Živjo!

Upam, da vsi uživate počitnice Jaz grem na morje naslednji teden, pred tem pa sem se odločila, da objavim novo zgodbo, s katero se intenzivno ukvarjam že mesec dni in na srečo kar pridno napreduje.

Komur je lažje, me lahko bere tudi na Wattpadu pod uporabniškim imenom fenderone.

Hvala vsem!


NASLOV:
Veje Pozabljenih
STOPNJA: Zgodbo bi predlagala starejšim od 13 let.
ŽANR: Fantazija
KRATEK OPIS: Enyi, preprostemu vaškemu dekletu, se po dolgočasnih letih, ko je živela iz rok v usta, končno zgodi nekaj razburljivega, po čemer je hrepenela vse življenje. Zaupana ji je skrivna naloga, od katere je odvisen obstoj eboranskega kraljestva. Pokončati mora zlobno Čarovnico, pred katero so do tedaj otroci trepetali le ob poslušanju pravljic. Če ji ne uspe, bo Čarovničina magija zrasla, to temo pa bodo občutili vsi, ne le najmlajši, ki živijo v prepričanju, da dobro vedno premaga zlo.
OPOMBE:
Vse pravice pridržane.
Vsakršno kopiranje, javna raba ali objava drugod je brez dovoljenja avtorice prepovedana. V primeru plagiatorstva bo knjiga odstranjena s te in z njo povezanih strani. Zgodba je produkt moje domišljije in predstavlja intelektualno lastnino.

Osebno mnenje protagonistov o določenih temah ne sovpada nujno z mnenjem avtorice. Prepričanja protagonistov niso namenjena spodbujanju nestrpnosti na podlagi vere, nacionalnosti ipd.

(V nadaljevanju bom v naslednjem prispevku objavila še kratko besedilce Pred branjem, takoj za tem pa prvi del zgodbe. Kaj naj, rada imam red.)
13. julij 2019
<b>PRED BRANJEM</b>

Ideja za zgodbo se mi je utrnila med sanjami.

Včasih imam navado, da si o sanjah zapišem poved ali dve, sploh če me hudo pretresejo. Med zdolgočasenim brskanjem po beležkah telefona sem tako dva meseca nazaj našla točno tak zapis (najbrž star skoraj toliko kot telefon). Večina podrobnosti iz sanj je do zdaj že izpuhtela v zrak. Še vedno pa se dobro spominjam nekaterih najpomembnejših delčkov, kar pa je bil temelj za začetek pisanja tega romana (če bo to nekoč tudi postal).

Zdaj je zgodba daleč od sanj, neštetokrat bolj razvita, polna preobratov, oseb, ki jih prej v njej ni bilo zaznati, novih dogodkov in drugačnega konca. Navdih sem jemala iz ostalih fantazijskih del.

Z zgodbo sem ustvarila nov svet, kjer vse temelji na neki drugi logiki, drugih pravilih, a kljub temu se jih večina navezuje na našega (temelje ima v srednjeveškem obdobju, čeprav je na nekaterih področjih bolj/manj razvit). Najlažje je namreč pisati o tem, kar vsaj malo poznamo. Ker je zahtevno razviti in izpopolniti že idejo o novem svetu, pričakujte v zgodbi nekatere nepravilnosti. Trudim se, da bi jih odpravila že med pisanjem, a na žalost se jih mnogo izmuzne. Očitno imajo močan samoohranitveni nagon.

Vsa izražena stališča, prepričanja in tabuji ne sovpadajo nujno z mnenjem avtorice. Skladajo se s prepričanji sveta, v katerem živi glavna junakinja.

Slika/risba v ozadju naslovnice ni avtorska, temveč sem jo našla na Pinterestu. Žal sem pozabila shraniti povezavo in je kasneje nisem več našla.

Poglavja v zgodbi so kar precej dolga in zato za koga večji zalogaj, zato sem se odločila, da jih bom razbila na posamezne manjše kose in jih tako tudi objavila. Prvo poglavje bo tako razdeljeno na poglavja 1.1, 1.2, 1.3 itd.

Poglavja imajo v originalni obliki sicer tudi svoja imena/naslove. Ker bo z vpisovanjem le-teh nastala še večja zmeda, bom naslove dopisovala zgolj na začetku vsakega poglavja (pred poglavjem 1.1, 2.1, 3.1 ipd.).

Ob morebitnih pomembnejših vsebinskih spremembah v poglavjih bodo te zapisane na koncu vsakega dela poglavja (1.2, 1.3, ...). Vsaj tako bo na Wattpadu, tu pa najbrž zgodbe ne bom sproti spreminjala in pojasnjevala sprememb, saj bo nastal kaos.

Naslov knjige Veje Pozabljenih bo tekom pisanja morda spremenil - o tem boste tudi obveščeni. Razlog za to je, da nisem našla nobenega naslova, nad katerim bi bila v celoti navdušena. Morda se bo obdržal tudi tale, čeprav verjamem, da gre zgolj za začasno rešitev.

Naposled bi vse bralce, tiste, ki boste zgodbo vzljubili in jo spremljali do konca, pa tudi tiste, ki vam ne bo tako pri srcu, a boste pri njej še vedno vztrajali, prosila, da si večkrat vzamete trenutek časa in zgodbo komentirate. Vesela bom predlogov za izboljšavo. Svet, ki sem ga ustvarila, je namreč precej kompleksen in za moje možgane (ki niso ravno možgani genija) hud izziv. Če me opomnite na nepravilnosti, ki ste jih opazili med branjem, pa naj bo to le napačno ponovljena barva predmeta, vam bom neznansko hvaležna.

Kljub temu da je slovenščina moj materni jezik, rada naredim nekaj napak, še posebej pri pisanju na računalnik, kjer težje berem. Prosila bi, naj vas napake ne zmotijo preveč, saj jih bom sčasoma že odpravila, če vas kakšna večja hudo zbode v oči, pa mi le sporočite in z veseljem jo bom odpravila.

Naposled res hvala vsem, ki se boste lotili branja Če bi bil kdo zgodbo pripravljen podeliti z drugimi in me tako malo spromovirati, bom zelo hvaležna (sama izjemno nerada oglašujem).
13. julij 2019
1. POGLAVJE - KOČA

1.1

»Želim si, da bi lahko ostala dlje.«

Še sama je v mislih ponovila isto željo po brezskrbnosti in neskončnem številu ur v njegovem objemu. Žal ji je to preprečevalo nemirno opazovanje vzhajajočega sonca. Njegovi žarki so nežno česali prej kot smrt temno nočno nebo in vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo dotaknili krošenj dreves in prebudili človeka. Včasih je imela rada sonce. A v takih, na videz nedolžnih jutrih, bi dala vse, da ga bi nekaj pogasilo.

Čeprav je hotela, mu ni mogla vrniti lepih besed. Namesto tega je začela oblačiti debelo pleteno krilo. Glasilke je prisilila, da so iz sebe iztisnile neprizadet ton glasu:

»Veš, da ne morem.«

Njegov pogled se je potrto povesil do tal, le meter nižje od tam, kjer je ležalo njegovo telo. Povzdignjeno je bilo od poda, ležeče na dveh nizkih, a ogromnih skrinjah, potisnjenih druga ob drugo. Do zadnjega centimetra sta bili prekriti z odejami. Lahko bi jima pravili postelja.

Še vedno je bil na pol odkrit.

Hrepenela je po tem, da bi se lahko spet dotikala njegovih gladkih mišičastih rok. Krepost njegovih udov je bila posledica trdega dela, a kljub temu Edgar še nikoli ni pokazal nobenega znaka utrujenosti, niti zdaj, ko je zaradi neudobnega ležišča vso noč prebedel. Kaj bi dala, da bi se lahko spet privila k njegovemu telesu. Saj ne, da se je ob njem stiskala le nekaj trenutkov prej, preden se je začela oblačiti v debele kose oblačil, predebele za poletje.

»Kmalu se spet vidiva,« ga je vedrila, a s tem bolj tolažila samo sebe. Prisilila se je k nasmehu, a v kotičkih ustnic ji je ostal grenak priokus, tako kot vedno, ko je prišel čas poslavljanja. Kmalu ni bilo nikoli kmalu. Lahko je minilo nekaj dni, lahko nekaj tednov, včasih pa se nista videla cel mesec. Vsaka minuta čakanja več je bila bolj mučna od prejšnje. Morečemu čakanju navkljub sta si vedno rekla, da se kmalu spet vidita. Kmalu. To besedo je sovražila bolj od česarkoli, hkrati pa ji je vplivala neznansko upanje. Tega dotlej ni začutila ob nobeni drugi besedi.

Edgarjeve oči so se sprehajale po njeni koži, medtem ko si je zapeljala gumbe na bluzi. Šele ko je dvignila pogled, je ujela blesk njegovih zelenih oči, ki so jo spominjale na pomlad. Imel je take vrste oči, da človek ni znal presoditi, kdaj ga le opazujejo in kdaj mu berejo misli. Ko si ujel njegov pogled, si dobil občutek, da Edgar vidi v dno duše. Lastnost ni bila zoprna, temveč čudaško prijetna. Enya, radovedna, kot je bila, se tej lastnosti ni in ni mogla načuditi. Tega mu ni nikoli omenila. Namesto tega je le tiho vzdrževala pogled, kot da ne bi mogla potešiti želje po očesnemu stiku. Nekaj razburljivega je bilo na tem. Večkrat ji je rekel, da se je vanjo zaljubil prav zaradi tega. Bila je edina, ki mu je upala tako dolgo zreti v oči.

Končno je zapela zadnji gumb, ki ji je večkrat zdrsnil med potnimi prsti. Morala je pohiteti. Že tako je bila pozna. Nataknila si je preproste usnjene čevlje in prijela za zarjavelo kljuko vrat. Ta se je še komaj držala preperelega lesa. V kolikor bo v Eboranu spet močno neurje, bo od koče ostal le še prah, nič bolje pa se ne bo godilo zmahani kljuki.

»Enya,« jo je ustavil, preden je izstopila. Pogledala je nazaj in sama pri sebi zavzdihnila. Lažje ji je bilo na hitro oditi, kot se naslajati s poslavljanjem, ki jo je znova in znova razžalostilo.

»Bodi previdna.«

Skoraj se je zasmejala. Vse, česar se je lotila, je vključevalo previdnost. Morala je biti premišljena in se v mraku gozda previdno in tiho splaziti do koče. Biti pazljiva in se v jutri pretihotapiti nazaj v domačo posteljo, ne da bi jo zalotili. Ko se je s sveže nabrušenimi kuhinjskimi noži kot otrok sabljala s sosedovimi otroki, je pazila, da ne bi izgubila katerega od prstov. Pozorna je bila na to, da ni preveč naglas sanjarila o ostri kovini mečev in bodal. Še tišje je preklinjala ženska krila, ples, ki so ga vsake toliko priredili v vasi, in hišna opravila. Edino, kar ji je še ostalo, je bilo to, da je lahko previdna. Morda je bil prav v previdnosti njen smisel.

»Raje pazi nase, orjak. Z mečem že znaš mahati, a tiha hoja volkov je moja specialiteta.«

Bežno se je nasmejal. Ravno včeraj jo je podučil o tem, kaj pomeni beseda specialiteta.

»Kdo bi vedel, da se bom ravno zate rogal s kraljevimi povelji, divjakinja.«

»Tako na dvoru poveste, da imate nekoga radi?« je vprašala. Vljudnost, s kateri so se ponašali meščani, vojščaki, uradniki in kralj sam, se ji je vedno zdela za lase privlečena. Besede so zavijali v vato in sogovorniku za vse informacije povedali med vrsticami, pa naj je bila to smrtna grožnja ali najnežnejša ljubezenska izpoved. Edgar se je tega zavedal, zato jo je nalašč dražil tako, da je bil še posebej omikan.

