Forum je zaradi pomanjkanja interesa uporabnikov ukinjen in bo kmalu izbrisan.
Hojla!
Odločila sem se, da napišem novo zgodbo. Odziv na Krvavi diamant - ki sem jo končala - je odličen. Upam, da bo odziv tudi tukaj super. Vesela bom kritik in pohval.
○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●
Posvečena je:
• tihoposast - upam, da ti bo všeč
• NI wolf NA
• DrakWerewolf12
In
• ilove_vampire - upam da ti bo všeč
○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●
Polnoč je. Polna luna krasi nočno nebo. Mesečina prodira v mojo sobo. Predmetom daje nekakšno posebno srebrnkasto lepoto. Obožujem mesečino. Lepoto pokloni še tako groznim stvarem.
Spim. Na polici nad mojo posteljo - mojo glavo! - so zložene knjige. Kar naenkrat padejo. Prestreže jih odeja, ki je privezana nad mojo glavo, da jih prestreže.
Sunkovito se vstanem, stopim na tla ter koso potegnem izpod blazine. Napeto poslušam, če je kdo v sobi. Kot kakšen plenilec stojim v položaju za napad. Nič. Koso vržem na posteljo.
Ne, nisem nora, da imam tako nevarno orožje. Kosa je sestavljena iz rezila in držala. Ni velika a smrtno nevarna. Smrt mi jo je dala ko sem imela šest let. Leto po tistem, ko me je eden od demonov našel tu, na Zemlji.
Smrt je jemlji kot za pojem ampak na bitje. Zakrinkana je v črno ogrinjalo s kapuco, s katero skriva svoj obraz. Nikomur še ni pokazala svojega obraza. To je velika čast, da vidiš njen obraz. Upam, da mi bo to čast namenila enkrat. Demoni so bitja, ki so podložni smrti. Imajo črna netopirska krila in temne lase. So hitre jeze. Za smrt ubijajo. Nismo morilci. Po naši zaslugi ljudje umirajo. Če ne bi umirali, bi na Zemlji nastala gneča. Ne bi se rodili novi otroci. Ohranjamo ciklus rojstvo-življenje-smrt.
Tudi sama sem demonka. Čeprav imam svetle lase in sive oči, imam črna netopirska krila in sem hitre jeze. Krila skrivam s pomočjo imaginacije.
V sobi se sliši glasen krohot. Duhovi so začeli opanašati veter, oglašanje valov ter sove.
"Sovražim duhove," zamomljam. Knjige pospravim na mizo, saj se mi jih ne da pospravljati. Koso si dam pod blazino ter se uležem na posteljo. Pokrijem se z odejo ter zatisnem oči. V ušesa si še prej dam čepke, da ne slišim duhove, ki se med seboj pogovarjajo, kako bi mi še bolj zagrenili življenje. Hvala, da sploh obstajate. Najraje bi jih ubila, če ne bi bili že mrtvi. Če si mrtev si mrtev. Nobene pravice nimaš, da greniš življenje ljudem. Predrznost.
S to mislijo zaspim.
○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●
Kako se ti zdi? Bi bral-a?
Odločila sem se, da napišem novo zgodbo. Odziv na Krvavi diamant - ki sem jo končala - je odličen. Upam, da bo odziv tudi tukaj super. Vesela bom kritik in pohval.
○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●
Posvečena je:
• tihoposast - upam, da ti bo všeč
• NI wolf NA
• DrakWerewolf12
In
• ilove_vampire - upam da ti bo všeč
○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●
Polnoč je. Polna luna krasi nočno nebo. Mesečina prodira v mojo sobo. Predmetom daje nekakšno posebno srebrnkasto lepoto. Obožujem mesečino. Lepoto pokloni še tako groznim stvarem.
Spim. Na polici nad mojo posteljo - mojo glavo! - so zložene knjige. Kar naenkrat padejo. Prestreže jih odeja, ki je privezana nad mojo glavo, da jih prestreže.
Sunkovito se vstanem, stopim na tla ter koso potegnem izpod blazine. Napeto poslušam, če je kdo v sobi. Kot kakšen plenilec stojim v položaju za napad. Nič. Koso vržem na posteljo.
Ne, nisem nora, da imam tako nevarno orožje. Kosa je sestavljena iz rezila in držala. Ni velika a smrtno nevarna. Smrt mi jo je dala ko sem imela šest let. Leto po tistem, ko me je eden od demonov našel tu, na Zemlji.
Smrt je jemlji kot za pojem ampak na bitje. Zakrinkana je v črno ogrinjalo s kapuco, s katero skriva svoj obraz. Nikomur še ni pokazala svojega obraza. To je velika čast, da vidiš njen obraz. Upam, da mi bo to čast namenila enkrat. Demoni so bitja, ki so podložni smrti. Imajo črna netopirska krila in temne lase. So hitre jeze. Za smrt ubijajo. Nismo morilci. Po naši zaslugi ljudje umirajo. Če ne bi umirali, bi na Zemlji nastala gneča. Ne bi se rodili novi otroci. Ohranjamo ciklus rojstvo-življenje-smrt.
Tudi sama sem demonka. Čeprav imam svetle lase in sive oči, imam črna netopirska krila in sem hitre jeze. Krila skrivam s pomočjo imaginacije.
V sobi se sliši glasen krohot. Duhovi so začeli opanašati veter, oglašanje valov ter sove.
"Sovražim duhove," zamomljam. Knjige pospravim na mizo, saj se mi jih ne da pospravljati. Koso si dam pod blazino ter se uležem na posteljo. Pokrijem se z odejo ter zatisnem oči. V ušesa si še prej dam čepke, da ne slišim duhove, ki se med seboj pogovarjajo, kako bi mi še bolj zagrenili življenje. Hvala, da sploh obstajate. Najraje bi jih ubila, če ne bi bili že mrtvi. Če si mrtev si mrtev. Nobene pravice nimaš, da greniš življenje ljudem. Predrznost.
S to mislijo zaspim.
○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●○●
Kako se ti zdi? Bi bral-a?
03. november 2015
u198831
Nism se mogla zadržat mogla sm it takoj prebrat 
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext fuuuuuul dobr...od kot maš ti ideje?
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeext fuuuuuul dobr...od kot maš ti ideje?
03. november 2015
Hja iz moje glave drgač črpam navdih iz vsakdanjega življenja in dodam kaj fatazijskega...pa pride zgodba skupaj... hehe vesela sem, da ti je všeč
drgač črpam navdih iz vsakdanjega življenja in dodam kaj fatazijskega...pa pride zgodba skupaj... hehe vesela sem, da ti je všeč
03. november 2015
u199774
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!!!
ti ti ti si odlična!!!!!!
ti ti ti si odlična!!!!!!
03. november 2015
Zjutraj sem se zbudila ter se oblekla. Ziam je, zato si nadanem topla oblačila. Krila so zložena ob hrbet pod oblačili. Z imaginacijo jih skrijem.
Odidem po stopnicah navzdol do jedilnice, kjer obeduje moja rejniška družina. Kassia, moja mati, sedi za mizo. Je kos kruha z nekakšnim namazom in prebira žensko revijo. Lewis, moj oče, sedi nasproti Kassie. V rokah drži časopis. Afrodita, moja sestra, pa se baše s kosmiči oblitimi z toplim mlekom. Pred petimi leti smo se sem preselili iz Francije.
Vsedem se za mizo ter vzamem popečenec. Ponesem si ga k ustom. Ugriznem velik kos ter ga počasi žvečim.
"A sobo si že pospravila?"me vpraša Lewis ter pe pogleda iz nad časopisa.
"Moja soba, za razliko od vaših je vedno pospravljena,"odvrnem mirno.
"Knjige so bile zjutraj na mizi, namesto na polici,"rahlo povzdvigne glas. Tečnoba. Duhovi jih razmečejo, jaz pospravljam. Tipično.
Vstanem se. Popečenec odložim na krožnik. Vstanem. Ozračje se čuti napetost.
"Zgleda, da za mizo nisem dobrodošla,"odvrnem. Odidem v sobo, pograbim torbo ter odidem v šolo. Hladno je zunaj. A jaz ne čutim mraza. To je pa bonus, če delaš za smrt.
Med hojo se duhovi zbirajo okoli mene. Koso met potjo hitro pospravim v nahrbtnik. Povsod jo nosim. Ne morem si poamagati.
Ko pridem pred šolo, tam zagledam mojo skupino prijateljev. Nasproti mi pride Zack. Objame me okoli ramen, a se njegove roke otresem. Ne morem verjeti, kako je vstrajen.
"Hej!"me pozdravi Becca. Moja najboljša prijateljica spominja na demona a ni. Ima črne lase in rjave oči. Ima športno postavo, saj je vestna športnica. Nasmehne se mi.
"Hej,"jo pozdravim nazaj.
"Kaj je novega?"me vpraša.
"Nič. Sam Lewis teži," se namrdnem. Zack me prime za roko. To mu pustim, saj revež ne ve, kdaj bo smrt naročila njegov umor.
"Saj kdaj pa ti ne,"se roga Zack. Pogledam ga. Njegove rjave lase mrši hladen vetrič. Sive oči pa me bodrijo z milino. Naj si vtakne to svojo zaljubljenost nekam, si mislim.
"Angel, pisti da si ljubljena. Samo eden se briga zate, saj si odurna spaka,"mi prišepetava en duh na oko. Vsa paniča pogledam na okoli.
"Ja, Angel. Morilcev nihče ne mara, razen slabiči!"zakriči eden od duhov. Ljudje jih sploh ne slišijo.
Becca se vrže odzadaj name. Najraje bi ji zavila vrat. Ne maram, da so ljudlje za mano, saj težjw pričakujem njihov napad.
"Gremo v šolo?"vpraša Becca.
"Prav,"odvrnem ter se napotimo šolskemu poslopju. Duhovi se že zbirajo okoli nas. Danes bo pester dan. Zavzdihnem ter s prijatelji odidem v notranjost šole.
Odidem po stopnicah navzdol do jedilnice, kjer obeduje moja rejniška družina. Kassia, moja mati, sedi za mizo. Je kos kruha z nekakšnim namazom in prebira žensko revijo. Lewis, moj oče, sedi nasproti Kassie. V rokah drži časopis. Afrodita, moja sestra, pa se baše s kosmiči oblitimi z toplim mlekom. Pred petimi leti smo se sem preselili iz Francije.
Vsedem se za mizo ter vzamem popečenec. Ponesem si ga k ustom. Ugriznem velik kos ter ga počasi žvečim.
"A sobo si že pospravila?"me vpraša Lewis ter pe pogleda iz nad časopisa.
"Moja soba, za razliko od vaših je vedno pospravljena,"odvrnem mirno.
"Knjige so bile zjutraj na mizi, namesto na polici,"rahlo povzdvigne glas. Tečnoba. Duhovi jih razmečejo, jaz pospravljam. Tipično.
Vstanem se. Popečenec odložim na krožnik. Vstanem. Ozračje se čuti napetost.
"Zgleda, da za mizo nisem dobrodošla,"odvrnem. Odidem v sobo, pograbim torbo ter odidem v šolo. Hladno je zunaj. A jaz ne čutim mraza. To je pa bonus, če delaš za smrt.
Med hojo se duhovi zbirajo okoli mene. Koso met potjo hitro pospravim v nahrbtnik. Povsod jo nosim. Ne morem si poamagati.
Ko pridem pred šolo, tam zagledam mojo skupino prijateljev. Nasproti mi pride Zack. Objame me okoli ramen, a se njegove roke otresem. Ne morem verjeti, kako je vstrajen.
"Hej!"me pozdravi Becca. Moja najboljša prijateljica spominja na demona a ni. Ima črne lase in rjave oči. Ima športno postavo, saj je vestna športnica. Nasmehne se mi.
"Hej,"jo pozdravim nazaj.
"Kaj je novega?"me vpraša.
"Nič. Sam Lewis teži," se namrdnem. Zack me prime za roko. To mu pustim, saj revež ne ve, kdaj bo smrt naročila njegov umor.
"Saj kdaj pa ti ne,"se roga Zack. Pogledam ga. Njegove rjave lase mrši hladen vetrič. Sive oči pa me bodrijo z milino. Naj si vtakne to svojo zaljubljenost nekam, si mislim.
"Angel, pisti da si ljubljena. Samo eden se briga zate, saj si odurna spaka,"mi prišepetava en duh na oko. Vsa paniča pogledam na okoli.
"Ja, Angel. Morilcev nihče ne mara, razen slabiči!"zakriči eden od duhov. Ljudje jih sploh ne slišijo.
Becca se vrže odzadaj name. Najraje bi ji zavila vrat. Ne maram, da so ljudlje za mano, saj težjw pričakujem njihov napad.
"Gremo v šolo?"vpraša Becca.
"Prav,"odvrnem ter se napotimo šolskemu poslopju. Duhovi se že zbirajo okoli nas. Danes bo pester dan. Zavzdihnem ter s prijatelji odidem v notranjost šole.
03. november 2015
u199774
neeeeeeeeeeeeeext!!!!!!
03. november 2015
u193093
nnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxttttttttttttttttttttt hitro(nova bralaka) komaj zdaj sem začela brat tak da ti bom zdaj napisala hvala za povečen 1. next. 
pa hitro napiši nadaljevanje
pa hitro napiši nadaljevanje
03. november 2015
u200315
Nnnnnnnnnneeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxttttttttt to je naj naj naj naj naj naj naj naj naj naj naj naj zgodbaaaa.
04. november 2015
Slonim na kipu Marije ob nagrobniku. Kip je visok tam nekje dva metra. Barva je že zbledela. Samo še manjši koščki so pokriti z barvo, ostalo je vse v sivi.
Megla se zadržuje v višini grobov. Čez dve uri bo bil sončni zahod. Za ljudi je to najbolj strašljiv čas. A ta čas se prebudimo bitja teme. Glave me boli. Veste zakaj? Zaradi tega, ker sem cel dan morala s pomočjo imaginacije miriti. Pri biologiji ke enden izmed duhov vrgel prospekte na tla, da so se razleteli na prafaktorje. Pri geografiji pa so sneli zemljevid s table. Kako me je bilo groza. Brb.
"Angel, spet sanjaš,"zaslišim glas. Dvignem pogled. Sploh se nisem zavedala da gledam že lep čas v tla. Pred mano stoji Matt. Moj brat. Moj pol brat. Ima temno rjave lase in rjave oči. Je dve leti starejši kot jaz.
"Kaj je Matt?"zdovgočaseno vprašam.
"Smrt je sklicala sestanke. Vsi se ga moramo udeležiti. Tudi Zemeljski demoni,"reče. Zavijem z očmi. Dvignem se. Slečem si jakno, tako da imajo moja krila prosto pot. Odprem jih. Eno krilo ima premer dva metra. Ja velika so. Vlečejo se mi po tleh, kadar hodim. To pa je večino časa.
Zamahnem s krili, tako da me kar tri metre od tal odnese. Imam močna krila. Pričnem zamahovati proti dvorcu. Matt me dohiti ter prevzame mesto vodje. Sledim mu do dvorc.
Dvorec je visoko, res visoko med oblaki. Če letiš z letalom, ga ne bi mogel videti. Zgrajen je na lebdeči plošči. Je črn in temno vijoličast. Za vse strašljiv a za demone prekrasen.
"Angel!"zakliče Matt. Zdrznem se.
"Spet si se zasanjala. Pridi nazaj. Ni tako visoko dvorec!"kriči. Dvorec sem zgrešila za deset metrov. Osramočena nad tem, da se hitro zamislim, se spustim počasi na ploščad. Krila zložim ob telo. Lica mi gorijo.
"Kako ti uspe se zamisliti?"pikro vpraša.
"Pusti svojo sestro, Matt. Angel! Ne boš objela očeta?"slišim očetov glas. Obrnem se ter ga zagledam ob vratih v dvorec. Stečem mu v objem. Ima čne lase, ki mu segajo do ramen. Pogosto si jih spne v čop. Ima sive oči. Zelo temnejše od mojih.
"Očka!"čivknem. Stisne me v močan medvedji objem.
"Pozdravljena, Angel,"mi reče veselo v objemu. Nasmehnem se.
"Kje je smrt?"vprašam. Matere nimam. Pri petih letih me je oče najdel na Zemlji. Od takrat vem, da imam biološkega očeta in biološkega pol brata. Mati ni poznana. Za svojo mater imam smrt. Resno. Moja difinicija matere je smrt. Njej sem vse zaupala. Postavila se je zame, v pretepu, ki ga je, ne boste verjeli, sprožil Matt. Komaj čakam do jo vidim.
"Gremo v dvorano za sestanke!"krikne Matt ter se odpravi po hodniku proti dvorani. Z očetom zavijeva z očmi ter odideva za njim. Še prej pa prasneva v krohot.
Nextam? Kako se vam zdi?
Megla se zadržuje v višini grobov. Čez dve uri bo bil sončni zahod. Za ljudi je to najbolj strašljiv čas. A ta čas se prebudimo bitja teme. Glave me boli. Veste zakaj? Zaradi tega, ker sem cel dan morala s pomočjo imaginacije miriti. Pri biologiji ke enden izmed duhov vrgel prospekte na tla, da so se razleteli na prafaktorje. Pri geografiji pa so sneli zemljevid s table. Kako me je bilo groza. Brb.
"Angel, spet sanjaš,"zaslišim glas. Dvignem pogled. Sploh se nisem zavedala da gledam že lep čas v tla. Pred mano stoji Matt. Moj brat. Moj pol brat. Ima temno rjave lase in rjave oči. Je dve leti starejši kot jaz.
"Kaj je Matt?"zdovgočaseno vprašam.
"Smrt je sklicala sestanke. Vsi se ga moramo udeležiti. Tudi Zemeljski demoni,"reče. Zavijem z očmi. Dvignem se. Slečem si jakno, tako da imajo moja krila prosto pot. Odprem jih. Eno krilo ima premer dva metra. Ja velika so. Vlečejo se mi po tleh, kadar hodim. To pa je večino časa.
Zamahnem s krili, tako da me kar tri metre od tal odnese. Imam močna krila. Pričnem zamahovati proti dvorcu. Matt me dohiti ter prevzame mesto vodje. Sledim mu do dvorc.
Dvorec je visoko, res visoko med oblaki. Če letiš z letalom, ga ne bi mogel videti. Zgrajen je na lebdeči plošči. Je črn in temno vijoličast. Za vse strašljiv a za demone prekrasen.
"Angel!"zakliče Matt. Zdrznem se.
"Spet si se zasanjala. Pridi nazaj. Ni tako visoko dvorec!"kriči. Dvorec sem zgrešila za deset metrov. Osramočena nad tem, da se hitro zamislim, se spustim počasi na ploščad. Krila zložim ob telo. Lica mi gorijo.
"Kako ti uspe se zamisliti?"pikro vpraša.
"Pusti svojo sestro, Matt. Angel! Ne boš objela očeta?"slišim očetov glas. Obrnem se ter ga zagledam ob vratih v dvorec. Stečem mu v objem. Ima čne lase, ki mu segajo do ramen. Pogosto si jih spne v čop. Ima sive oči. Zelo temnejše od mojih.
"Očka!"čivknem. Stisne me v močan medvedji objem.
"Pozdravljena, Angel,"mi reče veselo v objemu. Nasmehnem se.
"Kje je smrt?"vprašam. Matere nimam. Pri petih letih me je oče najdel na Zemlji. Od takrat vem, da imam biološkega očeta in biološkega pol brata. Mati ni poznana. Za svojo mater imam smrt. Resno. Moja difinicija matere je smrt. Njej sem vse zaupala. Postavila se je zame, v pretepu, ki ga je, ne boste verjeli, sprožil Matt. Komaj čakam do jo vidim.
"Gremo v dvorano za sestanke!"krikne Matt ter se odpravi po hodniku proti dvorani. Z očetom zavijeva z očmi ter odideva za njim. Še prej pa prasneva v krohot.
Nextam? Kako se vam zdi?
04. november 2015
men se pa to dost podobn zdi eni drugi zgodbici od ene druge pisatlce:
http://www.bralnica.com/knjiga/employee-of-the-death/
sicer ni čist isto sam glavna junakinja je ista razn da ma v tej knjigi majhna krila in pa da ne spozna svojih pravih staršev do druge polovice knjige
http://www.bralnica.com/knjiga/employee-of-the-death/
sicer ni čist isto sam glavna junakinja je ista razn da ma v tej knjigi majhna krila in pa da ne spozna svojih pravih staršev do druge polovice knjige
04. november 2015
u199774
mogoče je knjiga podobna ampak ne pomeni da je to tista!! neeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!
04. november 2015
u193093
nnnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttt
plis ne še naret enega prepira glede tega
plis ne še naret enega prepira glede tega
04. november 2015
u193093
hvala bogu
04. november 2015
u200315
Next
05. november 2015
u198831
Neeeeeeeeeeext
05. november 2015
