Pozdravljeni/e !

To bo zgodba kot vse druge, a hkrati zelo drugačna od drugih. Temelji na fantazijah, sanjarjenju, želji po nečemer, kar se mi zdi nedosegljivo. In zato se mi zdi zelo primerno sanjariti o tem. Zgodba še nima določenega poteka in konca. Razvijala se bo z menoj. Vabljen/a, da se mi pridružiš na tem potovanju!

PART 1


Ponovno bežim. Vendar bi se marsikomu zdelo, da je to zelo naraven proces. Naš obrambni mehanizem namreč deluje tako. Vedno kadar se zgodi kaj travmatičnega, se naš obrambni mehanizem zbudi in nas obvladuje pred popolnim zlomom. Nekateri spremenijo svoj način življenja, nekateri spremenijo svojo frizuro na najbolj radikalen način in za katero prej niso imeli poguma, nekateri pozabijo sam dogodek, nekateri pa zbežijo v drugi kraj ali celo v drugo državo. Načeloma z obrambnim mehanizmom ni nič narobe. Vendar pa ko to postane tvoja drža, ko je to edino o čem lahko razmišljaš pa postane zelo negativni vzorec, ki se ga težko znebiš. In tako se vedno znova pojavljaš v situaciji, ko bežiš.
In pred čim jaz bežim? Bežim pred neizpolnjeno ljubeznijo. Pred osebo, ki jo imam neizmerno rada, a se zavedam, da se ji moram odpovedati. Bežim pred vsemi občutki, ki jih čutim do njega. Tudi od jeze. Oh, kako sem jezna nanj. Najbolj pa me jezi to, da ga ne morem kriviti v celoti. Že to, da sem tudi jaz odgovorna, ampak predvsem zato, ker on ne more narediti nič glede tega. In tako se spet nahajam na letališču, čakam na svoj let. Čakam, da se moja sedanjost in prihodnost začne. Čakam, da izpolnim svoj potencial v celoti. Čakam, da se bom počutila zadovoljna sama s sabo. Čakam in čakam. Prispodoba mene, kako čakam na letališču na letalo, ki me bo prepeljalo v drugo državo, v drugo in mogoče boljše življenje, je kar na mestu.
Država , ki ji bom dala priložnost, da me preseneti, da me izpopolni je Francija. Francija je tretja država na mojem spisku držav. Tretja po vrsti. Da, bežim že tretjič. In upam, na dober konec. Ne ravno na konec iz filmov in knjig, kjer ljudje živijo srečno do konca svojih dni. Ampak na konec, kjer ne bom več rabila bežat. Razni psihoterapevti bi se tukaj ustavili in rekli, da ne bi rabila bežati že na prvem mestu ter bi se morala soočiti s svojimi strahovi, jih racionalizirat, jih premagat. Ker to kar počnem se ne bo nikoli končalo, saj ne počnem nič kaj bi me prepričalo, da ostanem v tej državi, kjer se zgodi toliko stvari, ki me prizadenejo. Ampak hej, se vsaj tega zavedam!
Potujem v Saint-Malo, v Jugo-Zahodno Francijo. Saint-Malo je malo srednjeveško mesto, ki je predvsem znano po gledališču in vsakoletnih prireditvah filmskega festivala. Kot navdušenka nad gledališčem si ne bi mogla izbrati boljšega kraja. Sem študentka umetniške smeri- bolj specifično gledališke igre, in sicer na magisteriju.
31. marec 2019

PART 2



Dobila sem eno majhno sobico. 9 kvadratnih metrov. Za moje potrebe je to čisto dovolj. Imam veliko okno, pod oknom je moja postelja, všeč mi je ker imam lep razgled na ocean. V sobi imam majhno mizico z namizno lučko, par polic in eno srednje veliko omaro. Imam pa tudi veliko prednost- imam svojo kopalnico in kuhinjo. V Franciji je na splošno zelo težko dobiti sobo v študentskem kampusu, jaz pa sem dobila garsonjero. Garsonjera ni najnovejša v smislu pohištva. Vendar vem kaj potrebujem, da bom ta prostor naredila domačen. Seveda je čas za Ikeo. Smešno je kako večina ljudi misli, da je treba za svoje otroke poskrbeti samo finančno. Da če bodo finančno preskrbljeni bodo izpolnili svoj potencial in bodo uspešni ter ne bodo imeli nikakršnih travmatičnih izkušenj. Vendar pa je to daleč od resnice. Sama sem zelo dobro finančno priskrbljena. Tukaj bi se marsikdo ustavil ter rekel, da sem razvajena, da nisem zadovoljna s tem kaj vse imam. Na njih se sploh ne oziram,ker če bi poznali mojo zgodbo- kako sem dobila ta finančna sredstva, bi se vsem zasmilila in bi me obravnavali kot 3-letnika. Ko sem imela 2 leti, sem s svojima staršema in starejšo sestro bila udeležena v hudi prometni nesreči. Mati je na kraju nesreče umrla, saj se je tovornjak zapeljal direktno v njo. Oče je bil hospitaliziran in v komi skoraj 1 mesec. Nato se mu je stanje poslabšalo in je umrl. Starejša sestra, ki je takrat štela 8 let, je preživela, vendar z težkimi posledicami, saj je sedela ravno za mamo. Utrpela je fizične poškodbe 3.stopnje. Z rehabilitacijo in dolgimi leti truda ji je uspelo sprehoditi. Vendar je celotna nesreča nanjo pustila zelo močne psihične posledice, saj je videla izmaličeno mamo. Ona je bila tista, ki je poklicala rešilce. Ona je tista, ki je mene obvarovala, da nisem dojela kaj se dogaja. Ona je moj superheroj. Vendar je bila vsa izkušnja preveč zanjo in so jo večkrat hospitalizirali. Še vedno je na močnih psihosomatskih zdravilih. Zaradi nje se ne spominjam ničesar- bi vsakdo rekel, saj si še bila majhen otrok se tega tako ali tako ne bi spominjala. Vendar imajo narobe. Vsake travmatične izkušnje se otrok spominja, vendar obrambni mehanizem to tako zatre, da ko si odrasel in lahko dojameš kaj je narobe s teboj, ne moreš dojeti in zagrabiti za pravo težavo, saj kot otrok tega nisi mogel dojeti in tako tvoji možgani prav tako ne vedo, kaj the hell je bilo tisto. Saj se spominjajmo samo tistega, kaj smo se spominjali nazadnje o stvari , in se ne spominjamo dejanskega dogodka. Tako sem zaradi te nesreče priskrbljena z denarjem. Čeprav sva s sestro živele pri stricu in teti, ki sta naju imela rada, sta nama nudila vse kar otroka potrebujeta za primerno in dobro odraščanje, je bila v ozadju vedno ta praznina, ki je kljuvala in ni odšla vstran ne glede na to kaj sem naredila.
Vendar kljub temu se ne zanašam samo na ta denar. Že od 16. Leta naprej imam službo. Počela sem že veliko stvari. Vendar odkar sem v Franciji sem si zadala cilj, da si poiščem delo, ki me bo veselilo. Tako razmišljam za kakšno delo v gledališču- kot hostesa ali prodajalka kart, tako bom lahko tudi gledala vse predstave.
09. april 2019
Next!
Res dobro opisuješ in nasploh mi je prebrano zelo všeč
10. april 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg