u201916
u201916
Next
14. februar 2016
upam da bosta par Next!!!!!!
14. februar 2016
15. del
Teden je minil zelo hitro. Kar naenkrat je prišel petek in stala sem pred omaro in se spet odločala, kaj naj oblečem. Veselila sem se, da bom šla na zabavo z Žanom. Že včeraj sem si izbrala, kaj bom oblekla, a sem si danes premislila. Odprla sem okno, da bi videla, kako mrzlo je. Začutila sem hladen veter in razmršil mi je lase. Zaprla sem okno in se spet postavila pred omaro. Na koncu sem izbrala črne kavbojke in svetlo rožnat pulover. Lase sem si počesala in si jih spustila. Žan je rekel, da bo prišel pome ob šestih. Pogledala sem na uro, ki je kazala petnajst do šestih. Počasi sem odšla na hodnik in se obula in oblekla. Nisem želela, da bi Žan prišel do vhodnih vrat, zato sem mu rekla, da bom prišla do konca dovoza.
Preden sem zaprla vrata, me je mama vprašala, kam grem. Povedala sem ji, da grem k Alexi, nato pa sem se odpravila. Žan me je že čakal.
»Greva peš?« sem vprašala.
»Ja, saj ni daleč. Samo nekaj hiš,« je rekel in se nasmehnil. Nagnil se je proti meni in tokrat se nisem umaknila. Začela sva hoditi in ko sva prehodila nekaj metrov, je svojo roko podrgnil z mojo. Ko je to storil že nekajkrat sem jaz prijela za roko in preostanek poti sva prehodila z roko v roki.
Med potjo sva se ustavila.
»Zakaj sva se ustavila?« sem vprašala in se razgledala naokoli.
»Nekaj ti želim pokazati,« je rekel. Odpeljal me je do drevesa, pod katerim je stala klopca. Sedel je nanjo in jaz sem sedla poleg njega. Prijel me je še za drugo roko in se obrnil proti meni.
»Valentina,« je začel.
»Ja, Žan?« sem vprašala in se mu nasmehnila. Spustil je moje roke in se obrnil proti drevesu.
»Valentina,« je spet rekel in se obrnil proti meni.
»Ja?«
»Te lahko nekaj vprašam?«
»Ja.«
Njegove oči so se srečale z mojimi. Nekaj časa je bil tiho, nato pa me je vprašal: »Valentina, ali bi bila moja punca?«
Kaj? Ali sem jaz prav slišala? Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Ja? Itak? Kako dolgo sem že tiho? Predolgo?
»Valentina?« Predramila sem se iz razmišljanja in ga spet pogledala.
»Ja Žan,« sem rekla in se mu nasmehnila. Žan se je nasmehnil nazaj.
»Greva naprej?« sem vprašala in vstala, a me je Žan potegnil nazaj na klopco. Ne bom ravno opisovala, kaj se je zgodilo, a zamudila sva začetek zabave in šminko, za katero sem porabila petnajst minut, da sem jo nanesla, sem imela razmazano čez lice.
14. februar 2016
Next
14. februar 2016
u201916
u201916
Next
14. februar 2016
Next
14. februar 2016
neeexttt
14. februar 2016
u193093
u193093
Next
14. februar 2016
u82669
u82669
Next
14. februar 2016
nextt!!! jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
14. februar 2016
Next
14. februar 2016
16. del
Ne vem, kam je izginilo teh nekaj tednov, a naenkrat je prišel Božič. Z Alexo sva šli v nakupovalni center, da bi nakupili darila. Nisem vedela, kaj naj kupim Žanu in rabila sem njeno pomoč.
Najprej sva šli v trgovino z oblačili. Iskala sem kakšno majico na moškem oddelku, a nisem našla nič primernega. Po kakšnih petnajstih minutah sem čisto v zadnjem delu trgovine našla sivo majico. Podržala sem jo pred sabo in si jo ogledala iz vseh strani.
»Ni slaba,« je rekla Alexa, ki se je naenkrat pojavila za mojim hrbtom.
»Misliš?«
»Ja. Kupi jo,« je rekla in se nasmehnila. Odšla sem do blagajne in majico kupila.

»Torej, kaj si mi kupila?« me je vprašal Žan. Sedela sva na njegovi postelji, obrnjena en proti drugemu.
»Kaj si mi kupil ti?«
»Ne povem,« je rekel in darilno vrečko postavil predse.
»Kaj je v vrečki?«
»Boš jo pa morala odpreti, če želiš vedeti, kaj je v njej,« je rekel in jo potisnil bliže k meni. Z desno roko sem segla vanjo in ven potegnila nekaj kvadratnega, zavitega v rdeč ovijalni papir, z Božičkom. V papir je bila zavita črna škatlica. Odprla sem jo in v njej je bila zlata ogrlica z majhnim srčkom.
»O… Kako je lepa!« sem rekla in jo vzela iz škatlice.
»Me veseli, da ti je všeč,« je rekel. Hotela sem si jo nadeti, a mi je ni uspelo zapreti.
»Daj, bom jaz,« je rekel in obrnila sem se s hrbtom proti njemu. Zaprl mi je verižico in roke mi je položil na vrat. Obrnila sem se proti njemu.
»Ti je res všeč?« me je vprašal. Med najinima obrazoma je bilo samo nekaj centimetrov.
»Prekrasna je,« sem rekla in se nasmehnila.
»Še nekaj je v vrečki,« je rekel. Obrnila sem se nazaj proti vrečki in iz nje potegnila beležko in pisalo. Obrnila sem se proti Žanu.
»Da boš spet lahko pisala,« je rekel.
»Ne morem verjeti, da si se spomnil. To sem ti povedala samo enkrat,« sem rekla.
»Enkrat je bilo dovolj,« je rekel in me pogledal naravnost v oči. Dolgo časa ni odmaknil pogleda. »Zdaj pa moje darilo!«
»Oh, seveda!« Izza hrbta sem vzela njegovo darilo, ki se mi je zdaj zdelo brezzvezno. On je vložil toliko truda v moje in še spomnil se je, da sem včasih rada pisala zgodbe, pa čeprav sem mu to povedala samo enkrat.
Žan je raztrgal ovojni papir in pogledal majico, ki sem mu jo kupila.
»Upam, da ti bo prav,« sem rekla in se mu živčno nasmehnila.
»Jo bom poskusil,« je rekel. Slekel je majico, ki jo je imel oblečeno in oblekel novo majico.
»Čisto prav! Hvala,« je rekel in se nasmehnil. Majico je spet slekel, a tokrat ni takoj oblekel druge.
»Se ne boš oblekel?« sem ga vprašala.
»Se moram?«
»Te ne bo zeblo?«
»Potem se bom pa oblekel. Vidim, da te zelo skrbi zame,« je rekel in si oblekel majico.
»Ti je všeč majica?«
»Ja,« je rekel.
»Še nekaj je,« sem rekla in pokazala na ovojni papir pred njim. Majico je položil na posteljo poleg sebe in odvil še zadnjo stvar.
»Čokolada?« je vprašal in se nasmehnil.
»Ja, čokolada.«
»Jo bova zdaj pojedla?« je vprašal in pokimala sem. Odprl jo je in oba sva se zagrebla za prvi košček.
14. februar 2016
u82669
u82669
Next juuuj kok lepo
14. februar 2016
Next ^_^ wow
14. februar 2016
Next
14. februar 2016
Next
14. februar 2016
u193093
u193093
Next
14. februar 2016
Next!!
15. februar 2016
Next
15. februar 2016
Next
15. februar 2016
u201916
u201916
Next
15. februar 2016
u193093
u193093
Next
15. februar 2016
u207907
u207907
Next
15. februar 2016
Next
16. februar 2016
neeexttt
16. februar 2016
u193768
u193768
Next
17. februar 2016
17. del

Počitnice sem preživela z Žanom. Pripravil me je celo do tega, da sva šla drsat v bližnji park, kjer so postavili drsališče. Bilo je ledeno mrzlo in ker jaz ne znam drsati najboljše, sem večino časa preživela na riti. Žan je bil zelo potrpežljiv z mano. Ni se mi (preveč) smejal, ko sem padla in ko sva nehala drsati, me je odpeljal na vročo čokolado. Rekel je, da sem si jo zaslužila.
