Forum je zaradi pomanjkanja interesa uporabnikov ukinjen in bo kmalu izbrisan.
u198831
Se opravičujem ko tak dolg ni blo nexta...sm preprosto nimam časa...ker mam trenutno nabito s testi, spraševanji in tekmovanji...bom probala zdej bol pogosto pisat...
********************
16.del
********************
V glavi je čutila močno bolečino. Občutek je imela, da ji bo glavo vsak hip razneslo. Njene veke so bile težke. Oči je le s težavo odprla. Zazrla se je v temen prostor. Zaslišala je korake. Odprla so se vrata. Vanjo je posvetil snop svetlobe. >>Vidim, da si se že zbudila.<<je rekel glas za njenim hrbtom.
********************
Zaprepadeno je Ana strmela v Ramona. Bil je živ in v njeni sobi! A na njeno srečno nezavesten. Stopila je v svojo kopalnico, ter kozarec napolnila z ledeno vodo.
Mislil je, da je mrtev. Bolečina v glavi ni hotela ponehati. Veke so bile težke in poskusi, da bi jih odprl neuspešni. Začutil je nekaj hladnega in mokrega. Ta nanavaden občutek mu je spolzel po obrazu. Od hladu se je stresel. Zaslišal je znan glas, ki ga je klical po imenu. Odprl je oči. Pred njim je stala Ana v zmečkanih črnih kavbojkah, črn majici, ter povsem bosa. Lasje so ji razmršeno štrleli, vsak pramen v svojo smer. Zgledala je kot njegov angel, ki ga je ravnokar rešil. >>Popravek fallen angel<< je pomislil. V trenutku mu je primazala klofuto, ter se začela dreti nanj.
Minilo je nekaj časa preden je uspel Ani pojasniti, kaj se mu je zgodilo. Ona pa ga je le neodobravajoče premirila s pogledom ter zapustila sobo. Stekla je ven, na svobodo. Dovolj je imela vsega. Želela je izginiti, spremeniti indititeto, kot je to že storila. Zbežati, oditi stran. Nikoli si nebo opostila priložnosti, ki jo je zamudila, ter s tem povzročila, da je Ramon še med živimi. Bosa je tekla po mokrem asfaltu. Začele so padati težke kaplje dežja. Iz las so ji sprale vso zeleno barvo, razpackale so ji vsa ličila. Ob rokav je obrisala ostanke maskare ter drugih ličil. Na obraz se ji je zarisal nasmešek. Počutila se je svobodno. Tekla je do konca ceste, ter zavila na makedamsko pot, ki je vodila proti gozdu. Vstavila se je, ter odvrgla jakno, ki si jo je prej v naglici oblekla. Tekla je naprej. Ni čutila mraza. Njeno telo je žarelo. Tekla je dalje...neznano kam, v daljavo. Znašla se je sredi gozdne jase. Zaskelelo jo je v gležnju. Ozrla se je na tla. Njene noge so bile porezane od ostrih travnatih bilk, čez katere je ravnokar tekla. Zasmejala se je, nato pa vlegla na tla. Užitek ji je bilo ležati na mokrih tleh, ter opazovati dežne kaplje. Smejala se je in smejala. Zgubila je občutek za čas. Težke veke je zaprla, ter se podala v deželo sanj. Toliko časa se že ni pošteno naspala. Biv je skrajni čas, da to stori.
********************
Ozirala se je po prostoru. Bila je sama. Je bil tisti karkoli pač že poleg nje? Tiho je dihala, želela je slišati, če je tista psihopatska pošast z njo v sobi. Zmedeno se je ozirala a v temi ni razločila ničesar. Še vedno je bila rahlo omamljena. >>Od česa že?<< ni se morala spomniti. Zaslišala je kapljanje vode. V tistem trenutku so se odprla vrata. Ni vedela kdo je. Oseba je bila oblečena kot kakšen kirurg. Le kaj hoče? Sobo je osvetljevala svetloba, ki je prihajala iz majhnega podzemnega hodnika. Kirurg se je dotaknil stikala, ter prižgal luč. Hotela je zakričati od groze, a je začutila močno lepilo na ustih. Hotela se je premakniti, a jo ji je vrv preprečila. Vrv se je zarezala v njeno kožo. Iz nje so pritekle drobne kapljice krvi. Spačila se je od bolečine. Njene dlani so bile zvezane na železnem stolu. S stopali ni bilo nič bolje. Z muko se je hotela premikati, kar pa je Kirurga očitno spravljalo v smeh. Stopil je do nje, ter ji odlepil lepilni trak z vso silo. Od bolečine se je zdrznila. Kirurg pa se je ponovno zasmejal. >>Vsak se boji smrti. Ljudje se ne zavedate, kako je vaše življenje minljivo!<< je z prevzetnim glasom odvrnil Kirurg. >>Saj vidim zakaj nisi rekel ljudje smo, ti nisi človek, ti si navadna pošast!<< mu je zakričala. A to je bila vsodna napaka. Kirurg jo je z vso silo vdaril in njen obraz je omahnil v stran. >>Je bil to sploh kirurg?<< je bila zadnja mislel, ki ji je odmevala v glavi.
********************
Bo ok za brat?
********************
16.del
********************
V glavi je čutila močno bolečino. Občutek je imela, da ji bo glavo vsak hip razneslo. Njene veke so bile težke. Oči je le s težavo odprla. Zazrla se je v temen prostor. Zaslišala je korake. Odprla so se vrata. Vanjo je posvetil snop svetlobe. >>Vidim, da si se že zbudila.<<je rekel glas za njenim hrbtom.
********************
Zaprepadeno je Ana strmela v Ramona. Bil je živ in v njeni sobi! A na njeno srečno nezavesten. Stopila je v svojo kopalnico, ter kozarec napolnila z ledeno vodo.
Mislil je, da je mrtev. Bolečina v glavi ni hotela ponehati. Veke so bile težke in poskusi, da bi jih odprl neuspešni. Začutil je nekaj hladnega in mokrega. Ta nanavaden občutek mu je spolzel po obrazu. Od hladu se je stresel. Zaslišal je znan glas, ki ga je klical po imenu. Odprl je oči. Pred njim je stala Ana v zmečkanih črnih kavbojkah, črn majici, ter povsem bosa. Lasje so ji razmršeno štrleli, vsak pramen v svojo smer. Zgledala je kot njegov angel, ki ga je ravnokar rešil. >>Popravek fallen angel<< je pomislil. V trenutku mu je primazala klofuto, ter se začela dreti nanj.
Minilo je nekaj časa preden je uspel Ani pojasniti, kaj se mu je zgodilo. Ona pa ga je le neodobravajoče premirila s pogledom ter zapustila sobo. Stekla je ven, na svobodo. Dovolj je imela vsega. Želela je izginiti, spremeniti indititeto, kot je to že storila. Zbežati, oditi stran. Nikoli si nebo opostila priložnosti, ki jo je zamudila, ter s tem povzročila, da je Ramon še med živimi. Bosa je tekla po mokrem asfaltu. Začele so padati težke kaplje dežja. Iz las so ji sprale vso zeleno barvo, razpackale so ji vsa ličila. Ob rokav je obrisala ostanke maskare ter drugih ličil. Na obraz se ji je zarisal nasmešek. Počutila se je svobodno. Tekla je do konca ceste, ter zavila na makedamsko pot, ki je vodila proti gozdu. Vstavila se je, ter odvrgla jakno, ki si jo je prej v naglici oblekla. Tekla je naprej. Ni čutila mraza. Njeno telo je žarelo. Tekla je dalje...neznano kam, v daljavo. Znašla se je sredi gozdne jase. Zaskelelo jo je v gležnju. Ozrla se je na tla. Njene noge so bile porezane od ostrih travnatih bilk, čez katere je ravnokar tekla. Zasmejala se je, nato pa vlegla na tla. Užitek ji je bilo ležati na mokrih tleh, ter opazovati dežne kaplje. Smejala se je in smejala. Zgubila je občutek za čas. Težke veke je zaprla, ter se podala v deželo sanj. Toliko časa se že ni pošteno naspala. Biv je skrajni čas, da to stori.
********************
Ozirala se je po prostoru. Bila je sama. Je bil tisti karkoli pač že poleg nje? Tiho je dihala, želela je slišati, če je tista psihopatska pošast z njo v sobi. Zmedeno se je ozirala a v temi ni razločila ničesar. Še vedno je bila rahlo omamljena. >>Od česa že?<< ni se morala spomniti. Zaslišala je kapljanje vode. V tistem trenutku so se odprla vrata. Ni vedela kdo je. Oseba je bila oblečena kot kakšen kirurg. Le kaj hoče? Sobo je osvetljevala svetloba, ki je prihajala iz majhnega podzemnega hodnika. Kirurg se je dotaknil stikala, ter prižgal luč. Hotela je zakričati od groze, a je začutila močno lepilo na ustih. Hotela se je premakniti, a jo ji je vrv preprečila. Vrv se je zarezala v njeno kožo. Iz nje so pritekle drobne kapljice krvi. Spačila se je od bolečine. Njene dlani so bile zvezane na železnem stolu. S stopali ni bilo nič bolje. Z muko se je hotela premikati, kar pa je Kirurga očitno spravljalo v smeh. Stopil je do nje, ter ji odlepil lepilni trak z vso silo. Od bolečine se je zdrznila. Kirurg pa se je ponovno zasmejal. >>Vsak se boji smrti. Ljudje se ne zavedate, kako je vaše življenje minljivo!<< je z prevzetnim glasom odvrnil Kirurg. >>Saj vidim zakaj nisi rekel ljudje smo, ti nisi človek, ti si navadna pošast!<< mu je zakričala. A to je bila vsodna napaka. Kirurg jo je z vso silo vdaril in njen obraz je omahnil v stran. >>Je bil to sploh kirurg?<< je bila zadnja mislel, ki ji je odmevala v glavi.
********************
Bo ok za brat?
13. marec 2016
u200719
Next
13. marec 2016
u198831
Ta Next posvečam osebi, ki mi je hitro prirastla k srcu in mi zlo velik pomeni, hkrati mi je pa tak ko brat. Alen...hvala za vse...in NIKOLI NE OBUPAJ!
********************
17.del
********************
Mraz, skeleča bolečina, ptičje petje. V njenem telesu je vse skupaj delovalo kakor pomirjajoče mamilo. Mraz je omamljal njeno telo, zato kljub prezeblemu telesu ni vstala. Minilo je nekaj minut. Težke veke je s težavo odprla. >>Sanjam<< je dejala sama pri sebi. Okoli nje je bil gozd. Kamor je segel njen pogled, povsod drevje. Podoba se je vrtela v različne smeri. Zavzdihnila je, ter si z roko šla skozi lase. Njeno telo je preplavljal mraz. Kljub temu se je s težavo dvignila. Pokrajna okoli nje je zaplesala in kmalu ni videla več kot zelenih meglic, ki so zamenjale pokraino. Njene noge je niso več zdržale. Vrtoglavica je bila prehuda. Telo je bilo polno drobnih ureznin. Kri je že davno nehala kapljati in dež jo je nežno spral. Še vedno pa je ob vsaki kaplji njeno telo preplavil skeleč občutek. Mraz se je nežno širil po njenem telesu. Zvila se je v klopčič, ter se poskušala pogreti. Na njeno telo je padlo nekaj nežnega, nato pa jo zmrazilo. Zbrala je zadnje moči, ter odprla oči. Začelo je snežiti.
********************
Glava je bila težka. Oči se ni trudila odpreti. Tako ali tako je bila v prostoru tema. Z jezikom je oplazila ustno votlino. V njej se je nabirala strjena kri. Imela je okus po rahlo zarjavelem železu in soli. Vsakič ko je z jezikom oplazila katero od ran se je zdrznila, nato pa spačila obraz. Zaslišala je korake. Vrata so se odprla v njo pa je udaril snop svetlobe. Oči je odprla. Še vedno je bila vjeta. Z žalostnim pogledom je premirila prišleka. Njene oči so se vse presenečene zastrmele v izraz prišleka. Smejal se je. Smeh se je počasi spremenil v krohot. Z vso silo je udaril po stikalu. Nekaj trenutkov je trajalo, nato pa se je prižgala luč s slabotno bledo svetlobo. Prišlek je stopil do predalnika ter nekaj izvlekel. Ni dobro videla kaj. V naslednjem trenutku jo je preplavila bolečina. Zbegano se je ozirala, a videla ni ničesar ne nikogar. Čez čas je odprla oči. Še vedno je bila v istem prostoru. Njen ugrabitelj je sedel na kovinskem stolu tako kot ona, ter se zadovolno smejal. Z nežnim glasom je spregovoril: >> Kaj je njun namen?<< zdrznila se je. V trenutku je vedela, da tega ne bo preživela. Vedela je, da je ena zadnjih varuhov resnice in morala bi posvariti Ano. Ona bo naslednja žrtev. Ona bo tista, ki jo bo Ana naslednja našla. V odgovor je le odkimala. V trenutku je prepoznala ugrabitelja. A bilo je prepozno. Stopil je do nje z kuhinjskim nožem. Rezilo je bilo povsem skrhano. Zarezal je v njeno dlan. Zakričala je od bolečine, nato pa prejela klofuto. Njen obraz je bil polen modric. Naenkrat je Kirurg nehal rezati. Iz roke ji je s polno silo tekla kri. Pred očmi se ji je vrtelo zaradi velike količine izgubljene krvi. Kirurg jo je prijel za dlan, ki se je komaj še držala telesa nato pa z vso silo povlekel. Ženska je kričala od bolečine. Tkivo se je pretrgalo in koža je mlahavo visela iz dlani. Kirurg pa se je le smejal. Stopil je do enega izmed predalov ter izvlekel klešče, z njimi pa prijel segreto železo. Na mesto kjer je bila prej dlan je naslonil železo. Od bolečine so ji po obrazu začele teči solze. Spustil je prijem klešč in železo ji je padlo na nogo. Bolečina in vročina sta bili neznosni. Jokala je in zgledalo je tako, kot da upa, da bodo solze pogasile vroče železo. Sobo je preplavil vonj po pečenem človeškem mesu. Postalo ji je slabo. Nato je Kirurg spregovoril: >>Zadnjo možnost ti dam, da poveš vse kar veš in ostaneš živa. << Zbrala je zadnje moči ter odkimala. Kirurg je vzel razgret pečat ter ji izžgal številko 27 sredi čela. Zakričala je nato pa omahnila v stran. Srce ni preneslo tega šoka. Bila je pri priči mrtva.
********************
>> Ana, Ana zbudi se! << v glavi ji je odmeval glas. S težavo je odprla oči ter pred sabo zagledala Ramona. Ležala je v svoji postelji ovita v več odej in vsa premražena. V glavi ji je odmevalo in bežno se je spomnila vseh dogodkov. >> Kako si me našel? << je presenečeno spregovorila. Ni morala dojeti kako je Ramon ugotovil kje je. Povedal ji je celotno zgodbo kako ji je sledil, v blatu videl njene odtise, našel njeno jakno, ter jo našel napol živo. Nekaj časa ga je le lepo gledala ter se nežno smehljala. V trenutku se je Ramonu zazdelo, da bitka še ni izgubljena in da lahko še vedno osvoji njeno srce. S tem prisrčnim nasmehom se mu je zdela še bolj ljubka kot navadno. Sklonil se je, ter jo hotel poljubiti.
********************
V tistem trenutku mu je zazvonil telefon. Pogledal je na ekran. Neznana številka. >>Sranje<< je pomislil. Javil se je, ter dal telefon na zvočnik. Na drugi strani se je zaslišal popačen glas, ki ga je rahlo spominjal na ženskega. Neznanec z druge strani telefona je spregovoril: >>Ramon, presenečenje imam za vas...obiščite Vasto, jutri, ob odkritju trupla bo tam cela panika. << nato je tujec prekinil.
Z Ano sta se začudeno spogledala. Imela sta le malo časa, da se vrneta na policijo. Stekla sta do vrat ter se pognala v avto. Noben od niju ni opazil, da sta še obuta le v copate.
********************
Rojstni dan. Vsak se ga veseli...no ja...skoraj vsak...komaj 5-letni deklič je v roke prijela zadnje darilo, ter previdno odvezala pentljo. Prišlo je šele pozno zvečer. Vrjetno je bilo od mame. Želela si je, da bi bila njena mati ob njej, a je vedela, da je še dolgo ne bo videla, saj je bila na nekem sestanku. Pentlja je padla na tla in nežno je odprla pokrov. Krik se je razlegel po celotni sobi.
********************
Kak se vam zdi?
Kaj mislite, da je bilo v škatli?
********************
17.del
********************
Mraz, skeleča bolečina, ptičje petje. V njenem telesu je vse skupaj delovalo kakor pomirjajoče mamilo. Mraz je omamljal njeno telo, zato kljub prezeblemu telesu ni vstala. Minilo je nekaj minut. Težke veke je s težavo odprla. >>Sanjam<< je dejala sama pri sebi. Okoli nje je bil gozd. Kamor je segel njen pogled, povsod drevje. Podoba se je vrtela v različne smeri. Zavzdihnila je, ter si z roko šla skozi lase. Njeno telo je preplavljal mraz. Kljub temu se je s težavo dvignila. Pokrajna okoli nje je zaplesala in kmalu ni videla več kot zelenih meglic, ki so zamenjale pokraino. Njene noge je niso več zdržale. Vrtoglavica je bila prehuda. Telo je bilo polno drobnih ureznin. Kri je že davno nehala kapljati in dež jo je nežno spral. Še vedno pa je ob vsaki kaplji njeno telo preplavil skeleč občutek. Mraz se je nežno širil po njenem telesu. Zvila se je v klopčič, ter se poskušala pogreti. Na njeno telo je padlo nekaj nežnega, nato pa jo zmrazilo. Zbrala je zadnje moči, ter odprla oči. Začelo je snežiti.
********************
Glava je bila težka. Oči se ni trudila odpreti. Tako ali tako je bila v prostoru tema. Z jezikom je oplazila ustno votlino. V njej se je nabirala strjena kri. Imela je okus po rahlo zarjavelem železu in soli. Vsakič ko je z jezikom oplazila katero od ran se je zdrznila, nato pa spačila obraz. Zaslišala je korake. Vrata so se odprla v njo pa je udaril snop svetlobe. Oči je odprla. Še vedno je bila vjeta. Z žalostnim pogledom je premirila prišleka. Njene oči so se vse presenečene zastrmele v izraz prišleka. Smejal se je. Smeh se je počasi spremenil v krohot. Z vso silo je udaril po stikalu. Nekaj trenutkov je trajalo, nato pa se je prižgala luč s slabotno bledo svetlobo. Prišlek je stopil do predalnika ter nekaj izvlekel. Ni dobro videla kaj. V naslednjem trenutku jo je preplavila bolečina. Zbegano se je ozirala, a videla ni ničesar ne nikogar. Čez čas je odprla oči. Še vedno je bila v istem prostoru. Njen ugrabitelj je sedel na kovinskem stolu tako kot ona, ter se zadovolno smejal. Z nežnim glasom je spregovoril: >> Kaj je njun namen?<< zdrznila se je. V trenutku je vedela, da tega ne bo preživela. Vedela je, da je ena zadnjih varuhov resnice in morala bi posvariti Ano. Ona bo naslednja žrtev. Ona bo tista, ki jo bo Ana naslednja našla. V odgovor je le odkimala. V trenutku je prepoznala ugrabitelja. A bilo je prepozno. Stopil je do nje z kuhinjskim nožem. Rezilo je bilo povsem skrhano. Zarezal je v njeno dlan. Zakričala je od bolečine, nato pa prejela klofuto. Njen obraz je bil polen modric. Naenkrat je Kirurg nehal rezati. Iz roke ji je s polno silo tekla kri. Pred očmi se ji je vrtelo zaradi velike količine izgubljene krvi. Kirurg jo je prijel za dlan, ki se je komaj še držala telesa nato pa z vso silo povlekel. Ženska je kričala od bolečine. Tkivo se je pretrgalo in koža je mlahavo visela iz dlani. Kirurg pa se je le smejal. Stopil je do enega izmed predalov ter izvlekel klešče, z njimi pa prijel segreto železo. Na mesto kjer je bila prej dlan je naslonil železo. Od bolečine so ji po obrazu začele teči solze. Spustil je prijem klešč in železo ji je padlo na nogo. Bolečina in vročina sta bili neznosni. Jokala je in zgledalo je tako, kot da upa, da bodo solze pogasile vroče železo. Sobo je preplavil vonj po pečenem človeškem mesu. Postalo ji je slabo. Nato je Kirurg spregovoril: >>Zadnjo možnost ti dam, da poveš vse kar veš in ostaneš živa. << Zbrala je zadnje moči ter odkimala. Kirurg je vzel razgret pečat ter ji izžgal številko 27 sredi čela. Zakričala je nato pa omahnila v stran. Srce ni preneslo tega šoka. Bila je pri priči mrtva.
********************
>> Ana, Ana zbudi se! << v glavi ji je odmeval glas. S težavo je odprla oči ter pred sabo zagledala Ramona. Ležala je v svoji postelji ovita v več odej in vsa premražena. V glavi ji je odmevalo in bežno se je spomnila vseh dogodkov. >> Kako si me našel? << je presenečeno spregovorila. Ni morala dojeti kako je Ramon ugotovil kje je. Povedal ji je celotno zgodbo kako ji je sledil, v blatu videl njene odtise, našel njeno jakno, ter jo našel napol živo. Nekaj časa ga je le lepo gledala ter se nežno smehljala. V trenutku se je Ramonu zazdelo, da bitka še ni izgubljena in da lahko še vedno osvoji njeno srce. S tem prisrčnim nasmehom se mu je zdela še bolj ljubka kot navadno. Sklonil se je, ter jo hotel poljubiti.
********************
V tistem trenutku mu je zazvonil telefon. Pogledal je na ekran. Neznana številka. >>Sranje<< je pomislil. Javil se je, ter dal telefon na zvočnik. Na drugi strani se je zaslišal popačen glas, ki ga je rahlo spominjal na ženskega. Neznanec z druge strani telefona je spregovoril: >>Ramon, presenečenje imam za vas...obiščite Vasto, jutri, ob odkritju trupla bo tam cela panika. << nato je tujec prekinil.
Z Ano sta se začudeno spogledala. Imela sta le malo časa, da se vrneta na policijo. Stekla sta do vrat ter se pognala v avto. Noben od niju ni opazil, da sta še obuta le v copate.
********************
Rojstni dan. Vsak se ga veseli...no ja...skoraj vsak...komaj 5-letni deklič je v roke prijela zadnje darilo, ter previdno odvezala pentljo. Prišlo je šele pozno zvečer. Vrjetno je bilo od mame. Želela si je, da bi bila njena mati ob njej, a je vedela, da je še dolgo ne bo videla, saj je bila na nekem sestanku. Pentlja je padla na tla in nežno je odprla pokrov. Krik se je razlegel po celotni sobi.
********************
Kak se vam zdi?
Kaj mislite, da je bilo v škatli?
18. marec 2016
u72708
Next
Glava od njene mame
Glava od njene mame
19. marec 2016
u212238
Next
03. junij 2016
nnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxttttttttttttt
razmesarjena glava njene mame
razmesarjena glava njene mame
23. junij 2016
u198831
Trenutno ne vem več ali bi nadaljevala to zgodbo ali ne...mal mi navdiha zmankuje predvsem mi pa zmankuje časa...
Sem pa prišla do nove ideje, ki je praktično izpopolnjena...tak, da če bo kdo bral...
http://www.igre123.com/forum/tema/**lovec**-sreca-v-nesreci-zivljenje-ali-smrt/186232/
Sem pa prišla do nove ideje, ki je praktično izpopolnjena...tak, da če bo kdo bral...
http://www.igre123.com/forum/tema/**lovec**-sreca-v-nesreci-zivljenje-ali-smrt/186232/
01. julij 2016
u218907
Res ful dobr pišeš, in prosim nadaljuj! 
Neeext
Neeext
04. december 2016
u198831
https://www.igre123.com/forum/tema/angeli-in-ali-demoni-oziroma-ce-lahko-padli-angel-ponovno-vstane/194537/1
moja nova zgodbica...če koga mogoč zanima
moja nova zgodbica...če koga mogoč zanima
29. junij 2017
plis Next k je ful dobra zgodba... brez besed srm v bistvu.. upam da boš spet dobila navdih za to zgodbo in pisala naprej
14. julij 2017
u226406
u198831
♡BadGirlTV♡ in @secret_name@ bojim se...da zgodbice ne bom več nadaljevala...ker je bila zasnovana brez zasnove...in dejansko je obupna do amema 
tak...da...zaenkrat pišem zgolj še zgodbico o Angelih in Demonih...Escape the fate ff z dream_day in kmalu se jim bo pridružil tudi Cobainov ff...
za to zgodbico pa res zlo dvomim...da jo bom nadaljevala...pa tudi imam grozno pomankanje časa...in navsploh premalo interesa bralcev, da bi nadaljevala...
vseeno pa hvala vsem, ki ste to polomijo brali/prebrali...res cenim to...hvala vam
tak...da...zaenkrat pišem zgolj še zgodbico o Angelih in Demonih...Escape the fate ff z dream_day in kmalu se jim bo pridružil tudi Cobainov ff...za to zgodbico pa res zlo dvomim...da jo bom nadaljevala...pa tudi imam grozno pomankanje časa...in navsploh premalo interesa bralcev, da bi nadaljevala...
vseeno pa hvala vsem, ki ste to polomijo brali/prebrali...res cenim to...hvala vam
15. julij 2017
ni polomija.. men je bla full všeč ker je bla o umorih pa kr si vse tko podrobno opisovala in si mela res ogabne ideje ampak meni so ble full všeč
15. julij 2017
se strinjam z @secret_name@... ja te razumem.. ni bla pa polomija je bila res zanimiva in dobra zgodba.. ampak ce nimas casa in nisi povsem prepricana v zgodbo te popolno razumem vseen je bila zelo fantasticna zgodba ki me je tudi presenetila in te ideje o umorih z mesalnikom... kar zmrzla sem ob takem trenutku..
kar zmrzla sem ob takem trenutku..
15. julij 2017
u198831
punce res hvala vama
ubistvu je men mal tak...ko gledam za nazaj...kake sem mela bog ne daj...da bi ratala serijska morilka...bi me prec prepoznal po teh miksarijh pa to.
ubistvu je men mal tak...ko gledam za nazaj...kake sem mela
bog ne daj...da bi ratala serijska morilka...bi me prec prepoznal po teh miksarijh pa to.
17. julij 2017