj…«
»Naprosila si me!« Trmasto nadaljuje s fizično manipulacijo, da bi dosegel svoj prav.
»Jaz sem bila.« Se mu vdam v upanju, da je dočakal prepričljivo priznanje in da bo končal z mrtvičenjem. Naslonil je uho k mojim ustam, čeprav sem vedela, da je razumljivo slišal moj glas, a je rajši naprej prestransko provociral »Kaj si rekla? Nisem te dobro slišal?«
Odpirala sem usta ter poskušala ponoviti zadnji stavek, a sem že konkretno izgubljala zavest, zaradi pomanjkanja sape in tudi spust Rogerjeve roke me ni mogel več osvoboditi pred temo, ki me je obdala.
Next?
To je moje prvo resno nadaljevanje zgodbe, upam, da vam je všeč (sem se kar pošteno namučila, da sem ga spravila skupaj) in kot pravim, komentarji so dobrodošli.

Besedilo se vedni vsebuje nekaj slovnicnih napak kot na primer na zacetku, kjer opisujes telo kot predmet moskega spol (svoj telo namesto svoje telo), ceprav v nadaljevanju besedo pravilno sklanjas. Veckrat uporabljas tudi pomisljaj, ki se pise na sledec nacin : beseda - beseda, in ne brez presledka po zadnji besedi (beseda- beseda). To je sicer vezaj, ker nimas npr. Wordove funkcije, ki bi ti pomisljaj ob pravilni rabi avtomatsko podaljsala v pomisljal.
Nadalje je opazno, da si se precej trudila z jezikovnim slogom, kar je seveda pohvalno, je pa nekje morda lahko vse skupaj nekoliko prevec. Zlasti ko poskusas v skoraj vsako poved vplesti kaksno zelo "visoko" besedo ali celo tujko, ki morda sploh ne sodi v poved. Nisem prepricana (morda se seveda motim), ce zares razumes kaj pomeni npr. "brezizhodno" in "labilno"...
Drugace pa super, se vidi, da se trudis in dobro ti gre ^-^
Glede vsebine nimam komentarja, vendar pa domnevam, da se bo temule dekletcu kmalu strgalo x)
Next

Obveščam! Next pride v prihajajočemu tednu, ker imam šolske obveznosti. Hvala za strpnost