Včeraj sva šla na sprehod do jezera. Bilo je zamrznjeno in on se je sprehajal po ledu, jaz pa si nisem upala. Naenkrat je led pod njegovimi nogami začel pokati in prestrašena sem skočila proti njemu in si že predstavljala najhujše. On se je le preprosto sprehodil po ledu in stopil z njega.
»Kaj si se ustrašila?« je vprašal in se mi začel smejati.
»Da mi nikoli več ne narediš tega,« sem rekla in ga grdo pogledala. Objel me je tako močno, da sem komaj dihala. Tako sva ostala nekaj časa, saj je bilo prijetno toplo.
»Veš, iti bova morala,« sem rekla, ko je začelo snežiti. Z roko v roki sva se odpravila proti domu. Vsa prezebla sva vstopila v njegovo hišo.
»Halo? Je kdo doma?« je zavpil, a ni bilo odgovora. »Očitno ni nikogar. Boš čaj?«
Pokimala sem, si slekla bundo, sezula čevlje in mu sledila v kuhinjo. Medtem, ko sva čakala, da bi voda zavrela, sva jedla bombone iz posodice, ki je stala na mizi. Ko je voda zavrela, je iz omarice vzel dva lončka in odprl predal pod štedilnikom.
»Kateri čaj?« je vprašal in pokazal na vrsto čajev, ki so bili v predalu. Bilo jih je preveč, da bi se odločila, zato sem rekla, da bom istega kot on. Vzel je dva sadna čaja, ju dal v lončka in čez prelil vodo.
Ko je postavil lončka na mizo, sem sedla na stol in rekla: »Presenečena sem, nisem vedela, da znaš pripraviti.«
Najprej me je grdo pogledal, a se je začel smejati. »Še veliko stvari znam pripraviti.«
»Kot na primer?«
»Znam narediti palačinke, skuhati makarone in špagete, speči jajca…«
»Uh, nisem vedela, da si tako nadarjen za kuhanje,« sem rekla in se začela smejati.
»Saj znam skuhati še kaj drugega. Pridi jutri na kosilo, ti bom pokazal,« je rekel. Najprej sem mislila, da se me zafrkava, a mi je povedal, da misli resno. Rekla sem, da v redu in vprašala sem, ga kaj bova jedla.
»To pa je skrivnost,« je rekel in se nasmehnil.
»Povej mi prosim!«
»Ne morem.«
»Zakaj ne?« sem vprašala in naredila požirek čaja.
»Ker še sam ne vem, kaj bom pripravil,« je rekel. Začela sem se smejati, a se mi je čaj zaletel in začela sem kašljati.
»No, no, tako duhovit pa tudi nisem,« je rekel in me narahlo udaril po hrbtu. Nehala sem kašljati, a sem imela čisto solzne oči. Čez nekaj časa so prišli njegovi starši in ko se je stemnilo, sem se odpravila domov. Ko sem prišla, sem mami povedala, da bom jutri kosila pri Žanu. Vprašala me je, kaj bova jedla, a sem ji povedala, da ne vem.
»Ali imamo še kaj peciva?« sem vprašala in pogledala v omarico. Še preden mi je odgovorila, sem opazila, da jih ni.
»Zakaj potrebuješ pecivo?« je vprašala, ko je prišla v kuhinjo.
»Rada bi jih nesla jutri k Žanu.«
»Potem pa sama, kaj speci,« je rekla in odšla.

Pravkar hodim proti Žanovi hiši. V rokah držim piškote, ki sem ji spekla. Moram priznati, da sem zelo ponosna na njih. Ko sem prišla do njegove hiše, sem pozvonila pri vratih. Odprl jih je Žan in me spustil v hišo.
»Mmm, kako diši,« sem rekla in mu sledila v kuhinjo, kjer je stala miza, ki je bila pogrnjena za dva.
17. februar 2016
Next
17. februar 2016
Next!!
17. februar 2016
Neeeexxxxttt
17. februar 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani