Next omg kokdta pikijaaaaa *.*
08. februar 2016
u201916
u201916
Next
08. februar 2016
Next!! super zgodbica! nova bralka
08. februar 2016
12. del
Nisem mogla verjeti, da sem se sprehajala z Žanom. Hodila sva proti igrišču. Jaz sem bila tiho in tudi on je bil tiho. Nisem vedela, kako naj začnem pogovor. Bil je lep dan. Sonce je močno sijalo in malo mi je postalo žal, da nisem s sabo vzela sončnih očal. Mislila sem, da bo mrzlo, ampak dejansko ni bilo.
»Kako to, da si me poklical?« sem vprašala samo, da bi prekinila tišino.
»Ne vem,« je rekel in skomignil z rameni. Ravno takrat je zapihal veter in mu razmršil rjave lase.
»Ne veš? Kaj ti je bilo samo dolgčas?« sem vprašala in upala, da odgovor ne bo pritrdilen.
»Ne, samo hotel sem te videti,« je rekel in se nasmehnil. Ta odgovor mi je bil všeč. Nasmehnila sem se mu nazaj.
»Ali ti je všeč tukaj?«
»Ja. Všeč mi je, ker živimo v hiši. Lepo je imeti toliko prostora.«
»Kaj pa šola?«
»Ja, šola je super,« sem rekla sarkastično. Žan se je zasmejal in naenkrat se je ustavil in se obrnil proti meni.
»Kaj si si mislila o meni, ko sva se spoznala?«
»Hah? Kaj?«
»Prvi dan, ko si prišla v šolo. Ko sem ti pomagal najti učilnico,« je rekel.
»Po resnici?«
»Ja, po resnici.«
»No, dobro,« sem rekla. »Tisti dan sem bila zelo živčna in nisem ravno razmišljala o tem, da bi na koga naredila dober vtis. Če ti povem po resnici, sploh nisem poslušala, kaj si govoril.«
»Oh, užalila si me,« je rekel in se mi nasmehnil.
»In kaj si si ti mislil o meni?«
»Greva naprej? Še malo pa bova pri igrišču,« je rekel in začel hoditi naprej.
»To ni fer,« sem rekla in ga potegnila nazaj. »Če sem jaz morala povedati tebi, boš tudi ti meni.«
»Okej. No, pač…«
»Ja?«
»Zdela si se mi čedna.«
»Čedna?«
»Ja, čedna. Čedna in zelo izgubljena.«
»Hej!« sem rekla in ga narahlo sunila v ramo. Začela sva hoditi naprej.
»Veš, da me je Neža vprašala, kdaj lahko spet pride na obisk, da se bosta igrali,« je rekel.
»Res?«
»Ja. Mislim, da si ji všeč.«
»O, kako lepo,« sem rekla in se nasmehnila. Naenkrat mi je zazvonil telefon in pogledala sem. Dobila sem sporočilo od Alex. GREŠ DANES Z MANO?
KAM? Sem odpisala nazaj.
NA NEKO ZABAVO, KI JO PRIREJA BRAT OD ENE MOJE ZNANKE.
KDAJ? Sem odpisala.
PRIDEVA Z SESTRO POTE OKOLI OSMIH?
ZMENJENO. 
»Je vse okej?« je vprašal Žan, ko sem pospravila telefon nazaj v žep.
»Ja, vse je okej,« sem rekla in odpravila sva se naprej proti igrišču.

Ob pol osmih sem bila že pripravljena. Sedela sem v dnevni sobi. Ko sem prišla domov in mami povedala, da bom danes šla na zabavo z Alex, sem mislila, da mi bo rekla, da ne smem iti. A se je samo nasmehnila in me vprašala, če bi si rada izposodila njeno črno majico.
»Ne, hvala,« sem rekla. Odšla sem v svojo sobo in do sedmih sem sedela na tleh pred omaro in razmišljala, o tem, kaj naj oblečem. Na koncu sem se odločila za črno belo obleko, z dolgimi rokavi in upala sem, da ne bo preveč mrzlo. Za vsak slučaj sem oblekla še črno jopico in na noge sem dala črne žabe. Vzela sem najmanjšo črno torbico, ki sem jo imela in vanjo stlačila maskaro, labelo, telefon, majhen paket čokolade, žvečilne gumije in ključe.
Ob osmih je pozvonilo pri vratih in odšla sem jih odpret. Na pragu je stala Alex. Oblečeno je imela zelo kratko črno obleko in majčko, ki ji je komaj segala čez popek.
»Koliko stopinj pa je zunaj?« sem vprašala.
»Mene ne zanima, koliko stopinj je zunaj, notri bo itak toplo,« je rekla. Obrnila se je in odšla proti avtu, jaz pa se odšla za njo.
Zabava je bila v nekakšni rumeni hiši, v soseski, v kateri še nisem bila. Glasbo sem zaslišala, takoj ko smo izstopili iz avta. Zunaj je stalo nekaj ljudi, ki so kadili cigarete. Zelo hitro sem se sprehodila mimo njih in za sabo vlekla Alex. Vhodna vrata so bila odprta in midve sva kar vstopili. Vsepovsod je bilo polno ljudi in polno pijače. Alex je pozdravila polovico ljudi mimo katerih sva se sprehodile. Njeno starejšo sestro, ki naju je pripeljala, sva izgubili takoj, ko sva vstopili v hišo. Že v avtu sta se z Alex zmenili, da se dobimo ob pol enih pri avtu.
»Boš kaj pila?« se mi je na uho zadrla Alex, da je preglasila glasbo.
»Ne, hvala,« sem rekla, a mislim, da me ni slišala, saj je nazaj prišla z dvema kozarcema v rokah.
»Kaj je notri?« sem vprašala in si pozorno ogledala vsebino kozarca.
»Bolje, da ne veš,« je rekla in se mi nasmehnila.
Z Alex sva sedli na sedežno in opazovali ljudi. Do Alex je prišel nek fant in jo vprašal, če bi plesala. Pogledala me je in ko sem ji pokimala, ga je prijela za roko in ga odvedla na plesišče. Naredila sem en požirek iz kozarca, ki mi ga je prinesla in takoj sem izpljunila nazaj. Imelo je ogaben okus, zato sem odšla v kuhinjo in pijačo izlila v umivalnik. Kozarec sem napolnila z vodo.
»Nisem še videl nikogar, ki bi na zabavi pil navadno vodo,« sem kar naenkrat zaslišala. Obrnila sem se v smer, iz katere je prihajal glas. Pripadal je visokemu fantu, ki je v rokah držal kozarec. Vedela sem, da v njem sigurno ni voda.
»No, vse je enkrat prvič,« sem rekla in se mu nasmehnila.
»To bo pa držalo ja,« je rekel in se začel smejati. »Jaz sem Nik.«
»Valentina,« sem rekla in segla v ponujeno roko.
08. februar 2016
Next Next
08. februar 2016
Iiii kjuteka sta, sam ta Nik mi je pa antipaticn totalka tk da bols da ga kap, drgac ga bom js lastorocno frdirbala....neeeexxttttt
08. februar 2016
Next
08. februar 2016
u82669
u82669
Next
08. februar 2016
Next
08. februar 2016
u201916
u201916
Next
09. februar 2016
Next
09. februar 2016
Next!!
09. februar 2016
u193093
u193093
Next
09. februar 2016
u155441
u155441
Neeeexxxttt
09. februar 2016
u193768
u193768
Next Next Next
10. februar 2016
u193768
u193768
Ful dobra zgodba!!!!!!
10. februar 2016
Next
10. februar 2016
13.del
»Si prepričana, da se še nisva nikoli srečala?« me je vprašal Nik. Sedela sva na kavču. Med nama je bil kakšen meter prostora in iz vsake strani so v naju rinili ostali ljudje. Počutila sem se utesnjeno.
»Prepričana,« sem rekla.
»Kako je brezzvezna ta zabava,« sem rekla, ko je nekdo po tleh vrgel še en kozarec.
»To je moja zabava,« je rekel.
»O, oprosti, saj nisem mislila resno,« sem rekla, saj nisem vedela, kaj naj drugega rečem. Nekaj časa me je še užaljeno gledal, nato pa se je začel smejati. Jaz sem se začela živčno smejati, saj nisem vedela, kaj naj drugega naredim.
»Torej, Valentina,« je rekel, ko se je nehal smejati. »Koliko si stara?«
»Sedemnajst,« sem rekla.
»Potem pa bolje, da piješ vodo,« je rekel in pomignil proti kozarcu z vodo, ki sem ga držala v rokah.
»Koliko pa si ti star?« sem ga vprašala. V slabi svetlobi je bilo videti, kot da ima več kot dvajset let.
»Devetnajst.« Devetnajst? Hmmm….
»Kako to, da si priredil to zabavo?«
»Punca od prijatelja ima rojstni dan pa je želel prirediti zabavo. Hotel jo je imeti v svoji hiši in je že vse načrtoval in pripravil, a so se na koncu njegovi odločili, da bodo ostali doma,« je rekel in spil požirek iz svojega kozarca. V mojem je bila voda, kaj pa je bilo v njegovem?
»In koga kaj poznaš na tej zabavi?«
»Poleg tebe?« sem vprašala in pokimal je. »Alexo in njeno sestro.«
»Bi rada še koga spoznala?«
»Mislim, da sem spoznala že dovolj ljudi,« sem rekla in se mu nasmehnila.
»Ampak spoznala si samo mene.«
»Mislim, da je to dovolj,« sem rekla in nasmehnil se je. Naenkrat se je začela predvajati bolj počasna pesem in Nik me je vprašal, če bi šla plesat.
»Ja,« sem rekla in kozarec odložila na mizo ter vstala. Odšla sva na sredo sobe, ki so jo uporabljali kot plesišče. Nik je roko položil okoli mojega pasu in me potegnil bliže k sebi. Živčno sem se mu nasmehnila in v tem trenutku sem prvič pomislila na Žana. Zbodla me je slaba vest in malce sem se odmaknila.
»Je kaj narobe?« je vprašal. Očitno je opazil, da sem se odmaknila. Odkimala sem in se mu nasmehnila. Ampak saj nisva z Žanom hodila. Vsaj mislim, da nisva. Nekaj poljubov pač še ne pomeni, da hodiva. Takoj zjutraj moram to razrešiti.
»Valentina?« sem naenkrat zaslišala. Obrnila sem se in zagledala Alexo. Pogledala sem na stensko uro, ki je kazala pol ena. Čas za odhod.
»Iti moram,« sem rekla Niku in se odmaknila.
»Že?« je vprašal žalostno.
»Že?! Ura je pol ena,« sem rekla.
»Se bova še kaj videla?« je vprašal.
»Ne vem,« sem rekla. Sklonil se je naprej in me poljubil na lice.
»Čao,« je rekel in se spet odmaknil.
»Čao,« sem rekla in odšla za Alexo.

»Kdo pa je bil to?« me je vprašala Alexa na poti domov. Celo v temi sem lahko videla presenečen pogled na njenem obrazu.
»Nihče,« sem rekla ne da bi odmaknila pogled iz ceste. Saj je res bil nihče. Nihče, ki je slišal na ime Nik.
12. februar 2016
u82669
u82669
Next ful dobra zgodba
12. februar 2016
neeexttttt *.* pa ne omenji Nika več k je blesav z Žanom nj bota skupi k sta pikija ne pa taa k sam pije -.-
12. februar 2016
u193093
u193093
Next
12. februar 2016
Next Next Next
12. februar 2016
Next
13. februar 2016
u201916
u201916
Next!!!
13. februar 2016
Next *_______*
13. februar 2016
14. del
Ponedeljek. Ura kaže 6.15. Budilka zvoni. Počasi vstanem iz postelje in jo ugasnem. Spravim se v kuhinjo in odprla hladilnik. Ven sem vzela sadni jogurt in ga na hitro zmetala vase. Oblekla sem modro-bel pulover in modre hlače. V predalu sem našla še bel šal in si ga ovila okoli vratu. Lase sem si počesala in jih spela v čop. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem se spomnila, da moram danes nekaj narediti.
Ko sem hodila proti postaji, sem razmišljala, kaj naj mu rečem. Kako naj sploh začnem? Ko sem prišla, na postaji ni bilo še nikogar in vsakič, ko sem zaslišala korake, sem se obrnila. A ni prišel. Ni ga bilo. Malce sem si oddahnila, ker me je bilo strah srečanja z njim.
Na avtobusu sem sedela z Alexo.
»Kaj je narobe s tabo?« me je vprašala.
»Nič.«
»Vem da je nekaj narobe… Kaj?«
Povedala sem ji. Povedala sem ji celotno zgodbo.
»Saj nisi naredila nič narobe,« je rekla Alexa, ko sem končala.
Čisto drugače je bilo, ko je to rekel nekdo drug. Res nisem naredila ničesar narobe? Ampak zakaj se potem počutim tako slabo?

Pouku nisem sledila. Na hodnikih sem ga iskala s pogledom, a ga nisem našla. Po pouku sem takoj odšla na postajo in tam je stal.
»Živijo,« sem rekla in se poskušala nasmehniti, a mi ni uspelo. On se mi je samo nasmehnil. Nagnil se je proti meni, da bi me poljubil, jaz pa sem obrnila glavo in poljubil me je na lice.
Njegov poljub me je spomnil na Nika. Kaj če zdaj povem Žanu, kaj se je zgodilo in me bo zasovražil? Z Nikom tako nič ne bo. Videla sem ga prvič in verjetno zadnjič v svojem življenju. Ni velike možnosti, da bi se še kdaj videla. Ali mu res moram povedati?
Ne. Nič ne bom rekla. Saj nimam nič za povedati.

Na avtobusu sva sedela skupaj. Skupaj sva odšla domov in pogovarjala sva se o vsem mogočem. Vprašal me je, če imam v petek kaj časa.
»V petek? Mislim, da. Zakaj?«
»Prijatelj bo praznoval rojstni dan in je rekel, da bo priredil manjšo zabavo. Bi šla?«
»Ja, lahko. A moram prinesti darilo?« sem vprašala in Žan se je začel smejati. Kako mi je bil všeč njegov nasmeh.
»Ne, ni ti treba prinesti darila.«
13. februar 2016
u207907
u207907
Next
13. februar 2016
Next *__*
13. februar 2016
nexxt
13. februar 2016
u193093
u193093
Next
13. februar 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani