lahko bi bilo bolj napeto drgač pa naj zgodba na svetu
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxtttttttt
20. september 2014
hvala za mneneja in nextala bom takoj ko utegnem in obljubim, da bo bolj zanimiv. ampak prosim a bi lahka nehala uglaševat. to ni oglasna deska.
23. september 2014
r.e.s.n.o. a drugje pa ne oglašujejo.
drgač pa en velik....P.L.E.A.S.E. N.E.X.T!
23. september 2014
RISA
Mineval je teden in Danielu so se rane hitro celile. Pomagal mi je pri nabiranju lesa in pri kakšnih takšnih stvareh, na lov pa ga nisem jemala zraven, ker je bil še za zdaj obupen lovec. Ni mi jasno, kako ne moreš zadeti najmanj dva metra širokega debla, ki je od tebe oddaljen pet metrov. Uradno je Daniel najhujši lokostrelec v zgodovini. Ampak najbolj mi je pri njem všeč, da ne odneha ne glede na to kakšen tepec izpade. Včasih sanjam, da me drži v objemu in da si šepetava, čeprav ne vem točno kaj, ampak mi je čisto vseeno. Samo, da sem ob njem. Ob njem se počutim varno in srečno? Resnično sovražim, ko ne vem kaj ta čustva pomenijo.
Zgodaj zjutraj sem se odpravila na lov in to še predno bi se zbudil on, saj bi mi spet težil naj ga vzamem sabo. Po novem mu moram groziti že z napetim lokom, da ostane doma.
Tacala sem po novo zapadlem snegu in v rokah stiskala lok in nekaj puščic. Pokrajina je bila prečudovita. Sončni žarki so se odbijali od novo zapadlega snega in ponekod tudi od ledenih sveč. Zamikalo me je, da bi se vrgla v sneg in naredila angelčka in opazovala jutranjo nebo, ampak nisem imela časa za to, pa še bolj bi me zeblo. Včasih resnično sovražim, ko se mi vedno mudi sem ter tja, samo zaradi tega, da bi preživela.
Na jasi sem zagledala mlado srno. Hitro sem se skrila za grm. Čisto tiho sem jo opazovala, ko je pod snežno odejo iskala nekaj trave. Bila je suha, preveč suha. Če kmalu ne bo našla si kaj za pod zob bo umrla od lakote. Nekaj trenutkov sem jo še opazovala, potem pa sem previdno nastavila puščico in napela lok. Namerila sem in v tistem trenutku je srna dvignila glavo in pogledala v mojo smer. V njenih očeh sem videla čisti strah, potem pa je še hitro pogledala v ostale smeri. Začela se je prestopati.
Sledila sem njenim pogledom in jih opazila. Lovci. Lovci so gledali vame. Ne, nemogoče. Ne morejo me videti. Skrita sem. Potem pa sem ugotovila kam prav za prav gledajo. Gledali so za mano.
Hotela sem se obrniti in videti kaj je tam tako pomembnega, ko sem na zadnjem delu glave začutila mrzlo kovino in zaslišala grob moški glas: »Samo premakni se, pa nikoli več ne boš imela glave.«
++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
a je zdaj boljše?
kaj bo sledilo?
kritike, mnenja...
next?
27. september 2014
u163794
u163794
Supr je!!!!! NEXT
27. september 2014
Aaaaaah noro!
Next
Next
Next
Next
27. september 2014
Vraga, sem pomislila, ko mi je v glavi kričalo: Zbeži!!! Ampak nisem, samo čepela sem tam čisto pri miru, ko mi je moški s puško miril v zadnji del glave. Tako bo torej to. Tako bom umrla. Ne bo me ubila in raztrgala kakšna divja žival ali pa da bi se utopila v najbližjem jezeru ali pa bi zbolela ali pa celo zmrznila po zimi. Ne. Ubil me bo strel puške v glavo. Ubil me bo
človek.
Srna je že zdavnaj zbežala in nobeden od lovcev se ni podal za njo. Namesto tega so se napotili proti meni. V tistem trenutku sem se počutila, kot zajec, ki so ga psi stisnili v kot. »Spustil lok,« mi je rekel moški za hrbtom. Počasi sem ga spustila, a ga nisem odvrgla. To ga je razdražilo. »Vražji otrok. Ali ti morem res reči vse! Odvrzi ga. Lok in puščico.«
Počasi sem ga vrgla kakšen meter stran od sebe, puščico pa samo spustila iz rok, da je padla na tla blizu mene. Zdaj so se lovci pojavili takoj ob meni. »Kaj bomo z njo?« je vprašal majhen, suh lovec zavit v svojo debelo zimsko bundo in na glavi je imel pleteno črno kapo. »Sploh ne bi smela biti tukaj.«
»Adrijan saj veš, da ženske nikoli ne upoštevajo pravila. Tako zelo so trdoglave,« je dejal debelušen mož z očali. Čisto vsi so mu pokimali. Po nekaj minutah različnih razprav glede žensk (in ves ta čas mi je šlo na bruhanje), so me končno pogledali in to na žalost v oči. Vsi so otrpnili, razen tistega, ki mi je v glavo meril pištola, saj je stal za mojim hrbtom, da ga nisem mogla videti. »Kaj pa je narobe z vami?« je zvišano vprašal. »Ste se prestrašili videza tega vražjega otroka?«
Vsakič, ko mi je rekel vražjega otroka me je nekaj zabolelo, nekaj v meni. »Bruce, tole moreš pogledati,« je rekle eden izmed visokih moških.
»Kaj je spet?«
S kotičkom očesa sem opazila, da je nekdo drug prijel za pištolo in pred mene je stopil visok moški z temno rjavimi lasmi in očmi. Zdel se mi je tako znan in prav tako tudi njegov glas. Pogledal me je v oči in namesto, da bi otrpnil se mu je na obraz narisal velik, hudoben in podel nasmešek. »Poglej, poglej. Koga pa imamo tukaj. Našo preljubo mešanko, ki jo že iščemo več let in zdaj pa te dobim kar tukaj sredi gozda,« premolknil je. »Morem priznati, da sem se že spraševal, kje se sploh skrivaš. Nikjer v mestu te nisem mogel najti in niti pomislil nisem, da bi bila v gozdu.« V tistem trenutku sem ga prepoznala. Oh, moj zasledovalec in na žalost tudi Danielov oče. Kako je lahko takšna pošast oče takšnemu prijetnemu in prijaznemu človeku, kot je Daniel?
Nekaj trenutkov je vladala smrtna tišina. Nobena žival se ni oglasila, še sapica ni popihala mimo nas. Zdelo se je, da se je čas ustavil. Potem pa je eden izmed moških spregovoril: »Bruce, kaj bomo z njo?«
Škodoželjno se mi je nasmehnil in počepnil ob meni, da sva si zrla v oči. Prijel me je za brado in si začel ogledovati moj obraz. »Gospodje, kaj pravite na to, da se malo pozabavamo z njo? Tako ali tako ne bo nobene koristi od nje in če ji privoščimo hitro smrt ne bo prav. Mora plačati za svoje kraje, ki jih je naredila.«
Nekaj mož se je nasmehnilo drugi so mu pokimali, nekateri pa so ostali pri miru. Jaz pa nisem niti trepnila s trepalnicami. Nisem mu hotela pokazati, da mi ni niti malo všeč kaj ima za bregom in da me je tudi malo strah. Ostala sem čisto pri miru.
Očitno mu to ni bilo všeč, zato me je udaril po licu, da sem padla v sneg. Hotel se je vrači name in me tako obdržati na tleh, a sem bila prehitra. Skočila sem na noge in moškemu najbližje meni zbila puško, da je padla po tleh in ga brcnila v mednožje. Hitro sem pobrala orožje in ga zalučala v enega izmed bolj oddaljenih nasprotnikov, da je padel po tleh.
Nekdo me je od zadaj z vso močjo boksnil v hrbet, da sem se opotekla in spotaknila ob neki korenini pod snegom. Na sebi sem začutila težo, ki me je pritiskala k tlom.
Potem sem v stopalih začutila mraz in ugotovila, da so me sezuli. Okoli pasu so me prijele močne roke in me obrnila, da sem ležala na hrbtu in videla moškega, ki je sedel na meni. Bil je visok in močnejše postave. Zagotovo je bil v srednjih letih, saj skoraj ni imel nobene gubice na obrazu. In očitno so vsi imeli rjave ali skoraj črne oči. Začel mi je odpenjati zadrgo na plašču, jaz pa sem se mu opirala, a me je potem nekaj časa močno udarjal po licah, da se mi je začelo megliti pred očmi in nekajkrat tudi v trebuh, kot da bi hotel dokazati, da je on močnejši. Za nekaj trenutkov sem obmirovala in upala sem da bom lahko kmalu spet videla normalo in da bo bolečina izginila, saj sem na trebuhu začutila človeško roko, ki ni bila moja, in se je približevala mojemu prsnemu košu
*************************************************************************************************************
oki, zdaj pa resno: kaj bo sledilo?
a je vse v redu?
mnenja, kritike?
next?
28. september 2014
Ja super je... Daniel jo bo resu!!!!
Neeeext!
28. september 2014
hotu jo bo posilt daniel jo bo rešu
ja
kul je
neeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxt
28. september 2014
super... daniel jo bo rešu
next
28. september 2014
hvala za mnenja, ampak naslednji next bo verjetn pršu v soboto, če en v nedeljo, ker grem z šolo v tabor.
28. september 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee
28. september 2014
ej nisem js kriva.
28. september 2014
oki tole še dam, ker obljuba je obljuba.
++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
Prekipelo mi je. Lahko me udarjaš in me tepeš, ampak nihče me ne bo otipaval in me na ta način zlorabil, če tega sama ne bom želela in tega si niti malo nisem želela. Previdno in počasi sem roki potegnila proti sebi, ampak še vedno sem gledala v nebo, kot da še vedno nisem čisto pri sebi. Potem pa sem ga z vso silo z rokama udarila v stegni, da je zaječal od bolečine in odmaknil roki iz mene in se prijel bolečih mesti. Hitro sem ga še udarila s pestjo v desno lice, da je padel dol z mene in skočila na noge.
Ostali so bili na jasi in se greli ob majhnem ognju. Očitno niso hoteli gledati tega, ampak sem lahko videla kako so metali kovance. Ne dvoma so žrebali kateri bo naslednji. Hja ne tokrat, sem pomislila. Hitro sem pograbila puščice in lok in stekla, a je moški, ki je prej sedel na meni je zavpil: »Pobegnila bo!« Moški so takoj skočili na noge in v roke vzeli svoje puške in se pognali za mano.
Z tankimi nogavicami sem tekla po debeli snežni odeji, saj nisem imela časa, da bi se obula in plašča si tudi nisem zapela. Mimo mene je priletelo nekaj krogel in pospešila sem, potem pa sem v rami začutila ostro bolečino in čez nekaj trenutkov še v stegnu. Zaječala sem od bolečine, a se nisem ustavila. Šepala sem naprej in lahko sem slišala glasove za mano, ki so postajali vedno glasnejši. Nisem se ozrla nazaj, nisem hotela videti, kako močno so se mi že približali in nisem hotela viseti ran, ki sem jih dobila.
Zavila sem mimo še nekaj dreves in prišla do globoke reke. Takrat sem zbrala pogum in pogledala čez ramo in opazila moške, ki so se mi vedno bolj in bolj približevali in na obrazih so imeli narisane zmagoslavne nasmeške. Lahko se jim preprosto pustim in tako končam svoje življenje ali pa se za njega borim, sem pomislila in pogledala nazaj k reki in spet čez ramo. »Nikamor ne moreš vražji otrok!« je zaklical Bruce in še bolj pospešil tempo. »Zate ni izhoda. Nimaš kam iti. Nimaš izbire.«
Ja jo imam, sem pomislila. Vsak jo ima. Skočila sem v reko.
Voda je bila ledeno mrzla in zaradi nje me je za nekaj trenutkov stisnilo v pljučih. Teže mojih oblačil je naraščala, zaradi vode ki so popivnale in zato me je začelo vleči proti dnu. Hitro sem začela zamahovati z rokami in nogami, a brez uspeha. Dosegla sem samo to, da me je desna rama in leva noga začela še bolj boleti in žgati. V pljučih me je čez nekaj trenutkov začelo žgati, potrebovala sem kisik in tudi rani sta postajali vedno hujši. Morala sem se znebiti nekaj oblačil, če sploh hočem preživeti, sem si v mislih dejala in se poskušala znebiti česar koli. Na kancu pa mi je le uspelo znebiti se plašča, a zaradi tega sem izgubila eno izmed puščic. Hitro sem priplaval na površje in zajela zrak, a že v naslednjem trenutku me je voda potegnila zopet vase. Poskušala sem priplavati na površje, a sem se z hrbtom zaletela v eno izmed skal. Zameglilo se mi je pred očmi, a se mi jo je uspelo obdržati na njej, da sem lahko z njeno pomočjo priplavala na površje. Nekajkrat sem globoko vdihnila in ocenila razdaljo med mano do najbližjega brega. Približno dva metra.
Globoko sem vdihnila. Zdaj ali nikoli, sem si v mislih rekla in se zdravo nogo odrinila od skale in zaplavala proti kopnemu. Ampak rečni tok je bil močan in preden sem dosegla breg me je odneslo nekaj metrov nižje, do vrbe žalujke, kjer se mi je končno uspelo potegniti na kopno, no deloma. Polovico telesa sem še vedno imela v vodi in iz ran mi je tekla kri. Bila sem izmučena. Globoko sem dihala in pred očmi se mi je začelo temniti. Še predno sem se zavedala, sem padla v nezavest.
++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
vem, da preveč sprašujem, ampak vseeno: kaj se ji bo zgodilo?
je vse oki?
in upam, da niste preveč razočarani, ker je ni Daniel rešil
28. september 2014
nism razočarana
neeext
28. september 2014
Vse je super in se je cas da jo daniel resi
Neeeeext
29. september 2014
neeeeeeeeeeeeeext
29. september 2014
u163794
u163794
next
29. september 2014
u175848
u175848
nnnneeeexxxxtttt
30. september 2014
no, pa sem že nazaj iz tabora, da vam lahka nextam
*************************************************************************************************************
DANIEL
Nikoli v življenju še nisem bil tako srečen, čeprav sem vse do sedaj živel v mestu v razkošni hiši in imel toliko dobrin. Ampak vedno sem se počutil nekako osamljenega, kot da pravi jaz nikoli nisem imel priložnosti, da bi lahko prišel na dan. Že od malih nog so me učili pravila v mestu in olike. Res, da sem imel visok položaj ne glede na to katera skupina je vladala, ampak nikoli ni nihče resnično slišal mojega pravega mnenja in razmišljanja. Mislil sem, da mi v življenju nihče ne bo prisluhnil, da bi me spoznal, ampak sem se zmotil. Risa mi prisluhne, vedno. Posluša me brez, da bi me prekinila in mi ne obtožuje zaradi mojega očete, ki ji močno zagrenil življenje.
Ko me je učila lokostrelstva, sem velikokrat zanalašč zgrešil tarčo, saj je bila tako ljubka, ko se je jezila name in si grizljala spodnjo ustnico. Včasih mi je ušel tih smeh, ampak sem takrat hitro napel lok in izstrelil novo puščico, da bi preusmeril njeno pozornost.
Gazil sem po snegu in nabiral drva in se po tiho jezil na njo. Spet je odšla še predno sem se zbudil, da bi lahko odšel zraven njej na lov. Samo za to, ker misli da sem obupen lokostrelec mi ne pusti it zraven. Ona išče hrano in lovi, ko morem jaz po snegu iskati vejevje za kurjavo. Ko se bo vrnila se morem resno pogovoriti z njo.
V naslednjem trenutku pa sem obstal. Približno en kilometer stran sem zaslišal strele. Pognal sem se proti njihovemu izvoru. Pritekel sem do globoke reke in stekel v nasprotno stran njenega toka, a sem se kmalu ustavil, saj je iz vode pokukala glava z svetlo rjavimi lasmi in se čez trenutek potopila nazaj v vodo.
Te lase bi prepoznal kjer koli. Zdaj sem tekle v smeri rečnega toka in upal, da jo bom spet kje videl. Po približno desetih minutah teke sem se ustavil, da bi lahko znova nazaj dobil sapo, ko sem jo zagledal. S polovico telesa je ležala na kopnem pod vrbo žalujko, polovico pa je še vedno imela v vodi. Stekel sem k njej in padel na kolena, ko sem prišel do nje. Iz ran na rami in na stegnu ji je tekla kri. Previdno sem jo prijel za bok in jo povlekel iz vode. Še vedno je dihala, ampak se ni odzvala, niti trznila ni, samo imela je zaprte oči. Slekel sem si plašč in si strgal rokava in ju zavezal na njeni rani, da bi zaustavil krvavitev. Potem sme jo še zavil v plašč, saj je bila bleda in njena koža je bila ledena. Mogel sem jo spraviti na toplo.
Previdno sem jo vzel v naročje in jo dvignil. Stekle sem proti košu, ki sem ga pustil v snegu, ko sem zaslišal strel in si ga hitro oprtal na eno ramo in se znova pognal proti njenemu domu.
Ko sem prišel, do pregrade iz podrtih dreves sem po tiho zaklel. Zakaj za vraga sploh more biti?! Koš v katerem jo bila nekaj vejevja sem hitro vrgel s preko in čisto vseeno mi je bilo za veje v njem. Splazil sem se po majhnem prehodu in za sabo povlekel še njo in jo na drugi strani spet vzel v naročje in jo odnesel notri na toplo.
Ogenj je še vedno tlel. Hitro sem jo položil na ležišče in ji slekel moj plašč ter jo pokril z toplo odejo. Hitro sem vzel eno posodo in jo odšel napolnit z vodo, ko sem se vrnil je še vedno ležala tako kot, sem jo pustil. Posodo z vodo sem postavil v bližino ognja, da bi se voda vsaj malo ogrela in poiskal lepo brisačo. Potem sem iz nje odmaknil toliko odeje, da sem lahko videl njeno rano na desni rami.
K sebi sem potegnil posodo z vodo in v njo pomočil brisačo. Voda je bila mlačna. Bolje kot ledeno mrzla, sem pomislil in se z njo narahlo dotaknil njene rane. V tistem trenutku je trznila in odprla oči. V njih sem lahko videl samo razburjenje, jezo in sovraštvo. A ko je videla, da sem samo jaz se je nekoliko pomerila.
03. oktober 2014
Next
03. oktober 2014
Nextttttttttt
04. oktober 2014
next
04. oktober 2014
u163794
u163794
next
04. oktober 2014
Hotela je sesti, a sem jo ustavil. »Ne, počivati moraš.«
»S-spraviti j-jo m-moram d-dol s s-sebe,« je zajecljala.
Njeno jecljanje je v tem tednu skoraj povsem izginilo včasih se ji je smo zataknilo pri daljši besedi, ampak zdaj se je vrnilo in to z okrepitvami. Kar koli je doživela je moralo biti strašno in verjetno bo potrebovala veliko časa, da se ga bo spet znebila, če se ga sploh lahko.
Pokimal sem in prijel za rob njene majice in ji jo poskušal sleči, a takoj, ko sem prišel do njenih ramen sem obstal. Videl sem, kako je stiskala zobe že samo, ko sem se narahlo dotaknil rane, kaj bi le bilo, če bi ji premaknil roko, ko je deloma pri zavesti.
Hitro sem poiskal nož in ji na hrbtu raztrgal majico in tudi rokav desne roke. Tako ali tako je ne bi mogla več obleči, saj je bila prepojena z njeno krvjo in živali bi jo zaradi tega še hitreje zavohale. Hitro sem ji potegnil dol raztrgano majico in se zazrl v njen hrbet. Na velikih mestih so bile sledi brazgotin, ponekod je imele sveže praske ali pa so se ji delale grde modrice. Hitro sem ji očistil rano na rami in opazil, da je v njej prav za prav metek.
Ne. Ne more. Niso mogli. To ni mogoče. Ampak je bilo. V njeni rani je bil metek. Pogledal sem jo v obraz in videl, da ji oči počasi lezejo skupaj. Ni še smela zaspati. »Risa,« sem jo nežno poklical. »Naboj ti morem spraviti ven, ampak to te bo bolelo.«
Pokimala je. »D-daj,« je zašepetala.
Globoko sem vdihnil in izdihnil in se lotil dela. Najprej sem segrel nož ob ognju, da bi ga razkužil in počakal nekaj trenutkov, da se je ohladil. Potem sem z njim previdno šel v njeno rano in poskušal iz nje dobiti metek. Videl sem, kako je Risa stiskala zobe in ko ji je po licu zdrsela majhna solza. Videl sem lahko, kako stiskal pesti in se trudi, da ne bi zavpila.
Čez nekaj trenutkov mi je uspelo, da sem naboj spravil ven, ampak zaradi tega sem ji malo povečal rano in znova je začela krvaveti. Hitro sem si si slekel majico in jo raztrgal na pol in eno polovico prislonil na njo, da bi zaustavil krvavitev. Potem, ko sem jo zaustavil sem poiskal čiste povoje in ji povil rano. Seveda bi bilo bolje, če bi ji lahko tudi zašil, ampak tega nisem imel.
Potem sem isto ponovil še na njeni levi nogi, samo da so mi večje preglavice povzročale kavbojke, ker so se je močno oprijele in je nisem hotel še bolj porezati. A na koncu mi je le uspelo. Ko sem ji povil še rano na stegnu sem jo zopet pokril in se lotil očiščevanja prask na hrbtu. Le kej jih je toliko pobrala?
»Bi mi povedala kaj se ti je zgodilo?« sem jo nežno vprašal.
Odkimala je. »N-nočem.«
Počakal sem z čiščenjem njenih ran in jo pogledal v oči. V njeni zeleno rjave oči, ki so se mi zdele tako zelo čarobne. Z obraza sem ji odmaknil pramen las. »Risa, tako se boš bolje počutila. Nočem, da boš sanjala o tem.«
Zaprla je oči in nekaj minut ostala čisto pri miru. »S-srečala s-sem,« je rekla in odprla oči in se zazrla v moje, »t-tvojega o-očeta.«
*************************************************************************************************************
kaka ideja, kaj se bo zgodilo naprej?
a je oki?
next?
05. oktober 2014
lohkr bi se Daniel ful razburu nad očetom....
ej zadne 3 nexte si odličnu napisala(udarla po jajcih haha tu me spominja name k sm mojga sošolca ponesreč vanje brclna )
ma kej sploh spršavš gledi de napišš še dns kakega
05. oktober 2014
Neeexxxxxxxt zakon
05. oktober 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
06. oktober 2014
u163794
u163794
next
07. oktober 2014
Okamnel sem. »Ali…ali ti je on to naredil?« sem vprašal skozi stisnjene zobe. V tistem trenutku bi najraje nekaj razbil, ampak sem se zadržal. Kako, da nisem že tega prej pomislil? Saj jo je vedno itak lovil in preganjal.
»J-ja i-in n-ne.«
Veke so ji vedno bolj lezle skupaj. »Risa, povej mi kaj se ti je zgodilo,« sem nežno rekel, čeprav je vse v meni kričalo in mi govorilo naj ga takoj grem poiskati in naj mu naredim iste rane, kot je on njej. »Zakaj spet tako močno jecljaš?«
Nekaj trenutkov je le tiho gledala mimo mene v kamenski zid, potem pa je globoko vdihnila. »O-odšla s-sem n-na l-lov, k-ko s-so m-me z-zasačili l-lovci. Č-čepela s-sem v g-grmovju i-in o-opazovala s-srno, k-ki s-se j-je p-pasla, k-ko m-mi j-je t-tvoj o-oče v g-glavo n-nameril p-puško,« premolknila je. »P-potem, p-potem s-so m-me h-hoteli…« po licih so ji stekle solze in avtomatsko sem se ji približal in jo začel božati po laseh. »Vse je v redu,« sem ji šepetal. »Zdaj si tukaj, na varnem. Nič ti ne morejo, ne zdaj. Pomiri se.«
»R-rešila s-sem s-se š-še p-preden b-bi s-se l-lahko z-zgodilo i-in p-poskušala s-sem zbežati, a-ampak s-so m-me z-zadeli n-naboji p-pušk,« je zašepetala v solzah. »P-potem s-sem p-prišla v r-reko i-in s-se v-vrgla v n-njo. S-spolnem s-se s-samo š-še t-to, d-da s-sem s-se p-povlekla n-na b-breg i-in p-padla v n-nezavest.«
Z poškodovano roko si je poskušala obrisati solze, a jo je zabolela in je odnehala. Poskušala se je obrniti na bok, a ji poškodovana noga tega ni dopuščala. »Najti pomagam,« sem rekel in prijel za rob njene odeje in ji nežno obrisal objokana lica. Potem sem odgrnil njeno odejo in nežno ovil roke okoli njenega pasu in jo obrnil na bok, da je lahko gledala v ogenj in jo hitro pokril nazaj. Njena koža je še vedno bila premrzla.
»Te zebe?«
Odkimala je, ampak sem vedel, da je lagala. Hitro sem poiskal še eno odejo in jo pokril še z njo. Videl sem, kako je počasi lezla v spanec.
»Daniel,« je zašepetala, ko je bila že v pol v snu in to brez jecljanja. »Prosim ne zapusti me.«
Nisem se mogel zadržati. Sklonil sem se k njej in jo poljubil na čelo. »Ne skrbi. Ne bom te.« Potem je zaspala, jaz pa sem jo samo opazoval.
*************************************************************************************************************
a vam je všeč?
kaj bi se lahka zgodilo naprej?
next?
08. oktober 2014
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg