UKRADENO SRCE
Potovala sva brez prestanka.
Vse dokler nisva prispela v manjše italijansko mestece, telefona ni izpustil iz rok.
Urejal je še neke službene zadeve
in le redko kdaj sva uspela spregovoriti. V njegovi neposredni bližini mi je
srce močno poskakovalo poprstnem košu, kot bi hotelo pobegniti stran od tu.
Neopisljivo je bilo, kako me je ta moški vznemirjal. Občasno sva se spogledala.
Vrnila sem mu sramežljiv nasmešek in se pretvarjala, da tudi jaz urejam neke službene zadeve.
Karkoli že. Spoznala sva se pred petimi urami, ko me je šef presenetil z novico,
da se bom morala znajti na službenem potovanju, tokrat v vlogi nove tajnice gospoda direktorja.
Madona, mi ni moral tega sporočiti kak večer prej?
Kar je bilo najhuje pri tem, niti sanjalo se mi ni kdo je
direktor podjetja in za kaj točno gre. Vse, kar sem vedela je bilo to,
da nujno potrebuje nadomestilo.
Še preden bi uspela dojeti, da bom morala nekaj ur
preživeti na letalu, sem naredila nekaj zelo trapastega. Čeprav sem se sprva pregovarjala in si poskusila namisliti čim boljši razlog, da mi ne bi bilo
potrebno čez vikend na službeno potovanje, sem na koncu privolila.
In ne, nikakor me ni prepričal z denarjem.

31. avgust 2018
Next
31. avgust 2018
Neext
31. avgust 2018
Next
01. september 2018
Next
02. september 2018
1. POGLAVJE
_________________________

Kraj, kamor sem odpotovala zaradi službenih obveznosti, je bil tistega
jutra odet v puste barve,ozračje pa je bilo prežeto s svincem. Izgledalo je približn
o tako kot bi se tukaj zgodilo nekaj res strašnega kot na primer jederska nesreča ali
pa kaj hujega.

Ko smo se približevali mestu, sem hitro opazila, da je gosta megla, ki
se je razpostrila po dolini,skrivala še nekaj. Pogled na odprto morje.
Upala sem, da ne gre za industrijsko mesto, čeprav so moje oči
na poti ujele vse značilnosti, ki pričajo o tem.

Kakorkoli.

Nisem imela veliko časa, da bi se ozirala po mestu.
Zbrano sem sledila službenemu agentu in njegovemu nosaču.
Tisti mladi direktor se ni niti enkrat ni zmenil zame. Pogovor je raje načel
z nosačem, mene pa pustil, nekje zadaj z vso tisto prtljago. Niti na pamet jima
ni prišlo, da bi kdo od niju poprijel za kovčke in mi pomagala. Sramotno je,
da se mora ženska skozi množico ljudi prerivati s kovčkim,
medtem ko se dva moška pred njo niti ne zmenita, če jima še sploh
sledi. Prepričana sem, da ne bi niti opazila.

Med potjo sem v mislih preklevala vso kilometrino in zakaj hudiča
me me šef sploh poslal sem. Prijelo me je že, da bi iz žepa potegnila
telefon in ga poklicala, vendar ko sem v tistem trenutku potipala v žep,
mojega telefona ni bilo tam!
13. avgust 2019
neeext! super je
13. avgust 2019
Next
13. avgust 2019
Our writers generate to eliminate any mistakes that could still be present in your paper to present you with the best <a href="https://researchpapers247.com/"> Cheap Custom Essay Papers</a> providing the most value for your money. The <a href="https://researchpapers247.com/"> Custom Research Paper Writing Services</a> you receive come along with a plagiarism report for verification that our work is totally authentic and original.
14. avgust 2019
Hvala za vse nexte nadaljevanje pride kmalu
16. avgust 2019
Oh, všeč mi je, ker je na nek način preprosto, na drugi strani pa elegantno napisano. Zelo lepo se bere in bralec se v hipu poveže z glavno osebo.
V pričakovanju nadaljevanja~
Next
17. avgust 2019
neext
17. avgust 2019
2. POGLAVJE
___________________________________

Torbico odložim na prvo klopco, ki se mi naslika med potjo. Brez obotavanja začnem brskati po njej, v upanju, da se telefon skriva nekje tukaj. Prešine me misel, da bi ga lahko pustila na letalu. Skoraj malo nemogoče se mi zdi, da bi ga lahko pozabila na letalu, ampak se iskreno ne moram spovniti prav ničesar. Torej, potem mora biti nekje tukaj!
"Dajmo, male sive celice. "si v mislim prigovarjam, medtem ko me upanje, da sem telefon dala v torbico počasi zapušča.Pogled se mi ustavi pri potovalkah.
O moj bog! Če ni v žepu, če ni v torbici... ga nisem iz rok spustila na letalu!?
"Hej, nazaj moramo!" pretreseno zakljičem, ko se soočim z dejstvom, da je telefon resnično izgubljen. Toda pogled se mi zmrači, ko opazim, da sem sedaj izgubila še samo sebe. Kje sta nosač in tisti trapasti direktor?
Vzela ju je megla. Odlično. Pred sabo ne vidim ničesar, razen množico ljudi, ki se skozi ozke ulice preriva mimo drug drugega.
Prekleto, moram ju najti. Pograbim torbico in kavča ter se brez premisleka poženem v dir. Seveda me pri tem ovirata vsa ta prtljaga in ne, ni mi bilo lahko. Čeprav mi je nagon pravil, da ju moram najti, so se mi po glavi podile misli, da je to skoraj nemogoče. Mesta nisem poznala. Nisem vedela kam, saj mi je to onemogočila megla, da pred sabo nisem videla skoraj ničesar. Čedalje bolj sem bila prepričana, da sem izgubljena. Zdaj niti ne vem več, iz katere smeri je letališče. Odlično. Kot da ne bi morala dneva začeti še slabše.

Ustavim se za vogalom neke visoke zgradbe. Priznam, da po triminutnem teku pošteno zadihala. Ne spovnim se, kdaj bi za kom tako tekla. S kratka moje pljuče bo vsak čas razneslo, če še naredim samo korak. Čutim, kako bolehajo, ko se borijo, da bi prišle do čistega zraka, ampak to je skoraj ne mogoče. Nahajam se v mestu natrpanih s industrijskimi tovarnami. In že ko sem prišla sem, mi je takoj postalo jasno, da me niso pripeljali na romantično potovanje, ampak na nek bedast kraj. Da slučajno ne bi prevč upostila, ko bom prišla nazaj. Ne moram vrjeti, da sploh razmišljam o tem, da bom prišla kdaj nazaj, ko pa sem se izgubila. Če sem se pred nekaj minutami tolažila, da bom počakala tukaj, dokler megla ne bo izginila, mi je zdal padlo na pamet, da se to nikoli ne bo zgodilo, ker me v resnici obdaja smog.

Počutim se ujeta. Ujeta v industrijskem mestu, za katerega niti ne vem kako se mu reče. Če bi hotela zdaj nekomu pojasniti situacijo, niti ne vem, s kom sem prišla in zakaj.
19. avgust 2019
Neeeeeeeeeeeeeext
19. avgust 2019
Strašljivo. Sicer imam kar dobro predstavo o prostoru, ampak če bi se takole izgubila kot ona, bi ke bilo na smrt strah.
Next
19. avgust 2019
Next
19. avgust 2019
Next
19. avgust 2019
Next
19. avgust 2019
Hvala za branje, nepopisno je koliko mi to pomeni. Vesela sem tudi tvojega odziva Pobegli poran. Ja, res je mogoče malo srhljivo. Ko takole berem še enkrat me po telesu strese mrzlica in kar malo se zamislim, da sm tole napisala jaz. Kakorkoli. Uživajte v branju. Lahko vam skoraj obljubim, da bo v mesto posijalo tudi nekaj sonca.
20. avgust 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg