NEXT!
08. avgust 2014
u163794
u163794
next
09. avgust 2014
u155047
u155047
neeeext
cool pišeš
10. avgust 2014
next
ti si zares nadarjena za pisanje
12. avgust 2014
Vsak dan je bilo hladneje in kmalu je prišel prvi sneg. Občudovala sem zasneženo naravo, saj me je spominjalo na ledeno kraljestvo. Gazila sem po snegu in nabirala vejevje za ogenj. Nisem sem zavedala, da sem se močno oddaljila od doma in to pozimi ni bilo pametno. Nikoli ni si mogel vedeti kdaj bo prišla snežna nevihta in ni bilo najbolj pametno, da si takrat bil od zunaj. Kot da bi moje misli poklicale nevarnost, so se na nebu pojavili sivi oblaki in zakrili prelepo Sonce. Ohladilo se je. V koš sem dala še nekaj vej in se še bolj zavila v plašč. Koš sem si oprtala na rama in se odpravila proti domu.
Vsake toliko časa je vame butnil mrzel veter in stresla sem se od mraza. S kotičkom očesa sem opazila, da se je v bližnjem grmovju nekaj premaknilo. Verjetno je bila samo kakšna miš ali zajec, ki je iskal zavetje.
Odšla sem naprej in dobila sem občutek, da me nekdo opazuje. Ozrla sem se naokoli, ampak nikogar nisem ne videla, ne slišala. Svojemu občutku sem zaupala, saj se skoraj nikoli ni zmotil, zato sem pot nadaljevala bolj previdno.
V naslednjem trenutku pa mi je veter na uho prinesel…človeški krik
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
kaj bo sledilo?
pričakovanja?
next?
13. avgust 2014
u163794
u163794
nnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt
13. avgust 2014
u155047
u155047
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
14. avgust 2014
nevem izmisli si
nevem
MUS
14. avgust 2014
Še predno bi lahko pomislila sem vrgla koš iz ram in iz njega vzela lok in puščice, ter se pognala v smer od koder je prišel krik. Tekle sem golobje v gozd in mrzel veter mi je bičal v obraz. Izogibala sem se nizkim vejam in podrtim drevesom.
Pritekla sem do majhne jase in obstala v sencah dreves. V tistem trenutku mi je zastal dih. Zagledala sem prizor, katerega nisem hotela biti priča, ampak je bilo zdaj za to prepozno.
Fant se je poskušal pobrati na noge okoli njega pa so krožili 4 volčji psi. Ob pogledu na njih me je zmrazilo. Te živali so bile smrtonosne saj so polovico DNK pridobili od volkov, drugo pa od vlečnih psov.
Bili so večji, kot navadni psi in napadalnejši. Na njihova sivo belo dlako se je prelepilo nekaj snega na katerem so bile sledi fantove krvi. Njihovi košati repi so bil dvignjeni visoko v zrak in kazali so svoje ostre, nevarna zobe. Iz nekaterih gobcev je na sneg kapljalo nekaj krvi.
Volčje pse je bilo zelo težko kupiti, saj jih ni bilo veliko in zaradi tega so bili zelo dragi. Že samo za enega si porabil celo premoženje. Potem pa je sledilo še njegovo urjenje, kar pa je bilo še pa zahtevnejše. Na srečo je k urjenju teh zveri pripomogel pasji gen v njih in tako malo olajšal celotno zadevo. Ko pa so bili izurjeni pa so ubogali svojega gospodarja do konca njegovega ali njihovega življenja. Opazila sem tudi dva fanta, ki sta se mu režala ob robu jase. Ob sta bila rjavolasca in mislim, da celo rjavooka. Večji je bil oblečen v kavbojke in v dolg usnjeni plašč. Kazal je okoli 17 let. Manjši pa je imel oblečene žametne hlače in kratko usnjeno jakno in njegovi lasje so bili za nekaj odtenkov temnejši. Bil je zagotovo starejši, saj se mu pripisala okoli 18 let. Kljub oblačilom, ki sta jih imela oblečena, sem lahko videla, da sta oba suha in njune dlani so bile dokaz, da sta bolj blede polti.
Fant na sredini pa je bil visok in imel je športno postavo. Njegova raztrgana jakna se je še komaj držala skupaj in zato jo je vrgel na tla. Tudi njegove hlače in majica nista več bila celi in čisti. Na hrbtu je imel veliko prask, ki so mu jih, naredili volčji psi in nekaj hujših ran iz katerih je teklo nekaj krvi. Le s težavo se je postavil nazaj na noge, saj je imel tudi na njih nekaj ran. Ker sem jih opazovala izza strani sem lahko videla tudi njegov obraz na katerem mu je pisalo, da je izmučen. Nekaj njegovih kratkih temno rjavih pramenov las mu je sililo na oči, zato si je z roko šel skozi lase, da jih je spravil nazaj na svoje mesto. Takrat sem lahko videla njegove oči. Bile se temno rjave. Če bi jih na hitro preletela s pogledom, bi verjetno rekla, da sta fant v sredini in manjši fant zagotovo brata ali pa sta si vsaj v bližjem sorodstvu. Na mojo srečo me niso opazili in tudi volčji psi me niso zavohali, saj je hladna sapica pihala proti meni. Hitro sem se skrila za bližnji grm in začela poslušati. Ej, če sem se že znašla tam, hočem vedeti kaj se sploh tu dogaja, preden bom vse skupaj prekinila
»Hej Daniel, tule ena ideja. Kaj če bi preprosto odšel živet nekaj drugam in se ne bi nikoli več vrnil in nam prepustil vse skupaj,« je rekel manjši fant.
»Mislim, da imam boljšo idejo Mike,« je rekel višji. »Kaj ko bi kar odšel iz mesta? Če ga bova pustila živeti in mu dovolila, da bo živel nekje v tem mestu ga bo slej kot prej kdo prepoznal in ga prijal, da je še živ ali pa se bo kar sam prikazal.«
»Prav imaš Aron. Torej Daniel, kaj bo? Boš zapustil mesto ali boš raje postal malica za moje ljubljenčke?«
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------
kaj mislite, kaj bo izbral? življenje ali smrt?
next?
15. avgust 2014
nevem
next
15. avgust 2014
u155047
u155047
nevem
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
15. avgust 2014
u175848
u175848
next
16. avgust 2014
u155047
u155047
kdaj bo next?
18. avgust 2014
sam še en naj da next pa nextam.
18. avgust 2014
next
18. avgust 2014
Fant po imen Daniel se je nasmehnil in z utrujenim glasom v katerem se ja kar zrcalila odločnost dejal: »Raje umrem.«
»Tudi prav,« je dejal Mike. »Ampak ne reci, da ti nisva dala izbire,« pogledal je svoje 'ljubljenčke'. »Izpolnite mu željo.«
Na Danielovem obrazu se je najprej pojavil strah, a ga ja kmalu zamenjal pogum, ker je verjel, da je ravnal pravično. Voljči pes je skočil na njegov hrbet in ga podrl na tla. S svojimi dolgimi krplji mu je naredil nove rane na hrbtu. Seveda so se mu hoteli pridružiti drugi, ampak se jima niso mogli, ker sem imela tega dovolj. Napela sem lok in namerila. Brez loka in puščic nisem odšla nikamor v gozd. To je bilo moje največje zagotovilo, da me ne bo kar raztrgala divja zver. Izstrelila sem jo proti zveri na fantovemu hrbtu. Puščica mu je naredila globoko ureznino na vratu iz katere je priteklo nekaj krvi. Takoj je skočil dol iz njega in začel oprezati za na padalcem. Vsi so dvignili glave v zrak in začeli ovohavati zrak, da bi ga našli. Veter ne izdaj me zdaj, sem v mislih prosila. Nisem hotela ugotoviti ali me bo veter zapustil ali ne. Spet sem namerila in izstrelila. Tokrat se je puščica za piknila v tla le nekaj centimetrov od Aronovega čevlja. Skočil je stran. Naslednja je priletela v bližino drevo v bližini Mika. Takoj se je umaknil. Pogledal je svoje zveri. »Ne stojte tam. Najdite napadalca in ga pokončajte.«
Volčji psi so spet ovohali zrak in ničesar niso zavohali, ker je še veter vedno pihal proti meni. Izstrelila sem še eno puščico in ta je enega izmed volčjih psov porezala po nogi. Takoj so naredili krog okoli svojega gospodarja in njegovega prijatelja.
»Mike, napadajo naju. Moreva stran od tu. Takoj,« je siknil Aron.
»Pojdimo.« Hitro sta stekla med drevesa in upala, da ju neba izmed puščic ne bo zadela. Volčji psi pa so jima bili takoj za petami, le eden je tekel pred njimi, da jim je kazal pot. Nekaj minut sem še bila v grmovju, saj sem se hotela prepričati, da so zares odšli, potem pa sem se počasi in previdno približala fantu. Še je dihal. Njegov hrbet je bil ves krvav in tudi na nogah je imel kar nekaj globokih ran. Čudež je bil, da je še vedno bil živ. Slekla sem si plašč in počepnila ob njem. Strgala sem si rokav majice in mu obvezala najhujšo rano na nogi. S snegom sem mu očistila hrbet in si strgala še drug rokav in mu obvezala najglobljo rano, da bi zaustavila krvavitev. Zavedala sem se, da se ne bo vstal in odšel ven iz gozda, pa čeprav si je majhen del mene to želel. Želel si je, da se ne bi zapletla v to.
Počasi sem ga dvignila in večina njegove teže prinesla nase. Zaječal je od bolečine, jaz pa sem obstala. Še vedno je bil pri zavesti, ne verjetno. Pogledala sem ga v obraz in iz rane na čelu mu je priteklo nekaj kapljic krvi. Njegov pogled je bil meglen in vedela sem, da se tega ne bo spomnil, zato me ni bilo strah, da bo zdaj videl moje oči. Odprl je usta, kot da bi želel nekaj reči, a sem odkimala z glavo še predno bi lahko. »Pomagaj,« sem samo rekla in on je slabotno prikimal.
Počasi in z velikim naporom sem ga spravila v moj dom in ga spravila v posteljo. Hitro sem vzela posodo in odšla k potočku in jo napolnila z vodo. Odšla sem nazaj notri in v roke vzela čisto krpo. Začela sem mu očiščevati rane. Ko sem končala s tem se pobrskala po posodah in na dan povlekla lepe povoje, ki sem jih že pred nekaj časa sunila iz ene trgovine. Povila sem mu ven odnesla umazano vodo in krpo. Krpo sem na hitro umila v potočku vodo pa zlila stran. Umila sem še posodo in jo napolnila z čisto vodo, ter jo odnesla nazaj notri. Postavila sem jo na ogenj in čakala, da bo zavrela. Ko je voda zavrela sem vanjo stresla nekaj lističev od Ognjiča, da bi mu očistila kri in preprečila vnetje ran. Čaj sem nalila v sklečko in počakala, da se malo ohladi. Med tem časom sem ga preobrnila, da je ležal na hrbtu in ga zavila nazaj v odejo, saj nisem hotela, da zboli. Ko se je čaj malo ohladil sem mu podprla glavo in skodelico prislonila na njegove ustnice, da je lahko pil. Ko je popil sem mu glavo položila nazaj na ležišče in skodelico postavila na ob rob.
Pogledala sem okoli, da bi našla svoje puščice, saj sem jih morala očistiti, a jih nisem našla. Takrat sem se še le spomnila, da sem jih pustila tam, prav tako pa tudi plašč. Globoko sem vdihnila in se odpravila nazaj na jaso. Hitro sem pobrala puščice in si oblekla plašč, saj sem bila premražena. Odpravila sem se nazaj in mrzel veter je začel butati vame.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------
je v redu do sedaj?
next?
18. avgust 2014
ja super next
18. avgust 2014
u163794
u163794
next
18. avgust 2014
u155047
u155047
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext

cool pišeš
18. avgust 2014
next ej če mi zdej nehaš pisat te bom!(hec )
19. avgust 2014
u155047
u155047
kdaj bo next!!!!!!!!!?????????????
21. avgust 2014
verjetno jutri.
21. avgust 2014
u155047
u155047
dobro
ker je cool zgodba
21. avgust 2014
hvala
21. avgust 2014
Začelo je snežiti in veter se je zaradi tega samo še bolj okrepil. Še bolj sem se zavila v plašč in nevihti odšla proti domu. V bistvu sem bila malo vesela, ker bo svež sneg zakril najine sledi in vonj in še težje naju bodo našli. Začutila sem kako se mi je velik kamen odvalil od srca.
Ko sem prišla nazaj, se je sneg in veter še bolj okrepil. Komaj sem lahko še videla konico svojega nosu pred sabo. Hitro sem natri vrgla puščice in poiskala veliko skalo, s katero sem prekrila v hod na eni strani. Potem sem še poiskala drugo skalo jo privalila pred vhod spredaj, a sem pustila še toliko prostora, da sem lahko še sama zmuznila not, potem pa sem jo iz notranje strani zaprla. Še vedno je notri prihajalo nekaj mrzlega vetra, a se je kmalu ogrel, zaradi ognja. Slekla sem si plašč in ga pospravila nazaj na svoje mesto. Na ogenj sem dala še nekaj vejevja in fantu še ognjičevega čaja. Sedla sem ob kamnito steno in se s hrbtom naslonila nanjo. Nisem si upala zaspati. Bala sem se, da se bo fant ponoči zbudil in bi lahko kaj vrgel v mene, saj se ne bi zavedal kje je. Ampak največji strah je bilo spoznanje, da sta ga tista dva fanta hotela ubiti. Da sta hotela ubiti enega izmed njih. Mogoče je bil s katerim izmed njiju celo brat. Stresla sem se in poskušala pregnati te misli.
Na ogenj sem dala še nekaj vejevja in se v sedla nazaj na svoj prostor. Glavo sem naslonila nazaj na steno in zaprla oči.
Jutro je bilo mrzlo, ampak sončno. Razbila sem tanek rek na potočku, ki je nastal sinoči med nevihto.
Zmočila sem staro brisačo in z njo začela čistiti puščice. Čez noč mi je uspelo iz njih spraviti kar nekaj posušenega blata in krvi, vse pa ne. Narava je bila lepa kot vedno. Prvi sončni žarki so se lesketali skozi gozd. Bilo je pravo ledeno kraljestvo. Kako obožujem jutranji pogled na naravo. Takrat se mi zdi, da nisem izobčenka, ampak, da imam družino, ki me ima rada in ji ni vseeno zame. Za uho sem si zataknila pramen las, ki mi je silil na oči. Za sabo sem zaslišala premikanje. Pogledala sem čez ramo in zagledala fanta, ki je poskušal vstati pred vhodom. Z eno roko je držal odejo, s katero je bil ogrnjen, z drugo pa si je pomagal v upanju, da bi lahko tako lažje vstal. Zmajala sem z glavo. Ali res ne ve, da more počivati? V obraz je bil bled in pod očmi je imel velike podočnjake. Še vedno je bil utrujen in imel je malo moči.
Ko je opazil, da vem, da je tam je z hripavim glasom spregovoril: »Oprosti, če sem te prestrašil.« Zmajala sem z glavo, rekla pa nisem nič. Spet sem se posvetila čiščenju puščic, a sem kmalu spet zaslišala premikanje. Zavzdihnila sem, puščice odložila na tla in vstala odpravila sem se proti njemu in pazila, da ni mogel videti mojih oči. Ko sem prišla do njega ga nisem pogledala v obraz, samo zmajala sem z glavo in ga spravila nazaj not.
Na ognju sem pogrela čaj, ki je še vstal in mu ponudila eno izmed skodelic. »Hvala,« je še vedno z hripavim glasom rekel in naredil dolg požirek. Pokimala sem in v roke vzela drug skodelico in se je z dlanmi močno oprijela, da bi si ogrela premražene prste. Sedla sem tako, da me ni mogel videti v obraz in tudi lasje so pripomogli k temu, saj sem z njimi naredila zaveso na tisti strani na kateri je bil on. Nekaj trenutkov sva samo sedela v tišini in pila čaj, ko je spregovoril: »Veš, še vedno ne vem tvojega imena.«
Že dolga leta me ni nihče povprašal po imenu, saj so bili preveč zaposleni z žalivkami. In tudi zadnji človek, ki me je poklical po imenu, je bil star gospod, ki me je vzel pod streho, ko nisem imela doma. On me je naučil veliko stvari. Od branja, pisanja, računanja in tudi do zdravilnih rastlin in kako jih je treba uporabljati in ravnati z njimi. Bil mi je, kot drugi oče. Pri njem sem bila samo tri leta da svojega osmega leta, a me ej v teh treh letih naučil veliko več, kot se nekateri otroci naučijo v osnovnih šolah, ki jih imajo v mestu. Takrat se mi ni zdelo čudno, da je bil prijazen z mano, zdaj pa ko sem pomislila na to sem se pa velikokrat vprašala, zakaj ni do mene bil grob.
»Risa,« sem togo odvrnila. Nasmehnil se je. »Hvala Risa za vse, kar si storila zame. Jaz sem Daniel.« Pokimala sem.
»Nisi preveč zgovorna.« Skomignila sem z rameni. »Smem izvedeti, kje sta tvoja starša?«
»Ni ju. N-nimam j-jih,« sovražim kader jecljam pred drugimi ljudmi. Ampak nazadnje sem se z njimi pogovarjala pred leti, ko sem živela še pri gospodu in tudi nisem veliko govorila. V časih sem zamrmrala kaj, ampak še to sem bolj sebe uštela.
»Kaj pa skrbnike?«
»U-umrl je.«
Boljši izraz bi bil: umorili so ga. še vedno sem se spominjala, kako so oboroženi moški odrli v njegovo hiško ob robu gozda. Spomin na to je bil grozen.
»Koliko pa si sploh stara?« »S-sedem- sedemnajst, se m-mi z-zdi.«
»In že živiš sama?«
»I-in kaj j-je t-tukaj na-narobe?«
»Nič, samo presenečen sem. Meni oče ne pusti, da bi odšel od doma, pa čeprav sem že star devetnajst. Hoče, da vstanem doma in prevzamem njegovo delo.«
Skomignila sem z rameni in naredila požirek čaja. Nekaj trenutkov sva samo sedela v tišini. »Vem, da se ti samo zahvaljujem, ampak še enkrat hvala, da si mi pomagala.« »S-saj ni b-bilo nič.«
Zmajal je z glavo. »Da ni bilo nič? Če ne bi bilo tebe, mene ne bi bilo več tukaj. Rešila si mi življenje. Tvoj dolžnik bom do konca življenja.«
Pogledala sem ga in si odmaknila lase iz obraza in ga pogledala naravnost v oči. »Ne n-nisi.«
Ničesar mi ni odgovoril, samo strmel je v moje oči. Takrat sem se komaj zavedala, kaj sem naredila. Ko sem ga pogledal in odmaknila svoje lase sem s tem pokazala svoje zelo rjave oči. Mislila sem, da bo takoj stekel ven in obvestil druge, kje se nahajam, a ni. Samo strmel je name, v moje oči.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------
se komu kaj sanja, kaj bo storil Daniel in ali mu je vredno zaupati?
22. avgust 2014
u163794
u163794
Next
22. avgust 2014
u155047
u155047
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexttttttt

nvm
22. avgust 2014
Neeeeeeeeeeeext + nova bralka
pomoje je ne bo izdal
23. avgust 2014
Next super pises
24. avgust 2014
nnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttt
24. avgust 2014
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg