ZLO JE USTVARJENO

Next

No ja, zlo se lahko tudi rodi... Ker so serijski morilci sila zanimivi za proučevanje, se o njih že veliko ve in poleg okoljskih dejavnikov na njihovo vedenje vpliva tudi genetika. Zdaj celo vemo kateri geni pri tem sodelujejo... Še malo pa boš lahko z znanjem genetike in biotehnologije ustvaril svojega serijskega morilca x)
Ampak seveda, okolje je tudi pomembno in veliko serijskih morilcev je bilo zlorabljenih v otroštvu.

Pa en nasvet: Izogibaj se slikam. Te sodijo v slikanice za predšolske otroke Pisatelj ne rabi slik, ima besede. Vsekakor pa je v redu, če na začetek vsakega poglavja daš kakšno sliko, ni pa niti pod razno obvezno.

Next

Še malo pa boš lahko z znanjem genetike in biotehnologije ustvaril svojega serijskega morilca x)

Všečkam idejo, Senca! Imam spisek ljudi, za katere želim, da se malce 'skrijejo' pred svetom :3

Zelo me zanima, kako se bo razvila ideja, kljub krajšemu uvodu. Sicer pa se strinjam s Senco. Če ustvariš naslovnico zgodbe je to vedno izjemno videti, slikam se pa raje izogibaj

Next

https://serijskimorilci.blogspot.com/

https://www.igre123.com/forum/tema/bodi-avtor-mojega-bloga/196123/

Nikakor te nisem hotela učiti, kako se pišejo zgodbe, samo predlog je bil, ne skrbi Ti kar piši, kakor ti najbolj ustreza in bo s tem pisanje kar najbolj zabavno.

Next

Tukaj ni nihče ravno profesionalni pisatelj (razen Pobegli puran, ona je že zdaj moj idol). Vendar pa se mi zdi, da je trud za stvari, ki jih radi počnemo in motivacija, da se v njih izboljšamo, precej pomembno gonilo, tudi za sam užitek pri izvajanju te aktivnosti. Če ti je stvar res v veselje, potem ti dodaten trud ne predstavlja bremena, temveč izziv! ^^ (In temu, dragi dame in gospodje, se strokovno reče intrinzična motivacija )
In ne pišeš slabo, potencial definitivno je, vendar vem, da zmoreš še veliko več! Tvoje opisovanje je precej dodelano, vendar pa se mi zdi, da zadevici manjka še nekaj duše. Malo več dinamike, vmes kakšna pavza, premor in nato spet nadaljevanje z dolgimi ali kratkimi opisi (če veš kaj mislim).
Pa kakšna slovnična napakica se ti še pojavi notri, kar se seveda vsem zgodi, zato se splača besedilo pred objavo še enkrat prebrat. Zame zna biti to precej moteče, ampak jaz sem tudi precej "grammar Nazi", hehe...
Sicer pa malo preveč nakladam, saj nisi skoraj še nič napisala Zato pa Next! ^^

P. S. Ne mi zamerit x)

Nexxxt!

Next

Tistega jutra so me predramili topli sončni žarki, ki so nežno preleteli čez moje izpete oči in me tako prisilili se prebuditi v nov borni dan, za katerega nisem izrazila želje, da nastopi. Svoj utrujen telo sem poskusila spraviti na noge, toda bil je preveč bolehen, da bi se pobral z vzmetnice, nakar se je bučno oglasil še sestradan želodec in naprosil po skromnem obroku, saj ga že nekaj časa ni okusil. Brezizhodno me je podprla ogreta stena na katero sem naslonila svoje mršavo telo in poskusila uživati v milih žarkih, dokler bo Sonce naklonjeno, da mi jih bo izročalo. To po navadi traja samo do opoldneva, nato je nebesno telo že previsoko, da bi se še kaj naravne svetlobe pribilo skozi majhno okno; zatorej sem si ta čas v dnevu vedno izbrala za branje, saj drugega vira svetlobe žal nisem dobila. Nenavadno je kako hitro lahko človeški razum odtava v globoki trans- težke veke pogrnejo oči, nato dihanje postane plitvo in monotono ter nazadnje si že tam, ne da bi se tega sploh zavedal. V tem nestvarnem svetu sem poizkušala ponovno občutiti toplino svojih staršev, le za hip, da prelisičim dejstvo, da sem zapornik brez greha. Izgubljeno sem tavala po gosti meglici in klicala po očetu in materi, a nazaj so prihajali edinole odmevi svojih krikov. Tedaj, naravnost pred mano se je iz goste megle jasno prikazala čvrsta moška roka in me vabila naj jo sežem. Svojo koščeno roko sem stegovala proti človeškemu udu, ki se mi je sproti odmikal v daljavo, dokler se ni ob dotiku z mojo sprevrgel v pepel. Padla sem na kolena in svoje dlani histerično potapljala v mrličev prah ter naposled ob pogledu na svoje roke na sebi našla človeško kri in ne sivi pepel.
Vrešči mačehe Alme so me povedli nazaj v realnost: »Ona je bila! Tista cipa jih je vzela!« Njene besede so dosegle vse lege v hiši, tudi kantino, koder sem zasanjan pogled še zmeraj imela vpet v svoje dlani. Zatem mi zastane dih, kajti slutila sem, da so ostri izrazi prisojeni meni in kdo ve kakšni zlo nameni se snujejo zame. Zvok kratkotrajne tišine so prekinili težki lagodni koraki, ti so odmevali po lesenih stopnicah, kot v kakšni srhljivki in se približevali meni. Točno 16 stopnic vodi od vrha do dna in zlasti 14. najbolj zaškriplje pod težo hrusta, ki je že stal na pragu togih vrat ter obračal ključ v ključavnici. Lesena vrata so se na široko odprla in skoznje je labilno stopil Roger, dozdevno pijan.



Predme je kot ščenetu vrgel keramičen krožnik, kateri se je seveda ob dotiku z trdim podom razbil na koščke skupaj z ostanki hrane, ki so bili na njem. Cedile so se mi sline, da bi vsaj nekaj spravila vase in pomirila že tako skrčen želodec, pa vendar nisem mrhovinar, da se bom poniževalno spravila prebirati koščke hrane s tal. Nergaški Roger si je z žepa hlač vzel zavojček cigaret in eno nemudoma prižgal, zatem je stopil nekaj korakov naprej in predme počepnil. »Boš?« Je stegnil roko proti meni in mi ponudil polno škatlico z eno cigareto že pripravljeno na odvzem. Moj odgovor mu ni bil dopadljiv, saj sem mu ponudbo zavrnila z zmajano glavo. Zrla sva drug drugega- jaz otrpnjena od pogleda na njegove krvavo rdečih oči in on kot tempirana bomba pripravljena na razstrelitev. Cigaretni ogorek je otresel na mojo posteljo in ponovno segel k svojemu obrazu za globoko inhalacijo žganega tobaka ter isti moment z močno levo roko silovito stisnil moj vrat k steni. »Po tanki meji hodiš punca.« Mu skupaj ob izrečeni grožnji iz ust uide tudi gost dim. Čutila sem kako mi zapira sapnik, kar je v meni sprožilo bojazen za življenje, zaradi tega sem svojo dlan položila na njegovo žilasto roko in z muko izrekla: »Prosim…«
»Kaj prosiš?! Vse imaš prineseno h riti, ti pa še vedno prosiš, cipa zarukana!« močneje pritisne »Kako zabit, misliš da sem?!«
»Roger, prosim te…« Ponovno poskusim. »Odgovori mi, če te nekaj sprašujem!« Zavpije na ves glas in me strese tako, da sem z glavo konkretno udarila steno. »Nikoli si tega nisem mislila.«
»Oh, vem. Prekleto dobro vem, da si ti nama kradla za mojim hrbtom prasica nehvaležna! Vse imaš dom, posteljo, hrano, oblačila in ti stikaš in mi izmikaš stvari samo, da spustim pogled s tebe!«
Vedela sem, da to kar poblaznelo pripoveduje Roger nikakor ni res, da ni niti kanček resnice v njegovi izmišljotini. »Nisem bila jaz…« Otožno poskušam pojasniti, ko me srdito prekine: »Praviš, da sem lažnivec?! Da je moja žena lažnivka?!« Oprijem se mu nič ne omehča. »Nisem…« Mi iz solznih oči po licu navzdol priteče slana kaplja, ko mu poskušam zbiti razum nazaj v glavo- za njo so sledile še druge solze in močile dlan norca, ki me je ne ganjeno držal za vrat. Lahno se je nagnil k meni in mi šepnil na uho: »Nadvse na svetu najbolj sovražim lažnivce.« V desni roki je še zmeraj pestoval na pol pogorelo cigareto ter se z njo odločil žigosati moj trebuh. Od dodatno povzročene bolečine sem želela zavpiti, a zaradi pomanjkanja sape ni iz mene prišlo nič drugega, kot tožeče prošnje: »Prosim nehaj…«
»Naprosila si me!« Trmasto nadaljuje s fizično manipulacijo, da bi dosegel svoj prav.
»Jaz sem bila.« Se mu vdam v upanju, da je dočakal prepričljivo priznanje in da bo končal z mrtvičenjem. Naslonil je uho k mojim ustam, čeprav sem vedela, da je razumljivo slišal moj glas, a je rajši naprej prestransko provociral »Kaj si rekla? Nisem te dobro slišal?«
Odpirala sem usta ter poskušala ponoviti zadnji stavek, a sem že konkretno izgubljala zavest, zaradi pomanjkanja sape in tudi spust Rogerjeve roke me ni mogel več osvoboditi pred temo, ki me je obdala.

Next?
To je moje prvo resno nadaljevanje zgodbe, upam, da vam je všeč (sem se kar pošteno namučila, da sem ga spravila skupaj) in kot pravim, komentarji so dobrodošli.

Wou Next, meni se zdi res dobro napisano.

Next

Next nextie