You're my badboy fairytale. ♡ (Celebrity Mix fanfiction)

Heej:3
To je še en fan fic, ki ga pišem z Matejo (ѕнeerαɴ'ѕ.) <3 V naslovu sem dala 'Celebrity mix ff', ker je slavnih dečkov preveč, da bi napisala vsakega posebej (: Lahko pa povem, da bodo not Justin Bieber, Austin Mahone, Ed Sheeran, Niall Horan in Louis Tomlinson c:
Veseli bova kritik, pohval, če pa slučajno misliš žalit ---> blokiram. In, res lepo prosim, NE oglaševat! In če si že ravno prebral/a to, pojdi še malo dalje brat ^^
*Have fun*

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~·•●•·~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

*FLASH BACK*

“Vanessa, žal mi je …” je s tresočim glasom zašepetala teta Lillit. Zdrsnila sem vzdolž stene. Zaradi grobega giba me je v hrbtu zapeklo. Moje oči so bile vlažne in zamegljene, moj sluh oslabljen. Morda zaradi groze, žalosti in strahu pred prihodnostjo. V grlu sem čutila velik neprijeten cmok in v celotnem telesu krč. Moj razum in telo nista bila pripravljena na grozno novico. Zakaj jaz? Pekoč občutek v mojih očeh se je večal. In potem, kot piščanec ki predre jajčno lupino, je težka solza prikukala na plan. Pustila sem slani kraljici, da je spolzela vzdolž mojega lica in dalje po vratu. Čutila sem teto Lillit, ki se je sklonila k meni in me objela. Dišala je po vrtnicah. Z mamo sta si delili parfum. Dišala je po mami. Po mami, ki me skupaj z očetom zdaj opazuje iz nebes.

*END OF FLASH BACK*

Stala sem pred zelo veliko in bogato hišo. Bogataši, sem zaničljivo pomislila. Od nenadne smrti moje mame in mojega očeta je že tri tedne, skoraj mesec, in bila sem zelo hvaležna teti Lillit, ki mi je priskrbela službo. Ampak vseeno je bila ta služba tiste vrste, ki je ne bi nikoli opravljala. Prosim vas lepo, kdo pa bi še bil varuška otrokom bogatašev? Utrujeno sem zavzdihnila. Precej slab občutek imam. Tale bogataši so najverjetneje vase zagledani, neumni, važni in precej strogi. Otroci, koliko jih pač že je, pa precej razvajeni. Zajela sem sapo in se po snežno belem gramozu podala naprej. Pri visoki beli ograju, “pomešani” z živo mejo, sem zagledala z zlatimi črkami zapisana priimka BIEBER/MALLETTE, spodaj pa se je bahal velik zlat gumb. Zvonec. Roka se mi je zaradi živčnosti rahlo tresla. Zakaj sem živčna? Povsem nepotrebno. Pogumno sem stegnila roko in pritisnila kazalec na široki zlati gumb. Kakšno sekundo sem pridržala, nato pa mi je roka mrtvo padla ob telo. Čakala sem. Zacepetala sem z nogami in v drobnogled vzela hišo. Velika, svetlo rumene barve z velikimi steklenimi okni. Lepa hiša, pol vila. Zadaj sem lahko videla bazen. Ljubosumno sem pomislila, da se najverjetneje nikoli ne bom mogla kopati v njem. Zavila sem z očmi. Bo že kdo odprl ta prekleta vratca? Ravno, ko sem že mislila ponovno pritisniti na zvonec, so se vrata hiše odprla. Na daleč sem prepoznala žensko. Po kamnitih čudovitih stopnicah je s hitrimi koraki stopala proti meni. Bila je oblečena v športna, a draga oblačila. Imela je temnejše lase. Preden sem jo sploh lahko do konca ocenila, je že bila pri meni. Odklenila je visoka vrtna vratca in jih na stežaj odprla. Stopila je na stran in mi s tem nakazala, da imam vstop na njihovo posestvo. “Dobrodošla,” je rekla in se mi nasmehnila. Bežno sem vrnila nasmeh in iz belega gramoza stopila na svetlo in skrbno negovano travico. Vse, vključno s to žensko, je bilo zame tako zelo novo, da dogajanj sploh nisem mogla nadzirati. Niti utegnila si nisem pogledati dvorišče, že napol park pred to veliko hišo. “Ti si Vanessa Dolores Lerman, kajne?” Zdrznila sem se in se zazrla v prijazne modre oči te ženske, ki me je vprašujoče gledala. “J-Ja, jaz sem.” sem izjecljala. Ženska je prikimala in šele zdaj sem opazila, da je za nekaj centimetrov večja od mene. Prikimala je. “Javila si se za varuško, ne? No, pridi z mano, ti bom vsaj v večini razkazala prostore. Jaz sem Patricia Mallette, kliči me kar Pattie, prav?” Odsotno sem prikimala. Vse skupaj je bilo za moje možgane preprosto preveč. Sledila sem ji po travici, za katero sem se kar bala, da bi jo uničila. Potem me je peljala po majhni potki, posuti z enakim belim gramozom vodila do kamnitih stopnic, ki so vodile so vhodnih vrat hiše. O bog, kakšno razkošje. Bili so lepi grmički, bonsaji, rože vseh vrst, vrtni palčki in vodna fontana. Ni bilo česa preveč ali česa premalo, bilo je le zares lepo urejeno. Odprla je velika bela vrata in naenkrat sva se znašli v veliki predsobi. Zastal mi je dih. Stene so bile bež barve, po tleh je bil beli laminat. Na severni steni je bila ozka in velika slika nočne panorame mesta. New York. Na južni steni je bila slika sončnega zahoda, razdeljena na tri dele, se pravi na tri platna. V kotu je bil veli kaktus, v drugem kotu drevo življenja ... Soba je bila preprosto dih jemajoča. Višji standard, česa jaz nisem vajena. Nikoli nismo bili bogati, prej revni, in zame je to tako zelo novo. Le kako se bom sploh lahko navadila na takšno razkošje? Šele zdaj sem opazila visokega postavnega fanta sredi sobe. Rjavi lasje so mu štrleli kvišku. Črna top majica je razkrivala njegove mišice. S potetovirano roko si je segel v lase. Črne hlače so mu na nek seksi način visele iz hlač. Edina napaka na njem je bila to, da me ni gledal precej odobravajoče. Ravno nasprotno; gledal me je z zaničevanjem. “Kdo je to?!” je siknil proti Pattie. Ta mu je mirno dogovorila: “Vanessa Dolores Lerman, nova varuška za Jazmyn in Jaxona. Vanessa, tole je najstarejši Justin. Leto je starejši od tebe. Včasih zna biti zelo tečen.” Pomežiknila mi je. Čeljust sem si zaradi tega Justina skoraj izpahnila. Ne glede na to, kako slabe volje je bil videti, je bil eden lepših fantov, ki sem jih kdarkoli videla. Z gnusom je zašepetal moje ime. “Vanessa …” Namrdnil se je in se po nekih marmornih stopnicah odpravil ven iz sobe. Pattie je zavila z očmi. “Pubertetnež.” je zamomljala. “Torej, Vanessa, tole tu je predsoba, zdaj pa ti bom razkazala še ostalo. Pridi.” je dodala in sledila sem ji po tistih marmornatih stopnicah.
Moji možgani še zdaj niso bili sposobni vsega tega. Dolgo bom rabila, da se bom navadila. Ker vsak začetek je težak in jaz sem tisti tip človeka, ki ne mara začetkov. Vame se je spet naselil tisti občutek, kot takrat, ko mi je teta Lillit povedala za smrt očeta in mame: strah pred prihodnostjo.

Zakon *___* Pa še Vanessa ji je ime (tako kot meni) (:
Neext

^^neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext

Neeeeeeeeext :$$

neeeeeext

Nneexxtt

Next c: <3

Neeeext *_______*
Voham popolnost c:

nice start
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT<3

ful je fajna next

neext

»Ljubica, tako bo najbolje zate..« mi poskuša dopovedati mami pred mojimi vrati, ko jezno tolčem po steni. »Ne ni! Samo znebiti se me hočeta!« jezno vzkliknem, ko sem se udarila do krvi. Zacvilila sem in se sesedla ob steni. Moje telo je preplavil val bolečine, a sem bila navajena. To se mi pogosto dogaja. »Samo izginita, pustita me pri miru!« zahlipam. »Pet minut imaš, potem pa pridi ven.« jezno reče oče. »Ne, ne pridem!« se zaderem in si narahlo podrgnem rano na roki, iz katere je lila kri.
No, naj se vam predstavim. Moje ime je Avery Mahone. Stara sem 16 let in živim v London-u. No, sem živela. Moja trapasta mama in oče me bosta poslala v Ameriko, kjer je moj brat, Austin. Samo zato, ker sta se tako odločila, da grem v drugo šolo. Zakaj? Sploh ni razloga! No, mogoče sem v prejšnjem internatu nastavila črve ravnateljici v solato in vsem razvajenim princeskam v šoli postrigla lase in jih pobarvala na rozasto, a bil je nihov problem! Kaj so me pa zafrkavale! Seveda so me izključili, oče in mama pa ponorela, kaj pa. In takoj v Ameriko. Ah.. No, sem malo bolj divje narave in sovražim razvajene princeske, ki se imajo za nekaj več. Sem čisto nasprotje od punce, sicer me imata mama in oče za punčko, a to nisem. Kupujeta mi neke svetleče, bedne oblekice, medtem, ko si jaz kupujem čisto naprotje. Doma smo bogati, a me ne briga. Sem čisto navadna, preprosta oseba. Fanta nimam, imela sem jih že ogromno, in dobim lahko katerega hočem, a zdaj mi ni do tega. No, dovolj o meni.



Jezno sem prijela kovčke v roke in odšla ven iz sobe. »Če že grem kam, se zmigajta, preden ponorim in pobegnem!« vzkliknem, nikoli nisem imela lepega odnosa do staršev. Prišla sta do mene in očka je prijel moje kovčke. »Tako, odnesel jih bom v limuzino, ki te bo odpeljala na letališče. Tam te čaka zasebno letalo, na letališču v Ameriki pa te bo čakal Austin.« Yay, Austin. Glede njega.. Ja, ne razumeva se najbolje. Preden je zares odšel, sva se skregala, saj sem se zapletla z njgovim bivšim najboljšim prijateljem, kar mu ni bilo všeč niti malo. Tako da, ja, skregana sva. A videla se nisve že tri leta, kar je tako dolgo.. Brez besed sem jezno odšla v limuzino. Nisem se ozirala na mamine besede, kaj šele na očka. Samo strmela sem pred sebe. Ko me je limuzina pripeljala na letališče, mi je šofer odnesel kovčke na letalo (vsaj nekaj nisem rabila sama), jaz pa sem se usedla v fotelj. Letalo se je zaprlo in vzleteli, kmalu smo se lahko gibali po letalu. Strmela sem čez okno, počasi so naletavale snežinke, kar je bilo v London-u redko. Zato je, kadar sneži, še posebej čudovito. Že sem po nahrbtniku brskala po slušalkah, ko mi je nekdo prekril oči in vzkliknil »Aveeeeee!«. Takoj sem prepoznala, kdo je to. Bila je Jenna, moja najboljša prijateljica. Brez nje ne bi preživela, zato sem tudi zganjala tako paniko! Nima staršev, stara je enako kot jaz, a živi pri babici, ki ji pusti prav vse.
»Bog, kako si prišla sem?« presenečeno vprašam in jo objamem. »Ah, imam svoj način.« se zareži. »Naj ugotovim, sigurno si spala s pilotom.« Zardela je, jaz pa sem jo takoj ugotovila. »O moj bog, ti porednica!« »Ah, jaz? Jaz pa že ne! Sicer pa, misliš, da bi ti pustila sami v Ameriko? Lepo te prosim!« Zahihitali sva se, nato pa se usedli v mehke sedeže. V trenutku, ko sem našla slušalke in si prižgala glasbo, pa sem utonila v spanec.... O moj bog, moja najboljša prijateljica gre z mano v Ameriko!



(Tale, k fotoaparat drzi, je Jenna, poleg nje pa je Avery)

neeeext!!!!

neext

neeeeeeeeexxt