Na vasi take govorice niso poznali. Vse besede so letele križemkražem, brez pravega reda. A preprost kmet je tako vedno vedel, kaj mu skušajo zagosti sosedje.

Spet se je zasmejal, tokrat bolj na široko. Da mora tisto, kar si zares misli, zadržati zase, mu je velevala vzgoja. Zato je še toliko bolj občudoval dekle pred seboj. Bila je brez dlake na jeziku.

»Moram iti. Fentala me bo.«

»Ubila,« jo je popravil.

»Točno. Ubila.«

Kljuko je narahlo sunila navzdol, smuknila ven in narahlo zaprla vrata. Vanjo je udaril hladen in svež pomladni zrak. Pobožal jo je po licih in v utopiji je narahlo priprla oči. Le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo v makadamske ceste in stene hiš v vasi uprlo sonce. Že zdaj je bilo toplo, kako bo šele v sredini poletja. Nihče si ni želel povratka suše, ki je lani prizadela njihova polja. Ta ni spremenila le pestrosti poljščin, ampak tudi ljudi.

Od pomanjkanja hrane se jim je začelo kolesje v glavi vrteti v drugo smer. Nekateri posvetni kmetje so začeli zahajati v cerkev in molili za dež, nekaj pa se jih je zatekalo h kraji. Edina dobra stran Enyine družine je bila, da ni nikoli podlegla revščini. Do zadnje kapljice potu na čelu so se borili za preživetje in še po tistem niso obupali. Vendar pa je bila Enyi družina redkokdaj pri srcu.

Sprehodila se je prek gozda in previdno dvigovala noge, da si ne bi preveč zmočila čevljev in navlažila debelega krila. Trajalo je, da se je debelo blago posušilo. Mama bi vlažne obrobe opazila v manj kot drobcu sekunde. Na srečo ji je bila steza dobro poznana. Domač ji je bil vsak kamenček in vsako deblo drevesa. Pot domov bi našla še v temi, še dobro, kajti ponoči bi jo s svečo v rokah zlahka opazili.

Starejše gospe so jih v mladosti rade strašile, naj ne hodijo v gozd, kajti tam se dogajajo grozljive reči. Naposlušali so se zgodb o zmajih, več sto metrov dolgih kačah in drugih stvorih, ki so jih ljudje uzrli v gozdu. Pa vendar njihova opozorila niso bila zaman. Enya ni v gozdu opazila nobene pošasti, večkrat pa je ujela zaraščene postave moških teles, zaradi katerih se je večkrat skrivala za debli in molila, da je niso opazili. Pravili so jim Kradeži. Bili so nenehno seleče se ljudstvo, ki je izhajalo iz puščave. Ko se je ta pričela širiti, so se naselili povsod po celini. Najraje so zahajali na zahod, kjer so bili ljudje bolj brezskrbne in svobodne volje, hkrati pa so tujce vedno prijazno sprejeli. Kradežem se je med njimi dobro godilo. Drugod so jih zatirali, a za to so imeli dober razlog. Njihova zgodovina je imela slab sloves, nekateri pripadniki rase pa so krvavo tradicijo še vedno vztrajno širili med rod. Kradli so otroke in živino ter posiljevali nič hudega sluteče dekline, in to že od pamtiveka, kot so pravili. Vendar Enye strah ni ustavil. Z lahkoto se jim je izmuznila. Nikoli se ni nikomur od Kradežev posvetilo, da jih skrivaj opazuje. Že leta so se jim preveč cedile sline po vasi in mestu, da bi budno opazovali še gozd.

Naselje je še spalo, zato si je dovolila glasneje zadihati. Slabo je ocenila čas. Poleti, ko so bili dnevi daljši, so kmetje vstajali že ob zori in se odpravili na polje. Čez dan je bilo namreč preveč soparno, da bi delali. Ko je pred tremi leti v poletnih mesecih zaradi dela na vročemu soncu umrlo kar pet pobiralcev, se ostali niso več posluževali takega dela. Smrt je bila dovolj zgovorna, da je ni nihče več izzival.

Enya se je razvadila zime, ko je zaradi teme lahko kasneje prihajala domov. Toda takrat je morala v snegu zakrivati stopinje, ki so jih za sabo puščavi njeni tanki čevlji z rezkim podplatom. Mama bi prva opazila podolgovate odtise, ki se vijejo od hčerinega okna, pa naprej preko vasi in vse do središča gozda.

Pa vendar ni od nekdaj zahajala v gozd. V nevarnost se je spuščala šele od prejšnje jeseni, ko je k Edgarju pripeljalo naključje. Če bi tisti dan ostala v vasi, si morebiti ne bi nikoli niti pogledala v oči.

Njena mama je po očetovi smrti poslala perica, še prej pa je bila dvorna šivilja, vendar so jo kmalu nadomestili z mlajšo, in sicer z izgovorom, da naj bi ta delo opravljala hitreje. Na dvoru se je mama kljub temu ogromno naučila, saj se je morala tako kot ostali vzorno vesti. Neolikane kmetice ne bi nikoli vzeli v službo. Zato je o bontonu in jeziku poučila tudi svoje otroke, še posebej dvojčici, ki ju je še posebej ljubila. Enaka izobrazba je doletela tudi najmlajšo hči. Enya je tako jezik obvladala bolje od vseh ostalih otrok v vasi.

Navkljub temu, da so jo pregnali z dvora, je v vasi postala ena najboljših peric, zato je sčasoma tudi skrbela za rjuhe nekaterih vojščakov iz mesta. Tako se je vsak dan premikala navkreber, da je prilezla do mestnega trga, kjer je podelila večino snežno belih rjuh. Do središča mesta je bilo pol ure hoje, če si imel hiter korak. Čeprav ji je od starosti koža že stopila z udov, se ni vdala utrujenosti. Prala je desetkrat hitreje kot druge perice in njene rjuhe so bile dvajsetkrat bolj bele od ostalih. Pravila je, da si ne more privoščiti počitka. Perice so že tako strašno malo zaslužile.

Mama je včasih zbolela. To jo je doletelo vsako jesen. V takih primerih sta za perilo poskrbeli dvojčici Hydra in Cassiopeia. Obe sta bili čudoviti dekleti plavih las in bajne postave. Še njuni imeni sta bili po svoje osupljivi. Naslavljali so ju z imeni ozvezdij, kakor si je zaželela mama.

Sestri sta se leto nazaj poročili in se preselili vsaka k svojemu novopečenemu možu z bogato kmetijo. To je bila čast in hkrati uteha. Pri hiši je bilo zdaj treba nahraniti par ust manj. A kaj, ko so vsa hišna opravila zdaj legla na Enyo, ki je komajda vedela, za kaj se uporablja kuhalnica. Večkrat je polomila posodo, površno sčistila okna in na vrtu nabrala solato, ki mimogrede sploh ni bila solata, temveč plevel. Mama jo je brez kančka slabe vesti vsake toliko okarala, da ni za nobeno rabo.

Enya je bila zaradi možitve sester prisiljena, da je vskočila v družinski posel, čim je mama zbolela. Ko je mama po selitvi dvojčic prvikrat zbolela, se je Enya prvič lotila dela perice. Rjuhe je ne glede na vloženi trud oprala tako, da so bile videti še bolj umazane kot prej.

Ko je prišla domov, je bila mama bleda kot duh, pa ne zaradi vročine, temveč zaradi zla, ki se je oprijelo blaga. Enyi je naročila, naj jih vseeno odnese v mesto. Bolje, da jih prinese nekoliko umazane, kot da stranke ostanejo brez njih. In obljubi naj jim, da jim bo družina v opravičilo do naslednje polne lune prala zastonj.

Tako se je Enya z dolgim nosom odpravila v mesto. Kodraste temne lase si je spela v nemaren čop in ko je hodila navkreber na hrib, se je v vročini močno utrudila. Bližala se je jesen, a kljub temu je bil zrak vroč kot v Veliki puščavi.

V hipu se je znašla na pravi ulici in pred pravo zgradbo. Prepoznavanje prostora ji je šlo odlično od rok, morda zato, ker je kot otrok toliko časa preživela zunaj. Igrala se je z drugimi otroki, poskakovala prek poljan in raziskovala gozd. Mesto je bilo nekoliko trši oreh. Opisali ga bi lahko kot nesmiselni preplet ulic, ki jih med ločujejo le različne barve opek. Bolj, ko se je bližala njegovemu središču, bolj žive so postajale. Morebiti so meščani že z barvo zidov napihovali svoj standard.

Potrkala je in se umaknila. Mestne hiše so imele večja okna, tudi višja vrata. So bili tu ljudje višji? Čeprav je že dopolnila sedemnajst let, se ni spomnila, da bi v vasi opazila kakršnega meščana. Ti so se kmetom izogibali.

Tudi v vasi je starce večkrat slišala kleti, da se meščani nosijo, kot bi jih dali na natezalnico, spet drugi pa, da so našpičeni, kot bi jim nekaj vtaknili v rit. Zdaj si jih je v mestu ogledala že toliko, da ni zaznala nobene razlike. Le nekoliko lepše obleke in obilnejše trebuščke so imeli.

Nič se ni zgodilo, zato je nekoliko manj plašno potrkala še enkrat. Ni vedela, koga pričakovati. Še enega bradatega moškega z vampom, ki se mu poveša prek pasu, obilnim podbradkom, zaradi katerega se ne vidi več vratu, in obrvmi, zaraščenimi v eno samo? Če ne drugega, je ob pogledu na take ljudi občutila krivico. V vasi pod hribom so imeli skoraj kaj za pod zob, v mestu pa so imeli hrane toliko, da so ljudje postajali predebeli.

Vrata so se odprla. Težko bi se še bolj zmotila.

Nekoč ji je Hydrina prijateljica, ki se je kot otrok prihajala igrat z dvojčicama, povedala, da se bo poročila s princem na belem konju.

»A veš, kakšen je to princ?« je vprašala Enyo.

Seveda je vedela, kakšen je videti princ, o tem je slišala že tisoč in eno pravljico, konjev pa je v vasi tudi videla že na desetine. A kljub temu je – kdo ve zakaj – tiho odkimala.

»Ta princ tako naredi, da se podirajo gradovi.«

Nikoli ji ni verjela. Kaj bi lahko imelo tako surovo moč, da bi lahko drobilo debele zidove?

Vendar pa si je na tistem pragu premislila. Edgar, moški, ki mu je vsa neurejena in prepotena dostavila perilo, je bil točno to. Zaradi njega se je rušilo vse, ne le gradovi.

Tako se je začelo, le z enim dotikom, ko jo je oplazil po dlani, ko je v roke prijel košaro s svežim perilom. Ponudil ji je kozarec vode, saj ga je privabil jezen pogled na obrazu dekleta. Vse perice so se na vratih prikazale nasmejane, upajoč, da bodo s tem zaslužile kakšen kovanec več, njej pa je že na čelu pisalo, da raje umre, kot da so mesta še enkrat dostavi košaro. Enyi ni bilo treba dvakrat reči. Kozarec vode je še kako potrebovala.

Od tedaj naprej sta se videla vsakič, ko mu je namesto mame dostavila perilo, kmalu pa so se njuna srečanja preselila v kočo.

Vendar pa nihče ni vedel za njuno skrivno romanco. Kot revno kmečko dekle je komaj imela žlico in odejo in še tidve je morala deliti. Ta skrivnost pa je bila samo njena, zato je ni hotela deliti z nobeno živo dušo.

Prebudila se je iz zamišljenosti in nekoliko bolj oprezno pogledala naokrog. Noge so jo ponesle že do polovice edine tlakovane ceste v vasi in še opazila ni, da je prikorakala tako daleč. Da bi se izognila trgu z mesarjevo stojnico, že zjutraj edinemu z ljudmi nasičenemu delu vasi, je smuknila v temačno ožjo uličico, kjer so bile niše med hišami ravno dovolj široke, da je lahko švignila mednje, če bi se ji kdo približal na poti. Ob takih trenutkih je bila hvaležna za svoje drobno in od lakote presušeno telesce.

Tokrat je imela srečo. Kmetje in obrtniki se še niso prebudili.

Govorice so se po vasi širile hitreje, kot je potovala kočija. Če bi jo kdo tako zgodaj videl hoditi po mestu, bi novica v roku nekaj ur dospela do mame Greer.

Ustavila se je in prisluhnila. Iz hiš se je slišalo le pridušeno smrčanje, a zvokov pogovora ni bilo mogoče zaznati. Pogumneje se je podala naprej.

Minilo je še petnajst minut, da je s pogledom lahko oplazila obliko svojega skromnega doma. Na eni strani je bila hiša sezidana iz kamenja. Tam je bila kuhinja, iz katere so vodila zadnja vrata. V majhni sobici, ki se je zdržala kuhinje, je spala Enya.

Soba je bila hladna, vlažna in temačna, a vsaj ločena od ostalega, lesenega dela hiše, kjer je bil glavni prostor. V njem sta, ko je takole skrivoma opazovala posest, še vedno spala Tamar in mama.

Še preden se je Enya rodila, je bila to najimenitnejša kmetija v vsej vasi. Zdaj je bila ena najslabših hiš daleč naokoli. Še hleva ni imela več, kaj šele zemlje za obdelovanje. Saj kako drugače bi si jo Enyin oče sploh lahko privoščil? Ko jo je kupil, je imel komaj kaj denarja za manjšega vola, hiša pa ni bila vredna česa več. Najprej je bila prazen prostor z nekaj ubogimi rjuhami, s katerimi so si ponoči pogrnili tla. Če je ne bi kupil, bi jo najbrž v roku tedna dni podrli in tam naredili polje. Šele kasneje, ko so si denarno opomogli, je postala sprejemljiva za preživetje.

Tihoma se je splazila za hišo in pazila na vsako travnato bilko, ki bi se morebiti dotaknila njenega čevlja in komaj slišno zašumela pod nogami. Če bi jo mati zalotila pri delu, Enya Edgarja ne bi videla nikoli več.

Vrata kuhinje so stala tam, kamor jih je zataknila. Mednja je vtaknila manjši sivkast kamen, da bi lahko ob povratku neslišno vstopila. Z zunanje strani je človek potreboval silo, da jih je odprl. Ob tem so vedno glasno zaropotala. Ravno nasprotno je bilo v notranjosti kamnite sobe, kjer si jih z lahkoto sunil od sebe, brez da bi se oglasila.

Umaknila je kamen, vstopila, nežno zaprla vrata in si upala zadihati šele, ko si je premražene noge pogrela med odejami.

__________________________________________________

Vesela bom kakšne povratne informacije
13. julij 2019
neext
13. julij 2019
Wooow, navdušena nad zgodbico!
Next
14. julij 2019
Next! Tole je super.
14. julij 2019
eš, tvojih del ne bi ravno kategorizirala kot lahkotno branje. Zakaj? Ker sta tvoj jezik in slog pisanja izredno mojstrska, odrasla, predvsem pa kompleksna, prav tako pa, ne vem, če zavedno ali ne, v sestavke skrivaš sporočila, ki so pomembna za nadaljnje dogajanje, čeprav se v določenem trenutku ne zdijo ravno pomembna. Tvojih del ne bereš, temveč jih dojemaš, kako jih pač lahko, predvsem zaradi njihove večplastnosti, ki povzroči, da ima zgodba več obrazov.
Zgoraj napisano še nikakor ne pomeni, da potapljanje v tolmune tvojih besed ni prijetno. Prav nasprotno, veš, da bereš nekaj, kar je na višjem nivoju, kar te bo presenetilo s preobrati takrat, ko jih ne pričakuješ. Ampak bo kljub vsemu imelo smisel. To ni nekaj, kar zmore vsak, zato bodi ponosna nase in na svoje sposobnosti.

Pisanje (kot vedno), deliš na odstavke, vsakega z nekako samosvojo tematiko, ki pa se poveže v celoto, kar pri tebi obožujem.

Če vem kaj o tebi, potem vem, da v zgodbah ne bo dolgočasnih, vsakdanjih imen. Da ne bo nobenih junakov/junakinj, ki jim je ime denimo Ana, Elizabeth, Luka, Miha... (da ne bo kdo s takim imenom slučajno mislil, da ga žalim - sploh ne (joj, kako moraš biti na igrah previden x))). Ime Enya mi je zelo všeč, Edgar pa me nekako spominja na ime krokarja iz zbirke, ki sem jo brala dolgo nazaj. Ne morem se spomniti naslova, ampak saj je tako ali tako vseeno. A asociacije si ne morem izbiti iz glave. Žal. x)

Enya je v vsej svoji radovednosti in želji po učenju izjemno ljubka - kar nasmehnila sem se ob specialiteti c:

»Moram iti. Fentala me bo.«
»Ubila,« jo je popravila.
»Točno. Ubila.«


Tole mi pa res tako prikliče tvojo podobo kot mamo, ki otroka uči pravilne uporabe jezika :'D.

Enya me nekako spominja na Seamusa iz HP, nekako nerodna pri stvareh, ki se jih prvič loti, a mojstrska pri tistih, ki jih dela s strastjo. No, saj smo vsi malček takšni. (A ni bil Seamus šmeksi z zažganimi obrvmi? x'))

Tvoje razpoloženje s
14. julij 2019
Ups, moji nerodni prsti so kliknili pošlji kar prehitro -.-

Tvoje razpoloženje se med pisanjem zgleda hitro spreminja - okrogli trebuščki se hipoma spremenijo v povešene vampe c': Zakaj pa ne ^-^.

Fascinira me dolžina tvojih poglavij, ki jih objavljaš. Jaz hočem vse že prej deliti, dobiti povratne informacije, ampak tudi besede mi ne tečejo tako dobro kot tebi.

Zdaj o zgodbi nismo izvedeli ravno dosti, kar je še ena tvoja vrlina - podrobno opisovanje, razlaganje dogajanja, ne drviš. Pustiš nam, da dogajanje dojamemo, nato pa nadaljuješ.

O tvojem opisovanju sem kakšno že rekla drugje, zato tu ne bom, saj bo kdo mislil, da je že nov Next :'D Ampak ti že veš, da obvladaš.

Upam, da nisem napisala preveč, da tega ne šteješ pod smetenje, je pa res, da ceniš povratne informacije, te vseeno povedo več od Next-a.

Komaj čakam nadaljevanja - brez naglice :')
14. julij 2019
Najlepša hvala vsem, še posebej tebi, Claire. Polepšala si mi dan
15. julij 2019
Pa še jaz... Malce zamujam, prav res, ampak sem se želela poglobiti v tole na svojem računalniku in se ne ubijati na telefonu, ki ga bo vsak hip razneslo (to ni šala, resno sumim, da je baterija napihnjena in je niti ne morem ven vzeti...).

Ne bom se trudila prekašati zgornji .Rᴀᴠᴇɴᴄʟᴀɪʀᴇ.-in hvalospev. Z vsem, kar je napisala se strinjam, sama se pa tako ali tako specializiram za kritike del, ki so občutno slabši od mojih. Prav tako mi pohval ne omogoča moj ego, ki vedno postane zelen od zavisti, ko vidi tvoje mojstrsko pisanje. Vedno v meni prebudiš željo po pisanju, ustvarjanju novega sveta in likov, nove zgodbe in njenih preobratov... Ampak mislim, da bi z mojim jezikom in slogom naredila več škode kot koristi x)

Vsekakor moram priznati, da tole ni nekaj, kar bi mi bilo všeč na prvi pogled. Res je, da ničesar več ne berem torej tega ne moreš jemati osebno, je pa tudi res, da ko že na samem začetku začneš s hetero romanco, mene mine x)
Tudi takšni svetovi - analogni srednjeveškemu - mi niso bili nikoli preveč pri srcu. Raje imam kaj bolj futurističnega, znanstvenega itd. Ampak kdo ve kaj vse imaš še v načrtu! Gre za fantazijo, a do sedaj ni bilo še nič fantazijskega!
In ker mi veliko pomeniš, bom tale roman seveda spremljala do konca, obljubim! Razen, če mene prej konec vzame!
(Saj vem, da sicer verjetno niti ne bi objavljala tu...)

Zaradi njega se je rušilo vse, ne le gradovi.


*Zavije z očmi.* Bruh.
(Sorry, I guess I really am an aro...)

Lepo pisanje še naprej
19. julij 2019
1.2

»Guspodična! Prmejdun, že leta vs nism zapazu tod mim,« se je dobrodušno oglasilo izza pulta.

Mesar Mahon je bil kajpada najprijaznejši trgovec v vasi. Vsi drugi so hlinili iskrenost in brez slabe vesti prodali konec mesa, ki je nesrečnemu kupcu že naslednji dan zgnil.
Mason pa je bil pošten in Enya ga je zato cenila. Poleg brata Tamarja ji je bil edini ljub v vasi. Nič se ni zmrdoval, ko jo je opazil na ulici, kvečjemu se ji je prešerno nasmehnil. Vedno ji je odrezal večji konec mesa kot ostalim strankam. Vedela je, zakaj je tako.

Mesarju in njegovi ženi je pred tremi pomladmi umrla hčer. Bila je krasno in ljubeznivo dekle. Takrat je bila stara sedem let. Bila je istih temnih las in blede polti kot Enya.
Pomenila jima je svet, kar je bila med starši prava redkost. Ostalim so bili otroci bolj kot ne strašna obveznost, ki jim jemlje težko prisluženi denar. Vendar pa je lahko le naraščaj poskrbel za starše, ko so bili ti stari in bolehni. V tem je večina družin videla prednost in Enya bi šla stavit, da so se le zato podali v starševske vode - ali pa se jim je kak intimen opravek ponesrečil.

Žal pa je izmed vseh staršev, rejnikov in drugih nesreča doletela ravno njiju, ki sta svojo hčer resnično ljubila.

Prehladila se je, ko se je igrala v spomladanskem snegu. Od takrat naprej je Mahon preklinjal zimo. Imel je navado, da je na vsak prvi sneg zaprl tržnico in izginil v svojo hišo. Pravili so, da v njej tiho joče in obuja spomin nanjo.

Enya je bila prepričana, da Mahon od tedaj v njej vidi delček svoje izgubljene hčere, ki ni imela nikoli priložnosti odrasti. Zato se je je vsakič tako razveselil, ko je prikorakala mimo.

Šele čez hip se je zavedala, da mu sploh ni odgovorila na vprašanje. Plaho se je odkašljala in spregovorila:
»Bratu je bilo silno slabo v želodcu. Rekla sem mu, naj pusti jagode, ki jih je nabral v nedeljo. Bile so še čisto prezrele. Tri dni je bruhal in ni hotel jesti drugega kot suh kruh. Zato sva imeli z mamo dobrot za nekaj dni več. Zdaj je že bolje, a je čisto presušen in odgovarjal bi mu kakšen debel konec mesa.«

»Da, da, prmejdun, jagode so ta prav hudič! Ne jem drugih, razn tistih, k jih moja žena zbrska na vrtu, ko so že tko rdeče, da so skor krvave.« Za trenutek se je zamislil, nato pa se popraskal po bradi in s kotičkom očesa spet ošinil dekle pred seboj. Sunkoma se je spomnil, kje je obstal pogovor in že pohitel dalje.

»No, kter konc bi guspudična rada? K po navad? Že ceu tedn ga hranm, tukejle, skritga pod ostalm,« in res je izpod kupa svinjskih krač potegnil najdebelejšo. Enya se ni spoznala na meso, a ta je bila zagotovo videti najbolj slastna. Zakrulilo ji je v želodcu.

»Joj,« je nostalgično zajavkal, ne da bi zaslišal spev, ki je donel iz njenega telesa, »tale svinja je bla ena najboljših. Dneve in noči je krulila, a veš, in vedno se je motala in bla v napoto, prmejdun! A parkrat sem zapazu, da me kr mal po človešk gleda. Imenitna svinja, res! Prmejdun, težko mi jo je blo zaklat. Ampak kaj, žvet je treba, vsaj dokler se ne bodo na hribu odločil, da z nami delijo mal kruha ...«
Opazka je letela na meščane, katerih mize so se šibile od jedi. Enya je že na lastne oči videla, kako so v večjih vozih ostanke hrane tovorili iz mesta, da nagnito sadje in ostale dobrote v njem ne bi zbujale pretiranega smradu.

Kračo je že podajal prek pulta, Enya pa je začela isti hip brskati po skromni košari obešeni prek koščene rame. Če ne bi imela tako ohlapne obleke, bi se skoznjo videla mršava oblika ključnice.

Med robčki iz blaga in ključi sprednjih in zadnjih vrat je izbrskala nekaj kovancev, hkrati pa naredila še prostor za ogromen kos mesa. Mama ji jih je vedno dala natančno toliko denarja, kot ga je potrebovala. Bala se je, da ga bo Enya zapravila zase. Toda ona ni na to niti pomislila. Tudi če bi si kaj kupila, bi mama to nemudoma opazila. Enya prav tako ni vedela, kaj bi z denarjem, če bi ji ta prišel v roke. Zato je tisto nekaj zasluženih kovancev skrivala v temnem kotičku svoje sobe. Že sami kovanci so bili v hiši, kjer se je vse delilo, pravi zaklad, če je vedela, kaj bo storila z njim ali ne.

Končno je izvlekla nekaj srebrnih kovancev, jih odložila na pult, prijela za kračo ter jo pospravila.

»Hvala, Mahon. Mati vam bo gotovo hvaležna.«

Mamo so v vasi imeli sicer vsi v čislih. Veljala je za prijetno gospo, a popolnoma drugačno luč je kazala za zidovi svoje hiše. Enya bi stavila, da bi bila Greer, če se s Tamarjem ne bi prikazala na svetu, najprijaznejša mati, kar jih je videl svet.

Mesar je zardel. Lica so se mu na rdeče obarvala vedno, ko mu je sogovornik namenil lepo besedo. Živel je za nekaj prijaznosti, sploh med gručo zahtevnih strank. Te so vedno čutile potrebo po tem, da bi pripomnile kaj sočnega.

»Prmejdun, nikar, nikar! To je moja dobra volja, guspodična. Kmal se spet kej oglaste in pozdravte doma,” se je poslovil.

Enya mu je morala obljubiti, da bo res prenesla lepe pozdrave mami, šele nato pa jo je spustil iz ograjene tržice. Bil je eden redkih, ki si jo je lahko privoščil.

_______________________________________

OPOMBA: Ker vidim, koliko enega teksta pride tudi, če se dele trudim zmanjševat, sem se odločila, da bom tu objavila še nekoliko manjše kose kot na wattpadu. Morda se bom kdaj zmedla in kaj zamočila, ampak bo že

Hvala vsem za branje. Senca, tebi pa odgovorim takole. Če se v zgodbi že zdaj ne najdeš in ti je branje mučno, se nikar ne trudi. Raje vidim, da v njej uživaš, kot pa da to samo 'hliniš', zato ker sem to pač jaz Nič ne bom zamerila. Moraš pa vedeti, da bo celotna zadeva potekala kar počasi, zato bo še kar nekaj časa trajalo, da prilezem do česa bolj konkretnega.

Pst, če mi katera najde še kakšno žrtev za branje, bom presrečna.
23. julij 2019
Next!
23. julij 2019
neext
23. julij 2019
Next! Ja, to je delo zame. Grem iskati žrtve.
23. julij 2019
Next nova zrtev
23. julij 2019
Prmejdun, tale pa ma zanmiu način guvorjenja!

Tale *skrola navzgor za ime* Mahon me je pa prav nasmejal. Lušen tipček, kar dopade se mi x).

Trenutno ne vidim neke povezave tega z zgodbo (morda kaže na to, da imajo Enyo radi, da je spoštovana/da so ljudje tudi prijazni?), morda bo pa imel mesar večjo vlogo kasneje. Me prav zanima, kaj se bo izcimilo iz tega.

Menim, da je kar dobro, da si se odločila za še krajša poglavja, glede na to, da je zgodba objavljena na igrah, kjer, ne da koga žalim, bi rekla, da 'občinstvo' ni tako zelo (joooj, spet ne najdem besede -.-) 'bralno' kot na Wattpadu. Seveda s(m)o tu tudi izjeme, na Wattpadu pa so prej izjeme tisti, ki niso strastni bralci.
23. julij 2019
♪BlueMermaid♪
♪BlueMermaid♪
Next!
24. julij 2019
Claire, Se ne motiš Nobena skrivnost ni, zato ti lahko povem, da sem poskušala predstavit te redke dobre odnose med Enyo in ostalimi v vasi. Boš videla v nadaljevanju Sicer ima pa Mahon še malo več vloge v zgodbi, tako je, ampak do tja je še dolga pot, haha.

Hvala tudi vsem ostalim! Super ste!
25. julij 2019
Next supr spisano kot vedno
27. julij 2019
Vidim, da delaš krajše dele. To mi je všeč in obenem sem bolj navdušena za branje. In lahko rečem samo uau, uau in še enkrat uau. Tole je tako profesionalno, da bi lahko realno izdala knjigo. In jaz bi jo sigurno prva prebrala
Čimprej si želim nadaljevanje, da vidim, kaj bo. Uživam v branju 100 na uro.
27. julij 2019
Živjo, nebi rada motila. A vseeno, če koga zanima moj blog, naj prečekira povezavo: https://obvladajzivljenje.home.blog/
28. julij 2019
Next
28. julij 2019
Res hvala vsem za vzpodbudo <3

1.3
Zunaj jo je ohladil osvežilen vetrič, ki ji je razmršil lase. Ni si jih popravila za uho. Spoznala je, da je za žensko celo pametneje, če neurejena stopica po svetu. Slišala je govorice, da so v mestu moški prave pohabe. Nič drugače ni bilo ob poljih. A nizkotni niso bili le možje. Prave zlobe so bile ženske, predvsem tiste Enyinih let, ki so se v klepetu tiho spravljale na vsakogar, ki se je sprehodil mimo.

Med sabo so veliko klepetale, najbolj pa jih je k temu spodbudila grožnja, da je neko dekle v lepoti premagalo njihov čudoviti odsev.

Enya je imela okrogel obraz in bledo polt, ki ni nikoli porjavela. Ponekod so njeno kožo prekrivale blede pege (te so se naselile na predel nosu) in materina znamenja. Najbolj zanimiva je bila opeklina, ki se je stegovala preko desne pazduhe do sredine nadlakti. Ko je mamo enkrat vprašala, kje jo je staknila, ji je v srdu povedala, da je bila od nekdaj neumen in neroden otrok. Tako je bil pogovor o opeklini končan.

V mladosti se ni na njenem čelu pojavila niti ena sama akna. Njeni lasje so bili venomer čudovito bleščeči, tudi če si jih ni očistila že tedne. Nemogoče jih je bilo razčesati, saj so se ji drobni kodri usipali čez ramena do sredine hrbta. Marsikdo bi jo označil za preprosto dekle, a v deželi večnega sonca je bila vse nasprotno. Bila je eksotična. Bila je drugačna od plavolasih in zagorelih deklet, ki jih je bilo v Eboranu polno. Nemara so jo ravno zato prebadale z očmi. Vse so si želele moža in družine, in če je mati narava namenila lepoto, kakršna je bila dana Enyi, se vrsta snubcev ne bi nikoli končala.

Prej tujka kot domačinka se ni zmenila za takšne in drugačne pripombe, niti ni oprezala za privrženci moškega spola. Zanimal jo je samo Edgar in še ta je bil drugačen od ostalih. Nerada je posploševala, a pri vseh mladih moških iz Eborana je bilo enako – v dekletih so videli le mlado meso, ki ga je treba čim prej oženiti, iz nje izsiliti otroke in brezpogojno zvestobo ter skrb za dom. Redki so bili drugače razmišljujoči.

Edgar pa … Edgar jo je imel zares rad. To mu je pisalo v očeh.

Enya se je o nizkotnosti fantov njene starosti prepričala na lastne oči. Ko ji je bilo petnajst let, se ji je proti večeru na tilniku pojavila roka. Preden ga je videla, ga je zavohala. Samo eden v vasi je bil tak, da si je drznil staršem ukrasti drago pipo in se brez slabe vesti zakajati na makadamu. Tobak je bil v teh krajih izjemno redek in kmetje so si ga težko privoščili. Kje ga stakne Flynnov oče, venomer odet v oblak dima, ni bilo jasno nikomur. Cele dneve ni niti trenil s prstom. Delo mu ni bilo pisano na kožo. Bil je namreč lenoben pijanec, mama pa je Flynnu umrla že ob rojstvu. V grobu bi težko služila denar, oče ga je zapravljal za pijačo, Flynna pa služenje enostavno ni zanimalo, naj je stradal ali ne.

Ne le nasilnež, Flynn je bil že v razcvetu pubertete pravi ženskar. Lotil se je že vsake v vasi, te pa so to ponosno oglašale na veliki zvon. Tega ni mogla razumeti. Resda je bil čeden, a njegov pogled je bil tako hladen, da jo je mrzlica spreletela tudi sredi poletja.

Enyo si je, kdo ve zakaj, morda kot zadnjo, najpomembnejšo trofejo, pustil za konec.

Spraševala se je že, kdaj se je bo lotil, in hkrati je upala, da ne bo ta trenutek nikoli nastopil. V glavi si je ponavljala, kako se ga bo elegantno znebila, ga brcnila v mednožje in ušla.

A takrat, ko je držal roko na njenem tilniku in jo sprehajal vedno nižje, so njene mišice okamenele.

________
Spet rahlo nesmiselno zaključen del, ampak drugače ne bom mogla lepo razporediti na krajše dele Izjemne ste!
29. julij 2019
Next
29. julij 2019
Kako se ga bo elegantno rešila z brco v mednožje? Eleganca pa taka x').
Ampak mam občutek, da stvari niso (ne bodo) ravno šle tako po maslu ... kot se zate seveda spodobi ( :
29. julij 2019
Ženska, tole je božansko. V čimprejšnjem možnem obdobju želim videti novo objavo, because it's rocking!
29. julij 2019
Next
30. julij 2019
Ful fajnn ze komi cqkam na novi Next
30. julij 2019
Neext.
Zakaj se nexti obarvajo zeleno? Enkrat so se modro, to se spomnim, enkrat se pa sploh niso obarvali. To so bili časi. Preteklost.
30. julij 2019
.Rᴀᴠᴇɴᴄʟᴀɪʀᴇ. Upsi no, vse se da, če se hoče - najbrž
mrs. hardy hvala <3 se trudim objavljati kolikor se da redno (recimo enkrat na teden), saj nočem zapraviti preveč časa z objavami, saj vmes delam na tem, da samo pišem. Že popravljanje in dopolnjevanje osnutkov mi vzame veliko časa, tako da boste morali biti moji bralci hudo potrpežljivi
Ma_Riah hvala
Ema Fire, zato, ker je zelena pač kul in najboljša barva na svetu.
01. avgust 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg