Next
25. september 2017
Hellou! Tole zgodbico sm začela objavlat na Wattpadu, malo bo sicer spremenjena ampak okvirno bo podobna. Če je katera tam gor in bi želela spremljat je tule link: https://www.wattpad.com/474231946-v-objemu-senc-1-poglavje
26. september 2017
Top je
Next
02. oktober 2017
Next (:
16. oktober 2017
Next
17. oktober 2017
Next
21. oktober 2017
u237523
u237523
Next
25. november 2018
Next
15. avgust 2019
Hey girls! Že doug nism pisala, ker nekak ni blo navdiha in sem nameravala zgodbico zapustit. Če bi še kera brala, lahk poskusim za vikend spisat kakšen Next ?
16. avgust 2019
jaz bi z veseljem brala, ker mi je zelo zanimivo
16. avgust 2019
Evo Next Upam, da še znam pisat.

Nehala sem zijati vanj in povesila pogled v zvezek. Res je, da sem tipa od samega začetka ignorirala, ga osramotila pred celo srednjo šolo in še polila pred jedilnico, zato se mi pač maščuje. Na moški način. Deal with it. Ne jemlji preveč osebno. Še naprej sem monotono prepisovala stavke iz table v svoj zvezek.

Nič ni imelo pomena, besede so le poplesavale pred mojimi očmi. Poskusila sem se umiriti in ignorirati okolico ter se ne meniti za žaljivke. Kar je praktično nemogoče, če si tako občutljiv kot jaz. Na žalost nisem bila »jezikav gobec«, ki bi vsakemu povedala, kar mu gre. Ga nadrla in mu dala vedeti, da nima pravice delati tako z mano. Adrijana, ki je sedela poleg mene, mi je sočutno prigovarjala naj jih ignoriram, ker so pač riti brez možganov in se s tem ni vredno obremenjevati. Videla je listek in vpričo mene je nanj na hrbtno stran napisala Fuck off!, ga prepognila in z mežikom podala sošolcu za nama, da ga odda pošiljatelju.

Nisem se obračala nazaj, da bi videla njegovo reakcijo. Ni se mi zdelo vredno. Adrijana je pripomogla več poguma kot jaz, bila je neustrašna in vedno je bila tu zame. Večno ji bom večno hvaležna. Je kot angel, ki so ga poslali iz nebes, da pazi name. Jaz sem po drugi strani nekje v globinah teme. Preveč drugačna.

Raje sem se držala sama zase in prenašala laži, zbadljivke in ostalo svinjarijo, ki so si jo namislili ostali, da bi me ponižali. Moja toleranca bi marsikoga presenetila. Če sem jo kdaj izgubila, je za to vedelo zelo malo oseb. Trudila sem se, da nikoli ne bi pokazala pravih čustev, da so bila skrbno skrita pod masko.

Če sem se kdaj zlomila, sem se nazaj vedno pobrala. In ko sem izgubila nadzor nad sabo … Je bilo hudo. Zgodile so se slabe reči. Zelo slabe. Trudila sem se, da za to ne bi nihče vedel. Nikoli se tem osebam nisem osebno (fizično) maščevala, temveč sem si mislila, da bo za to poskrbela karma. In dejansko je. Če sem jim želela slabe stvari, pa čeprav le v mislih, se je to v prihodnosti zares uresničilo. Do najmanjše podrobnosti.

Razmišljala sem, če je Aleks res Kristijanovo maslo. Ga je on poslal? Pa vendar, zakaj? Se vladarju teme, kar na enkrat ne zdim več tako pomembna, da zame poskrbi on? Sam ve, da proti njemu nimam možnosti. Če je poslal svojega pomočnika, da mi v nedogled teži, me oslabi in še bolj zagreni življenje, mu ne bo uspelo. Ker sem že tako ali tako na samem dnu. Premislila si ne bom.

Seveda me lahko psihično zlomi, lahko me ponižuje pred razredom, šolo, svetom in vse obrne proti meni. Ali me celo fizično napade. Če je tu z namenom, da me spravi na kolena, mu to ne bo uspelo. Morda se bom morala spremeniti, da ne padem. Iz nebogljene pridne punčke, ki jo je vsega strah in se ne zna postaviti zase. V nekoga ali nekaj drugega, veliko močnejšega. Ki se ne pusti ustrahovati. Kako mi bo to uspelo? Opomnim se, da moram Adrijano ob prvi priliki vprašati, če se ji ta novi zdi čuden. Mogoče sem le paranoična. Ali pa bo tudi ona mislila, da sem?

Iz misli me je predramil zvonec, ki je naznanil konec ure. Skupaj z ostalimi sošolci pospravim zvezke v torbo in odhitim do učilnice biologije v tretjem nadstropju. Biologija je bila moj najljubši predmet. Ko je profesorica prispela v učilnico, je odložila svoje stvari in začela z uvodom v predmet.

Kmalu se je moje navdušenje spremenilo v zaskrbljenost. Profesorica je pričela razlagati o laboratorijskih vajah. «Imeli boste tri laboratorijske vaje, ki jih boste opravili v šolskem laboratoriju. Partnerja vam bom določila jaz, brez ugovorov! Če ne bo prisotnost na vajah 100 %, vas ne spustim naprej.«

Šla je po abecednem vrstnem redu in za partnerja sem dobila Aleksa. Naključje? Sama pri sebi sem se kislo nasmehnila, ker se mi je zdelo, da od laboratorija ne bo kaj dosti ostalo. Ali od mene.
17. avgust 2019
neeext
17. avgust 2019
Next
18. avgust 2019
Po tej uri sem preživela še 2 uri športne vzgoje v zadušljivi telovadnici, kjer smo igrali odbojko. In to s fanti. Kot veste, sem pri športu čisto zanič, a na srečo so moje podaje reševale punce in dva fanta v naši skupini. Na srečo pri serviranju nisem žoge poslala nobenemu v glavo, a ni manjkalo prav veliko.

Po končanem mučenju sem s puncami odšla do naše garderobe, kjer sem se preoblekla in odhitela na avtobus. Na avtobusni postaji sem skupaj z ostalimi šolarji počakala avtobus in ignorirala vse prisotne, ker se mi ni dalo ukvarjati z njimi. Vožnja je minila kot bi mignil, mogoče zato, ker ji niti nisem namenjala posebne pozornosti.

Ko sem izstopila na avtobusni postaji, sem se s torbo na ramenih odvlekla domov. Deževati je nehalo. V želodcu mi je krulilo, saj od zjutraj nisem zaužila prav nič. Lačen si zelo drugačen. Tečen. Doma sem povlekla časopis, nekaj položnic in preveč revij iz zarjavelega poštnega nabiralnika, ki ga poštar pridno polni vsako jutro. Izbrskala sem ključe iz lončka na okenski polici ter odklenila vrata.

Časopis sem odložila na mizico v dnevni sobi, poleg telefona. Torbo sem vrgla na kavč skupaj z jakno. Kar v šolskih oblačilih sem se pognala v kuhinjo, da bi nekaj pojedla. Na hladilniku je bil listek »Danes bova pozna, hrana je v hladilniku, le pogrej jo.« Zakaj nisem tega opazila zjutraj? Ker ni bilo tam. Zavzdihnila sem in odprla hladilnik, ven potegnila »kosilo«, ga dala greti in si natočila sok.

Vmes sem se šla v sobo preobleč v trenirko, kratke rokave in copate. Potem sem se spravila dol in pojedla. Staršev nikoli ni doma, ko jih rabiš. Saj ne, da jih rabim. Pa vseeno. Včasih bi ubijala za samoto, ko pa sta dejansko po cele dneve v službah, na terenu, mi je celo malce neprijetno. Izgleda kot hiša duhov, prazna in neprijazna. Čeprav se vztrajno trudim, da bi bila videti prijetna, s številnimi zelenimi sobnimi rastlinami, še zmeraj deluje nekam otožna. Pomijem krožnik v umivalniku, poberem torbo ter odidem gor. Stare zvezke v torbi zamenjam z novimi, prižgem računalnik in pričnem delati domačo nalogo.

Okoli štirih mojih še vedno ni bilo doma, je prišel pa Erik. »Kako je šlo?« je vprašal in se naslonil na zid, nasproti moje pisalne mize, s prekrižanimi rokami. »Lahko bi bilo slabše?« Odvrnem in pogleda ne izpustim iz računalnika. Prav zares. Bila sem utrujena in brez energije. To mi vedno naredijo javni prostori, gneča, pritisk, pretvarjanje. Da o osramotitvi v javnosti ne govorim. V glavnem.

»Tako slabo?« Vpraša in se pomakne bližje k meni, da bi videl, kaj počnem. Le odmahnem z roko in rečem » Nikoli ni toliko slabo, da ne bi moglo biti slabše.« Zaprem zavihke novic ter se poskusim nasmehniti, ko dodam: » Zdaj bo boljše. Torej, kaj imaš zame?«

Začudeno me pogleda in reče »Presenečenje. Ne bodi neučakana«. Stol pri pisalni mizi obrnem v njegovo smer in čakam. Usede se na rob pisalne mize. » Veš, da sovražim presenečenja. Kakršnakoli že so. Razen, če ni čokolada.« Nasmehnem se. Vrne mi nasmeh, roko mi položi na ramo. »To ti bo všeč, obljubim.«
18. avgust 2019
neext
18. avgust 2019
Next
19. avgust 2019
Next
19. avgust 2019
»Še prej pa … Se spomniš, ko sem ti čisto na začetku pravil o vrstah znamenj? Da so tri.« Vpraša in umakne svojo roko.

»Seveda. Kako bi lahko to pozabila. Zvezda, moder polmesec in črni polmesec. Zvezda simbolizira ljudi z magično močjo, moder polmesec z besedami zaobljube pripada varuhom, črni polmesec pa ta zlobnim sencam.« Nejevoljno odgovorim ter preučujem njegove oči.

» Malce neposrečena izbira besed, pa vendar. Z zvezdo se rodijo posamezniki med ljudmi, ki posedujejo moč in te osebe s krvno zavezo postanejo varuhi. Ko opravijo treniranje in se dokažejo, da so vredni našega poslanstva, se jim zvezda spremeni v moder polmesec, obkrožen z besedami zaobljube v latinščini.« Samozavestno podaja njemu dobro znana dejstva.

»Dobro. Zvezda gre v moder polmesec.« Zakaj črn polmesec ne postane moder? Od sedenja na stolu me začenja boleti rit, zato vstanem in se pretegnem.

« Če vse skupaj pogledava še z drugega zornega kota. Tako kot običajni ljudje, imajo lahko otroke tudi tisti z magijo v sebi. Starši lahko pomembno vplivajo na magijo svojih potomcev. Slediš?«

»Ja.« Zamišljeno rečem. Sliši se logično.

» Otroci navadnih ljudi so brez moči ali pa tudi ne. Če jim je usojeno, jim je dana magija. Težko je reči dobra ali slaba magija, ker magija je … Kompleksna. Če bo oseba, ko odraste varuh ima znak zvezdo. Če je osebi dan črni polmesec, so ji usojene velike reči. Močna magija pa velikokrat ni nedolžna in pogubi posameznika, da je primoran v sence. Temo. Zato pogosto rečemo, da je temna magija. Čeprav ni nujno. Vsak izbira sam. « Skrbno izbira besede, zazrt je nekam čez moje okno.

»Mhm.« Sama sebi prikimam. Stvari postajajo malo bolj jasne.

»Kadar imajo potomce navadni ljudje in varuhi, otrok podeduje gene varuha, torej se rodi z zvezdo, to je nekakšen pokazatelj dobre (bele magije)." Slutim, da mu je neprijetno razlagati o razmnoževanju ljudi vpričo mene. Moški so pač moški.

» Zakaj bi se varuh zapletel z ljudmi?« Razmišljam na glas. Zagotovo imajo tudi ženske varuhinje, ki so bolj primerne za vzgojo otrok, če že?

Obrne se proti meni in skomigne z rameni. » Med varuhi je bolj malo deklet. Tiste, ki so, so pogosto bolj karieristke kot osebe, s katerimi bi si ustvaril družino. Zato se pogosto družimo tudi z navadnimi ljudmi, med nekaterimi se pač splete več kot prijateljstvo. Medsebojna privlačnost, ljubezen. Kaj jaz vem.« Nerodno zamomlja in gleda povsod drugam razen vame ne.

»To si lahko predstavljam, ja.» Nič nenavadnega. Še.

» Kadar sta starša otroka varuha, otrok podeduje gene obeh in mu je usojeno postati eden izmed najboljših, če se primerno izuči. Lahko postane tudi vodja.« Sklepam, da ni prav veliko čistokrvnih varuhov.

» No, tudi osebe s črnim polmesecem lahko imajo potomce, seveda dokler so žive in uradno z obredom ne prestopijo k sencam.» Tiho reče in sledi mojemu odzivu.

»Kaj?!« Presenečeno vzkliknem. Najprej sem imela v mislih, da je to nedopustno. Pri tem sem pozabila nase. To sem vendar jaz. Si predstavljam življenje brez … otrok?

» Ja, na srečo ne z ljudmi. Obstaja neka genetska zadeva, ne vprašaj me kaj, ki jim to preprečuje. Lahko se z njimi pozabavajo, jih izkoristijo, mučijo, ubijejo … Vse to. Le otrok ne morejo imeti. » Umirjeno reče, kot da je to nekaj povsem vsakdanjega.

»Oh.« Okej. Mislim, da ne bo sledilo kaj dobrega.

» Lahko se razmnožujejo z varuhi ali pa osebami z isto magijo. Tu obstaja strogo pravilo, ki se ga mi držimo. Prepovedano je, da se varuh ali povezanec (to je novinec, oseba, ki še ni varuh) kakorkoli zapleta s sovražniki. Skratka, mi jih ubijamo. Se ne zaljubljamo vanje. Ne spimo z njimi. Ali še hujše, imamo njihove otroke.« Za šalo mi požuga s prstom, češ, naj ti ne pade na pamet.
20. avgust 2019
neext
21. avgust 2019
neext
21. avgust 2019
Next je tu. P.S.: Kakšno mnenje?

Namrščim se, tole mi ne gre v račun. Zavzamem položaj za obrambo in ga prezirljivo gledam. » Kaj za vraga naj bi tole pomenilo? S sovražniki? Od kdaj imate vse osebe s črnim polmescem za sovražnike? Sem torej to tudi jaz?! Če seveda nisi pozabil, kaj mi je namenjeno?« S pogledom jezno ošvrknem svojo ramo, kjer je skrito znamenje.

Približa se mi in v obrambi dvigne roke pred seboj v znak opravičevanja. »Oprosti, poslušaj. Bom pojasnil. Ločimo dve vrsti oseb s tem znamenjem. Prvo sva že obravnavala, to so posamezniki, rojeni med navadnimi ljudmi. Druga so osebe, ki se potomci staršev s črnima polmesecema. Vas se da z ustreznim urjenjem spreobrniti na dobro stran. Najprej ste novinci, potem pa postanete varuhi oz. bojevniki in branite ljudi pred sencami. Za vedno.«

» Se druge vrste ne da kako preobrniti?« Zdi se skoraj prelepo, da bi bilo res. Svet magije, kjer vlada sožitje. Vsi se brigajo zase in so na dobri strani. Bog, tole bi prav prišlo že v svetu ljudi. Ah, kaj moreš, barabe pač obstajajo.

Pripoveduje dalje. »Ne. Otroci, ki se rodijo staršema s črnim polmesecem, so obsojeni na pogubo. Na večno tavanje v temi. Njim ne moremo »pomagati«. Takšni posamezniki so 2x močnejši od tistih, ki jim je usoda namenila takšno znamenje (npr. od tebe). So izjemno redki, če sploh preživijo. Njihove matere poroda ne preživijo, ker jih otrok dobesedno uniči. Izčrpa vso energijo, raztrga od znotraj in preprosto umrejo. Matere se žrtvujejo in na svet prinesejo otroka, ki je pol človek in pol stvor. Iznakažen za celo življenje. A če preživi, so mu tudi najboljši varuhi med nami težko kos.«

»Kdo jim je potem kos?« Sem radovedna, zagotovo obstaja nekdo. Ne da se mi več stati, zato se umaknem v kot sobe in se naslonim na zid. Ne vem, kam naj grem z rokami, zato jih spravim v žep trenirke. On pa zopet zasede svoj položaj ob mizi.

Navihano reče.» Prerokbe pravijo, da se bo nekoč rodil posameznik s tako izjemno močjo, ki jim bo kos. Ki bo pokončal vladarja teme in skupaj z njim vse sence, a da bi to storil, mu bo usojeno umreti. Prazne marnje, če vprašaš mene. Nikoli nisem zares verjel v ta hokuspokus.«

Zasmejem se. Tudi jaz ne verjamem tem bedarijam o vedeževanju, jasnovidnosti in podobno. Nadaljuje. »Kot veš je rojenih senc malo, zato njihov vladar z velikim užitkom ustvarja nove. Zapeljuje novinke in novince, ki jim obljublja vse mogoče, če se mu prostovoljno pridružijo. Varuhe ubija ali pa jih z mučenjem pripravi do spreobrnitve. Ustvarja mogočno vojsko

Spomnim se, da sem ga že prej hotela nekaj vprašati. » Povej mi, kaj se zgodi, če varuhi prekršijo tisto pravilo z nekom, ki »pripada« temi?«

Brezbrižno odgovori. »Varuhi že na daleč vidimo, kdo je takšen. Vsak ima moč, da vidi avro, ki obdaja človeka. Oni imajo čisto specifično. Če vseeno narediš to, si izdajalec. Vzeli ti bodo vse spomine, magijo in te izgnali med ljudi. Za vedno. Tam boš hrana za sence. Če je kršitev hujša (npr. da si drzneš imeti otroka) te doleti smrtna kazen
24. avgust 2019
tole je prfekcijaaa, pa ti tok dobr piss, res perfect....pac jz sm nad to zgodbo res navdusena in se en velk neeeext
24. avgust 2019
Next
25. avgust 2019
HanaS Hvala za tvoj komentar in da še nisi obupala nad mano in zgodbico. Neveš koliko mi to pomeni.

An Unicorn tudi tebi hvala, ker spremljaš.
26. avgust 2019
ni zakej pac res je ful dobr piss, pa se ideja zgodbe mi resss ful usec
26. avgust 2019
Čarobne moči varuhov me vedno znova in znova fascinirajo. A vseeno si ne morem kaj, da ne bi zgroženo protestirala. Kar zmrazi me, ko pomislim na smrt, ki čaka na kršitelje. Je pravična? Smrt, ki čaka nedolžne otroke. To ni prav. » Kako, prosim?! Smrtna kazen? Z otrokom vred?« Prestopi se, v njegovem glasu je zaznati nekaj nestrpnosti. Pride do mesta, kjer se naslanjam na steno in se ustavi. Veliko preblizu, kot ustreza meni. Kaj morem, še vedno obožujem svoj osebni prostor. Strahoma ga pogledam. Njegove oči vrtajo vame na način, ki mi ne ustreza. Opozarja me. Napake niso dopustne, vsaj ta ne.

Njegove besede so namenjene neposredno meni. Niso le razlaga. Misli, da bom to storila? »Glej. Tega ne smeš. In pika. Otroka odvzamejo materi in ga pustijo na kakšnem odročnem mestu, npr. v gozdovih, da ga vzamejo sence. Končano. Ženske z napojem resnice prisilijo, da pred vso skupnostjo povedo resnico. Nato jih ubijejo na zelo boleč način pred vsemi varuhi v poduk drugim, kaj se zgodi z izdajalci. Moškega čaka isto, če se izve, da si je drznil imeti afero ali otroke z ženskami druge strani

Presneto, nehaj že tako strmeti vame. Saj dojamem. To je kruto. Ne najdem druge besede. Nočem si niti predstavljati. Slabo mi je. »Sence otroka pokončajo?« Tiho vprašam in nestrpno pričakujem odgovor. Odmakne se in se zastrmi skozi moje okno. S pogledom tam nekje zunaj mi zamišljeno odvrne. »Po vsej verjetnosti. Do zdaj se še nobeden ni vrnil živ. Svežemu mesu se pač ne odrečejo, še posebno, če sam zatava med njih.»

»Zakaj potemtakem ne kaznujejo staršev, otroke pa pustijo odraščati med varuhi? Oni niso ničesar krivi. Le nedolžna bitjeca, ki so nemočna.« Smilijo se mi. Zakaj takšno sovraštvo do njih? »O tem nikoli nisem tako podrobno razmišljal. Sklepam, da zato, ker starši prelomijo pravilo. Takšni otroci so mešanci, ne spadajo med nas. Naš zakon to prepoveduje, zato se jih znebijo.«

»Se rodijo s črnim polmesecem?« Zamaknjeno vprašam in si mislim, da bi v primeru zvezde lahko živeli med varuhi. Skomigne z rameni, še vedno gleda nekam ven. Opazim, da je njegova drža nekam napeta.

»Nevem. Jaz nisem še nikoli videl njihovega znamenja. Verjetno že? Morda prevlada črni polmesec, ki je teoretično gledano močnejša magija. To zagotovo vedo samo glavni izmed varuhov. Okoli se sicer govori, da takšni otroci ne morejo nikoli postati pravi varuhi, ker se jim znamenje ne spremeni v naše, obreda senc pa baje tudi ne preživijo. Kdo bi vedel, kaj je tukaj res in kaj ne? Morda ga, pa mi tega ne vemo.«

Njihov zakon mi sploh ni všeč. Verjetno imajo milijon pravil, ki se jih moraš držati do potankosti, če ne te vržejo ven. Dobesedno. Tukaj bo treba narediti kakšno reformo, ker je totalno zastarel. Uprem se.» Vseeno to ni dovolj dober razlog za to, da nedolžne otroke ogrožate in dobesedno pošljete v smrt. Vaš zakon gor ali dol.«

S tem ponovno pridobim njegovo pozornost. Zdi se malce presenečen, ko odgovori. » Zakon je za varuhe svet. Treba je upoštevati pravila. Živimo v svetu, kjer je nevarnost vedno na preži. Jaz upoštevam pravila, pa se še vedno zgodi, da pogosto zrem smrti v obraz. Vsak dan je novo tveganje. Zato menim, da nekakšna pravica mora biti. Izdajalci v naših vrstah pomeni isto kot, če se enostavno predamo brez boja in pustimo, da nas pobijejo ter zavladajo svetu. Bi to rada?«

Utihne in preučuje moj obraz. »Seveda nočem tega.« Nisem mislila tako. Opravičujoče se zazrem vanj. »Torej. To je le eno izmed najpomembnejših pravil, ki jih boš spoznala pri tem »uvajanju«. Zato ti predlagam, da si ga zapolniš za vedno. Kot Abecedo.« Reče z nekakšno ostrino v njegovem glasu.

»Da, gospod!« Mu salutiram in se nasmehnem. » To nekako sprosti napeto vzdušje med nama. Malo tišje dodam» Jaz predlagam tebi, da mi nekam napišeš vsa pravila, da jih le ne bom prekršila.« Pomežiknem mu. Seveda jih ne bi, pa vseeno. Nasmehne se. »Jih dobiš. Ni problema.« V mislih se mi že prikaže zdelana zajetna bukvica s 1000 stranmi in pravili. Ah, kaj mi je bilo tega treba.
29. avgust 2019
neext
29. avgust 2019
Next
29. avgust 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg