nexttt , po mojem ni sama ker je tam erik ! (to že vsi vemo )
14. julij 2016
Next
14. julij 2016
Hvala za nexte, p.s. to ni Erik
14. julij 2016
Ko se ozrem po njej, lahko s kotičkom oči ujamem odprto okno, ki je bilo prej še
zaprto. V to sem bila 100 % prepričana. Se mi le zdi, ali pa se je tudi drastično ohladilo, začelo me je zebsti. Lahko bi prisegla, da je temperatura sunkovito padla
vsaj za 10 stopinj, kar je bilo za poletje veliko premrzlo in ko sem nameravala v
omari poiskati mogoče kakšen pulover ali majico, me je nekaj zmotilo. Zasučem se,
saj zaslišim komaj prepoznaven šum. Nekaj se je z neverjetno hitrostjo zakadilo
skozi okno in karkoli je že bilo ... Tisto je pogoltnila tema. Za kakšno sekudno ali
dve sem mislila, da bi lahko bil Erik in se pognala k oknu in v upanju poklicala njegovo ime. Nič. Ni mogel biti on.
Zaprla sem okno, se naslonila na pisalno mizo. Super, čestitam, zdaj imaš celo previde
in vidiš stvari, ki jih ni. Za vse obstaja logična razlaga. Krivo bo raziskovanje vseh... Temnih reči.
Umiri se, si prigovarjam. Oči si prekrijem z dlanmi in jih zaprem. Vsaj zdelo se mi je,
da je mraz, ki je bil prisoten od prej izginil. Zmajem z glavo in se spravim v posteljo. Tam ure in ure ne morem zaspati samo gledam v strop v strahu, da se kaj takega
ponovi.
Mogoče mi je uspelo za uro ali dve zadremati, ko me je spet pričelo zebsti. Kako to,
če sem se prej popolnoma do vratu zadekala v toplo odejo? Jasno, v temi sem tipala okoli sebe in odeje nikjer. Brrr... Po mojem sem jo zbrcala iz sebe, zato sem z roko potipala po tleh kjer je tudi bila in jo potegnila nazaj nase. Po parih sekundah je bilo čutiti, kot, da bi jo nekdo vlekel dol. Čisto počasi ampak vztrajno. V jezi jo grobo primem in povlečem k sebi. Pa dobro, to ni smešno. Nameravam se obrniti na bok in odejo povleči z mano, ko le ta nenadoma odleti z mene in slišno pristane na tleh.
Zdaj pa dovolj, spravim se v sedeč položaj in noge privijem k sebi. Ob nočni omarici prižgem luč. Nikogar nikjer. Že spet odprto okno. Pa to ni res. Prestrašeno gledam po sobi, srce mi razbija kot noro.
14. julij 2016
Neeeext
14. julij 2016
Next
14. julij 2016
u202260
u202260
omg Katja ful bolš ko prejšna Next morš takoj
14. julij 2016
Nexxt
14. julij 2016
Next
14. julij 2016
Next
15. julij 2016
Next
15. julij 2016
u145668
u145668
Neeext
16. julij 2016
Karkoli je tole, mi je že pošteno načelo živce. V meni se je naselila panika,
pričakovala sem najslabše. Bilo je prepozno za to, da bi se prepričevala, da bo vse dobro, kot sem to naredila že ničkolikokrat. Prekleto, nič ne bo dobro. Čisto nič.
Bilo me je strah, da si še premakniti nisem upala, kaj šele, da bi se postavila na noge
in si izborila svojo odejo. V tišini, s hrbtom obrnjena proti steni, in še vedno na postelji sem samo samo sedela in upala, da neha. Nočna lučka na omarici je začela žmrkati, dokler ni dokončno prenehala oddajati svetlobe. Ah, še to mi je manjkalo.
Ko ima hudič mlade, jih ima več. Okno je samo od sebe začelo luputati, se odpirati
in zapirati. Ne, to ne more biti prepih, pomislim. Brez pomisleka pripravim svoje telo
na beg. Brezglavo se poženem v smeri, kjer so vrata sobe ter na srečo pridem do njih. Samo stran. Spravi se stran. Z roko otipam kljuko, hočem jih odpreti, vendar ne gre. Poskusim še parkrat, dokler se ne zalotim, da z vso močjo razbijam po njih in kričim, ampak ne pomaga, še vedno so zaprta. Morda zaklenjena? Že vsa obupana, še vedno ne odneham, saj moram priti ven. V sobi je še vedno tisti neznosni mraz, in jaz mu
nemorem ubežati.
Vem, da ne bo nič iz tega in se pri vratih sesedem ob tla. “ Kam pa kam,
lepotička? “ Zaslišim tik ob svojem ušesu.
Glas, ledeno hladen. Neprijeten, brez čustev, posmehljiv.
“ Kaj hočeš? “ čisto tiho vprašam. Bil je čudež, da sem sploh izustila eno samo
besedico.
“ Oh, pa poglejva. Za začetek tebe.”
Nekje od zunaj slišim glasne korake, ki se približujejo sobi. Slišim, kako se na hodniku prižge luč in slišati je zaskrbljen šepet. Nekdo seže po kljuki, odpre vrata z lahkoto in jaz skoraj zletim skozi. Na drugi strani vidim mamo, kako malo v šoku strmi vame.
“ Je kaj narobe? Slišala sva tvoje krike.” Nezaupljivo jo gledam, se poberem na noge
ter strmim vanjo, na pamet mi ne pade nič.
“ Videti si čisto bleda, kaj ti je?”
“ Bi šla z mano noter?” komaj slišno vprašam.
Prikima, prva vstopi, prižge stikalo za luč in se razgleduje. Nič nenavadnega, vse se
zdi popolnoma normalno. Sledim ji in vse je na mestu. Odeja leži na postelji, okno je zaprto, niti hladno ni.
“ Te je tlačila mora? Potrebuješ kaj? Saj veš, da mi lahko vse zaupaš.”
Kot vedno se trudi, da bi mi lahko v vsem ustregla. Ampak, če rečem, da je nekdo
prišel v mojo sobo, po možnosti skozi okno in dodam še ostale podrobnosti.. Bi bilo težko verjeti. Morda bi mislila, da je kriva samo domišljija, sanje. Bi mi svetovala kaj drugega? Psihiatra mogoče.
“ Ja, samo sanje. Nisem vaju hotela zbuditi. Oprosti.”
“ Ni problema.” se nasmehne
“ Ne potrebujem nič, hvala.” odvrnem
Čez nekaj časa, ko končava pogovor odide in me pusti samo. Pogledam na mobitel in
ura kaže 15 minut čez tri zjutraj. Vedela sem, da zame ne bo več spanja. Po vsem tem nisem mogla več zatisniti oči, niti, če bi se v to prisilila. Še luč bi najraje pustila prižgano, le da bi malo čudno izgledalo.

..................................................................................................
16. julij 2016
u145668
u145668
Next
16. julij 2016
nextt
16. julij 2016
Next
16. julij 2016
Next
16. julij 2016
Next
16. julij 2016
Next
16. julij 2016
Next
17. julij 2016
u143259
u143259
Neeeeext
17. julij 2016
Next
18. julij 2016
u214431
u214431
Super je, Next!
18. julij 2016
u196293
u196293
Neeeeext
18. julij 2016
Next
18. julij 2016
Next
19. julij 2016
Next to je odlična. Oprosti ker nisem prej nextala ampak sem mohgla tkrt dol s telefona pol sem pa pozabla. Hitr Next!
19. julij 2016
Iz predala omarice potegnem slušalke za telefon, jih priključim nanj ter na koncu
seveda ugasnem luč. Bilo bi smešno imeti prižgano, čeprav morda malo bolj varno. Uležem se nazaj, tokrat za spremembo pustim odejo nedotaknjeno. Poiščem glasbo, navijem do konca in si slušalke ponesem na ušesa. Škoda je samo, ker ta ne more popraviti mojega razpoloženja, me spraviti v boljšo voljo. Ni mogla zavrteti časa nazaj ali pa izbrisati spomina. A moram priznati, da je bila boljša kot tišina. Veliko boljša.
Pregovor pravi : “Ura teče, nič ne reče.” Zakaj se zdaj ni mogla premikati hitreje?
Minila je ura, še ena. Ves ta čas sem bila budna, se spraševala, v kaj sem se spustila,
kaj bo zdaj? Bila je nedelja, dan, ko starša rada dlje spita. Okoli šeste zjutraj, ko res nisem več prenesla ležanja, gledanja v zrak, sem se spravila na noge, iz ušes spravila slušalke. Ne bo kaj prida dan. Čutila sem to. V kopalnici si umijem obraz z mrzlo vodo in se zazrem v svoj klavrni odsev. Nič kaj spodbudnega za dobro jutro. Podočnjaki, popolnoma bleda in komaj na nogah. Hja... Nihče ni popoln. Sprijazni se. Ko se vsaj približno uredim, nase navlečem obledelo črno trenirko.
Dan ponavadi začnem s kavo.To me ponavadi spravi pokonci. Na štedilnik pristavim posodo z vodo ter jo pustim zavreti. Na koncu dodam kavo, premešam, jo nalijem v šalico in jo odnesem v sobo. Coffe time. Med srkanjem vročega napitka prižgem računalnik samo za to, da se znebim vseh besedil, novic, zgodbic, skratka vsega, kar bi bilo povezanih z magijo in temi stvarmi. Brisala sem vse do zadnjega.
”Dobro jutro” se je oglasilo izza mojega hrbta. Ustrašila sem se in se po hitrem
postopku dvignila iz stola. Erik.
Sedel je na moji postelji, svoj pogled pa upiral vame. Na sebi je imel sivo kratko
majico in kavbojke, ki se se mu lepo podale. V primerjavi z mano, ki sem imela
oblečeno prvo oblačilo, meni najbližje v omari + če temu dodamo še mojo neprespano noč, je bil kot iz škatlice. Prišla sem bližje in rekla :”Kako si prišel noter?”
“ Do zdaj bi lahko vedela, da zmorem marsikaj.”
Dvignil se je s postelje in nadaljeval s širokim nasmeškom : “ Sploh pa ... Se ti ne zdi,
da je vljudno najprej pozdraviti? In me vprašati, kako sem ? “
Predrznost pa taka, šlo mi je na smeh. “ Zdravo.” rečem še vedno malo zaspano.
Morda bi potrebovala še eno kavo, ali dve.
“ Prišel sem po odgovor. Upam, da nisem zmotil.” Njegova bližina me je na neki način popolnoma predramila. Zberi se! Nehaj strmeti vanj, se opomnem.
“ Da, pripravljena sem sodelovati s tabo.” odgovorim
“ Si prepričana? Ko si enkrat v tem, ni poti nazaj.“
“ Popolnoma in ne bom si premislila.” trmasto vztrajam.

.............................................................................................................

Hvala za nexte kako se vam zdi? Kakšna teorija, kritika, karkoli
19. julij 2016
Next odlično pišeš
19. julij 2016
Next
Odlično pišeš .... moja teorija :
Zdaj , kot že vemo je sprejela njegovo prošnjo . Med treningom , se bota zaljubila drug v drugega , ampak si ne bota povedala . Ko bo prišel čas za bitko , bo eden od niju resno poškodovan , zato , ko bo ležal / ležala na tleh ga / jo bo dvignil/dvignila k sebi in ji/mu povedal/povedala resnico . Na koncu bo vse vreji in skupaj bosta živela dokler en ne umre . KONEC .
moje mnenje :
Liki so mi zelo všeč , Erik je popoln zanjo . Zanimam pa me a je bil Erik tisti , ki jo je zvečer strašil ???
kritika :
nimam pripomb .... je ..... POPOLNO !
20. julij 2016
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani