-DEVETINDVAJSETO POGLAVJE-

TOR


Na sebi sem čutil njen pogled. Kako me je spravljala ob živce. Zaželel sem si, da bi že enkrat zinila tisto, kar jo je tako blazno motilo. Grozljivi srd, ki sem ga občutil, je prestrašil še mene.
Končno je odprla usta in avtomatično sem močneje poprijel za volanom, da ta v jezi ne bi ušel izpod mojega nadzora.

»Tor, mislim, da je nekdo zadaj,« je previdno hkrati povedala in vprašala. Bil je namig, naj obrnem avto in naj se vrnem po človeka, ki sta na dolgi ulici manjšega naselja, ki je vodilo v mesto, zdivjala za našim avtomobilom. Bilo je očitno, da sta si želela pomoči in predvsem prevoza. Tudi prostora smo imeli dovolj, čeprav je bila Nan maloprej zleknjena preko celotne površine zadnjih sedežev, Gizmo pa se je temu primerno presedel spredaj. Kljub temu sem strmel naprej, nemeneč se za prošnjo. Poskusil sem se osredotočiti na videz ceste, na bele črte, ki so ločile desni pas od levega, in na prometne znake, ki me za razliko od preteklih mesecev, ko sem vedno ves pozoren sedel za volan, niso narekovali, kako naj vozim.

Nan je hotela še enkrat spregovoriti. Čutil sem njeno sapo na vratu, ko je kot riba na široko razprla usta. Vendar tokrat ni rekla ničesar. Vedno glasna Nan ni hotela ničesar pripomniti. Očitno so jo prvič v življenju prestrašile moje v črto sklenjene obrvi.

Verjetno sta si z mojim najboljšim prijateljem izmenjala pomenljiv pogled, naslednji je namreč spregovoril prav on.

»Tor, nismo še tako daleč. Lahko obrnemo. Vzelo nam bo manj kot minuto …« me je poskušal prepričati.

Spet sem bil tiho, namenil mu nisem niti besede. Minil je trenutek ali dva, morda cela večnost, ko me je prijateljsko stisnil za ramo. »Tor, prosim.«

Njegova prošnja je razplamtela srd, ki je tičal v meni, da sem postal ves zaripel v obraz.
»Ne. Ne bomo obrnili. Premalo časa imamo.« Nagonsko sem pogledal na uro gnusnega videza, ki jo je Nan ukradla v eni izmed zlatarn. Vsak premik sekundnega kazalca me je zbodel v prsi kakor oster nož. Nismo si smeli privoščiti ustavljanja. Kdo ve, morda bo ravno minuta odločilna, da najdem Satiro.

Kljub temu ni odnehal. Vedel sem, kaj bo sledilo.

»Tisto punco smo kar pustili tam, da je izkrvavela sredi travnika. Ne naredimo še enkrat enake napake. Videl sem, kako te je prizadelo, pa če si se to še tako trudil skriti. Celo življenje ti bo žal za to.«

»Tista punca bi bila kmalu mrtva, Gizmo. Njenega trupla nismo mogli voziti naokoli. In ostalo mi je samo še nekaj pičlih ur življenja. Dvomim, da mi bo v grobu kaj žal za tole.«
Besede so ga prizadele, jaz pa sem ostal hladen. Kaj hladen, moj obraz, moja telesna govorica in moje besede … vse je bilo že ledeno.

»Tista človeka pa sta živa. Tor, ne bom prenesel, če še nekoga pustimo zadaj. Prosim, obrni. Obljubim ti, da tega ne boš obžaloval. Če tega nočeš storiti ti, prizanesi vsaj nama z Nan.«
Gizmova dobrota me je spravila v smeh. Nismo vedeli, kdo sta bila človeka, bili sta zgolj nejasni podobi, mimo katerih smo se peljali. Lahko bi bila kdorkoli, lahko blazneža, ki bi nas zmetala iz vozila in si ga prilastila zase, ali popolnoma nedolžni duši, ki bi kljub dobremu srcu ovirali našo pot. Pripravljen sem bil tvegati življenja tisočih, če bi lahko s tem pravi čas prišel do Satire.
»Povedal sem svoje, Gizmo. Zdaj pa se usedi nazaj. Ko prispemo na cilj, boš ugotovil, kako prav sem imel. Ni več daleč, ampak vseeno je dovolj, da se ne moremo vrniti po njiju, kdorkoli že sta,« sem bil odločen.

Na videz vedno umirjen Gizmo se je takrat postavil pokonci, kolikor je bilo to v terenskem vozilu mogoče. Obrnil se je k meni, da je njegova ogromna postava name metala senco. Za hip sem se počutil še manjšega kot navadno, že tako sem bil drobne postave. Strmel je vame. Zdelo se je, da vidi skozme.

»Lahko za trenutek ne misliš samo nase? Največji kreten si, kar sem jih srečal.«

»Ponovi, če si upaš,« sem mu po otroško zabrusil še s tisto nekaj poguma in odločnosti, ki sem ju premogel.

»Pravim, da pod soncem ni bolj sebičnega človeka. Najprej ti ni mar za Satiro, komaj ji nameniš drobec pozornosti, potem pa je napovedan konec sveta in Tor se spremeni v tragičnega junaka. Bi rad vedel zakaj? Morda pa si ugotovil že sam, da je Satira edino, kar ti je ostalo. Prav imaš, res je. Edina je, ki te bo ljubila neglede na vse, kaj boš storil, njej in drugim. Ne zaslužiš si je. Prav tako ti ni mar, če nedolžen človek umre pred tvojimi očmi, važno da si ti živ in zdrav, važno da ti prideš na svoj cilj. Morda sem se vsa leta to trudil spregledati, kajti verjel sem, da je vse skupaj le maska in da imaš nekaj srca. Ampak zdaj vidim, da je tam samo ogromna kamnita skala. Satira morda ima toliko potrpljenja s tabo, ampak midva z Nan sva ga pravkar izgubila.«

Razklalo me je na pol. Ustavil sem.

»Se me hočeš znebiti? Zdaj je pravi čas. Skidaj se ven.«

»To bi moral narediti že prej.« Njegov glas je bil tako resen, da me je zmrazilo.

»Poberi se že iz klinčevega avta!« sem mu zavpil v obraz.

Zasmejal se je s strašljivim tonom, v katerem je bilo kup obupa, razočaranja in jeze.

»Ne rabim tvojega ukaza. Odhajam prostovoljno.«

Pobasal je svoje stvari in si nahrbtnik vrgel čez ramo. Odprl je vrata in z enim skokom izstopil.

Od zadaj se je oglasila Nan. V njenem glasu je bilo mogoče začutiti razočaran prizvok.

»Vzamem nazaj tisto v letalu. Res si cepec.«

Izstopila je še ona in glasno zaloputnila z vrati.
__________________________________

Senca, takole, bila sem pridna in predelala en kup zgodovine, zdajle se pa matram še z zadnjimi plani za danes (Ukradeno svetlobo) preden se uležem v posteljo. Prav čutim bacile na sebi. Ampak no, na srečo lahko berem Svet št. 2 tudi če me bolita grlo in glava :3 (kako se smilim sama sebi, me je kar sram). Pričakuj moj odziv v najkrajšem možnem času.

In Ema, hvala za branje
18. januar 2019
Neeext
18. januar 2019
oooo fuk kak lepo pises jas sm tvoj najvecji fan me lahk naucis tak pisat kot ti wow
18. januar 2019
Nuu, so much drama!
Also, jaz bi mu že zdavnej zategnila ročno? Potem bi se bil pač prisiljen ustaviti, prepir gor ali dol, Satira bi medtem prišla že dovolj blizu, da bi jo nekdo prepoznal.
No, saj, zdaj ima verjetno čas, da pride bližje? Ali pa bo Tor samo pohodil gas in cepec peljal stran od cilja x) Kakšna ironija. In se strinjam, tole ravnanje je precej sebično, čeprav razumljivo. Moralne dileme, osebni motivi... Zanimiv psihološki konflikt.
Še sama nisem prav prepričana kaj bi v tovrstni situaciji naredila. Verjetno bi bila moja dejanja že prej drugačna, da se morda sploh ne bi znašla v takšni situaciji... Seveda bi bila, vzela bi našega slavnega terenca: Fiat Pando!

Joj, hitro se pocajtej! Jaz sem že zbolela oktobra, več si pa ne morem privoščiti! Sploh ne zdaj med izpitnim x)
(Razumem smiljenje samemu sebi, I probably still win. Že moja nova sošolka, vsakič, ko me slabo sliši, reče: "Kaj (spet) jamraš?")
Next
18. januar 2019
-TRIDESETO POGLAVJE-

TOR

Ko se je vozilo premikalo naprej, sta človeški podobi za njim postajali iz trenutka v trenutek bolj megleni in nejasni. Poleg tega je bil bolj intenziven tudi občutek, ki se je sprehodil preko mojega prsnega koša. Zdelo se mi je, da za sabo nisem pustil le prijateljev, temveč tudi del sebe. Nalašč sem se ozrl v vzvratno ogledalo. Videl sem ju, kako hodita v nasprotno smer, kako se vračata do tam, kjer smo opazili obupani človeški postavi. Zamislil sem si, kako se ustavita in se za hip uzreta v vozečega se terenca, ki se na videz počasi premika po cesti, čeprav divja stran z vso silo. Zamislil sem si, kako vsaj za kratek trenutek obžalujeta svojo odločitev in mi mahata ter vpijeta, naj se obrnem in naj ju vzamem nazaj.

Toda prizor je bil nasprotno od tistega, kar sem si želel. Prijatelja se nista niti ozrla. Hodila sta naprej, kot da ne bi obstajala, ne jaz ne črn terenec.

Name je legel bes, iskrena jeza, ki me je nagovorila, naj pospešim. Naredil sem oster ovinek levo in se držal poti. To cesto sem dobro poznal, zato nisem imel namena brati prometnih znakov, kaj šele voziti po pravilni strani ceste. Želel sem si le najhitreje priti do Satire.

Krčevito sem stiskal volan in spet pogledal v ogledalo. Izginila sta za mano. Ni ju bilo več mogoče videti.

»Pusti ju,« sem si rekel, »tako ali tako ti nista hotela zares pomagati.«

Na glas izgovorjene besede so me resda opogumile, pa vendar je bil velik del mene prepričan v to, da niso resnične.

Glavo sem nagnil v levo, nato desno in s tem pretegnil vrat. Za kratek trenutek sem jo zavrtel nazaj toliko, da sem lahko s pogledom oplazil zadnje sedeže, kjer je maloprej sproščeno poležavala Nan.

Na srednjem sedežu je bila nastavljena lično zavita čokolada. Videti je bila kot pravkar kupljena v trgovini. Presenečeno sem jo pogledal. Nan je rekla, da je pojedla prav vse. Upočasnil sem in si jo dovolil prijeti, cesta je bila namreč dovolj ravna (in predvsem prazna), da sem si lahko privoščil vožnjo z eno roko. Že naslednji hip sem se pobral nazaj in čokolado podržal pred svojim obrazom. Njen ovojni papir je bil svetlo modre barve, prelivajoč se v nežno belo barvo. Ime čokolade je bilo zlato obarvano. Da so ga oči še lažje ulovile in si ga vtisnile v spomin, so bile besede v naslovu še podčrtane in odebeljene.

Trajalo je, preden sem prepoznal podobnost. Bila je enaka čokolada kot tista, ki sem jo ponudil Nan, ko sva bila majhna in je v šoli jokala za očkom. Prepričan sem bil, da jih ne izdelujejo več.
Zdaj sem popolnoma ustavil in se skobacal iz avta ter se neodločeno prijel za glavo. Moje oči so bile tako solzne, da nisem več ločil dreves od hiš. Ni mi bilo do tega, da bi se zaradi joka s terencem zaletel v kaj, kar je ležalo ob cesti, pa naj je šlo za debel zid hiše ali za nedolžen prometni znak. Ustavil sem ob makadamski poti, ki je vodila v s hrasti posut hrib.

Nisem mogel verjeti, da sem ju pustil zadaj. Z nogo sem brcnil v pesek, razklan med Satiro in svojima prijateljema. Usedel sem se na tla in z roko zarisal v podlago ter vanjo zajel pesek. Prijateljstvo z njima je bilo izgubljeno skoraj tako naglo, kakor hitro je suh pesek med mojimi prsti spolzel na tla.

Nadme so se zgrnili oblaki, prej sončno nebo pa je za postalo sivkasto modro. Noge sem stisnil k prsim in s krožnimi gibi kazalca na kavbojke risal vzorce. Prvič nisem vedel, kaj storiti.

Vzel sem plastenko vode in se z njo polil po glavi, morda zato, da bi se osvežil, predvsem pa, ker nisem mogel razmišljati. Voda je s konic las kapljala na mojo majico.

Od nekdaj sem imel rad vodo. Zaupal sem morskim valovom, da me nosijo naokoli. Zdelo se mi je, da me vzamejo za svojega in da potujem z njimi. Vendar pa so zdaj valovi postajali vse večji. Divje so pljuskali ob moje telo, šumeče kričali in udarjali vame, kot bi se me poskušali znebiti. Nisem jim več zaupal, zato sem krilil z rokami, toda bolj kot sem se premikal, bolj so me vlekli v svojo notranjost. Utapljal sem se v njih.

Nisem vedel, koliko časa sem zdržal pod to vodo.

Naenkrat sem vstal iz valov in se pobral iz morja ter se namenil v pravo smer.

***

Ozrl sem se skozi okensko šipo, Nan pa je mirno stala na robu ceste s prekrižanimi rokami in nasmehom na ustih. Čim sem odprl avtomobilska vrata in stopil na asfaltirana tla pred dvorišče hiše z zelenkasto fasado in ljubkim ribnikom, me je pogledala v oči in rekla:

»Vedela sem, da se boš vrnil.«

Nisem se ji znal zahvaliti. Ko sem se vrnil po njiju, se mi je od srca odvalil kamen.

»Pripelji Gizma in ostale,« sem ji rekel, »čas je, da nadaljujemo pot.« Svoj nahrbtnik sem s sprednjih sedežev sprehodil do prtljažnika, da bi ga vrgel vanj in bi bilo v avtu več prostora, ko bo v njem sedelo več oseb. Presenetilo me je, da naokoli ni bilo videti Gizma in ostalih. Morda so se v hišo po nekaj hrane in vode, ki bi nam še kako koristila. Njena vrata so bila namreč odprta, da so v stanovanje pošiljali vedno toplejši poletni zrak.

Že sem hotel odpreti prtljažnik, ko se je pomaknila bližje k meni in mi iz rok vzela nahrbtnik.

»Nikamor se nam ne mudi.«

Zmedeno sem jo pogledal.

Z glavo se je obrnila k pragu hiše in rekla: »Nekoga sva našla.«

Še jaz sem s pogledom oplazil prag.

Stala je tam, vsa skuštrana, umazana od prsi in z debelo obvezo okoli kolena, vendar pa je bilo prvo, kar sem opazil, njen nasmeh.

Končno sem jo našel.
20. januar 2019
Uspelo jim je

Neext!
20. januar 2019
Of course he came back, baka...
So se mi osolzile oči, ampak dam zasluge Razvojni psihologiji (ter ostalim predmetom), ki je že do te mere načela moje psihično stanje (in fizično).
No saj, domnevam, da najhuje še ni mimo x)
Next
20. januar 2019
Nah, Senca, tudi če se ti niso zares, saj se niso niti meni :'D

Sicer pa te čaka samo še epilog
20. januar 2019
ZADNJA URA

EPILOG

TOR


Sprva se nisem mogel načuditi njeni podobi. Komaj sem ji sledil, ko je v naslednjih minutah kar govorila in govorila, jaz pa sem jo lahko le onemelo opazoval. Pripovedovala mi je, kako sta se z Eppelin vozili s kolesi, kako je njena mama padla in kako me je skoraj izgubila, pa ju je iz zagate rešila Eppelin z avtomobilom. Govorila je, kako sta srečali Gizma in Nan, ki ji je zagotovila, da se bom vrnil. Ujel sem le drobce njene pripovedi. Moje oči so begale od Satire pa do Nan in Gizma, ki se jima nisem znal zahvaliti drugače kot s pogledom.

»Ti je muca jezik popapala?« se je šalila Nan, jaz pa sem bil preutrujen in hkrati preveč navzet sreče, sreče, da bi ji odgovoril.

Čeprav smo se trudili obdržati nasmeh na obrazu, se ta tam ni obdržal dolgo. Nisem potreboval ure, vedel sem, da tečejo zadnje minute. Vsi smo preteči za vsako spremembo čutili bližajoči se konec.

Takrat sem jo prvič zares držal. Tam ni bilo nikogar, samo midva, ujeta v brezmejno svetlobo. Z glavo je bila naslonjena na moje prsi, jaz pa sem jo objemal s celim telesom. Njena dlan je počivala v moji. Bila je potna, morda zaradi vročine, morda zaradi strahu. Ni mi bilo mar za to, zato sem jo še močneje stisnil k sebi.

Poljubil sem jo na čelo in po licih so mi tekle solze. Spet sem jo poljubil, jo prosil, naj mi odpusti in spet jokal in jo spet poljubil in jo spet objel.

Nič ni rekla, morda preprosto ni našla besed. Le stala je tam in me objemala nazaj. Čeprav mi je s solzami močila majico, je bila videti pogumnejša kot kadarkoli prej.

Videl nisem ničesar drugega kot nje. Prisilil sem se, da sem zrl v njene oči, ko se je za drobec sekunde umaknila. Prestrašeno se je razgledala okoli sebe, pa vendar je bil to drugačen strah od tistega, s katerim se je spopadala včasih.

Prijel sem jo pod brado in njen obraz pomaknil bližje k sebi.

»Hej, ne boj se,« sem ji rekel.

»Mislim, da me na nek čuden način sploh ni strah in to me straši,« je zmedeno odvrnila.
Zasmejal sem se in jo potegnil bližje k sebi.
Minila je zadnja sekunda.
Nič se ni zgodilo.

_________________________________________________________________
ZAHVALA

Pisanje Ukradene svetlobe nikoli ne bi bilo nikoli isto, če ne bi bilo nekaterih prav posebnih oseb.
Najprej se zahvaljujem Nesert_Isheru (ki jo vsi bolje poznamo pod psevdonimom Serena) za neomajno podporo in obsežne komentarje objavljenih poglavij, ki so mi vsakič polepšali dan, vsake toliko pa me tudi prisilili v zardevanje. Prav tako hvala še eni zvesti bralki na Wattpadu, uporabnici nihttoday, za vsa ugibanja o nadaljevanju zgodbe in drugih teorijah, ki so mi dale misliti.

Hvala Juliji - Senci, ki je bila s to zgodbo že od njene prve objave, sicer pa že od davnega leta 2015 vedno najde čas zame in za besede, ki nastanejo pod mojim peresom. Res ti hvala, ker vedno iskreno pokomentiraš sleherno poglavje in me opozoriš na spregledane pomanjkljivosti. <3

Hvala še vsem drugim bralcem, ki ste si vzeli čas predvsem pa tistim, ki ste vztrajali do konca, zato najlepša hvala tudi tebi, Ema.

Za konec pa se zahvaljujem še tistemu, ki me je sploh navdihnil za pisanje in brez njega ta zgodba ne bi mogla obstajati. Hvala torej mojemu fantu, za navdušeno prebiranje napisanega, predloge za izboljšanje in brco v rit, ki me je spodbudila, da sem pisal tudi takrat, ko se mi je zdelo, da bom nad Ukradeno svetlobo enostavno obupala. Čeprav ga ni bilo videti, je bil vedno tu nekje in zgodbo spremljal na tem portalu ter me večkrat presenetil in prebral novo poglavje še preden sem mu sploh uspela sporočiti, da je objavljeno. Na temu mestu bi rada povedala še, da sem zgodbo v celoti posvetila njemu, saj brez njega in ideje, ki mi je dal, ne bi mogla obstajati.
V prihodnosti načrtujem še en projekt, novo zgodbo, ki jo že pišem in bo objavljena čim bom nabrala nekaj več materiala in besed. Zelo bom vesela, če se bo katera od vaju (Ema in Senca, ki sta sploh ostali z mano do konca, vsaj na Igrah123), odločila spremljati zadevo. Vsekakor pa sporočim, ko bo objavljanju, v upanju na nekaj podpore

Resnično hvala vsem <3
21. januar 2019
Bravo, še pri zahvali se zatipkam, kakšen cepec sem x)
21. januar 2019
Vesela sem, da ti je uspelo spisati tole zgodbo do konca. Meni je bil vsak nov del neizmerno všeč in res sem vse zelo rada prebrala. Tvoje pisanje je res nekaj posebnega.

In z veseljem bom spremljala tudi novo zgodbo in se je že veselim.

(Nikoli nisem bila dobra v razpisovanjih. Ahahaha.)
21. januar 2019

Minila je zadnja sekunda. Nič se ni zgodilo.


Straight through my kokoro.
So beautiful T^T

Res je bila čudovita zgodba in z veseljem sem jo spremljala, zato mi ne dolguješ posebne zahvale, ampak še vseeno hvala
Čestitke še enkrat za tole :3
(Also, has it really been since 2015? And we still haven't met? Shame on me, I have a car now )
Za nov projekt me pa kar obvesti
21. januar 2019
Haha, če ne prej, se bova pa srečevali na faksu, če res prilezem na slovenistiko
21. januar 2019
Če jaz preživim faks do takrat
21. januar 2019
Zdaj imaš dober razlog za to
21. januar 2019
u236069
u236069
No, pa sm tut js uspela prebrat do konca. Res sm uzivala ob branju in liki so mi prirasli k srcu <3 Zgodba je bla polna preobratov, ampak konec me je pa cist presenetu!
ko bos v prihodnosti se kaj pisala, mi sporoci
25. januar 2019
Hvala post malone <3 Boš obveščena
26. januar 2019
kšn lep konc
10. marec 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg