~Lily~
~Lily~
UVOD
____________________________________________
Bil je vroč poletni dan, a se ni kaj dosti menila za to. Stala je tam in opazovala čredo divjih konj, kako galopira čes presušeno pokrajino.
Njeno srce je igralo kod vedno, ko je bila priča temu prizoru in ni si mogla kaj, da ne bi dvignila rok visoko proti nebu in se iz srca nasmejala.
Najbolj pa so se smejale njene oči. Iz njih je bilo moč razbrati sij, ki se ga ne da ponarediti.
Opazovala je konje, njihove elegantne gibe, čudovito atletsko postavo, grivo, ki je plapolala v vetru. Izžarevali so milino.
Je sploh kaj lepšega?
Pogrešala je čase, ko je s svojim žrebcem brezskrbno galopirala po pustinji, veter v laseh, ta občutek svobode.
Pogled je prevsmerila na svojo pohabljeno nogo in nasmeh ji je izginil z obraza, nadomestile pa so ga solze.
V spomin se ji je naslikal dan nesreče, spomnila se je Saphirja.
Čeprav so ji solze še vedno polzele po licih, se ji je čez obraz razlezel rahel nasmešek, ko je pomislila na vse njivne skupne trenutke, na vse lepo kar sta doživela skupaj.
Iz sanjarjenja jo je prebudil očetov glas.
"Šana! Pridi, gremo."
Še zadnjič se je obrnila proti čredi in si z obraza obrisala sledi joka. Oprla se je na bergle in odtancala do njihovega velikega črnega terenca.
"Dovolj imam!" Je naenkrat privrelo iz nje.
"Česa?" Je vprašal oče, medtem, ko je z eno roko spretno sukal volan.
"Vsega! Sovražim svojo neuporabno nogo, sovražim bergel, sovražim te bedne terapije, ki sploh ne pomagajo!"
Prekrižala je roke in pogled vprla v sprednje okno.
"Kar se je zgodilo se je zgodilo, sprijazniti se moraš."
"Vem samo... Rada bi, da bi bilo vse spet po starem."
"Morda pa bo, če boš pridno hodila na terapije. Samo obupati ne smeš."
"Ne, ne bo! Že skoraj pol leta jih obiskujem pa ni nikakršnega napredka. Kaj drugega bi morala poskusiti."
"In kaj je to?"
"Nevem sploh." Je odgovorila napol v joku.
"Vidva po utihnita!" Je zabrusila bratcema, ki sta se tepla na zadnjih sedežih.
Čez slabih deset minut so prispeli na njihov skromni ranč.
Šana se je zleknila na posteljo v svoji sobi, v roke vzela knjigo in prižgala klimo, da ji je hladna sapa nežno mršila lase.
Vsake toliko časa je od zunaj zaslišala rezget ali prhanje kakega konja in prav vsak jo je spomnil na Saphirja.
Že dolgo ni imela stika s temi plemenitimi živalmi, pa čeprav so jih imeli doma. Saj jih je imela rada, zelo, ampak od kar se je pripetila tista grozna nesreča ji je bilo ob njih nekako nelagodno.
Zakaj? Še sama ni poznala tega odgovora. Morda zato, ker so jo spominjali na njenega žrebca.
_____________________________________________
01. junij 2018
~Lily~
~Lily~
01. junij 2018
~Lily~
~Lily~

Saphir
01. junij 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg