Čez čas pa se mi je komaj opazno nasmehnil. »Mene se ti ni treba bati, ničesar ti ne bo storil. Obljubim, da ne bom nikomer izdal kje se nahajaš,« je rekel že z bolj normalnim glasom.
»Saj s-se te n-ne.«
Zakaj pa potem jecljaš?« Njegov glas me je spomnil na enega izmed glasov, ki so me preganjali in tudi njegove oči. Zdele so se mi znane, čeprav se nisem mogla spomniti od kod.
»Na n-nekoga m-me s-spominjaš.«
Majhen nasmešek mu je izginil iz obraza in žalostno je zavzdihnil. »Sovražim to kar počne moj oče. Sovražim, da vodi upore proti tebi. Še bolj pa sovražim, da ljudje v časih mislijo, da sem jaz on, da jih vodim jaz,« premolknil je in globoko vdihnil. »Risa jaz ti ne bom storil ničesar žalega, obljubim. Z očetom se nikoli nisem strinjal, ko te je preganjal. Ni se mi zdelo prav, saj si tako kot mi človek. Videl sem te kot eno izmed nas.«
Njegove besede so me razjezile. >kot eno izmed nas<. »Daniel p-prav imaš. Res ni p-prev, da me p-preganjate. Nisem sama k-kriva, da i-ima drugačne o-oči kot v-vi. T-takšna sem se r-rodila in n-nič ne m-morem s-spremeniti glede tega. In t-tako, da veš, n-nikoli ne bom e-ena i-izmed vas,« poskušala sem ne jecljati, a mi ni najbolje uspelo. Molčal je. Verjetno je razmišljal kako mi bo pobegnil in povedal ostalim kje se nahajam. Čeprav mi je obljubil, da me ne bo izdal, mu nisem preveč zaupala. Bil je sin moškega, ki me je dolga leta preganjal in delal upore proti meni. Pogledala sem stran in videla, da ogenj počasi uganjuje. Nanj sem hitro dala zadnje veje in se začudila, kam so izginile vse ostale. Takrat sem se spomnila, da sem jih pustila zunaj, ko sem stekla odkrit izvor krika in se zapletla v to zmedo. Globoko sem vdihnila in se odpravila proti sprednjemu vhodu.
»Kam pa greš?«
Pogledala sem ga čez ramo. »N-nabrat vejevje. M-mesto je proti v-vzhodu.«
Začudeno me je pogledal in že je odprl usta, da bi mi nekaj rekel, ko sem odšla. Nisem hotela poslušati njegovih laži. Da se ni strinjal z očetom, kako debela laž. Za kako neumno me pa ima? Da me ne bo izdal? Pajade. Verjetno se že v tem trenutku plazi iz mojega doma ali pa iz pod podrtih drevesnih vej in poskuša priti nazaj v mesto, nazaj med svoje. Ampak nekaj v meni mu je verjelo. Verjelo je, da govori resnico. A sem to preprosto ignorirala.
Prišla sem do mesta kjer sem pustila koš z vejevjem, a ga nisem videla. Vse je bilo prekrito z debelo plastjo snega. Začela sem se malo razgledovati in se sprehajati sem in tja v upanju, da bom kje zagledala koš. Nisem ga zagledala sem ga pa za to zadela. Z nogo sem udarila vanj. Bil je prevrnjen in veliko vej je s tem padlo iz njega. Pokleknila sem ob njem in iz njega spravila sneg. Postavila sem ga nazaj pokonci in iz njega stresla vse ostala drva in sneg. Potem pa sem iz njih spravila sneg in jih dala nazaj v koš.
Ko sem končala s tem sem si ga oprtala na ramena in se odpravila nazaj. Spotoma sem poskušala zakriti sledi, da jih ne bi kdo opazil. Ko sem prišla do podrtih dreves sem si koš snela z ramen in se spustila na kolena. Splazila sem se na drugo stran in za sabo potegnila še koš.
V stala sem se in si ga oprtala nazaj na ramena. Pred vhodom sem si ga spet snela in se odpravila k potočku pobrat puščice, ki sem jih pustila tam. Vzela sem jih v roke in jih preštela. Še vedno so bile vse.
Odpravila sem se nazaj k košu in vanj dala tudi puščice. Globoko sem vdihnila. Bolje, da začnem kar pospravljati stvari in se seliti drugam.
26. avgust 2014
u163794
u163794
Next
26. avgust 2014
u155047
u155047
neeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxttttttttttttttt
26. avgust 2014
next
26. avgust 2014
u175848
u175848
nnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
27. avgust 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt
28. avgust 2014
kdaj bo next
28. avgust 2014
Spustila sem se na kolena in odgrnila odejo. Od presenečenja mi je zastavil dih. Daniel je sedel na tleh in z vejo dregal v tlečo žerjavico, da ne bi ugasnila. Še vedno je bil ogrnjen v odejo in bled. Notri je zapihala hladna sapica. Stresel se in se ozrl. Ko me je zagledal se je nasmehnil. »Nazaj si.«
»Š-še vedno si t-tu.«
»Povedal sem ti, da te ne bom izdal in tudi v takem stanju bi prej zmrznil od zunaj še predno bi lahko prišel, do tistega potoka,« z glavo je pomignil na stran na kateri je tekel potok. »Zakaj si mislila, da bi odšel? Brat in njegov prijatelj hočeta videti le moje mrtvo telo in če bi me zdaj našla bi me z velikim veseljem pokončala.«
Stopila sem notri in za sabo povlekla koš in vhod zagrnila nazaj z odejami. »Z-zakaj pa…« Njegovo telo je stresel močan kašelj. Hitro sem ga prijela za ramena.
»P-počitek p-potrebuješ.«
Zmajal je z glavo. »Ne, v redu sem.«
Prhnila sem. »P-pa kaj š-še. Pridi p-pomagala ti bom.« Najprej se mi je upiral, a ko je ugotovil, da ne bom popustila se je vdal. Spravila sem ga nazaj na ležišče in ga z odejo pokrila vse do brade. Ko je bil napol v snu sem mu nagnila glavo in mu v grlu zlila malo mlačne vode, da ne dehidriral in mu jo položila nazaj. Z obraza sem mu odmaknila nekaj daljših pramenov las. Spomnila sem se, da še ni ničesar jedel in tudi ničesar mu nisem mogla ponuditi razen nekaj posušenega sadja in oreščkov. Globoko sem vdihnila in pograbila plašč. Odšla sem ven in se prebila mimo podrtih dreves. Čas je da grem po 'nakupih'.
V mestu je bilo vse tiho in mirno. Iz senc hiš sem opazila le nekaj ljudi, ki so se sprehajali po očiščenih pločnikih. Hodila sem mimo trgovin, ampak nisem odšla v njih. V mislih sem imela le eno za katero sem vedela, da imam sploh kaj možnosti, da kaj sunem iz nje.
Sonce je že začelo zahajati, ko sem prišla do nje. Sončni žarek. Še vedno mi ni jasno, zakaj se tako imenuje. Bila je majhna trgovinica v kateri ni bilo na koncu senzorjev, da bi pregledali, če si resnično plačal vse blago.
V stopila sem v trgovino in se podala med police. Na srečo v njej ni bilo veliko strank, a še vedno dovolj, da nisem pritegnila pozornost delavcev. Hodila sem med policami in si ogledovala izdelke. Nekatere sem vzela v roko in prebrala njihove nalepke na zadnji strani. Iz ene police sem vzela vrečko za pripravo mlečnega grisa. Spet sem začela brati njegovo etažo, saj je mimo mene prišlo nekaj ljudi, ki so me samo ošinili z pogledom in odšli naprej. S kotičkom očesa sem preverila ali sem sama in vrečko hitro spustila v notranji žep plašča. Sprehodila sem se še med policami in na koncu prišla do police z mlekom in mlečnimi izdelki. V roke sem vzela stekleničko polnomastnega mleka in se začela pretvarjati, da berem njeno etiketo.
Poleg mene se je pojavil velik moški in se poskusil odločiti katero vrsto sira naj kupi. Oblečen je bil v kavbojke in debelo zimsko bundo na glavi pa je imel temno modro kapo. Imel je črne lase in rjave oči. Nakoncu se je odločil za švicarski sir in ga vtaknil v žep in me pogledal. »Ničesar nisi videla, tako kot jaz zdaj ne bom ničesar videl,« je tiho dejal. Pokimala sem. Moški mi je pokimal in odšel. V drug notranji žep sem potisnila še stekleničko z mlekom in se odpravila proti glavnemu vhodu. Ko sem šla mimo zaposlenih, sem se hitro nasmehnila in rekla: »Nasvidenje.« to besedo sem že tolikokrat rekla, da sem jo v časih že mrmrala v spanju.
Moški me je samo ošinil s pogledom in odšel svojo smer, jaz pa sem se odpravila nazaj. V gozd sem prišla, ko je bila Luna že visoko na nebu. Prebijala sem se skozi rastlinje in čez čas prišla do drevesnega zidu. Odšla sem na kolena in se splazila pod njim in odšla v svoj dom.
Ko sem prišla notri je ogenj še vedno gorel, kot da bi nekdo pred kratkim nanj dol nova drva. Daniel je še vedno enakomerno dihal, zato sem predvidevala, da še vedno spi. Slekla sem si plašč in iz njega vzela blago. V čisto posodo sem zlila polovico mleka in jo dala nad ogenj, da bi začel vreti. Ko je zavrel, sem vanj vsula pšenični zdrob in z žlico začela mešati, da se ne bi naredile kroglice. Po približno 10 minutah sem ga odstavila z ognja in ga nadevala v skledo. Sedla sem poleg Daniela in mu mislila privzdigniti glavo, da bi ga lažje nahranila, ko je spregovoril: »Kje si bila toliko časa?«
»B-buden si?«
»Ja, že kar nekaj časa,« odprl je oči in se zastrmel v moje. »Kje si bila?«
»S-sedi,« sem rekla. Ubogal me je in v roke sem mu potisnila skodelico grisa. »Jej.« Počasi je začel jesti, jaz pa sem na ogenj dala še nekaj vej. »Ti ne boš jedla?« je čez trenutek vprašal. Odkimala sem. »Nisem l-lačna.«
»Ampak saj nisi še ničesar jedla.«
Pogledala sem ga »N-nisem l-lačna in naj t-te ne s-skrbi z-zame.«
»Če ne boš ti jedla, ne bom tudi jaz,« odložil je skodelico na tla in me odločno gledal. Nekaj minut sva si samo zrla v oči, nato pa sem zavzdihnila in si v skodelico nadevala malo tople hrane in jo počasi začela jesti. Čez nekaj sekund se je tudi on lotil nazaj svoje hrane. Res, da ni imela močnega okusa, ampak bila je bolje, kot nič.
++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
upam, da vam je do sedaj še všeč
29. avgust 2014
zakaj sploh sprašuješ???Odlično pišeš!!NEXXT
29. avgust 2014
Next
29. avgust 2014
Neeeext!
29. avgust 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttt

coolll pišeš
30. avgust 2014
next
30. avgust 2014
Ko sva pojedla, sem pobrala posode in jo odšla ven umit. Ko sem se vrnila nazaj, je Daniel napol sedel na pol ležal in gleda v ogenj. Videti je bil zamišljen. Le kaj je razmišljal? O domu? Starših? O groznem bratu in o njegovem prijatelju?
»S-spati bi m-mogel,« sem rekla in na ogenj dala še nekaj vej. Pogledal me je. »Zakaj jecljaš? Ne bojiš se me, ampak še vedno jecljaš. Zakaj?« Skomignila sem z rameni. »Č-če v-več let ne g-govoriš, dar g-govora s-sčasoma z-zbledi. K-kako pa veš, d-da se te ne b-bojim?«
»To sem ugotovil po tvoji drži telesa. In čeprav jecljaš tvoj glas izžareva pogum,« nasmehnil se je. »To je občudovanja vredno.«
»K-kako to narediš?«
»Kaj?«
»Da s-se n-nasmehneš? K-kako?«
»Saj je čisto enostavno. Samo ustnice privihaš in to je to.« Zmajala sem z glavo. »Ni.«
»Seveda je. Čisto vsak se zna smejati.« Spet sem odkimala. »J-jaz ne. V-včasih mogoče, a-ampak z-zdaj, ne v-več.«
Njegov izraz na obrazu se je spremenil. Bil je resen, ampak v očeh mu je sijalo zanimanje in sočutje. »Kaj se je zgodilo?«
»N-nočem g-govoriti o tem.«
»Bolje se boš počutila, če boš to spravila iz sebe.« Pogledala sem ga z jeznim pogledom. »Z-zakaj bi to g-govorila m-mestnemu f-fantu, k-ki ga s-sploh n-ne poznam.«
Nekaj trenutkov je bil samo tiho, jaz pa sem ga še vedno jezno gledala. »Prav imaš. Oprosti.«
Globoko sem vdihnila in poiskala sveže povoje. Obrnila sem se proti njemu, on pa je opazoval vsak moj gib. »P-pridi. Z-zamenjati m-morem povoje.« Pokimal je in jaz sem se mu približala. Odvil se je iz odeje in sedel tako, da mi je kazal hrbet. Začela sem mu odstranjevati stare povoje in si ogledovati rane. »Č-čez nekaj d-dni jih n-neb več p-potreboval,« sem rekla in mu začela ovijati rane z novimi povoji. »P-potreboval p-pa boš n-nova o-oblačila,« sem zamrmrala.
»Kje pa jih boš dobila?«
Preslišala sem njegovo vprašanje. »T-torej, kaj š-še p-potrebujeva?« začudeno me je pogledal, jaz pa sem nadaljevala. »O-oblačila, h-hrano za k-kuho, s-sol. Š-še kaj? Ker n-ne m-mislim h-hoditi v m-mesto k-kolikor je n-najbolj p-potrebno.«
»Zakaj ne maraš mesta?« Presenečeno sem ga pogledala. Ali je sploh slišal, kaj vse sem mu povedala včeraj zjutraj? »Hm, l-ljudje m-me p-preganjajo i-in me ž-žalijo. N-nikjer n-nisem d-dobrodošla. Le z-zakaj ga n-nebi marala?«
Hitro se je sedel tako, da sva si zrla v oči. Malo sem se odmaknila nazaj. Nisem bila vajena takšne človeške bližine. To je bilo vse novo zame. »Si kdaj pomislila, da te ljudje ne marajo, ker kradeš iz trgovin in stojnic?« Razjezila sem se. Nagnila sem se k njemu in se mu zazrla naravnost v oči. »Š-še p-preden sem to z-začela d-delati, da s-sem p-preživela so m-me preganjali, z-zaradi m-mojih oči. In n-ne govori m-mi, da j-je to n—narobe, k-ker brez t-tega t-ti n-nebi b-bil v-več živ.«
31. avgust 2014
u175848
u175848
nnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt
01. september 2014
next
01. september 2014
u163794
u163794
nnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt
05. september 2014
COLL
05. september 2014
Nekaj trenutkov sva si samo zrla v oči, potem pa sem se odmaknila od njega in začela nabirati umazane povoje. Z njimi sem sem odšla ven in jih umila v reki in jih na to prinesla nazaj notri in jih razgrnila v bližini ognja, da bi se prej posušili. Daniel je ležal na boku in spal. Se bo že navadi, sem pomislila. Jaz sem se. Razmišljala sem ali se naj že kar zdaj odpravim od doma, a sem se odločila da ne. Do trgovine bi potem prišla do jutra, ko bi bile vse ulice polne ljudi pa bi odhajala nazaj, kar ne bi bilo najbolj pametno. Globoko sem vdihnila in se s hrbtom naslonila na steno. Nisem nameravala zaspati, a me je spanec vztrajno vabil v svoj objem in nisem se mu mogla upreti. Še predno bi se lahko zavedala sem zaspala.
DANIEL
Nisem mogel spati. Premetaval sem se iz enega boka na drugega. Pred očmi se mi je kar naprej pojavljala njena podoba, njen jezni obraz. Kako sem lahko rekel kaj tako zelo neumnega? V tistem trenutku sem se sovražil do dna srca. Tiho sem vzdihnil in odprl oči. Zagledal sem jo, kako spi zvita v kepico pri steni pred vhodom. Vzel sem odejo s katero sem bil pokrit in jo pokril vse do brade. Zavila se je v njo.
Kako je lahko prav njo doletela takšna usoda? Kako lahko ljudje preganjajo tako lepo in miroljubno bitje? Nikogar, ki sem ga poznal ni tako močno skrbelo za druga živa bitja, kot nje. Vzela me je sebi domov in mi pomagala, čeprav me ni poznala in čeprav sem jo spominjal na mojega groznega očeta.
V mesto je odšla iskati hrano samo zame in jaz sem ji povrnil kako? Da sem ji pridigal, da to ni prav, ko pa so ji drugi ljudje delali večjo krivico? Včasih si želim, da sploh ne bi bil živ.
Na ogenj sem dal še nekaj vej in opazoval njen obraz, ko je spala. Videti je bil tako miren in lep. Njene veko so zatrepetale. Le kaj je sanjala? Še preden bi lahko pomislil sem iztegnil roko in s konicami prstov zdrsel po njenem licu in upal, da se ne bo zbudila. Ni se, le še bolj se je ovila v odejo in sprostila. Nasmehnil sem se in se v legel nazaj na svoje ležišče in se prepustil objemu teme. Ko sem se zjutraj zbudil je že ni bilo več. Tudi njenega plašča ni bilo nikjer. Ogenj je še vedno tlel in sklepal vedel sem, da ni odšla dolgo nazaj.
Počasi mi je že šlo na živce, ker ji nisem mogel pomagati. Res, da nisem poznal tega gozda tako dobro kot ona bi lahko vsaj nabral drva ali pa kaj podobnega. Ampak nisem mogel, ker je odzunaj bil mraz jaz pa sem imel samo raztrgane kavbojke in povoje. Globoko sem vzdihnil in sedel. Glavo sem naslonil nazaj na steno. Takoj, ko ju dobim, sem si obljubil.
.............................................................................................................
je vse v redu?
kaj namerava Daniel narediti s svojim bratom pa njegovim prijatlom?
next?
05. september 2014
ja itak glej če maš tolko pozitivnih komentarjev itak de je!!!
am.... upm de nje kej groznega... nej raj očeti kako prmaže po butari
itak!!!!!!
06. september 2014
u175848
u175848
Nnnnnnnnnnneeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttttttttt
06. september 2014
u163794
u163794
nnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt
06. september 2014
next
06. september 2014
Next
06. september 2014
RISA
Upam, da sem z mestom opravila do konca življenja. Če ga nikoli več ne vidim, bo prekmalu. Praske na licu so me skelele in nekatere so bile dovolj globoke, da je iz njih priteklo nekaj krvi, ki se je zaradi mraza že začela strjevati. Zadnjič sem odšla v tiste sodobnejše in naprednejše trgovine. Le upala sem lahko, da mi nihče ni sledil, ker bi drugače lahko prišlo, do velik težav. Sonce se je začelo približevati obzorju. Cel dan v mestu. Živa nočna mora. Nekaj metrov stran od bivališča sem zavohala čudenj vonj. O, ljubi bog, sem pomislila. Saj ni zažgal celega doma. Ne, vonj ni pripadal gorečemu lesu bil je drugačen, bolj…bolj…omamen? Nisem ga prepoznala. Hitro sem se splazila pod podrtimi debli in za sabo potegnila še obe vrečki, ki sta me stali brazgotin. Ko sem odgrnila odejo pri vhodu sem zagledala Daniela, ki je sedel pred odprtino, kjer je gorel ogenj in gledal vanj. S palico je nekajkrat podrezal vanj, ko me je zagledal se mi je nasmehnil, a je njegov nasmeh kmalu izginil, ko je videl moje lice. »Kje so dobila to?« Na ležišče sem mu vrgla vrečko z oblačili, drugo vrečko z nekaj hrane pa sem položila k steni. »V m-mestu. K-kaj j-je ta v-vonj?« V roke je vzel posodo v kateri je bila voda. Ali sem v njej pustila vodo, preden sem odšla? »Zgodnja večerja ali pa pozno kosilo. Pridi sem, da ti očistim rane,« je rekel in v roke v zel še čisto krpo. »S-sama s-si l-lahko očistim t-to,« sem rekla in sedla in se s hrbtom naslonila na steno. »M-mi daš k-krpo in v-vodo?« Nekaj trenutkov sva si samo gledala iz oči v oči, potem pa se mi je približal in sedel nasproti mene. Krpo je pomočil v vodo in se z njo dotaknil praske na licu. »K-kaj p-počneš?« sem vprašala in mu poskušala vzeti krpo. »Pomiri se. Samo rane ti bom očistil.« »p-povedala s-sem ti. Z-zmorem s-sama.« »S takšnimi rokami?« Namrščila sem se. Moje roke so bile porezane in na nekaterih mestih je bila strjena kri. »Ja,« sem odgovorila in mu poskušala vzeti krpo. Vzdihnil je. »Glej lahko se prepirava glede tega, ampak v vsakem primeru ti bom očistil rane, zato daj raje mir. Raje mi povej, kako si staknila vse to.« Nekaj minut mu nisem ničesar povedala, saj nisem bila preveč zadovoljna s tem, potem pa sem vzdihnila in začela: »K-kje si dobil v-vodo?« »Od zunaj, kje pa drugje?« »K-kako?« »Ogrnil sem se v odejo in odšel ven. Dovolj sem imel tega poležavanja.« »K-kaj pa p-pečeš?« »Ribi.« Presenečeno sem ga pogledala. K-kako si…« »Tvoj lok sem si izposodil. Upam, da ne zameriš.« »N-nisem v-vedela, da g-ga z-znaš u-uporabljati.« »Po resnici povedano, tudi nisem najboljši z njim. V življenju sem ga v rokah držal samo trikrat, če štejem tudi tokrat zraven. Da sem dobil eno ribo sem zapravil najmanj eno uro. Kako si lahko tako dobra v njem?« »P-preprosto je. N-napneš, nameriš in i-izstreliš. Samo v-vajo p-potrebuješ.« »Ja veliko vaje,« premolknil je. »Ali bi me ti učila?« Presenečeno sem ga pogledala. »J-jaz?« »Ja, ti Risa.« Skomignila sem z rameni. »Z-zakaj p-pa ne.« Široko se mi je nasmehnil, da je s tem pokazal ravno vrsto svojih lepih belih zob. Voda v posodi ni bila ledeno mrzla, kot voda iz potoka temveč mlačna, česar nisem bila vajena. Nisem bila vajena, da je kdo drug pripravil hrano namesto mene, da je kdo drug oskrboval moje rane, da je bila voda topla, da se je drug človek resnično pogovarjal z mano, da me ni samo obsojal, ampak se je zares pogovarjal z mano, z izobčenko. Moje telo se je spomnilo tega, kot da bi to dogajalo že pred vsem tem. Kot, da bi se vse te dobre stvari že nekoč godile, da sem nekoč imela nekaj več in da sem bila nekoč ljubljena. S spominom sem pobrskala po preteklosti, a najdlje do koder sem lahko prišla je bila tista koča in star gospod čigar ime sem že pred leti pozabila. Ko sem mu pogledala v oči sem lahko videla, nekaj kar že dolgo nisem. Skrb, skrb zame. V tistem trenutku se je nekaj v meni premaknilo, česar nisem razumela. Občutek je bil, koda bi nekaj v meni počilo, ampak v dobrem smislu. »Še vedno mi nisi povedala, kako si dobila vse to?« je po nekaj minutah prekinil tišino in začel očiščevati rane na rokah. »D-dobili s-so me in p-pobegniti s-sem morala.« »Prosim ne reci, da na blagajni, ko bi morala vse skupaj plačati.« »Ne. I-imela sem b-boljši n-načrt, a-ampak je n-neka ž-ženska v-videla moje oči in z-zavpila. Š-še sreča, da sem že n-nabrala v-vse stvari. P-potem so se z-za m-mano pognali n-neki moški in l-lovili s-smo se m-med p-policami. M-mislim, da b-bodo p-potrebovali n-novo okno.« Zgroženo me je pogledal. »Prosim ne reci, da si se zagnala v njega in ga tako razbila.« »S-seveda ne. V n-najbližje o-okno sem z-zagnala n-nekaj p-pločevink, da se je r-razbilo in s-sem p-potem skočila skozi.« Spet se je posvetil čiščenju mojih ran, jaz pa sem glavo naslonila nazaj na steno in zaprla oči. »Mislim, da se ti je v kožo zaril majhen košček stekla,« je čez nekaj trenutkov dejal. Odprla sem oči in pogledala svoje dlani. Prav je imel. V rano se mi je zaril majhen košček stekla. Vzela sem eno izmed puščic, ki so bile v bližini in njeno konico segrela, da sem jo razkužila. Počakala sem nekaj sekund, da se je malo ohladila in si z njo pomagala spraviti steklo ven. Seveda sem zaradi tega malo povečala rano in iz nje je znova pritekla kri. Pogledala sem Daniela v oči. »E-enako je z d-drobnim k-kamenjem.« Pokimal je in mi do konca očistil dlani. Potem pa mi jih je še povil s čistimi povoji, čeprav sem temu nasprotovala, a me ni poslušal, ko je končal se ni takoj odmaknil od mene. Pogledal me je v obraz in se mi nasmehnil.
++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
kaj bo sledilo?
kako se vam zdi?
next?
07. september 2014
nvm
super
next
07. september 2014
u163794
u163794
next
07. september 2014
pozabljaš na trgovino z idejami(najjin pogovor)
ful dobru
definitivno
08. september 2014
oh saj nisem. ta še pride in hvala. kdaj pa boš ti kaj nextala svojo zgodbo?
08. september 2014
saj sm jo??Pa ja ni skenslalo:/.grem pogledat
08. september 2014
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg