"mama! tukaj ne bom zdržala niti dneva!" sem zavpila, ko sem zagledala majhno stamovanje, ki ni imelo interneta, televizor pa je imel le pet programov.
"ne pritožuj se, lahko bi bilo slabše." se je nasmehnila. "kot na primer?" sem jezno vprašala. nisem mogla verjeti, da je oče res sperjel službo tukaj. povsem nor je.
"no...lahko bi se nam pokvaril televizor." je dejala in skomignila z rameni.
"ne kliči hudiča!" sem zavpila, ko sem si že ogledovala svojo novo sobo. nič posebnega ni bila...no, pa tudi tako zelo slaba ni bila. a vseeno bi bila raje doma.
"prideš?" me je vprašala mama in kar vstopila v sobo. "ima človek sploh še lahko kaj zasebnosti?" sem vprašala in se namrdnila.
"oprosti..." je zdolgočaseno rekla. "pridi, ven gremo." je dejala. "ven? z vama?" sem se zasmejala. "hecaš se!"
"ne se ne." je rekla resno. "mama! dovolj sem stara, da lahko grem sama ven." sem ji rekla in zaprla vrata sobe.
"zadnje čase si pa razdražljiva." je rekla skozi vrata, a jaz sem jo samo ignorirala.
kljub temu, da sem tukaj povsem sama- s tem mislim, da z mano ni Alex- se vseeno želim zabavati.
iz omare sem vzela ljubko belo obleko, ki je imela na hrbtu globok izrez in turkizne petke, ki jih moja mama še ni videla nikoli in upam, da jih tudi ne bo, saj bi me kar ubila. saj veste kako je. "kakšna pa si! saj si samo otrok!" vreščijo, medtem pa so bile one v naših letih oblečene še bolj čudno.
torej lase sem pustila, da mi prosto padajo na hrbet, saj sem bila že sita spetih las, hitro sem oblekla obleko in si obula čevlje.
če me mama vidi v tem, me bo ubila, sem pomislila, preden sem stopila iz stanovanja.

sprehajala sem se po plaži, pa po ulicah, a nikjer ni bilo nikogar, ki bi bil mojih let.
"dolgčas!!" sem si rekla in se sesedla na stopnice.
"si tukaj s starši?" me je vprašal nekdo, ki je sedel za mano.
"emm...tako nekako..." sem dejala zdržano in se obrnila proti postavi.
omg,omg,omg,omg,omg!!! to so bile edine besede, ki so mi odzvanjale v mislih. tip je bil tako popoln. zagorela koža, modre oči, razmršeni lasje.
ampak, on ni bil popoln fant zame. nima blede kože, rumenih oči in ni vampir. ja saj vem, da zvenim noro, ampak bilo bi tako super, če bi imel vsaj bolj bledo kožo.
"sem Jack." je rekel in mi ponudil roko. "Lucy Dark." sem dejala in se nasmehnila. pojam nimam zakaj sem mu povedala svoj priimek, še zdaj se zaradi tega počutim povsem bedasto.
"Dark?" je vprašal presenečeno. "jap." sem v zadregi rekla, namreč že vse življenje se delajo norca iz mene zaradi priimka.
"torej Lucy Dark, bi šla z mano na pijačo?" me je vprašal. "...okej." sem rekla, saj se mu preprosto nisem mogla upreti. kljub temu, da ne predstavlja popolnega fanta zame...

tako sem bila oblečena:







Jack:




nextam?
30. december 2011
Next!!!!
01. januar 2012
next!
01. januar 2012
Neeeext
01. januar 2012
u50067
u50067
next
01. januar 2012
"ne tja!" sem vzkliknila, ko sva zavila proti baru, v katerem sta sedela moja mama in oče. "prosim." sem še dodala. "je kaj narobe?" me je vprašal presenečen. "mama in oče sta tam." sem izstrelila. "sem res rekla to?" sem se vprašala v mislih.
"okej." se je strinjal in se obrnil proti plaži. "tukaj je tako ali tako boljši razgled." je rekel, ko sva povsem sama sedela na terasi in pila nek neznan koktajl.
ničesar nisem rekla, le pokimala sem.
"od kod pa si?" sem ga vprašala, čez nekaj minut. "emm....iz New Yorka." je rekel po dolgem razmisleku. "si pa dolgo rabil." sem pripomnila in oba sva bruhnila v smeh.
nenadoma me je zvilo v trebuhu. prav tako kot takrat na poti v šolo.
"takoj bom nazaj." sem hitro rekla in stekla na stranišče.
"kaj se dogaja z mano?" sem se spraševala, medtem ko sem se sklanjala nad straniščem in čakala, da bruham. a nič. v trebuhu me je še naprej zvijalo. ko sem se končno naveličala čakanja, sem odšla do umivalnika in si umila roke.
"kaj se dogaja z mojimi očmi?" sem se vprašala, ko sem opazila, da moje oči v ogledalu niso najbolj običajne zame. navajena sem svojih modrih oči, a takrat so bile črne.
"Lucy? si v redu?" sem zaslišala Jackov glas. "jap...takoj pridem." sem zavpila ter se napotila proti vratom. a zaradi radovednosti sem se morala še zadnjič ozreti proti ogledalu. moje oči so bile spet povsem normalne- modre.
"si prepričana, da si v redu?" me je spet vprašal, ko sva se sprehajala po plaži. "ja, verjetno je bilo kaj narobe s koktejlom." sem mu natvezila in skomignila z rameni. res sem si želela, da bi to bilo res, da bi bila za moje bolečine kriva le pijača, a kaj ko sem vedela, da je nekaj več.
"mislim, da bom mogla domov." sem dejala žalostno. "dobro...pa saj se bova še videla...emm...te lahko pospremim?" je zajecljal Jack.
ugotovila sem, da je vse prej kot kakšen Edward. Edward namreč nikoli ne jeclja, se niti ne smeji toliko kot on in ni tako lep...kaj?! sem res rekla to? ja, res sem. še sama ne morem verjeti, a Jack mi je res bolj všeč kot pa Edward.
"Lucy?" je zmedeno vprašal in mi pomahal pred obrazomm. "kaj? aja...ja seveda." sem še sama nekoliko zajecljala in zakorakala v ožjo ulico.
"kako dolgo boš tukaj?" me je vprašal čez nekaj minut. "mislim, da mesec dni. samo upam, da si oče ne bo premislil in bom mogla ostati še dlje." sem priznala.
"kaj sem tako slaba družba?" je vprašal v smehu. "kaj?! ne! si nor?!" sem se tudi sama zasmejala. "samo nisem navajena vsega tega." sem dejala in pokazala proti središču mesta, od kod se je slišala glasna glasba in krike ter smeh ljudi.
"aha." je zamrmral Jack.
"pa ne že spet." sem jezno rekla, ko se je bolečina spet vrnila. "kaj pa je?" me je zaskrbljeno vprašal Jack. a nisem mu mogla odgovoriti, saj je prej le rahla bolečina, sedaj prerasla v neizmirno in grozno bolečino. pred očmi se mi je zameglilo in začelo se mi je vrteti. mislim, da sem za trenutek celo omedlela.
"Lucy!" je vzkliknil Jack in me zgrabil za ramena. "to se ne more dogajati!" sem še slišala, nato pa je nastala popolna tišina...
nextam?
27. januar 2012
nexti!!!!!!!!!!!!!!!!!!
27. januar 2012
hvala za next:*
res mi je zlo žau, da nism tko dougo nextala...sm mela mal gužvo(london< 3 pa toplice)
čez vikend nextam oblubim(;
19. marec 2012
2.poglavje

zbudila sem se v bolnišnici. o Jacku ni bilo niti sledi. zraven mene pa je sedela Alex.
"kaj počneš tukaj?" sem jo zmedeno vprašala. "Lucy doma si." je rekla in se nasmehnila. "se počuti v redu?" je še dodala.
"po pravici povedano, se nikoli nisem počutila bolje." sem rekla in se začela spraševati, zakaj sem v bolnici.
"kje je Jack?" sem vprašala, saj mi še zmeraj ni bilo jasno, da sem doma, da sem v San Franciscu in ne na Havajih.
"kdo je Jack?" me je vprašala Alex. "tvoj novi fant?"
"NE!" sem vzkliknila in zardela, kot kuhan rak. "spoznala sva se včeraj zvečer." sem ponosno rekla, saj sem končno navezala stik z nasprotnim spolom.
"včeraj zvečer?" me je v smehu vprašala. "v komi si bila pol leta." je nekoliko bolj resno rekla Alex.
"pol leta?" sem prestrašeno vprašala in bruhnila v jok. "ne razburjaj se, ni se veliko spremenilo." me je potolažila Alex in čez nekaj časa odšla domov.
komaj sem čakala, da je minil tisti teden. vse kar sem si želela je bilo to, da bi se rešila te bedne bolnišnice.
res, da se je tistih sedem dni vleklo kot megla, a nekako so minili. kar naprej so me obiskovali sošolci- tudi Max, a po pravici povedano se nisem več zanimala zanj, mislila sem le na Jacka, ki sem ga neznosno pogrešala.

"ne morem verjeti, da bom rekla to, a končno lahko grem spet v šolo." sem rekla Alex po mobitelu na podeljkovo jutro. med pogovorom sem brskala po omari in se spraševala kaj naj oblečem.
ko sva končali sem se odločila za črno obleko z rožami, sivo jopico in na milijone zapesnic.
"v šolo grem!" sem veselo zaklicala mami in švignila skozi vrata. tam me je že čakal Alex. med hojo sva opravljali dekleta, ki jih nisva marali, se pogovarjali o člankih iz modnih revij- v glavnem končno sem uživala. nato pa šok....

nextam?
31. marec 2012
to sem imela oblečeno:


31. marec 2012
u25153
u25153
next.!!!
31. marec 2012
u62182
u62182
nextt!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
31. marec 2012
Neext!!!
31. marec 2012
u70105
u70105
next
01. april 2012
next
01. april 2012
nato pa šok. pred šolo sem zagledala znan obraz. bil je Jack. bila sem presrečna, a še zmeraj presenečena, saj nisem vedela kaj počne tukaj.
"Alex?" sem veselo vprašala. "Še veš, ko sem ti pravila o Jacku?" sem dodala. "Seveda vem!" je vzkliknila.
"Tam je." sem dahnila in pokazala proti njemu. "Kaj? To ni Jack, to je Sam, pred pol leta je prišel na našo šolo." je začudeno povedala Alex.
"Ne!" sem rekla jezno, saj nisem vedela zakaj mi ne verjame. "To je Jack. Postala sva prijatelja, družila sva se tisti čas, ko sem bila na Havajih." sem sedaj že popolnoma zmedena rekla.
"Na Havajih? Ampak on je živel v New Yorku. Povedal mi je, da v življenju še ni bil kje drugje kot pa tukaj in v New Yorku." mi je razložila Alex.
"Razložil ti je?" sem rekla začudeno in opazila, da je Alex začela zardevati.
"Ja. Saj veš, da sem ti povedala, da imam fanta. No, to je on." mi je povedala ponosno. "KAJ??!!!" sem zavpila in vsi so se obrnili proti meni. "Saj ni nič, samo povedala mi je, da je ples že ta teden." sem si izmislila in upala, da se bodo vsi obrnili stran in naju pustili pri miru.
"Kako veš, da je ples že ta teden?" je vprašala Alex. "Saj nisem vedela." sem skomignila z rameni in dodala:" Tukaj nekaj smrdi! Prisežem, da je to Jack! Doma imam nekaj slik, pokazala ti jih bom."
"Okej." se je strinjala Alex, a se Jacku oziroma Samu vseeno nasmehnila in mu pomignila, naj se nama pridruži.
"Sam! To je Lucy, moja najboljša prijateljica." je povedala Alex. Ko sem pogledala v njegov obraz, sem vedela, da je to Jack. Bil je popolnoma enak. Enake oči, enak nos, enake ustnice, celo popolnoma enaka zagorela polt, ki sem jo imela v mislih.
Zaprla sem oči in upala, da bo izginil, da sem si le domišljala, da je to Jack in da je to pač nek drug fant. Ampak ne! Ko sem spet odprla oči, sem ga spet zagledala. Zagledala sem njegov zmeden in presenečen obraz, ko je ugotovil kdo sem.
"Alex, nisi mi povedala, da imaš še kakšno drugo prijateljico." je rekel popolnoma mirno. Ni mi bilo jasno, kako mu uspe tako hitro menjavati razpoloženje.
"Emm...Dolga zgodba. Odkar si prišel je bila v komi." je nekoliko v zadregi povedala Alex, saj sva se zmenili, da se o tem ne bova več pogovarjali.
"Takoj se bom vrnil." je nenadoma rekel Jack in odšel. Isti trenutek je zazvonil zvonec, zato sem se tudi sama odpravila. A namesto, da bi odšla v razred, sem sledila Jacku. Odšel je v gozd...

nextam?
05. maj 2012
u70105
u70105
next
05. maj 2012
Next!!!
05. maj 2012
next
15. maj 2012
Čeprav sta tako on kot Alex trdila, da mu je ime Sam, sem ga poskusila poklicati po imenu s katerim se mi je predstavil pred šestimi mesecimi na Havajih.
"Jack!" sem zaklicala in se spotikala ob korenine. Res, da sem videla le še njegov obris med drevesi, a sem vseeno popolnoma dobro videla, da se je ob imenu zdrznil in se obrnil nazaj. Počakal je, da sem ga vsa zadihana dohitela.
"Lucy žal mi je. Tega nisem načrtoval, nisem vedel, da je Alex tvoja prijateljica." je vidno žalostno povedal.
"Zakaj si se ji zlagal? Zakaj si rekel, da si vse življenje živel v New Yorku, zakaj si se ji predstavil kot Sam?" sem ga začela spraševati in nisem imela namena odnehati dokler nisem dobila odgovorov.
"To sem moral narediti, bil sem preveč žalosten, ker si kar izginila. Mislil sem, da sem naredil kaj narobe in zato sem se želel popolnoma spremeniti. Nato pa sem želel pozabiti nate in takrat se je prikazala Alex..." je hitro blebetal.
"Res mi je.." je še dodal, a sem ga prekinila.
"Kaj si rekel? Nato se je prikazala Alex, je bila le izhod v sili?" sem presenečeno in hkrati razburjeno vprašala. "Tako nekako." je priznal Jack.
"Saj veš, da govoriva o moji najboljši prijateljici. Kaj boš naredil sedaj?" sem že kričala.
"Ne vem." je skomignil z rameni.
"Ja pa veš. Povedal ji boš resnico." sem jezno siknila in se obrnila. "Aja, pa še to..." sem še rekla in se obrnila. "Kaj za vraga?" sem vzkliknila, ko pred mano ni stal Jack. Bil je volk, ne navaden volk. Bil je kar večji od običajnih volkov, približno tako velik kot volkovi iz Twilighta.
"Ti nisi...ne moreš biti.." sem zmedeno govorila, a še preden bi lahko kaj dodala, sem se obrnila in jo ucvrla nazaj proti šoli.
"To se ne dogaja. Ne more se..." sem si govorila in pri tem nisem bila pozorna na korenine...
nextam??
29. junij 2012
Next!!
30. junij 2012
Next!!!!
30. junij 2012
u70105
u70105
next
30. junij 2012
"To se ne dogaja. Ne more se..." sem si govorila in pri tem nisem bila pozorna na korenine. Spotaknila sem se ob prvo, ki je kukala iz zemlje in padla po tleh. Ker sem nosila kratke hlače so bila moja kolena izpostavljena. Ko sem se pobrala s tal in svoja oblačila očistila drevesnih iglic in zemlje, sem opazila, da krvavim. Bila je le praska, a krvi je bilo vseeno veliko.
"Super." sem si rekla in zavzdihnila. Iz torbe sem poiskala paket robčkov, da bi živo rdečo kri obrisala s kolena in videla kako velika je poškodba.
Ko pa mi je le uspelo iz paketa izvelči robček in obrisati kri, ni bilo vidne nobene poškodbe. Kot, da kri ne bi bila moja, ampak od nekoga drugega. A to ni bilo mogoče, saj ni bilo zraven mene nikogar drugega. Kri je bila moja.
"Kaj se dogaja z mano?" sem se vprašala in se ozrla okoli sebe. Še sedaj ne vem zakaj sem se spraševala to, saj sem vedela odgovor. Bila sem enaka kot Jack. Bila sem volkodlak. "NE!" sem zavpila.
"Jack! Kje si?! Pridi sem!" sem vpila, pri tem pa so mi po licu tekle solze. Nihče se ni oglasil. Pograbila sem torbo in začela iskati pot iz gozda. Hodila sem in hodila, čeprav zaradi solz, ki so ovirale moj vid, nisem videla skoraj nič.
Smrkala sem in hlipala, solze so še zmeraj tekle v potokih, ko sem se nenadoma zaletela v Jacka.
"Kje si bil?" sem zavpila, čeprav je stal pred mano. "Zakaj sprašuješ? Saj veš odgovor." je rekel povsem mirno. "Zakaj pa potem nisi prišel k meni?" sem ga jezno vprašala. "Nisem mogel kar tako priti. Bil sem, bil sem..." je govoril.
"Bil si volk." sem dokončala namesto njega. "In sedaj sem tudi jaz takšna kot ti. Zaradi tebe!" sem spet začela kričati. "Zakaj misliš, da sem jaz naredil to?" je zmedeno vprašal.
"Zakaj le." sem se sarkastično vprašala. "Ti si bil zraven, ko se je vse začelo dogajati. Na Hawajih, ko sem ti bila še všeč." sem jezno sikala proti njemu.
"Jaz sem ti samo pomagal. Verjemi, da bi bilo težje, če bi bila sama." mi je razložil.
"Torej hočeš reči, da nisi ti kriv?" sem vprašala. "Ja. Takšna si se rodila. Tega ne more spremeniti nihče." je dodal in se nasmehnil. "Zakaj se smejiš?" sem ga vprašala zmedeno.
"Ker si ljubka, ko si jezna." je priznal.
Tisti trenutek nisem imela namena več govoriti z njim. Zmedel me je. Vsakič ,ko ga pogledam me zmede. Enkrat je ves ljubeč, potem pa se spomnim, da hodi z Alex in se mi začne gnusiti.
Obrnila sem se in s ponosom začela korakati proti izhodu iz gozda, ki se ga je sedaj ko več nisem jokala dalo z lahkoto videti.
"Aja, pa še to..." sem rekla in se obrnila proti njemu, a ni ga bilo več. Spet je izginil...
nextam?
12. julij 2012
u70105
u70105
next
12. julij 2012
Next!!
15. julij 2012
res mi je žau, da sem tko mal nextala.
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
3. poglavje
Naslednji dan.

Sredi noči sem poklicala Jacka in ga prepričala, da se dobiva zjutraj ob sedmih pred šolo, saj se moreva pogovoriti o veliko rečeh.
"Torej zakaj sem mogel priti sem?" me je vprašal, ko se je nenadoma pojavil za mojim hrbtom. "Ljubi bog! Bi lahko nehal s tem?!" sem zavreščala, saj me je zaradi njega skoraj kap.
"Kaj sem pa naredi?" me je vprašal. "Kaj le?!! Kar naprej se prikazuješ in izginjaš." sem se pritožila. "Saj se boš tudi ti kmalu naučila to." mi je zagotovil in se usedel na klop.
"No, zakaj sem tukaj?" me je spet vprašal. "Povedala bova Alex." sem rekla odločno.
"NE!" je vzkliknil. "Nihče ne sme vedeti za nas."
"Ona lahko ve! Moja najboljša prijateljica je!" še vedno nisem popustila.
"Kaj lahko vem?" je začudeno vprašala Alex, ki je prihajala proti klopci na kateri sva sedaj sedela oba.
"Emm...Nič." je rekel Jack. "NE!" sem tokrat jaz vzkliknila. "Jack in jaz se poznava že od prej." sem rekla in hitro nadaljevala, saj nisem želela, da mi ko seže v besedo. "Spoznala sva se na Hawaih. Bil je zraven mene, ko sem padla v komo in sem je prišel samo zaradi mene. Potem ko se nisem prebudila, pa je začel hoditi s tabo." sem na hitro razložila in pretehtavala ali ji naj povem o volčji zadevi ali ne.
"Zakaj mi tega nista povedala že prej?" je vprašala in za čuda ni izgleda preveč prizadeto.
"Nisem te hotel razjeziti." je rekel Jack, prav tako začuden, da ni jezna na naju. "To pomeni, da ti je všeč ona?" je vprašala. "Ja." je redkobesedno odgovoril. "To je super!" je vzkilknila.
"Kaj se dogaja?" sem šepetajoče vprašala Jacka. "Nimam pojma." je rekel.
"Jack, veš zdelo se mi je, da to kar sva imela ne deluje najbolj, zato sem te hotela pustit, a nisem vedela kako. Nisem oseba, ki to poče vsak dan." nama je razložila in prisedla na klop.
Mislim, da se je meni in prav tako Jacku tisti trenutek kamen odvalil od srca.
"Sedaj pa vaju bom pustila sama. Se vidimo, golobčka." se je nasmehnila, me objela in odšla na vajo s pevskim zborom, na katero sem sama popolnoma pozabila.
Iz zasanjanosti pa me je prebudila Jackova roka na moji.
"Hej!" sem vzkliknila. "To, da sem povedala Alex resnico, to še ne pomeni, da sva par. Moral se boš veliko bolj potruditi, da me boš spet osvojil." sem rekla ter odhitela za Alex.
"Spet?" je vprašal začudeno. "Torej sem te enkrat že osvojil." je rekel ponosno. "Ja. Ampak takrat sem bila drugačno dekle."
nextam?
17. avgust 2012
u70105
u70105
next
17. avgust 2012
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani