Forum je zaradi pomanjkanja interesa uporabnikov ukinjen in bo kmalu izbrisan.
I. Nepoimenovano poglavje-nimam ideje, ampak hočem pisati.
Sprašujem se, kaj pravzaprav hočem postati. Vse knjige in filmi govorijo o prekletih sanjah. Kaj pa če jih nimaš? Potem se pravgotovo vsak dan sprašuješ isto kot jaz. Bedno je.
Imam še točno pet mesecev in ednajst dni, da se odločim za srednjo šolo, ampak moja glava je vedno znova prazna.
Predšolska vzgoja, splošna gimnazija, arhitektura, kozmetika? Kaj pa vem. Naj preprosto neham misliti na to?
Ljudje imamo že vsega 'polno rit'. Ne vemo s kakšnim namenom živimo, zakaj delamo? Gremo v neznano. Posnemamo ostale. In vedno huje postaja.
Otroci smo postali otroci socialnih omrežij. Otroci, ki si punce in fante izbiramo preko neta. Vse razberemo iz preproste slike človeka. Ponavadi naletimo na punco, ki nosi na sebi tono make-upa. Socialna omrežja so postala oglasne deske ljudi, deske laži. Na teh deskah je vedno več samovšečnosti in zaprtosti. Socialna omrežja so postala odsev večih obrazov. Mi izbiramo med njimi in nismo to kar pravzaprav smo.
O tem razmišljam vedno več. Poslušam rock glasbo in si želim nazaj v zlata osemdeseta, ko so ljudje znali spregovoriti drug z drugim. Ampak današnja mladina nabija 'popovski drek' kakor temu pravim jaz. Ampak poleg 'popovskega dreka' ne bom pozabila na fante, ki zijajo v Severinino rit in poslušajo balkan. Ogabno.
Vem da vam govorim litanije, ki vas sploh ne zanimajo, ampak vem, da je to resnica. Bolje se vam bi zdelo, če bi končno povedala svoje ime in vam začela nakladati z najstniško romantiko. Ampak tukaj ni važno moje ime, ampak osebnost. Osebnost iz katere preberete mene. In ta 'mene' sem jaz, ime.
Sprašujem se, kaj pravzaprav hočem postati. Vse knjige in filmi govorijo o prekletih sanjah. Kaj pa če jih nimaš? Potem se pravgotovo vsak dan sprašuješ isto kot jaz. Bedno je.
Imam še točno pet mesecev in ednajst dni, da se odločim za srednjo šolo, ampak moja glava je vedno znova prazna.
Predšolska vzgoja, splošna gimnazija, arhitektura, kozmetika? Kaj pa vem. Naj preprosto neham misliti na to?
Ljudje imamo že vsega 'polno rit'. Ne vemo s kakšnim namenom živimo, zakaj delamo? Gremo v neznano. Posnemamo ostale. In vedno huje postaja.
Otroci smo postali otroci socialnih omrežij. Otroci, ki si punce in fante izbiramo preko neta. Vse razberemo iz preproste slike človeka. Ponavadi naletimo na punco, ki nosi na sebi tono make-upa. Socialna omrežja so postala oglasne deske ljudi, deske laži. Na teh deskah je vedno več samovšečnosti in zaprtosti. Socialna omrežja so postala odsev večih obrazov. Mi izbiramo med njimi in nismo to kar pravzaprav smo.
O tem razmišljam vedno več. Poslušam rock glasbo in si želim nazaj v zlata osemdeseta, ko so ljudje znali spregovoriti drug z drugim. Ampak današnja mladina nabija 'popovski drek' kakor temu pravim jaz. Ampak poleg 'popovskega dreka' ne bom pozabila na fante, ki zijajo v Severinino rit in poslušajo balkan. Ogabno.
Vem da vam govorim litanije, ki vas sploh ne zanimajo, ampak vem, da je to resnica. Bolje se vam bi zdelo, če bi končno povedala svoje ime in vam začela nakladati z najstniško romantiko. Ampak tukaj ni važno moje ime, ampak osebnost. Osebnost iz katere preberete mene. In ta 'mene' sem jaz, ime.
09. oktober 2015
u192373
Not bad 
Next.
Next.
09. oktober 2015
II. Ogledalo
Suha, debela, ploščata... Vsi se trudijo govoriti o človekovi zunanjosti. Nihče ne opazi srca. Vsi imajo radi 'prsate' punce. Nekaterih se ne opazi, druge izstopajo.
Stopim pred ogledalo in svoj odsev ogledujem iz vseh možnih kotov. Nisem zadovoljna. Ljudje imajo vedno komentarje glede moje zunanjosti. Sprijaznim se in ponovno stopim pred ogledalo. Sama sebi povem, da sem lepa. Sama sebi povem, da so lepi vsi. Zadovoljna sem sama s sabo. Ampak če bi tako mislili vsi, bi bil svet lepši. Takrat tudi Hitler ne bi delal razlik med ljudmi in jih pobijal zaradi njihove zunanjosti, kulture, rase, pripadnosti... Ampak v svetu je pač tako, zato se je potrebno prilagajati.
Bližali so se vedno hladnejši dnevi. Dnevi ko mi vreme ne diši najbolje. Na svoja ogromna stopala sem poveznila črne škornčke. Zunaj je zaradi megle rahlo rosilo, ampak dežnika nisem potrebovala. Podala sem se v gozd da si zbistrim misli. Šola že postaja vedno bolj napeta, zato vedno več časa preživim za knjigami. Ne maram se učiti, ampak zelo me boli če dobim kakšno oceno, ki ni ravno odlična.
Hodila sem po mokrem mahu in poslušala kapljice dežja, ki so padale na liste mogočnih bukev. Kmalu so velike bukve zamenjale drobne travice na že skoraj popasenem pašniku. Tu se je paslo kakšnih ducat krav. Čeprav sem imela rada živali sem se krav malce bala. Nisem se jim ravno rada približevala, saj menim da jim pač ne moraš videti v glavo. Za trenutek sem zastala, jih opazovala ter poslušala njihovo hlastno prežvekovanje. Opazila sem, da imajo tudi krave 'vodjo'. Ta vodja prežvekuje le najboljšo travo in ima močno ogrodje vključno z njenimi velikimi rogovi.
Tako sem začela teh ducat krav primerjati z našim razredom. Gotovo se vam zdi malce smešno, ampak priznajte da nisem edina, ki včasih premišljuje čudne stvari.
Ugotovila sem, da so v našem razredu tudi vodje, kot so Kristina in Marko. Oba vodita svoj klan, ampak jaz sem v tem primeru razred zase. Nikoli se ne vključujem v njihove skupinske prepire. Vedno sem se raje družila z lanskim devetim, ampak kaj ko so že vsi v srednjih šolah. V našem razredu nekako ne najdem svoje družbe. Vsi so nekako pretemparamentni zame. Zato raje sedim v prvi klopi in poslušam razlago učitelja. Tako za njih veljam za 'piflarko brez očal'.
Ampak v našem razredu nisem tarča na katero se vsi spravijo. V bistvu me na srečo sploh nihče ne opazi. Vsi se spravijo na Patrika, ki je nekoliko močnejše postave in na Miho, ki ga z lahkoto spravijo v jok. Revež je že ves psihično uničen in strah ga je, da bi jih zašpecal učiteljem. Takoj bi vedel, da se mu ne bi godilo dobro.
Enkrat jih je sicer že zašpecal, ampak kaj ko so ga po pouku začeli obmetavati s peskom.
Dejstvo je, da je naš deveti razred prava katastrofa in težko bi se dalo kaj spremeniti.
Suha, debela, ploščata... Vsi se trudijo govoriti o človekovi zunanjosti. Nihče ne opazi srca. Vsi imajo radi 'prsate' punce. Nekaterih se ne opazi, druge izstopajo.
Stopim pred ogledalo in svoj odsev ogledujem iz vseh možnih kotov. Nisem zadovoljna. Ljudje imajo vedno komentarje glede moje zunanjosti. Sprijaznim se in ponovno stopim pred ogledalo. Sama sebi povem, da sem lepa. Sama sebi povem, da so lepi vsi. Zadovoljna sem sama s sabo. Ampak če bi tako mislili vsi, bi bil svet lepši. Takrat tudi Hitler ne bi delal razlik med ljudmi in jih pobijal zaradi njihove zunanjosti, kulture, rase, pripadnosti... Ampak v svetu je pač tako, zato se je potrebno prilagajati.
Bližali so se vedno hladnejši dnevi. Dnevi ko mi vreme ne diši najbolje. Na svoja ogromna stopala sem poveznila črne škornčke. Zunaj je zaradi megle rahlo rosilo, ampak dežnika nisem potrebovala. Podala sem se v gozd da si zbistrim misli. Šola že postaja vedno bolj napeta, zato vedno več časa preživim za knjigami. Ne maram se učiti, ampak zelo me boli če dobim kakšno oceno, ki ni ravno odlična.
Hodila sem po mokrem mahu in poslušala kapljice dežja, ki so padale na liste mogočnih bukev. Kmalu so velike bukve zamenjale drobne travice na že skoraj popasenem pašniku. Tu se je paslo kakšnih ducat krav. Čeprav sem imela rada živali sem se krav malce bala. Nisem se jim ravno rada približevala, saj menim da jim pač ne moraš videti v glavo. Za trenutek sem zastala, jih opazovala ter poslušala njihovo hlastno prežvekovanje. Opazila sem, da imajo tudi krave 'vodjo'. Ta vodja prežvekuje le najboljšo travo in ima močno ogrodje vključno z njenimi velikimi rogovi.
Tako sem začela teh ducat krav primerjati z našim razredom. Gotovo se vam zdi malce smešno, ampak priznajte da nisem edina, ki včasih premišljuje čudne stvari.
Ugotovila sem, da so v našem razredu tudi vodje, kot so Kristina in Marko. Oba vodita svoj klan, ampak jaz sem v tem primeru razred zase. Nikoli se ne vključujem v njihove skupinske prepire. Vedno sem se raje družila z lanskim devetim, ampak kaj ko so že vsi v srednjih šolah. V našem razredu nekako ne najdem svoje družbe. Vsi so nekako pretemparamentni zame. Zato raje sedim v prvi klopi in poslušam razlago učitelja. Tako za njih veljam za 'piflarko brez očal'.
Ampak v našem razredu nisem tarča na katero se vsi spravijo. V bistvu me na srečo sploh nihče ne opazi. Vsi se spravijo na Patrika, ki je nekoliko močnejše postave in na Miho, ki ga z lahkoto spravijo v jok. Revež je že ves psihično uničen in strah ga je, da bi jih zašpecal učiteljem. Takoj bi vedel, da se mu ne bi godilo dobro.
Enkrat jih je sicer že zašpecal, ampak kaj ko so ga po pouku začeli obmetavati s peskom.
Dejstvo je, da je naš deveti razred prava katastrofa in težko bi se dalo kaj spremeniti.
11. oktober 2015