Next, Next, Next ful fajne zgodbe maš
30. december 2017
u231099
u231099
Next
30. december 2017
Neext :'D
31. december 2017
Next
01. januar 2018
u229181
u229181
Se opravičujem, ker že tako dolgo ni bilo nexta, a enostavno ni bilo ne časa ne volje.
(in oprostite za napake, zadevo sem komaj preletela )
---

4. Poglavje
Ko si utrujen, počivanje na mehkem tako prija. Počutiš se kot, da ti bodo odpadle noge, toda kljub temu je občutek mehke puhaste podlage pod tabo domač, ljubeč. Tako se je počutila tudi Lunia, ki je od napornega dneva nemudoma zaspala v svoji hišici na drevesu. Vendar pa njen spanec ni trajal dolgo.
Njeni previdno možgani so zaznali signale trepetanja njenega telesa in zven znanega glasu, ki jo je prebudil. Omotično je odprla oči in pred sabo zagledala v pot objeto brado očeta, ki je bila od njenega obraza oddaljena le dober centimeter. Šele zdaj je razločno slišala glas, ki jo je klical.
»Lunia! Lunia! Oh, končno,« je rekel Melion, ko je videl da je njegova hčer že odprla oči. Njegov obraz je, ko se je zbrala, zgledal še bolj strašen, kot takrat, ko ga je le rahlo ošvrknila z očmi. Njegova lica so bila rdeča, koža razdražena in opraskana, prav tako na njej ni manjkalo umazanije, vse od zemlje do zmesi vode in blata. Smrdel je. Lunia bi se v navadnem trenutku prijela za nos in iz sebe spustila nenavaden zvok gnusa, z očetom pa bi se kasneje krohotala izrazu na obrazu, ki ga je naredila. Toda tokrat je vedela, da je situacija drugačna. Ni bilo časa za šale.
V naslednjem trenutku je Melion vstal in v zmahano sivkasto torbo začel tlačiti vse, kar mu je prišlo pod roke. Plastenko vode, pisala, nekaj papirja, tudi na vrv in svetilko ni pozabil. V torbo je stlačil še nekaj rezervnih baterij, škatlo za prvo pomoč in nekaj oblek. Njegova hčer bi se v navadni situaciji ob pogledu na obleke, ki jih je izbral oče zdrznila in zmrazilo bi jo po telesu. Kaj takega nikoli ne bi oblekla, izgledalo je enostavno preveč dekliško, pa naj se sliši še tako otročje!
Luniji ni bilo težko ugotoviti da se dogaja nekaj nenavadnega, saj očeta še nikoli ni videla tako prestrašena. Hotela je spregovoriti, toda jo je očetov pogled utišal. Njene misli so se vrtinčile, toda ni zmogla najti tiste prave, ki bi jo vodila po tem kaosu. V tistem trenutku je postala le zmedeno dete, odvisno od svojega očeta.
Da bi se pomirila je spremljala njegove roke, ki so se nenavadno hitro premikale v prostoru. Opazila je kako je v že prepolno torbo stlačil zdelano in staro knjigo ter nekaj suhega sadja, ki so ga imeli kot prigrizek v domovih spravljenega vsi. Melion je nato vrgel torbo v njene roke tako sunkovito, da jo je komaj ujela.
Nato je končno spregovoril in ob prvem tonu njegovega glasu, je Luniji zatrepetalo srce: »Lunia prišli so. Pošasti so nas našle. Moraš oditi na varno. Jaz se bom z nekaterimi drugimi možmi boril, da zaščitimo vse druge. Ti pa moraš zbežati daleč stran, kolikor le lahko. Poišči si zavetje in vzemi koga s seboj. Po tem gozdu ni varno hoditi sam … Ne oziraj se, samo teci. Ko boš prišla do tal, zagrabi prvo bodalo, ki ga zagledaš in ne loči se od njega!« Oče ji ne bi nikoli pustil uporabiti orožja. Luniji se je za hip zazdelo, da je le del zelo zmedenih sanj, v katerih jih napadajo njihovi najhujši strahovi.
Melion se je naposled ozrl skozi majhno okno in njegov obraz je postal še bolj bled. Lunia ni vedela kaj je videl, toda lahko je zaslišala grozen krik, ki ni pričal o ničemer drugem, kot da pošast trga človeka na dvoje.
»V torbi imaš vse kar potrebuješ. Bodi tiha in oprezna. Beži dokler ne boš za sabo slišala ničesar več. Gibaj se tam, kjer so drevesa gostejša, na njih tudi spi. Bolj kot je neprehoden teren, težje se pošasti premikajo. Drži se takega terena! Majhna si in izmuzljiva, zato ti tam ne bo hudega. Nikakor ne prestopi mej, neglede na vse kar boš videla! Bodi žival. Razmišljaj kot žival. Zdaj ni nič bolj pomembno kot tvoje življenje.« Melion jo je nato stisnil k sebi in Lunia je vohala slan vonj po njegovem potu, na licih pa je čutila mokroto njegovega telesa. Srce ji je bila tako močno, kot še nikoli. Najraje bi ostala tam, se pogovorila in prepričala očeta, naj gre z njo. Toda dal ji je vedeti, da časa za vprašanja ni. Tega je bila navajena, saj je bila njegova vzgoja stroga, a hkrati ljubeča. Naučila se je ubogati njegove ukaze brez vprašanj, saj je njun odnos temeljil na zaupanju. Toda zdaj je bilo vse drugače. Ni in ni hotela verjeti, da se to, česar so se bali, zares dogaja. Očeta ni hotela zapustiti, ni hotela, da se bori z njimi.
Melion je videl njeno dilemo. Še bolj jo je stisnil k sebi. »Zdaj je čas Nia. Čas na katerega smo se pripravljali vrsto let. Moja naloga je, da te zaščitim, to sem obljubil tvoji materi.« Ta stavek je na Lunio učinkoval kakor hladen tuš in zbudila se je ter se usmerila stran od vseh svojih misli. Bil je čas, da vklopi le razum in utopi čustva. Bila je močna. To je vedela.
Torbo si je zavihtela čez ramo in preden se je spustila po leseni lestvi ga je pogledala: »Prosim oče pazi nase. Ne bi te rada izgubila.« Nasmehnil se je, čeprav Luniji ni bilo jasno, kako mu to v stresnih in nevarnih situacijah sploh uspe. »Ne skrbi ljubica. Prišel bom za tabo. Obljubim.«
Prehitel jo je pred vrati in ji, preden se je spustil po lestvi, rekel: »Jaz grem prvi. Ti le teci, če ti kaj pride na pot, pa te bom do meje našega mesta lahko branil. Nato le teci in se ne oziraj, karkoli boš videla ali slišala.« Lunia je že v tretje pokimala in požrla slino, ki se ji je nabrala v ustih.
Nato je izginil, hitro in urno kot zajec. Lunia je pogledala navzdol. Zrla je v kamenje v tleh, ni pa si upala dvigniti pogleda nekoliko višje in uzreti obrazov bojujočih se ljudi. Če bi katerega izmed njih spoznala, bi ji bilo pri srcu vse več kot prehudo.
13. januar 2018
333× Next
13. januar 2018
Next
13. januar 2018
Next vauu super je.... čim prej nextttt
13. januar 2018
Ema Fire
Ema Fire
Neexxtt
13. januar 2018
Neeext^^
13. januar 2018
u229181
u229181
Hvala za nexte Tole nadaljevanje je strašno kratko, ampak nimam trenutno nič drugega spisanega za v naprej, tako da ostalo pride v kratkem

---
Spustila se je po lestvi in po petih sekundah je že stala na tleh. Popravila si je torbo, ki ji je ob spustu zlezla na trebuh in se ozrla okoli sebe. Takrat je zagledala na desetine pošasti, veliko večjih in močnejših od ljudi tabora, ki jih je bilo že tako malo. Takrat je prišla do spoznanja, da možnosti da jih premagajo, skorajda ni. Stekla je v gozd, hitro kolikor je le morala. Že po nekaj minutah je lovila sapo, saj pri teku ni bila nikoli dobra. Po njeni glavi so se motala vprašanja. Kako so nas pošasti našle? Kaj ni na njihovi poti postavljenih na tisoče pasti, ki bi jih lahko zadržale? Njene noge so postajale vedno bolj utrujene, njena pljuča so se izjemno naprezala. Toda še vedno je tekla. Gozd ni bil popolnoma temačen, saj ga je osvetlila luna, ki je bila tedaj že visoko na nebu. Lunia je tako videla kam teče, kljub temu do so njene oči zaznale le nekaj odtenkov zelene barve. Po dvajsetih minutah pa enostavno ni več zmogla. Ustavila se je na mestu in lovila sapo. Vedela je, da bi morala teči naprej. Vsak trenutek bi se ji lahko kaj splazilo za hrbet in jo ubilo. Smrti pa si res ni želela, kajti smrt je bila kraljica vseh kraljic in ljudje so ji vedno govorili le dve besedi: »Ne danes.«
Nato se je za njenim hrbtom nekaj zganilo. V trenutku jo je oblil pot in previdno je pogledala nazaj. Za njo je stala človeška postava, ki ji je z lokom merila v srce.
15. januar 2018
333× Next
15. januar 2018
Next
15. januar 2018
Ema Fire
Ema Fire
neextttt
16. januar 2018
Next!
16. januar 2018
Next!!! Res super zgodba
17. januar 2018
u231600
u231600
Next!!!!!!
21. januar 2018
Bom kratka:
I have a bad feeling about this.

Mogoče pa je to Lucifer(oprosti, če je narobe napisano)?
v glavnem, tvoje pisanje je vredno Next-a! in to ne samo enega!
21. januar 2018
u231891
u231891
Waw samo waw.... Nimam besed res je i z j e m n a ideja sploh pa to kako lepooo opisuješ!! Next!!
29. januar 2018
u229181
u229181
Next pride čez nekaj minut!

Claire, se napiše Lucifer ja sicer pa, boš izvedela v nadaljevanju. In oh, Fawn, hvala lepa :$
29. januar 2018
u229181
u229181
5. poglavje
»Kdo si?« je vprašala postavo v temi, hkrati pa je poskušala prikriti svoj tresoč glas. Srce v prsih ji je bilo nenavadno hitro, čudila se je kako to sploh zmore črpati tolikšne navale krvi naenkrat. Vendar mirilo jo je dejstvo, da bi jo postava že ubila, če bi to hotela. Imela je enkratno priložnost za napad in lahko bi jo že davno izkoristila. Tako pa je le stala tam, v sencah dreves, kamor niso posijali niti Lunini žarki in Lunio puščala v skrajni nevednosti.
Glas, ki je spregovoril se ji je zdel znan, toda nikoli ni bila preveč dobra v prepoznavanju zvokov ljudi. Pogosto jih je zamešala, a nikoli ni zamešala petja ptic. Vedno je vedela kateri zven žvižga pripada kateri ptici. Pri postavi pred jo bi lahko šlo za kogarkoli, a bila je prepričana, da gre za osebo moškega spola s katero se je vsaj enkrat pogovarjala v taboru.
»Kdo sem? Vprašanje, ki si ga zastavljamo vsi. Kdo sem? Lahko sem nekdo, ki te bo ubil, lahko nekdo, ki te bo pustil živeti in ti na koncu vseeno zaril nož v hrbet. Zakaj bi mi torej zaupala in nasploh prosila za milost? Lahko te pogubim v vsakem primeru. In nasploh, kaj je smisel človekove potrebe po preživetju, ko bo na koncu vsakdo umrl?«
Lunia je naposled prepoznala zven njegovega glasu. Bil je fant, ki ga je srečala ob jezeru, Conor. Slišala je bolečino in hlad v njegovem glasu, zato ga je bilo tudi težko razvozlati. Nikakor ni deloval prijeten, kakor se ji je zdelo prvič, ko ga je spoznala.
Nato je Conor odložil lok in stopil bližje. Takrat je lahko v soju lune videla solze v njegovih očeh. V trenutku je postala hvaležna za očetovo vzgojo, ki ji je narekovala, da solze ne rešujejo ničesar, zato se jih je že kot mala deklica naučila prikriti. Kot ji je dejal oče, so bile solze le ogledalo bolečine in so izražale pravo počutje človeka. Sklepala je, da se mu je zgodilo nekaj strašnega, najverjetneje pa so mu pošasti ubili družino, ali pa je le videl kako trgajo ljudi na dvoje, kako njihovi organi letijo v vse strani, kako je po drevesih, po hišah in po vsem kar so zgradili za svojo varnost, lije kri.
Njeno razmišljanje je prekinil Conorjev dotik. Prijel jo je za dlan, sprva nežno, nato pa močnejše, da je Lunio zaskelelo v kazalcu. Povlekel jo je za sabo in nekoliko bolj glasno rekel. »Iti morava. Kdo ve, koliko jih je za nama. Ne glej nazaj, samo teci,« je rekel, kot bi rekel tudi Lunijin oče. Zaradi tega jo je še bolj stisnilo pri srcu. Spet so prišle nazaj skrbi, da se mu je kaj zgodilo. Vedno je bila močna, to ji je pravil tudi oče. Da je najmočnejša deklica, kar jih pozna. Ampak v tistem trenutku ni bila nič drugega kot le zmeda ujeta v človeškem telesu.
Conor ji je v drugo roko potisnil ostro bodalo. Lunia je tako jzačutila , da je težko in zatipala je njegovo starodavnost, zato je sklepala, da ga ima Conor v lasti celo večnost, če ga ni celo podedoval od svojih prastarih staršev. Gotovo ga je podedoval po strani svojega očeta, saj je orožje rado potovalo iz roda v rod po moški strani. Železo je bilo gladko kakor gladina njenega jezera in hladno, kakor zimska noč. Prevlečen je bil s prav posebno, redko kovino, ki mu je onemogočala rjavenja, prav tako pa je bila ta kovina usodna za pošasti. Ko si bodalo zaril v njihovo telo se je iz njega sprostil strup ob katerem je zver le šibko padla po tleh, trzala in še v naslednjem trenutku v zraku ni bilo čutiti drugega kot smrt. V trenutku je spoznala, da je bodalo delo mojstra Wallbecka, ki je orožje izdeloval z neverjetno eleganco in lahkotnostjo. Lunia je o orožju vedela marsikaj, saj se je kot majhna rada igrala z očetovimi sulicami, ki jih je ko jo je pri tem zalotil, skril pred njo.
Tekla sta, neutrudno in nihče od njiju ni niti pomislil, da bi se ustavil. Oba sta čutila, da se bližata koncu gozda in strah pred neznanim je vedno bolj naraščal. Nato se je Conor sunkovito ustavil.
29. januar 2018
u231891
u231891
Tej zakjučki ahhhhhhh!!!!
29. januar 2018
u231891
u231891
skorej bi pozabla; Next
29. januar 2018
Ema Fire
Ema Fire
Neeext perfekt
29. januar 2018
u231600
u231600
Next!!!!!!! Noro dobro!
29. januar 2018
Next
30. januar 2018
u232029
u232029
Izjemno! Sem spremljala tudi na wattpadu ;')
Next!
03. februar 2018
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani