Next
30. januar 2016
Zjutraj sem se zbudila, takoj ko je zazvonila budilka. Počasi, res počasi, sem vstala iz postelje ter se zazrla skozi okno. Nekaj časa sem gledala skozi, potem pa sem se odpravila v kuhinjo. Če nisem hotela zamuditi avtobusa, sem morala pohiteti.
Za zajtrk sem jedla kosmiče in mleko. Ko sem pojedla, sem odšla v kopalnico in si umila zobe ter obraz. Nato sem poiskala svoja ličila in se namazala. Nanesla sem si tekoči puder, maskaro in svetlo rožnato šminko. Ko sem končala, sem odšla v sobo in se preoblekla iz pižame, v oblačila, ki sem si jih pripravila prejšnji dan.
»Potrebuješ tudi danes prevoz?« me je vprašal oče, ko sem prišla nazaj v spodnje nadstropje.
»Ne, hvala. Moram se navaditi na avtobus,« sem rekla in si obula allstarke. Vzela sem še jakno, da me ne bi zeblo, nato pa sem odšla proti postaji.
Do postaje sem imela deset minut in moram priznati, da mi je sprehod koristil. Na postajo sem prišla deset minut prehitro, zato sem sedla na klopco in iz torbe vzela telefon. Poskušala sem se povezati z kakšnim brezžičnim omrežjem, a ga nisem nikjer našla. Počasi se je avtobusna postaja napolnila. Zadnja je na avtobusno postajo prišla punca, ki je z mano v razredu. Ko me je zagledala, se mi je nasmehnila in prišla do mene. Sedla je na klopco in me vprašala: »Ti si v istem razredu kot jaz, ane?«
Pokimala sem in se ji nasmehnila.
»Jaz sem Alexa,« je rekla.
»Jaz sem Valentina.«
»In kako ti je všeč v razredu?« Vsi me to sprašujejo in vsem do zdaj sem se zlagala.
»Lahko bi bilo bolje. Čuden občutek je, ker nikogar ne poznam.« Prvič sem nekomu povedala po resnici.
»Zdaj poznaš mene,« je rekla in se mi spet nasmehnila. Počasi je pripeljal avtobus in vstala sem. Poiskala sem avtobusno kartico in se postavila v vrsto. Na avtobusu sem sedla na sedež pri oknu. Alexa je prišla do mojega sedeža in umaknila sem torbo, da je lahko prisedla.
»Ali si znala narediti nalogo za angleščino?« me je vprašala.
»Ja, saj niti ni bilo tako težko,« sem rekla.
»Bi mi lahko posodila, da prepišem?« Pokimala sem in v torbi poiskala zvezek za angleščino. Ko sem ga našla, sem ga vzela ven in ji ga dala v roke. Začela je prepisovati, jaz pa sem gledala skozi okno. Na naslednji postaji, sem ga zagledala. Naslanjal se je na avtobusno postajo in čakal na avtobus. Ko ga je zagledal, se je premaknil. Ko je vstopil nanj, se je najprej razgledal po avtobusu. Nisem vedela koga išče, a upala sem, da išče mene. Sedel je na sedež pred mano. Mislim, da me sploh ni videl. Ne vem, ali naj bom vesela, ali žalostna.
Ko se je avtobus ustavil na postaji zraven šole, sem pospravila zvezek za angleščino in zaprla torbo. Najprej je vstala Alexa, nato pa še jaz. Ustavila sem se pred sedežem, na katerem je sedel Žan in ga spustila naprej.
»Hvala,« je rekel in se mi nasmehnil.
Ko sem stopila iz avtobusa, sem odkorakala proti Alexi, ki me je čakala in skupaj sva odšli v šolo.

za nadaljevanje potrebujem 4 Next
30. januar 2016
Next
30. januar 2016
Next Next
30. januar 2016
Next
30. januar 2016
u200719
u200719
Next
30. januar 2016
nexxxtt nexttt
30. januar 2016
nadaljevanje bom objavila jutri, ker ga še nisem dokončala
30. januar 2016
ok
30. januar 2016
u193093
u193093
nnnnnnnneeeeeeeeeeexxxxxxxxtttttttttttt
nova bralka
31. januar 2016
Ta dan je bil veliko boljši. Pri vseh predmetih sem sedela skupaj z Alexo in imeli sva si toliko za povedati, da sploh nisva nehali govoriti. Danes sem imela s sabo tudi učbenike, za to sem lažje sledila pouku.
Za malico sem jedla vegetarijanski sendvič z solato, sirom, paradižnikom in papriko. Po malici smo danes imeli samo še tri ure. Sicer so pri vseh predetih profesorji že spraševali, a mene so pustili pri miru. Verjetno so mi hoteli najprej dati nekaj, časa, da se bom navadila nove šole. To se mi je zdelo čisto v redu.
Ko sem prišla domov, mi je mama rekla, da bomo šli na obisk k sosedom. Ko smo pojedli kosilo, je mama vzela nekaj sladkega in skupaj smo se odpravili k sosedom. Prej sem še vprašala mamo, če imajo slučajno kakšno hčerko, ki je moje starosti. Rekla je, da imajo sina, ki je eno leto starejši. Naslednje moje vprašanje je bilo, kako je sploh spoznala te sosede.
»Martina je moja sodelavka in včeraj sva se pogovarjali. Povedala sem ji, da smo se na novo preselili in me je vprašala kam. Ko je ugotovila, da živi v sosednji hiši, nas je povabila k sebi,« je rekla medtem ko se je obuvala. Zavzdihnila sem in se obula.
Njihova hiša je bila ogromna. Bila je rumene barve z velikimi belimi vhodnimi vrati. Na dvorišču je bil parkiran črn avto. Na levi strani je stalo ogromno drevo. Mama se je odpravila proti vhodnim vratom in pozvonila. Vrata je odprla visoka ženska, ki je imela oblečeno zeleno obleko.
»Živijo,« je pozdravila in se nasmehnila.
Mama je stopila naprej in ji v roke dala tisto, kar smo prinesli s seboj. Nato je rekla: »To je moj mo in moja hčerka Valentina.«
Stegnila je roko proti meni in jaz sem stopila naprej. Segla sem ji v roko in se ji tudi jaz nasmehnila. Povabila nas je naprej v hišo in takoj ko sem vstopila, sem opazila ogromno sliko, ki je visela na steni. Nisem vedela, ali se naj sezujem ali ne, zato sem počakala, da bi videla, kaj bosta naredila mama in oče. Oba sta se sezula zato sem se sezula tudi jaz. Naprej smo stopili v kuhinjo. Kuhinja je bila ogromna in zelo bela. Bele so bile stene in tudi vsi kuhinjski aparati. Odšla sem do kuhinjske mize in sedla na stol. Pred mano se je naenkrat znašel poln krožnik piškotov. Stegnila sem roko in vzela enega ter si ga stišala v usta.
Naenkrat so se odprla vrata in v kuhinjo je vstopil visok moški z temno rjavimi lasi. Vstala sem, ko mi je ponudil roko in jo stisnila ter rekla: »Valentina.«
Za njim je vstopil še nekdo. Najprej sem zagledala temne lase. Nato sem zagledala rjave oči. Stopil je proti meni in stegnil roko.
»Živijo Valentina,« je rekel in pokazal svoje bele zobe.
»Živijo, Žan.«
NAGRADNA IGRA:
Odločila sem se, da bom dodala nagradno igro. Vsak bralec lahko sodeluje. Edini pogoj je, da mi pošljete sporočilo in v njem napišete, kaj mislite, da se bo zgodilo v naslednjem delu. Izmed vseh odgovorov bom v torek, 2.2.2016, izbrala enega. Tisti, ki ga bom izbrala, bo dobil priložnost, da napiše sedmi del te zgodbe. Odlomek naj ne bo predolg in napisati ga morate do četrtka 4.2.2016. Do četrtka ga pošljite meni in jaz ga bom objavila v petek. Veliko sreče vsem, ki boste sodelovali.
31. januar 2016
Next
31. januar 2016
neexttt kok kjutt, soseda sta
31. januar 2016
Next
31. januar 2016
Next
31. januar 2016
u155441
u155441
Next -Nova bralka
31. januar 2016
u193093
u193093
nnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeexxxxxxxxxxtttttttt
kak lepo
31. januar 2016
7. del
»Kaj vidva se že poznata?« je vprašala mama in me začudeno pogledala.
»Ja, Valentini sem pomagal prvi dan najti učilnico,« je rekel Žan.
Moja mama in njegova mama sta se spogledali. Jaz sem čutila, kako mi rdečica obliva obraz. Vsi so se posedli za mizo in jaz sem pristala na stolu poleg Žana. Vsi so se med sabo pogovarjali, le jaz in Žan sva sedela vsak na svojem stolu in bila čisto tiho. Nisem se upala niti premakniti.
Čez nekaj časa je Žanova mama vprašala, če bi šla z Žanom v zgornje nadstropje, da se ne bova dolgočasila. Žan je vstal in jaz sem mu sledila po lesenih stopnicah, v zgornje nadstropje. Ko sem se povzpela na zadnjo stopnico, sva se znašla v nekakšni predsobi. Na stenah so bile razobešene razne slike pokrajin. Žan je zavil levo in jaz se mu sledila. Znašla sva se v njegovi sobi. Stene so bile bele barve in nasproti vrat sta bila dva ogromna okna. Na desni strani je stala ogromna zakonska postelja. Nasproti postelje je stala omara in poleg nje pisalna miza, na kateri je stal računalnik. Poleg računalnike je bil kup revij in zvezkov.
»In kako si?« je vprašal. Predramila sem se in ga pogledala.
»V redu. Ti?« sem vprašala in se razgledala po sobi. Nisem vedela, kam naj sedem. Žan je pokazal na moder stol ob pisalni mizi in rekel: »V redu.«
»Kakšni se ti zdijo profesorji?«
»V redu, ampak saj jih še ne poznam tako dolgo,« sem rekla. Nisem vedela, kam naj gledam, zato sem gledala v tla.
»Nisem te vprašal- boš kaj pila?«
»Ja, prosim,« sem rekla. On je vstal in me pustil samo. Obrnila sem se proti oknu in pogledala ven. Za njihovo hišo je stalo podobno drevo kot na dovozu. Naenkrat je v sobo prišla majhna punčka in se ustavila pred mano.
»Kdo si pa ti?« je vprašala in me pogledala z ogromnimi rjavimi očmi.
»Jaz sem Valentina. Kdo si pa ti?« sem jo vprašala in se ji nasmehnila.
»Jaz sem Neža,« je rekla in takrat je v sobo vstopil Žan. Pred mene je postavil kozarec z sokom in se nasmehnil Neži. Moram priznati, da sem bila malo presenečena, ker sem mislila, da imajo samo enega sina. Je pa res, da sem vprašala samo, če imajo kakšno hčer moje starosti.
»Vidim, da si spoznala Nežo,« je rekel in ji razmršil lase.
»Ja, sem.«

Čez nekaj časa me je poklicala mama in odšli smo domov. Bila sem vesela, saj nama je zmanjkalo tem za pogovor. Dobro, da je bila v sobi Neža. Na poti domov sem se sama pri sebi smejala.
Nagradna igra še vedno velja, a zdaj za 8. del. Če se ne bo nihče odločil, da bo sodeloval, bom pač jaz pisala vsa nadaljevanja. Zdaj pa lep pozdrav. Nadaljevanje bom objavila v petek
31. januar 2016
Next. Še ceu tedn??????
31. januar 2016
Zaka sele u petek? A si normalnaaaa to je se ceuu tedn js te bom prisilla da ga bos prej mores!!! Neeeeextttt
31. januar 2016
u155441
u155441
dej no ka lahk pliss prej?????????????????Next Next Next
31. januar 2016
Next
31. januar 2016
u193093
u193093
nnnnnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttttttttt
31. januar 2016
Next
01. februar 2016
u82669
u82669
Next
01. februar 2016
Next
pa plis lahko prej
01. februar 2016
Okej ker ste vsi želeli da objavjim Next prej sem se potrudila in ga napisala....

8.del
Minilo je nekaj dni in sploh ga nisem videla. Začela sem se spraševati, če se me izogiba. V mislih sem si še stokrat ponovila obisk in poskušala ugotoviti če sem kaj naredila narobe. Sem mu posvečala premalo pozornosti? Preveč? Sem tako nezanimiva? Ista vprašanja sem si postavljala iz dneva v dan in vsakič jih je bilo več. Na hodniku sem v množici iskala njegov obraz a ga nisem našla. V petek sploh nisem hotela iti v šolo.
Ko sem prišla popoldan na avtobus, sem ga zagledala. A ni bil sam. V trebuhu me je močno zvilo in kar sesedla sem se na bližnji sedež. Bila sem na robu solz.
DOVOLJ! sem si rekla in torbo trdno postavila na tla. Obrnila sem se proti oknu in sploh nisem več posvečala pozornosti nikomur na avtobusu- sploh pa ne njemu. Na tretji postaji je iztopila punca ki je sedela zraven njega. Nisem prenesla pogleda nanjo, zato sem pogledala stran.
Naenkrat sem zaslišala glas, ki sem ga še predobro poznalam.
"Lahko prisedem?" Pogledala sem ga. Preden sem lahko karkoli rekla je že sedel na sedežu poleg mene.
"Se me izogibaš?"
"Ne," sem mu odgovorila ne da bi ga sploh pogledala. Sama sebe sem vprašala, zakaj sem sploh jezna. Saj nisva bila par in nikoli mi niti namignil, da bi bila.
"V redu," je rekel po kakšni minuti tišine.
"Ali veš, da sta se najini mami dogovorili za obisk?" Dvignila sem obrvi in ga presenečeno pogledala. "Ja, tokrat naj bi mi prišli k vam," je rekel in se nasmehnil. "Končno bom lahko videl tvojo sobo."
Pred očmi se mi je naenkrat prikazala moja razmetana soba. O,ne! sem pomislila. Zakaj mi mama ni nič povedala?
Ko sem se obrnila nazaj proti njemu, sem opazila da me opazuje. Čakal je na moj odgovor. Preden mi je uspelo odgovoriti, je avtobus zavil na postajo. Izstopil je pred mano in me počakal. Skupaj sva se odpravila proti domu.
"Veš, da je bližje če izstopiš na naslednji postaji?" je vprašal nekje na sredi poti.
"Tebi mogoče ja ker lahko greš kar čez travnik."
"Saj bi lahko tudi ti šla čez travnik!"
"Ne, hvala," sem rekla čeprav sploh nisem pomislila na to. Hotela sem mu še nekaj reči, a se je že obrnil.
"Se vidiva jutri. Mi boš razkazala svojo sobo," je rekel in mi pomahal. Usta so se mi raztegnila v nasmeh in skoraj sem pozabila na punco, ki je sedela zraven njega. Mogoče je pa samo prijateljica, sem pomislila in odklenila vhodna vrata.
02. februar 2016
Zdaj pa res naslednji Next objavim sele v petek ker nazalost prej ne bom imela casa.
02. februar 2016
Next
02. februar 2016
Iiiii nexxtttt u cetrtek prosimmm za moralno podporo men k me ni u petek
02. februar 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani