zeleno rjave oči

To je moja prva zgodba in upam, da vam bo všeč.

Risa je sedemnajst letno dekle, ki živi v gozdu, kjer je edino varna pred drugimi ljudmi in skupinama. V njenem kraju so ljudje razvrščeni po barvi oči. Od rjavih in vse do zlatih. Ampak Risine oči niso čistih baru. Preplavljajo ju temno zelena in rjava in zaradi tega jo preganjajo.
Ampak kmalu bo prišel čas za novega vladarja in tokrat so na vrsti da prestol prevzame nekdo iz rjavih oči. Risa spozna Daniela, ki pa je kandidat za prestol. Ampak samo ji lahko pokaže, kdo je v resnica in ali mu bo uspelo, da ji vrne kar ji je bilo odvzeto?

Za začetek rabim 5 nextov.

next

počakaj, FUL se jih bo kmal kle nabral

bom rajš kr začela, da ne bom cele zgodbe pozabla

PRLOG-pred 12 leti:
Mraz je krožil ob meni. Vse posod je bil. Ledeno mrzla reka me je svojim močnim tokom odnašala stran. Hotela sem splavati na površje, ampak nisem mogla. Roki in nogi sta me boleli saj sem z njimi večkrat priletela ob skale ali pa se samo obdrgnila ob njih, da so se mi naredila rane iz katerih je pritekla kri. Nekako mi je uspelo priti na površje po zrak, a me je že v naslednjem trenutku reka potegnila vase. Z hrbtom sem priletela v skalo. Zameglilo se mi je pred očmi in hotela sem zakričati, ampak nisem smela. Morala sem le tiho trpeti. Reka me je odnesla naprej in lahko sem videla le obrise naslednje skale, ki je bila namenjena moji glavi. Umrla bom, to sem vedela. Zaprla sem oči in čakala na smrt. Zavrnila me je. Močne človeške roke so me prijele in me potisnile proti kopnu. Potegnila sem se na breg in zakašljala. Iz ust se mi je pocedilo malo vode. Nisem se zmenila za to. Pogledala sem proti reki in v Lunini mesečini sem opazila dve postavi, ki ju je odnašala reka s seboj. S kotičkom očesa pa sem videla ogenj v daljavi in osebe, ki jih je osvetljeval. Hoteli so ga pogasiti, ampak jim ni uspevalo. Postavi sta mi kmalu izginili izpred oči, saj ju je pogoltnila deroča reka. Ničesar več nisem slišala razen šumenje vode. Vsa okolica je izginila, ostala sem samo jaz, reka in polna Luna. Zastrmela sem se v nebo in v njo. Nisem razumela kaj se ravnokar zgodilo, zato pa je moj notranji glas. Zdaj si sama, je rekel.
1. POGLAVJE
Tekla sem, po umazani in temni ulici. Hotela sem se rešiti, zasledovalcev, napadalcev. Vedno bliže so mi bili in prihajali so še iz druge strani. Takoj sem zavila v prvo stransko ulico. Moja bosa stopala so me začela boleti in zeblo me je, saj je bil beton mrzel in trd.
Prišla sem, do velike lesene ograje in nikjer ni bilo več izhoda.
»Tukaj je!« je dejal nek moški glas. »Zdaj nam ne more več pobegniti!« je kričal drug moški.
Kaj naj naredim? V leseni ograji ni nobene luknje, da bi lahko šla skozi. Edina izbira, ki mi je ostala je, da jo prepležem. Pa dajmo. Uspelo mi bo. Sem si v mislih dejala.
Culo v kateri sem imela nekaj stvari sem hitro vrgla čez ograjo in začela iskati oporne točke. Še pravi čas sem jih našla in začela plezati. Glasovi so bili vedno bližje in že sem lahko videla svetlobo bakel, ki so jo držali moji napadalci oziroma ljudje.
Ko sem bila, na vrhu tri metrske ograje, so bili ljudje že čisto blizu. Nisem imela dovolj časa, da bi preplezala še dol. Globoko sem vdihnila in skočila na smetnjak, ki je bil ob steni. Seveda sem si opraskala roke in noge, saj sem bila oblečena že v čisto raztrgano majico in hlače, ki so včasih bile cele, čiste in dolge. Nisem se zmenila za praske in sem skočila iz smetnjaka na tla. Bil je boleč pristanek. Pograbila sem culo in se skrila za kupe smeti.
»Kje je?! Kam je šla!« je vpil moški glas. »Tu nam nebi mogla uiti. Tukaj ni izhoda!« se je drl drug moški glas. »Lahko, da je preplezala ograjo,« se je oglasila ženska. Nekdo se je z baklo približal ograji, tako da je svetloba prišla skozi reže. Zastav mi je dih in sem se še bolj skrila za kup smeti.
»Tu je ni. Pojdimo,« je končno rekel nek moški glas. Zaslišala sem korake in svetloba je kmalu izginila. Ko jih nisem več slišala in videla svetlobe sem spet lahko normalno zadihala.

za nadeljevanje rabim vsaj 4 nexte

neeeeeeeext

no, vidš, da se jih bo kmal dost nabral

next hočeš reči 4

»Skoraj so me dobili,« sem si šepnila in pogledala izza kupa smeti, da bi se prepričala, da so resnično odšli. Ni jih bilo. »Morem biti bolj previdna.« Počasi sem vstala in vzela culo ter se odpravila proti svojemu domu. Čeprav je bilo še zgodaj zjutraj in je bila še polna luna vedno na nebu in ni bilo kaj veliko ljudi pokonci, razen tistih, ki so me iskali, sem se zadrževala v sencah hiš in poslopji. Odpravila sem se proti zahodu, saj je tam majn ljudi, saj nihče ni hotel živeti na strani kjer Sonce zahaja. To bi naj v življenju prinašalo nesrečo. Prišla sem do križišča, ki sem se ga najbolj bala. Tam se nisem mogla skriti v nikakršni senci, ampak sem ga morala prečkati, da sem lahko prišla do svojega bivališča. Globoko sem vdihnila in se pognala čezenj. Stekla sem čez most, ki je omogočal prehod na drugo stran. Nisem upočasnila dokler nisem bila spet skrita v temni senci zapuščene hiše. Bila sem na zahodu mesta na delu dežel senc. Še vedno nisem vedela zakaj so ga tako poimenovali. Saj ni strašilo. Zdaj sem se bolj sproščen, ampak še vedno previdno odpravila naprej. Mogoče so tukaj živele tri ali štiri družine modrih ali pa zelenih očeh, nikoli jih nisem dobro videla. Seveda me tudi oni še nikoli niso videli in hotela sem, da tudi tako ostane.
Prišla sem do zadnjih zapuščenih hiš na tem delu, a se nisem ustavila. Šla sem naprej, v majhen gozdiček, ki je bil edini v mestu, saj so vse ostale požgali ali pa podrli vsa drevesa, da so lahko zgradili hiše in poslopja. A tega se iz neznanega razloga niso dotaknili, razen divjih lovcev, ki so lovili živali. Odpravila sem se vanj. Hitela sem mimo velikih dreves in rastlin, saj nisem hotela tvegati, da bi me kdor koli videl. Za vsakega drugega človeka bi bila vsaka pot ista in bi se kmalu izgubil, ampak ne zame. Poznala sem čisto vsak delček tega gozda, vse možne poti in vsa drevesa z užitnimi in zdravimi sadeži in oreščki. Prišla sem do velikih skal na katera so se naslanjala podrta drevesa. Culo sem vrgla čez njih in odšla na kolena. Splazila sem se pod njimi in se na drugi strani vstala. Oddahnila sem si. Še vedno je bilo tam. Moj skromni dom.
Palice so se naslanjale na veliko skalo in bile so povezane med seboj z prepletenimi ovijalkami, ki so potem bile navezane na veje bližnjih dreves. Palice so bile malo za piknjena v zemljo, da ji ne bi veter takoj podrl, če bi katera izmed ovijalk se strgala. Na palicah pa je bilo privezanih še nekaj igličnih vej, da ni sneg ali dež takoj prišel notri. Vhoda na obeh straneh pa ste prekrivali dve stari odeji.

upam, da vam je še zaenkrat všeč, čeprav se še nič ne dogaja. zanimajo me vaša mnenja, zato mi prosim jih povejte. naj nextam? pa hvala, ker berete

cool nexti

oki nadaljujem.
------------------------------------------------------------------------------------------------------
Pobrala sem culo in odšla notri. Seveda sem moral iti nazaj na kolena, saj je bil vhod majhen in ne preveč širok. Notri je bilo prijetno toplo in v medli svetlobi, ki jo je oddajala še tleča žerjavica sem lahko videla, da je vse še vedno na svojem mestu. Tla so prekrivala iglice in stare odeje. V skali je bila velika odprtina, ki je spominjala na manjšo jamo, v kateri sem kurila ogenj in shranjevala posode. Čisto pri vejah in nasproti kurišča za ogenj je bilo narejeno ležišče iz smrekovih vejic in nekaj suhega sena, ki ju je prekrivala, spet stara in čista odeja na kateri je ležala še ena lepo zložena debela odeja. Na žerjavico sem dala nekaj vejic v upanju, da bo zagorel ogenj. Nekajkrat sem še pihnila v njo in moji upi so se uresničili. Oddahnila sem si in iztegnila roko proti njemu, da bi si ogrela premražene prste. Ko sem se malo ogrela, sem vzela čisto brisačo, ki sem jo pred parimi dnevi sunila neki prodajalki, in odšla k majhnemu potoku, ki je tekel mimo. Sedla sem na rob in v njegovo mrzlo vodo namočila svoja obtolčena stopala. Ni me streslo, ko sem začutila mraz. Tolikokrat sem že to naredila, da sem se počasi že navadila na to. V vodo sem namočila še brisačo in si z njo začela umivati vse nove in stare praske in rane, ki sem jih dobila od plezanja od teka po trdnem betonu, kamnov in plezanju po ogradi. Ko sem končala, sem se zastrmela v svoj od cev v vodi. Moji svetlo, skodrani rjavi lasje, ki so mi že segali že do bokov so plapolali v rahlem jesenskem vetriču. Moja temna polt, ki se je v Lunini mesečini zdela svetlejša in sveže rane so se lesketale. Lahko bi bila ena izmed njih, če ne bi imela takšnih oči. Zelena barva se je prelivala z rjavo, kar je dokazovalo, da nisem ena izmed njih. Družine v mestu in izve njega so imele vse čiste oči in NIKOLI se niso mešale s katerimi drugimi barvami, ne tako kot moje. Takšnim očem so rekli umazane oči. To je dokazovalo, da nisem ena izmed njih, da sem izobčenka. Preganjajo me podnevi in v časih tudi ponoči, včasih celo v sanjah. Takrat najraje grem ven in si obraz oplaknem z mrzlo vodo iz potoka, da se zbudim in ne zaspim nazaj. Nočem zaspati nazaj. Vzdihnila sem svež jesenski zrak in zaprla oči. Prisluhnila sem nočnim živalim, ki so pele svoje pesmi in mirnemu potočku. Komaj opazno sem se nasmehnila. Ja v naravi sem se najbolj počutila, ker sem vedela, da nikoli nisem sama. Vedno so me obkrožale različne živali in nisem se jih bala.
Narava me je naučila, da se ne smem bati. Prav tako me je naučila, da nikoli ne smem pokazati, da sem ranjena. Ker če pokažeš, da te je strah in da si ranjen nisi več plenilec, temveč si plen in če si plen si potem lahko kmalu tudi mrtev. In tudi nikoli ne smeš pustiti, da te jeza prevzeme, ker ti lahko zamegli pogled in v naslednjem trenutku lahko samo še nemočno obležiš na tleh. pa še to, da moreš vedno ostati tiho. če si preglasen tako opozoriš nase in tvoj plen ti lahko zbeži ali pa no, si sam postal plen večjim živalim.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------
naj nextam?

nexxxxxxxxxxxxxxxxxttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt tttttttttttttttttttttttttttttt

hvala

BLOKERITE USI IGRALCA/IGRALKO kolo.požigalc PREDN VM UNIČ TEMO KR JIH UNIČUJE! PA KOPERITE TO PA POVEJTE DRUGIM!

NEXT!