Še ena nova zgodba. ki upam, da bo dosegla bralnost. Je običajna zgodba o ljubezni ampak tudi nekako drugačna. moje upanje pa je le še to, da vam bo všeč in jo boste z zanimanostjo brali.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
PROLOG
Seveda privolim, ker so ta druženja vedno najboljša. On me je tudi malo potisnil v družbo, saj se ne znam tako dobro vključit v družbo, kjer so tudi fantje. To je od vedno moja težava, ampak pustimo to.
»Nina! Pohiti samo še tebe čakamo!«
»Sem že, lahko gremo!«
»OK pridi in ne bit napeta, ker še ne grizemo ali jemo ljudi.«
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Mnenja?
10. januar 2018
Melissa_Black
Melissa_Black
v redu začetek
11. januar 2018
Next
11. januar 2018
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Kaj delamo na tej šoli je resnično najpogostejše vprašanje na gimnaziji. Odgovor je vselej uničuješ življenje. Jaz, torej hodim na gimnazijo v najbolj kul razred, čeprav je najbolj razgrajen razred na šoli. Sem drugi letnik in dokaj priljubljeno dekle v razredu. Moj cilj je bil od nekdaj postati igralka v filmih ali pa v gledališču. Razlog zakaj sem se vpisala ravno v gimnazijo je pa ta, da sem poleg igralke sanjala, da bi nekoč postala policistka. To je še vedno moj rezervni načrt, če ne bom sprejeta na akademijo za igranje, saj drugega kot to res ne znam. Dobra sem v matematiki ter slovenščini, kar se tiče slovnice, kar se tiče piflanja sem od nekdaj slaba. Čeprav pridem tudi do petke se moram prej, vsaj eno uro pripravljati in si zraven govoriti: če opraviš ta test si greš po nov lak, šminko ali kaj podobnega kar nujno rabim. Včasih je to tudi hrana.
Medtem, ko se že kot 100krat prej sprašujem kaj delam tu, končno zvoni. Kot ostali odhitim ven iz razreda, ko me sošolec Marko, ki je poleg Monike moj najboljši prijatelj ustavi ter vpraša, če bi šla z njim in njegovo klapo na pijačo.
Seveda privolim, ker so ta druženja vedno najboljša. On me je tudi malo potisnil v družbo, saj se ne znam tako dobro vključit v družbo, kjer so tudi fantje. To je od vedno moja težava, ampak pustimo to.
»Nina! Pohiti samo še tebe čakamo!«
»Sem že, lahko gremo!«
»OK pridi in ne bit napeta, ker še ne grizemo ali jemo ljudi.«
Na to običajno izjavo, s katero te Marko vedno opogumi, se moram vedno nasmehniti. Prijel me je ter začel vleči do bara kamor smo zahajali.
Usedli smo se za mizo, ki je bila že kar rezervirana za nas. Usedla sem se na moje običajno mesto in, ko sem dvignila pogled sem ga opazila. Sedel je eno mizo stran od nas. Rjavi lasje, ki so mu padali na kostanjevo rjave oči in tista postava, kot da bi jo po želji izklesala. Sedel je s svojimi frendi s katerimi je igral košarko. Bila sem na večino tekmi, odkar sem zagledana vanj.
»Nina, kaj boš pila. Človek čaka sam še tebe.«
»Kar sok mi daj, katerega koli.«
»Aga, Mark kajne. Kje je?«
»A si slep, naravnost pred tabo.« ozrla sem se proti njemu, a ga ni bilo več na njegovemu sedeži, le še njegovi frendi, ki so gledali naravnost v našo smer in se nam nasmehnili, ko sva jih opazila. Poleg mene je nekdo spregovoril, nekdo je zaklical moje ime. Ozrla sem se…
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Next?
Mnenja?
13. januar 2018
✦Animals ϟ
✦Animals ϟ
Neext ^^
14. januar 2018
Leticia Mavrin
Leticia Mavrin
Next zanimiva zgodba ^^
16. januar 2018
SvetePomaranče
SvetePomaranče
Next!
16. januar 2018
Next!
16. januar 2018
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ozrla sem se in bil je on. Gledal je naravnost vame in me klical, kot bi živela sredi sanj. Pravzaprav me je moral Marko enkrat močno boksniti v ramo, da sem dojela, da je to vse kar se dogaja realnost. Ko sem to dojela sem morala tudi nehati bulit, kot kak idiot in vsaj reči hei, če drugega res ne morem.
»Amm….Hei«
»Bi se mogoče pridružila pri nas fantih. Seveda lahko pridejo tudi tvoji frendi.«
Strmela sem vanj, kot da bi videla človeka, ki hodi po zraku. Resnično je zgledalo ravno tako.
»Lahko kar jaz odgovorim ali počakamo še malo, da bo naša Nina dojela karkoli.« je Mrko pogledal najprej mene nato še Marka in spet men.
»Ajde fantje, pridite sem. Prisedite.«
Marko je ustal in se prestavil na drugo stran mene, da se zraven mene lahko usedel Mark. Mene bo resnično pobralo, če ne zdaj pa čez nekaj minut.
Začeli so se intenzivno pogovarjati o politiki. Ne še vedno nisem spregovorila, zakaj, ker od politike ne vem nič niti me ne zanima. Glavno je, da ve tiste osnovne stvari, da ne izpadem idiot, ampak mi še vedno nekako uspe izpasti idiot, vedno.
Končno se od ne vem točno kje pojavi natakar z mojim sokom. Izroči mi sok in slamico in jaz, kot da je ta kozarec s sokom najbolj zanimiva stvar tisti čas, tistega trenutka.
»A poznate skupino Bijelo Dugme?« sem se končno oglasila.
Minil je treutek mučne tišine, tiste, ki jo doživiš, ko se zagotovo osramotiš, vendar je Mark nadaljeval s to temo, torej balkanski rock.
»Ja, super so. Katera pesem ti je najboljša od njih?«
»Lipe cvatu. Pa tebi?«
»Djurdjevdan.«
Medtem, ko sva si z Marko izmenjala teh par besed sem čutila nekaj vznemirljivih pogledov mojih in Markovih prijateljev. Če sem iskrena mi to ni bilo tako zelo všeč, vendar mi to ni bilo tako zelo pomembno tisti trenutek. Marka sem pogledala naravnost v njegove oči ter ugotovila, da tudi on strmi vame. Ko sem tako zrla v njegove prečudovite oči sem se počutila kot v desetih nebesih. Takrat pa me je kar naenkrat Marko je dregnil ter me tako predramil, da sem se vrnila v realnost. Odmaknila sem pogled od Marka in se zazrla na stensko uro nad šankom, ter ugotovila, da je ura že krepko čez 4.
Morala sem domov, kljub vsemu pa se nisem želela premakniti od tistega fotelja. Marko me tokrat ni dregnil, vendar me je pošteno boksnil, saj me je klicala mama. Telefona nisem slišala. Bila sem prezaposlena s tem kje sedim, ob kom sedim in s razmišljanjem kaj se je pravkar zgodilo.
»Amm...domov moram iti, tako da vas zapuščam…«
Nenadoma slišim Marka, ki mi reče, »Prav, se še kaj vidimo Nina.«, kar me je spet vrglo iz tira, vendar sem imela srečo, da me je Marko začel vleči proti vratom bara.
»Se vidimo že danes ali gremo jutri ven.«
Tokrat sem bila že dovolj prisebna, da sem lahko Markotu odgovorila z mojim običajnim tonom, »Lahko že danes.«
»Ok se slišimo.«
Tako sem se počasi odpravila domov.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Next?
Mnenja?
16. januar 2018
Next super
16. januar 2018
Leticia Mavrin
Leticia Mavrin
Next
16. januar 2018
Next
17. januar 2018
Melissa_Black
Melissa_Black
fajna zgodba
17. januar 2018
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
»Hei mama, kako si? Upam, da nisem tako zelo pozna.«
»Ne ne nisi, samo hotela sem vedeti kje si.«
»Ok, dobro pol, grem jaz sam torbo v omaro zbasat.«
»Ja vredu, potem pa pridi sem. Nekaj nujnega ti moram povedati.«
Zagotovo je šlo za nekaj važnega in za neko lepo novico, saj se je smehljala, ko sem nosila torbo do sobe. Hitro sem jo stlačila v omaro, da mi ne bi bilo treba gledat torbe čez celo poletje. Dovolj sem jo imela. Hitela sem kolikor se je dalo, ker me je itak da zanimalo, kaj je ta nujna stvar zaradi katere je bila tako vesela.
Ko sem končno prišla do dnevne sobe, me je mama čakala z ovojnico v rokah in mi jo podala takoj, ko sem se usedla poleg nje. Na obrazu se mi je pojavil velik nasmeh. Tisto ovojnico sem čakala že kak mesec in končno se je prikazala pred mano. Bila je namreč korak bližje mojim sanjam.

Spoštovana Nina Grželj.
Pred nekaj časa si nam poslala svojo prijavnico ter svoj opis. Želeli bi, da se zglasiš pri nas 28.7.2018 na naslovu Stegne 5, VIBA FILM v Ljubljani ob 17.00 uri. Režiser si želi, da bi nastopila v njegovem filmu. Želim vam lep dan še naprej
S pozdravi,
Matjaž Cimperman

Poskočila sem, saj sem bila tako vznemirjena, da nisem mogla verjeti, kaj se dogaja. Verjetno je to moj najboljši dan v celem mojem življenju, kar se mi jih lahko zgodi. Najprej sem se pogovarjala z Markom in zdaj sem dobila še to vabilo, da me režiser želi v svojem filmu.
»Nina, umiri se. Torej...boš šla?«
»Ja, ja, ja šla bom.«
»Super samo še malo pa bodo tvoje sanje resničnost.«
»Jaaaa« sem zakričala in tekla v sobo se vrgla na posteljo ter pisala Marku o tem. Čakala sem na Markov odgovor, ki mi je pomenil največ vendar ga kar ni hotelo biti.
Tako sem bulila v telefon že kako uro, ko se mi je oglasila Neja.
»Eee...Nina, kaj bi šla ven. Nič nimam za počet pa sem se spomnila nate.«
Z Nejo sva v slabih odnosih že od osmega razreda osnovne šole in ko sem se vpisala na srednjo sem bila vesela, da se je bom končno rešla, zato zdaj ni bil ravno pravi čas, da bi se pogovarjala z njo, kaj šele videla.
»Ne, danes nimam časa. Dobim se s sošolcem.«
»Aaaa, Ok. Potem pa kdaj drugič.«
»Ja, mogoče res... Kako to, da si se utegnila spomnit name.«
»Po toliko letih pa lahko neham biti jezna nate ane.«
Nekoč sva bili najboljši prijateljici, ampak potem se je ujezila name, ker sem ji predlagala, de če sva že bestiki, da naj se tako tudi obnaša. Vrgla je svoje lase nazaj me s tem ujezila in rekla, da se ona trudi a jaz nič, ampak natvezla sem ji, da se jaz s tem da sem njena bestika vedem 100x bolje kot ona. To je pogrelo njeno jezo in od takrat se ne pogovarjava.
»No ja...Minili sta dve leti in bili sta boljši, kot celih deset let s tabo. Ojoj poglej koliko je ura moram iti!« sem se spačila.
»Kam pa moraš iti?«
»Začela sem hodit ven. Zdaj pa res moram it. Čaw!«
»Čaw!«
Počutila sem se odrešeno, ker sem ji končno vrgla v obraz take odgovore, kakršne jih je ona meni, ko sva se še pogovarjali.
Morala sem se znebiti te misli nanjo, zato sem odšla za svoj blok. Tam kod hodim na sprehode je lepa steza, ki vodi do železnega mosta, kjer je moj tihi kraj, da se znebim takih misli, kot je misel na Nejo. S seboj sem vzela fotoaparat, saj se nekako s fotografom v rokah počutim nepremagljivo. Slike, ki jih posnamem mi dajejo moč, katero včasih potrebujem. Vem, da se sliši pocukrano, vendar se tako dogaja, slike mi dajejo potrebno moč.
Torej odšla sem do mojega mosta, ter se usedla točno na sredino ter začela opazovati vodno gladino. Voda, res da je bila umazana je bila čudovita in v njej se je videlo odsev sonca, ki bo kmalu zašlo in videla sem odsev svojih črnih allstark. Bila bi čudovita slika, zato sem prijela za fotograf in želela slikati, ko sem zraven sebe slišala šum...
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Next?
Mnenja?
Kaj je slišala?
18. januar 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg