+ Next!
24. avgust 2019
u149674
u149674
Neeeext
24. avgust 2019
neext
24. avgust 2019
Neext!
25. avgust 2019
u234305
u234305
fantasy* hvala lepa Sicer pa ti lahko povem, da pravilno sklepaš o Tamarju je res bolj knjižni molj.
25. avgust 2019
u234305
u234305
1.8

Rodil se je ljubici Enyinega očeta.

Ko je bil ta pijan, je rad natepaval druge ženske. Enkrat se mu je pač moralo ponesrečiti.
Ljubica sina ni hotel obdržati, zato je ta Enyini mami hočeš nočeš padel v roke. Greer do otroka ni gojila nobene posebne naklonjenosti. A kljub temu ni bila taka, da bi mu odvzela streho nad glavo. Bila je slaba mati, a Enya je morala priznati, da mu je s tem najbrž rešila življenje. Brez nje bi že kot dojenček umrl v kakšnem hladnem jarku.

Druga nesreča se mu je pripetila pri treh letih. Ko se je igral ob potoku blizu doma, mu je močno spodrsnilo in z nogo se je ujel med dve skali. Hlipal je in jokal, a mame ni bilo doma, sestrama Cassiopeji in Hydri pa se je zdel bratov padec neznansko smešen. Pri potoku so se takrat zabavali vsi štirje, a ko je padel, sta v tihem hehetu izginili. Enya mu je hotela pomagati, a bila je premajhna, da bi lahko odkotalila eno od skal in mu osvobodila nogo. Rešili so ga šele pozno zvečer, ko se je mama primajala domov in vsa vznejevoljena nad Tamarjevo nerodnostjo, za katero sta ji povedali dvojčici, poklicala nekaj močnih mož, da so ga osvobodili kamnitega primeža.

Polomljeno nogo so mu sicer pozdravili, a še vedno je strašno šepal. Kljub vaji ni bila njegova hoja nikoli taka kot nekdaj. Zato so ga kmečki otroci, zdaj že skorja možje, radi izzivali in ga pretepali. Enya jih je hotela vse poslati v pekel. Tamar ni bil prav nič kriv za to, kar se mu je zgodilo.

»Ah, pomiri se. Še bolj uživajo, če vedo, da ti pridejo do živega,« je dejal brat, ko je videl izraz na njenem obrazu.

»Pa saj najbrž ne bo nobene razlike, če jim namenim klofuto ali dve,« je vztrajala, »tako nimajo nobenega dela telesa, ki bi ga lahko pogrešali, še najmanj možganov.«

»Še kako imajo pamet. Samo upanja ne, da bi jo uporabili.«

Njegov kisel nasmeh ji je povedal vse. Tamar si je že od majhnega želel postati učitelj, čeprav je vedel, da mu to ni namenjeno. Izobrazba je tu igrala še najmanjšo vlogo. Enya je bila prepričana, da je Tamar vedel več od vseh mestnih učiteljev. Prebral je toliko knjig, da jih je že nehala šteti. Nikoli ni verjela, da se lahko smrtnik tako izgubi v njih. A njegova družina je bila revna. Tudi če bi mu izobrazbo lahko privoščili, mama nezakonskemu otroku tega ne bi pustila. Zakaj bi imela nesnaga v družini večjo priložnost za prihodnost kot drugi, čisti otroci? Tako je Greer razmišljala.

Šepavost pa ga je zaznamovala tudi v dobri smeri. Ker je bil tako počasen in okoren, mu niso dali nobenega pomembnega dela. Zato je imel obilo časa, da se je posvetil zbiranju znanja. Enya se je večkrat počutila, da je starejši. Čeprav se je rodil dve pomladi kasneje, je bil razmišljujoč in moder, Enya pa je odločitve sprejemala naglo, brez resnega razmisleka.

»Si prinesla knjigo?« je še enkrat vprašal, da bi zamenjal temo pogovora.

Vzela jo je iz košare in mu jo podala.

»To si mi prinesla že prejšnji mesec.«

»Pa pojdi drugič sam v knjižnico,« se je namuznila. V resnici ji je bilo žal, da tega ni opazila že prej. A kaj, ko ni z očesom niti oplazila naslova, samo pograbila jo je in se vrnila domov.
»Človek ne potrebuje sovražnikov, če ima tako sestro,« se je nasmejal.

»Na tvojem mestu me potemtakem ne bi zamenjala niti za goro zlata,« se mu je priliznjeno nasmehnila.

Vendar pa je njen nasmeh izginil z obraza, čim so se odprla vrata hiše. Skoznja je stopila Greer, vsa potna od hoje. Z nje je curljalo. Malodane bi jo zamenjali za slap.

V rokah je držala košaro do vrha napolnjeno z umazanimi cunjami. Enya je že na daleč zavohala, kako so smrdele. Če je imela kakšen talent, je bil to izrazit voh, vendar pa se je na vasi nekatere izrazite vonjave niso več dotaknile. Tako je komaj zaznala, ko so na poljih gnojili. Vonja prepotenih rjuh in finih oblačil iz mesta pa se ni mogla navaditi. Njihov znoj je bil vsekakor drugačen od kmečkega. Tudi nasploh so se znojili več kot na vasi, kjer so bili kmetje vajeni garaškega dela in cmarjenja v vročini. Edgar je bil svetla izjema. Na njem ni v osmih mesecih videla niti kapljice potu.

»Kaj samo stojiš tam? Pomagaj mi.«

Enye ni niti pozdravila, temveč ji je v roke vrgla košaro.

Dekle se je od nepričakovane teže sključilo. Mamino zoprnost je sicer razumela. Hoja do mesta in nazaj je bila za njene mlade noge mala malica, toda če bi morala v rokah pestovati tak kup cunj, bi jo to pošteno utrudilo. Pa vendar se ji to ni zdel dovolj dober razlog, da mama svoje vznemirjenje z udarci prenaša na hčer.

»Pridi,« ji je naročila Greer, Enya pa ji je kot kužek sledila. Komaj se je prisilila v držanje jezika za zobmi, vse zavoljo čiste in zdrave kože. Naučila se je že, da proti mami ni varno vrteti jezika. Nazadnje jo je tako pretepla, da modrice z Enyine zadnjice niso izginile še tedne. Najraje je uporabljala leseno kuhalnico. Imela je dve, eno za kuho in eno za pretepanje.
_________________________
Takole, zdaj smo pa končno spoznali Enyino družino v polni zasedbi
30. avgust 2019
Next
30. avgust 2019
Next
30. avgust 2019
u149674
u149674
pac wau res mas bolan stil pisanja! vsa cast in jaaaaa en vlk Next !
31. avgust 2019
Next
31. avgust 2019
Next! Odlično.

Danes bi mogle žuželke pojesti Zemljo. Hmm. Moji izračuni so se verjetno ponesrečili. Oh, ne. Kaj se storila narobe?

Zdaj pa daj naslednji del, ker Zemlja še vedno stoji.
31. avgust 2019
u234305
u234305
1.9

Enya se je že sprijaznila s tem, da ne bo nikoli deležna materine naklonjenosti. Kljub temu ni našla razloga za to, da jo mati tako iskreno sovraži. So bili to njeni temni lasje, ki so jo ločevali od ostale družine? Je bila to njena mržnja do nošenja oblek, učenja o bontonu in ostalih dekliških stvareh, za katere ni imela niti kančka potrpljenja?

Brez dvoma je bila pravo nasprotje svojima sestrama. Mati ju je v primerjavi z njo brezpogojno ljubila. Večkrat je pomislila na to, da je tudi sama pankrtsko dekle. Ne nazadnje se je Tamar materi gabil prav zaradi tega. Pa vendar ni nikoli namignila, da bi Enya izhajala iz kot drugod kot iz njihove hiše. Morda je le preprosto uživala v tem, da jo je obravnavala kot podgano, golazen, ki grabi po njihovem kruhu, čeprav si ga ne zasluži.
Sledila ji je do kuhinje. Mama je tam že zakurila ogenj in nanj postavila ogromno posodo, v kateri je bila že nalita voda. Najbrž jo je pripravila že zjutraj, preden se je podala v hrib.
Na steno tik ob vrati je naslonila perilnik pripravljen na težko delo. Seveda pa je bil postavljen kot nalašč za to, da ga Enya čez veliko košaro spregleda in se spotakne obenj. Kot predvideno je košara poletela na tla, v majhni tesni kuhinji zadela ob rob posode z vodo in jo z ogromno silo povlekla k tlom, hkrati pa se je k kamniti podlagi prevrnila še Enya, ki si je že v padcu na vse kriplje prizadevala popraviti nastalo škodo.

Od kričanja ji je zapiskalo v ušesih: »Hudičevka! Za nobeno rabo nisi! Samo podila bi se okrog, se ruvala in zganjala nered. Žival.« Mahnila jo je po licu, še preden bi se ji uspelo pobrati s tal.

»Vstani že enkrat!" je še enkrat zakričala. Enya se je še vedno držala za razbolelo lice.
Do vode, v kateri je mama prekuhavala perilo z najbolj trdovratnimi madeži, je bilo nekaj mučnih minut hoje. Zdelo bi se kot nič, če ne bi bilo treba ogromnega vrča z golimi rokami nositi prek vasi. Posumila je, kaj jo čaka.

»Poberi se s tal, sem rekla,« je ponovila, ko je Enya še vedno čepela na tleh. S sklonjeno glavo se je pobrala in si ji šele čez trenutek upala pogledati v oči. Njeno desno lice je bilo pordelo od klofute, levo pa od čistega besa.

»Zdaj boš šla k potoku in prinesla tri vedra vode, si me slišala? Tri vedra. Več vode, ko boš po poti polila, večkrat se boš vrnila z novim vedrom. Kasneje boš šla nazaj k potoku in splakovala rjuhe, dokler ti ne bodo prsti rok pomodreli od mraza. Ne drzni se vračati kadarkoli pred tem.«

V roke ji je potisnila vedro, odprla zadnja vrata, ki so vodila iz kuhinje, in jo odrinila ven.
___________________________
Hvala, punce. Upam, da ste lepo začele šolsko leto
07. september 2019
neext
07. september 2019
Adriana! Pokvarila si mi soboto, ker si me spomnila, da se je začela šola.

Next! Razmišljam, da bi napisala kakšen večji komentar, samo tega res ne obvladam. Nikoli nisem.
07. september 2019
Next!
08. september 2019
u234305
u234305
2. POGLAVJE: PREROKBA

2.1


»Že drugič zapored vas prosim, ne kličite me v svoje prostore. Sploh veste, kakšna sramota je za kralja hoditi po ženskem krilu? Še stražarji so se skrivoma nasmihali. Drugič, lepo vas prosim, prosite Eana ali Edgarja, naj vas pripelje k meni. Pomagala vam bosta brez težav. Jaz pa vam naslednjič ne bom ustregel in divjal prek gradu, ker si je tako zaželela stara vešča."

V resnici mu ni bilo hudo obiskati starke. Družbe mu je v gradu hudo manjkalo. Odkar mu je umrla žena, se je zdelo, da ga vsi pomilujejo, čeprav je bilo tega dolgih dvajset let.
S starimi prijatelji ni mogel več govoriti, saj so ga nenehno povpraševali o zdravju in počutju. Zato se je raje zatekal k mestnim veseljakom. Tem je bilo mar le za vino in zabavo, ki je razjasnila srce, okleščeno v žalost. Kralj se je zato z njimi dobro razumel.
»Tema prihaja,« se je oglasilo izza kraljevsko modrega naslonjača. Ta ni pripadal nikomur od plemičev. Gledal je proti oknu in ujel prizor prekrasnega grajskega vrta. Ta je bil droben, a čudovit. Na grmovju so cvetove zamenjali debeli zeleni listi, okoli rož so veselo krožile čebele, bršljan pa se je po nežno belih klopeh, ki so bile postavljene na vrt, vzpenjal po njihovih nogah. Morda si je želel doseči nebo. Vrtnar z belimi brki je z natančnostjo obrezoval živo mejo, ki je z vrta mejila na tlakovano pot. Ob tem si je prepeval neko staro ljudsko pesem o mačku in miši. Starka bi zamolklo mrmranje lahko poslušala skozi priprto okno, a kaj, ko je bila nekoliko naglušna.

Stara ženska, sproščeno zleknjena na obloženem stolu, se ni nič kaj prida menila za pridigo visočanstva. Bila je tiho kot miška in gledala nekam v prazno. O opravičilu ni bilo niti sledu. Čudno, toda kralj ni ob tej meri nespoštovanja niti trznil. Pa čeprav ga je tako vedenje navadno spravilo v silovit srd.

Drugi ljudje so se mu klanjali, a bolj zaradi tradicije. Eboranski vladar ni bil namreč nič kaj prida zastrašujoč. Bolj je bil podoben ponižnemu cucku, ki bi storil vse za konec sočnega mesa. Nekoč je bil dobrodušen in ljubeč, nekoliko bolj vitek in gostejših las. Na sredi le-teh se je zdaj svetlikala drobna pleša, njegov pogled pa je bil prodoren, toda v njem je bilo zaznati turobnost. Imel je sive šarenice, da so spominjale na oblačno nebo pred nevihto. Preko njih so visele preohlapne veke, nad njimi redke obrvi in izrazito visoko čelo. Nekoč je bil neustrašen, drzen in opevali so ga kot mladega leva, kralja živali. Smrt kraljice pa je poleg njenega trupla v grob pahnila še njegovo hrabrost.

Tanko bluzo mu je prekrival vijoličen plašč, prek njega pa je bilo poveznjeno krzno polarne lisice, ki jo je nekoč ulovil na severu. Takrat je bil še mlad in lisic je v divjini kar mrgolelo, zdaj pa ni vedel, če obstaja še kakšna. Morda so v tistih časih v izumrtje sunili kar vse. Njihovo meso so postregli pri večerji, s kosmatimi svetlečimi kožuhi pa okrasili oblačila.

V obleki mu je bilo strašansko vroče, a zavoljo ugleda si je ni upal sleči. Ravno zato je tako morbidno pogledal, ko mu je sel sporočil, da bi jasnovidka rada govorila z njim. Od vzhodnega stolpa je do nje vodil niz vzpenjajočih se hodnikov in stopnišč. Preden je potrkal in vstopil, se je moral celo nasloniti na podboj vrat, da je lahko ponovno zadihal.
Kljub gromozanski postavi, ki bi se lahko merila z velikostjo grajskih vrat, je oddajal nenavadno toplino. Njegova nežnost se je pokazala tudi, kadar je govoril s starko.Nenazadnje je bila njegova prijateljica.

Čeprav je bil ves maloprej pordel od jeze - in od hoje, ki ga je hudo utrudila, da je še vedno sopihal kot nosorog - sta mu besedici starke v obraz nagnali bledico. Njegove mišice so zakrknile kakor beljaki, v mislih pa mu je zavrelo.

»Kaj ste rekli?« je končno vprašal.

»Tema prihaja,« je še enkrat zaškripalo iz udobnega, a od starosti zmahanega naslonjača. Že večkrat so se ponudili, da bi ga nadomestili. Starka pa se ni dala. Trdila je, da se tako odlično prilega njeni zadnjici, da ga ne zamenja niti za goro zlata. Njen humor bi se marsikomu zdel smešen, skoraj otroški, a njenim pripombam si ni upal nasmehniti nihče. Pa ne, da bi bila sama tako grozljiva. Videti je bila tanka kot trska, ki bi jo zdrobila že tanka ureznina v kazalcu. Toda v njenem glasu je bilo nekaj tako skrivnostnega, da je človeka prisililo k molku, tudi če je prosila le za sveže milo. Še kralj je obstal na mestu kot vkovan.
Zgrbljena postava se je v počasnem gibu dvignila iz naslonjača.

Jasnovidka je bila stara kot zemlja, njena koža je bila podobna posušeni glini, oči so bile bledo modrega odtenka. Njeni beli lasje so se speti v kito vili vse do tal. Bila je vitka, a visoka. Bolj kot se je postavljala na noge, večja je postajala. Čeprav je bil kralj vsaj za eno veliko moško stopalo višji od nje, se je zdelo, da ga v višini močno presega. Pristopila je korak bližje, da so ji njene roke sproščeno visele ob debelem barvnem blagu. V belih laseh je imela vpete smaragdne rute, iz ušes pa so ji viseli svetlikajoči se uhani, eden v obliki sonca, drugi v obliki lune.

Ko sta se prvič spoznala, je bila mnogo mlajša. A jasnovidke so živele vrsto let in videz ni govoril zgodbe njihove starosti. Gube, sivi lasje in povešena koža - na vse to so vplivala videnja in ne čas, ki so ga preživele na Zemlji. Več strupenih prerokb, kot so uvidele, bolj je to zaznamovalo njihov izgled. Bile so modre, imele veliko znanja in lahko so videle v prihodnost - a vse za svojo ceno. Čez čas so postale spake, komaj kaj podobne ljudem, zato so jih izgnali ali dali požgati na grmadi. Starka se je taki smrti izognila, ko jo je kralj vzel pod svoje okrilje. Od tedaj mu je bila večno vdana - le da je imela vedno kakšno sočno pripombo.

»Lepo vas prosim, ne bodite no tako zijalo. Opozorila sem vas, da se bo slej ko prej zgodilo,« je hrapavo spregovorila in zamahnila za roko. Vanjo je namreč še vedno buljil kot tele v nova vrata. Kralj se je ob izjavi še bolj namrgodil. Enostavno si ni mogel pomagati.

»Vendar je prekmalu.«

»Vaša visokost, ne silite me, da ponovim te grozljive besede. Včeraj, jutri, danes – zvezde so mi prišepnile, da se utegne kmalu zgoditi. Rodila sem se z nalogo, naj vam sporočim, ko bo spet prišla. Zdaj je tu in nikar mi ne pravite, da vas po letih služenja vlečem za nos.«
_______________
Malo nesmiselno zaključen del, a drugače ni šlo.

Hvala vsem komentarjem, kakšne kritike se ne bi branila
15. september 2019
Next! Tale del je top, skrivnosten in zanimiv.
15. september 2019
Next
15. september 2019
u149674
u149674
Next
15. september 2019
u234305
u234305
Hvala vsem trem
21. september 2019
u234305
u234305
2.2

Kralj je napel prsi, da bi poveličal svoj jaz, a ko je opazil zajeten trebušček, ki se mu je pri tem napel preko pasu, je v hipu spet sprostil svoja ramena.

»Že, a hudo ste se postarali. Od najinega prvega srečanja so minila dolga leta. Prav tako ste se razvadili življenja v gradu. Vašim prerokbam je bilo nekdaj, ko ste se vzpenjali prek puščave in gora, videli ves svet, lahko verjeti. Sami ste mi rekli, da le narava izlušči še tako trd oreh, da pride do jedra našega nadčuta. Rekli ste, da ga običajno človeško življenje zamegli. Kako torej, da se po letih rutine ni zameglil vam? Kako naj vem, katere od vaših besed so resnične in katere so le blodnje iz sanj? Gotovo več ne ločujete med sanjami in resničnostjo. Vaše vrače morebiti res niso več tako verodostojne, kot so bile nekoč. Razumite no moje pomisleke, Valerija."

Starka je neprizadeto zavzdihnila: »Dragi prijatelj, leta so prej spremenila vas kot mojo skromnost. Včasih ste mi brezpogojno zaupali. Verjemite, starka, ki je v zvezdah videla toliko grozljivih reči, je prestala preveliko, da bi se ustrašila nove grožnje in ne bi ločila sanj od resničnosti, kot pravite. Nadčut mi je dan še vedno, a prešibka sem, da bi kot koza lazila v klance kot nekdaj. Moja videnja so čista in lepo vas prosim, ukrepajte in če ne sebi, grozote prizanesite vsaj kraljestvu. Vi še vedno veste, kaj nas čaka, večina pa je na to pozabila. Bodite no modri, Marcel."

Možaku se iskrena opazka ni dopadla. Res se je spremenil. A kaj drugega bi naredil? Ljudje se v času miru in dolgočasja polenijo. Čas je zapravljal s pitjem in kartanjem z meščani, veliko je jedel, se zadrževal v svojih dvoranah in se vsake toliko odpravil na lov. Vse svoje naloge je naprtil drugim. Zdelo se mu je, da je neumnejši, kot je bil nekdaj, čeprav bi moralo biti ravno obratno. Še boriti se ni znal več. Zdaj je v dobro rejene roke komaj prijel meč, kaj šele, da bi z njim zamahnil po nasprotniku. Pravili so mu tudi, da se je hudo pomehkužil.

Tudi zdaj je stal tam, ves boječ, toda poskušal je igrati pogumneža.

»Če imate prav ... kaj mi svetujete, naj postorim?"

Zmajala je z glavo. »O tem sva se pogovarjala že pred mnogimi leti.«

»Tako preprosto naj bo? Pa saj najbrž sploh ne bo delovalo! Kdo ve, če je dekle sploh v mestu. Ženskih bork tako ni več. Že v vojni jih je bilo komaj ducat. Še to zato, ker nam je zmanjkalo mož!Če je ne najdemo, smo vsi opleli,« je začel panično gobezdati. Zaskrbljen je bil bolj podoben panični dvorni služabnici, ki se ji je metin sirup polil po zofi oskrbovanca, kot pa plemenitemu kralju.

Jasnovidka je ohranila miren izraz. Dvignila je desnico, da ga bi pomirila. »Vse ob svojem času. Sicer pa nimamo druge izbire. Zdaj pa me, prosim, pustite počivati. Vpogled v prihodnost človeka izmuči.«

Kralja je z jasno kretnjo napodila ven iz sobe, ta pa ji je kot lutka sledil. Šele ko je za sabo zaprl mahagonijeva vrata, je zavzdihnil: »Ta ženska! Pa saj me je sama prosila, naj pridem k njej.«

Ni ga zares preganjala jeza, temveč si je želel sprostiti tesnobo, ki mu je objela srce. Izgubljen v misli ni ob hoji po hodnikih niti opazil, da se je zaletel v sla. Takoj, ko se mu je zbistril pogled, mu je brez opravičila naročil:

»Ti! Vsem pisarjem in najboljšim umetnikom naroči, naj se lotijo izdelave letakov.«
Kot trska tanek sel vihravih las je bil komaj kaj večji od dvanajstletnega fanta. Tetris mu je bilo ime, ali nekaj podobno raztresenega. Ob trčenju je padel na tla, a se že naslednji hip pobral. Za tem je jecljajoč vprašal: »Kakšnih letakov, visočanstvo?«

»Na njih naj bo jasno zapisano, da kralj išče bojevnika. Kandidati se bodo pomerili zadnjo soboto v mesecu v glavni areni.

Že je hotel stopiti naprej, ko se je spet obrnil: "Prijavi se lahko vsak."

"Čisto vsak, gospod?"

"Si mar gluh? Čisto vsak."

Sel je trepetajoče zajecljal: "Mar ni nobenih drugih pogojev?"

"Kakšnih pogojev?" je kralj skomignil z rameni. Po pravici o izpeljavi tega načrta ni nič konkretneje razmišljal že dvajset let. Hotel je le čim prej opraviti s selom, da bo lahko v sobi temeljito razmislil o tem, kaj prihaja.

"Saj veste," se je še naprej tresel, "če se lahko prijavijo vsi, jih bo najbrž preveliko, da bomo lahko izvedli standardni dvoboj. Nekaj jih moramo izločiti ..."

Kralj je zamahnil z roko.

"Seveda, še kako prav imaš, a o tem se bomo pogovarjali kasneje. Mudi se. Zdaj pa le pojdi. Letake jutri pričakujem na svoji mizi. In sporoči še No Tearu, naj me obišče, da se pogovoriva o tem. In pripelje naj še mojega nečaka Edgarja."

Tetris je število informacij poskušal memorizirati v spomin, zato je za trenutek ves zmeden postal.

Kralj je izgubil živce: Kaj buljiš kot tele v nova vrata? Poberi se že, veliko dela te čaka.”
Čim prej si je želel v svoje sobane, saj je čutil, kako ga po hodniku lovi grozljivo sporočilo jasnovidke, od katerem so se mu naježile dlake na rokah. Zdelo se mu je, da bo v svoji sobi varen pred grozljivim vzdušjem, ki ga je napravila. Ali pa bo vsaj lahko pomiril kurjo polt, ki se mu je prek tilnika širila navzdol po hrbtu.

"Prav, gospod," je prikimal sel.

Kralj je izdihnil, vesel, da se ga je končno otresel, stopil še nekaj korakov naprej in se znašel v svojih prostranih sobanah.

Čim je s tleksom zaprl vrata, je s tilnika misel, ki jo je prej tako zavzeto zadrževal, šinila še v možgane.

Smrt se bo vrnila.
21. september 2019
neext
21. september 2019
Next
22. september 2019
u234305
u234305
2.3

V hiši je bilo redko razločiti kos papirja. Sveženj le-tega se je skrival edinole v Tamarjevih izposojenih knjigah, a te so ga varovale med debelimi platnicami, da ga ne bi zaznamovala človeška roka.

V hiši ni bilo ničesar drugega, nad čemer bi lahko človek vihtel gosje pero - ko bi ga le imel pri roki.

Miza in ostali kosi pohištva so bili že tako okrušeni in ubogi, da je neravna podlaga črke preprosto posrkala vase. Rjuhe, oblačila in kuhinjski prti so bili preveč dragoceni, že tako strgani in tanki, da se pisati nanje niti ni splačalo.

Vsake toliko pa se je pri hiši pojavil kak papirček. Mama ga je sunila s tal in z ogljem, ki je bil pri hiši prav tako dragocen, nanj zapisala pomembnosti. To so bila naročila, na katera ni smela pozabiti. Kakšnega je porabila tudi, ko je morala Enya v vas kupiti kakšno reč več, kot je bilo v navadi. To pa se je zgodilo redko. Običajno takrat, ko so dobili kak kovanec iz čiste prijaznosti in pomilovanja. Takrat ji je napisala seznam - pa ne preveč dolg - stvari, ki jih mora privleči do doma. In še to samo zaradi tega, ker je imela Enya, kar se tega tiče, hudo slab spomin.

Če je Greer na makadamskih uličicah ujela košček papirja, ki ga je veter priganjal po tleh, ga je ujela in shranila v žep predpasnika. Ta je bil od papirnatih najdb včasih ves napihnjen. Drugi je bil navzet črne snovi, kajti Greer je vestno nabirala tudi oglje, najraje v mestu ob hišah umetnikov. Ti so ga puščali ležati na vseh koncih. Imeli so žilico za umetnost, tudi kar se tiče pospravljanja.

Enya ji je oglje vsake toliko sunila, a le drobec - dovolj, da je lahko z njim krasila knjige v knjižnici. Le tako je lahko Edgar skrivoma prečital njena sporočila.

Morda se še spomnite, da je Greer svoje otroke učila pisanja. A takrat so z ostrimi konicami palic blatu za hišo zadajali mukotrpne bolečine, blato pa jim je nazaj vračalo dvojno. Črke so vanj vrezovali tako dolgo, da se je zgornja plast blata odkrušila, v tleh pa je obstal simbol, za katerega so se toliko namučili. Ni bilo mogoče, da si po urah drgnjenja po prahu in umazaniji ter žuljih, ki so jih na dlaneh kot umetnino napackale palice, abecede ne bi zapomnili.

Zdaj pa je na mizi ležal ogromen plakat, ki je pokrival vsaj polovico lesene površine. Enya ga je nežno mencala med prsti in ga držala kot človek pestuje krhek kristal.

Nikoli prej se ni, razen morda v knjižnici, zmenila za to preprosto surovino, ki je bila v vasi prezrta, učenjaki pa so jo še kako cenili.

Bil je fino okrašen. Iz njega je puhtel vonj mesta, palače in risarskih delavnic. Ovijal se je v zrak in se spet vračal v njeni nosnici, ji potoval prek pljuč in v njej zbujal prijetno vznemirjenost, od katere jo je ščemelo v prstih.

Črke letaka so bile umetniško zavite in povsem drugačne od njene štoraste pisave, malih tiskanih črk, ki so bile podobne bolj otroški pisavi kot pa izpiljenemu črkopisu.

Bilo je videti, da sliko objema okvir, le da je bil ta sestavljen iz barv in ne iz lesa. Prepletali sta se zelena, ki je upodabljala vzpenjajoči se bršljan, in rdeča barva, svetlikajoča se kot čista kri. Na vrhu sta se obe združili v zlato, ki se je zlila v grb. V njem je bil upodobljen meč, sijoč v sončni svetlobi, ves bleščeč in popoln. Okoli njega se je vila svetla škrlatna sled. Zdelo se je, da rahlo migeta, kot bi bila čarobna. Med objemom je meču podarjala nadnaravno moč. To je bil eboranski grb, ki ga je bilo videti po celem kraljestvu.
Tudi Tamar se je letaka že pošteno nagledal. Na njem je bila risba bojevnika, ki vihti meč, skoraj dvakrat večji od njegove ogromne postave. Oči narisanega moža so človeka nagovarjale. Govorile so mu, naj bo pogumen, naj poskusi, naj se bori za naziv. V očeh se je mišičastemu možaku kar bleščalo od ponosa. Tamar je z risbe komaj odlepil očesi. Enye pa slika ni privabila toliko kot sam napis.

“Sodelujoči je lahko kdorkoli,” je še enkrat polglasno prebrala. Glas ji je ukradlo čudenje. Kdorkoli? To ni bilo v naravi eboranskega kraljestva. Spraševala se je, če je kralju na glavo padlo preveliko granatno jabolko, ki bi mu ga lahko oboževalci iz daljne dežele dostavili prejšnji teden. Videla jih je, kako so zašli in se namenili preko vasi, namesto naravnost do gradu. Glavo so jim krasili turbani, ženske pa so imele nekoliko lahkotnejša pokrivala iz peres.

Kralja ni sicer še nikoli srečala, a o njem je slišala nešteto zgodb. Nekateri so ga hvalili, spet drugi prezirali. Govorili so, da ima namesto lovskih psov leoparde, da je njegova soba iz čistega zlata in da so njegova ramena kljub teži kraljestva vedno ponosno razprta.

Toda ni se mogla otresti občutka, da ni pravi kralj prav nič podoben govoricam.

_____
Se oproščam za malce neredno objavljanje, stiska s časom Hvala, ker še vztrajata.
05. oktober 2019
neext
05. oktober 2019
Neeeeeeeeeeeeext!
06. oktober 2019
u234305
u234305
2. 4

»Nedvomno bi morala poskusiti,« je rekel Tamar.

Hitro je pomežiknila. Je bil dan norcev ali kaj podobno bedastega?

Dvomeče ga je pogledala, dvignila obrv in zasikala: »Niti za hip me nisi prepričal,« ga je okarala. »Ne moreš misliti resno.« Že je hotela pospraviti plakat, ga prepogniti in ga vreči na ulico, vendar jo je med namero odločno ustavil.

»Saj vendar veš, kako bedasto neroden sem v šalah. Ne dražim te, res bi morala poskusiti. Prijavi se lahko vsak. Povem ti, da ne bodo dopustili sekanja glav. V Eboranu že tako primanjkuje ljudi. Saj veš, da se ti neprestano nekam selijo. Nikomur se ne bo zgodilo nič hudega, boj gor ali dol.«

»Pa kaj. Ne bi me izbrali. In zakaj bi kralj sploh iskal bojevnika? Ga ne bi mogel najti med svojimi stražarji?«

Tamar je skomignil z rameni: »Morda išče druge vrste bojevnika.«

»Kakšnega?«

Na to vprašanje žal ni imel odgovora. Vse skupaj je bilo čudno, celo sumljivo, a zdelo se mu je, da so imeli na gradu dober razlog, da so letak razobesili tudi na vasi. Očitno so bili obupani. Tako zelo, da so svojega odrešitelja iskali že med kmeti.

Tamar je bil fant radovedne sorte. Nenehno se je spraševal o tem in onem – a le o stvareh, ki jih je lahko preveril v knjigah. Misli ni znal brati, zato je kraljevo odločitev pustil na strani. Nerad je rinil v nevarnost in spraševati se o kraljevih namerah je bila ena izmed njih.

“Te je strah?” jo je vprašal, ko mu je nehala ugovarjati.

“Ne vem - ne.”

“Seveda ne. Saj si vendar ti tista, ki je celo življenje sanjarila o vojščakinji Adiri in o njenih dogodivščinah. Čeprav sem dve leti mlajši, sem ti jih moral vsako noč prebirati pred spanjem. Že takrat nisi marala brati. Kmalu sem jih znal že na pamet, da sploh nisem potreboval knjige.”

Dobro se je spominjala tistih noči, ko sta se stiskala pod odejo in skušala pregnati mraz z zgodbami. Prigode o Adiri je Enya naravnost oboževala, saj so bile povsem drugačne od junaških dejanj drugih vitezov, ki so jih slavili v deželah. Adira pri boju zoper krivico ni uporabljala mečev, temveč čarobne moči, ki so jih v Eboranu že davno izkoreninili. Pravljice pa so za vedno ostale magične. Še posebej takrat, ko so jih pripovedovali otroci.
Kot mala je vsako noč legla v posteljo, zaprla oči in si predstavljala, kako se znajde v Adirini koži, kako njeni ognjevito rdeči lasje plapolajo v vetru, ko teče po mestu, rešuje nedolžne, hudobne ljudi pa spravlja za rešetke. Skozi leta se je pogumna vojščakinja, kar si želela postati, spremenila zgolj v topel spomin.

Na Adiro je zdaj malokrat pomislila. Zdela se je zgolj nedosegljiv cilj, rojen v otroški glavi.
“Zgodbe so samo zgodbe.”

“A je vedno vsaj pol zgodbe resnične, tako ali drugače,” je modroval.

“Ne verjamem.”

“Včasih bi.”
__________________
Spet zaključujem na nesmiselnem koncu, vendar žal drugače ne gre, poglavje je enostavno predolgo x)
13. oktober 2019
Next! Super je
13. oktober 2019
Next
14. oktober 2019
u149674
u149674
Next
14. oktober 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani