Next
11. december 2017
neext ^^
13. december 2017
u229181
u229181
Hvala vsem, ki berete!

---

2. POGLAVJE

»Daj no, mogoče ti bo tokrat všeč,« je rekla Gertruda, ženska srednjih let, ki je imela na glavi privezano mavrično ruto. Žlico s rumenkasto kašasto snovjo, ki so ji rekli zdrob, ji je molila pred usta kot majhnemu otroku. Šlo je za eno izmed redkih hranilnih snovi v gozdu, ki so človeka dobro najedle, a zdrobu podobna zmes ni imela posebnega okusa, vendar ga je vseeno premogla vsaj toliko, da se je Luniji zmes že v otroštvu močno zagabila.
»Hvala Uda, mislim, da bom ostala kar pri sadju,« je že stotič prijazno odvrnila in zagrizla v eno izmed neimenovanih užitnih rastlin, ki so jih tisti dan našli v gozdu. Sadež je bil precej sočen, zato so se njegovi rožnati sokovi ulili po njeni bradi. Gertruda je deklico zaskrbljeno pogledala in ji hitro ponudila večkrat zakrpano kuhinjsko krpo, preden bi sok z brade umazal njeno obleko.
Ženska je bila glede na svojo starost v slabi formi. Njena lica so bila upadla, njene oči utrujene in prazne, v njih ni bilo videti nič drugega kot le prazen odsev. Mnoge praske na njenem obrazu so pričale o groznih stvareh, ki so se ji zgodile. Te so se človeku mnogokrat zasidrale globoko v srce, zato ni bila o njih zmožna govoriti tudi sama. Ljudje v njihovem taboru so skušali pozabiti, pozabiti na vse grozote, ki so skoraj ubile njihove duše. Mladi si njihovega strahu in bolečine niso mogli predstavljati, saj pravzaprav niso vedeli ničesar o preteklosti starejših ljudi v taboru. Živeli so v sedanjosti, kar je bilo tudi eno izmed prvih načel vrhovnih vodij. Toda sledenje sedanjosti, ni bila vedno najboljša izbira.
»Si spet zamišljena, Lunia? To ni zdravo za ta svet!«
»Potem očitno ne spadam sem, kajne?« ji je odvrnila Lunia in jo postrani pogledala. Vedela je, da bo Gertrudo poved močno vnela, saj takih besed ni prenesla.
»Kako naj ne bi spadala na ta svet, Nia? Živiš v njem, zato je tvoj in bo tvoj dokler živiš,« naredila je kratek premor in z brazgotinasto roko pokazala okoli sebe, »mi vsi smo tvoj svet. Vsi smo povezani med sabo, vsi smo v istem gozdu, v isti nevarnosti. Ne bodi sebična.« Zagrabila je novo žlico zdroba in si jo dala v usta, Lunia pa je jezno vstala in odkorakala stran.
»Moj svet, je samo moj svet,« si je Lunia govorila v glavi in korakala po zaraščenem pobočju, »v svojem svetu sem sama. Drugi ljudje so le iluzije mojega sveta, saj nanj ne morajo vplivati. Sama gradim svoj svet, svoje življenje.« Še vedno pa ji ni dal miru majhen glasek v glavi, ki ji je šepetal, da ne spada niti v svoj svet. Skušala ga je odriniti na stran, saj je vedno prinesel le slabe misli. Vendar vseeno je ostal tam in resno se je začela spraševati kam sodi. Na meje gozda? Na meje celotnega sveta? Toda kaj stoji na mejah sveta? Kakor je slišala govoriti starejše osebe v taboru naj ne bi bilo nič drugega kot pogubna tema v kateri človek tava, dokler se popolnoma ne izgubi.
Lunia pa je v temi videla nekaj več, kot le človeški strah pred njo. V temi je videla priložnost in skrivnost, ki se je kopala v njenih temačnih odtenkih in dobro prekrila svojo dobroto, da je nihče ni našel. Verjela je, da tema ni negativna in da ni vedno luč rešitev za vse kar obstaja. Morda pa jo je preslepilo dejstvo, da je temo preveč ljubila. Ljubila je njeno tišini in preprostost, gracioznost in predvsem njeno moč s katero je vsakomur prišla do živega.

***
Mnenja? Teorije? Kritike?
17. december 2017
Next, Next, Next zelo fajn
17. december 2017
Next, res fajn jaz mislim, da bi to lahko bla knjiga
19. december 2017
Ema Fire
Ema Fire
Next to sem prebrala že pred dvema dnevoma pa sem očitno pozabila napisati Next
Ful super
19. december 2017
u229181
u229181
Hvala vsem! Tole je prvi del 3. poglavja, ostalo pride drugič

---

3.POGLAVJE

Kako majhen je svet. Obdan s tisočerimi zvezdami, ki na nebu sijejo tako močno in tako popolno, tega pa se sploh ne zavedajo. Kako gluh je lahkoten piš, ki mrši frizure iglastih dreves. Ne sliši hvaležnih vzdihov narave, ki se mu zahvaljuje za njegovo dobroto s katero skrbi za ravnovesje v naravi. Kako nepozorne so ptice, ko si imajo med seboj ogromno za povedati, pa niti ne vedo, kaj njihovo petje pomeni povsem navadnim ljudem. O tem je razmišljala Lunia, ki je sedela na smrekovem deblu, ki je bil položen na tla. Tam so pogosto sedeli ljudje iz celotnega tabora in tako včasih preživljali večere.
Na deblih suhega in lahkega smrekovega lesa so tako potekali obredi, katerih namen je bil predvsem to, da so v ljudeh vzbujali pozitivnost in upanje.
»Pozdravljeni vsi, bojevniki, ki dneve preživljate v gozdu, matere, ki skrbite za svoje otroke in drugi, ki skrbite za našo skupnost,« je dejal razločen glas, ki je prihajal izza kanarčkasto rumene rute, ki jo je imel mož zavezano okoli obraza. Nosil je ime Krin in je bil stari prijatelj Lunijinega očeta. V njihovem taboru je vodil vse od prvega do zadnjega obreda in bil med ljudmi zaradi svoje dobrodušnosti vedno priljubljen. Zaradi tega mu je slava vstopila v glavo, nakar ni bil več zmožen ločiti resničnosti od življenja v oblakih.
»Ponovno smo se zbrali, da enega izmed naših mladih lovcev spremenimo v pravega moža. Moža, ki si bo kasneje našel tudi ženo in skupaj z njo poskrbel za naše potomce, kateri nam bodo pomagali nadvladati nad gozdom. Vsak novopečeni mož, bo nepogrešljiv v boju z zvermi, ki prebivajo za listnatimi grmovji našega gozda.« Slonil se je in iz bronastega vedra, ki je stalo ob njegovih kratkih nogah pobral za pest velik zdrizast predmet, ki je na prvi pogled spominjal na umirajočo spužvo.
Predmet je dvignil nad glavo in v soju ognja, ki se je nahajal v samem središču prostora obreda, se je zalesketala njegova prava oblika. Šlo je za umrlo srce ene izmed gozdnih živali. S površine srca je še vedno kapljala sivordeča kri.
»Še preden pa izberemo mladinca, ki postal bo mož, zapojmo našo pesem.« Ljudje so vstali, kot bi bili v to prisiljeni s čarovniškim urokom. Njihovi gibi so postali strašljivo enakomerni in prijeli so se za roke. Vstala je tudi Lunia, čeprav nekoliko kasneje kot drugi. Obreda se ni smelo nikoli zavrniti. Roke in telesa, stoječa eno ob drugem, so izoblikovala skoraj popoln krog. Še nedavno tiho in jasno noč je napolnilo petje ter mogočnost človeških glasov, ki so se zlili v eno.

Sveče slave, zagorite,
naj vam Večnost bo ime!
Veličastne, vse ubijte,
zveri, ki se skrivajo v daljavi,
krvoločne, lačne do obisti,
sovražnike,
Ki dalj meje prežijo,
na nas, kateri smo vam dali kras!
Obvarujte, obvarujte,
pred strašno nas usodo,
katere ime neznano med liste šeleste.
Obvarujte naše ljudi,
ki so vam vedno zvesti bili!
V zahvalo skromno, veličastne ve,
vaš črn plamen naj neskončen bo,
kot Večnost vaše je ime.
21. december 2017
u229865
u229865
Neexttttt *-*
21. december 2017
u229153
u229153
Next
21. december 2017
Ema Fire
Ema Fire
Neexttt perfektno obožujem tvoje zgodbe
22. december 2017
Neeeeeeeeeeeeeeeext
22. december 2017
Next
22. december 2017
u230027
u230027
Next
22. december 2017
u229181
u229181
Živjo! Predbožični Next je tu. Hvala vsem, še posebej tebi levinja1 <3

---
Konec pesmi se je izgubil v strašni tišini, katera je bila namenjena spominu na vse umrle, vse borce in njim ljube. Noč je spet postala napeta in grozljiva, kot je bila že mnogokrat na tak večer. Bilo je, kot da bi se mrtvi vrnili med žive, kot da bi njihove duše plesale po taboru in ljudi navdajale z obupom. Vendar se glavni obredar ni zmenil za to. Krin je nadaljeval s svojimi besedami.

»Naj se vam zahvalim vsem, ki ste ponovno prišli na naše snidenje v upanju, da bo nekoč boljše,« je kot že stotič povzel sporočilo pesmi.
»Naj vam sporočim žalostno vest, da je v tem mesecu dni umrlo nekaj naših ljudi, kar pa gotovo že veste. Preveč jih je odšlo v oni svet, preveč, da bi si lahko hitro opomogli! Nekateri so umrli naravne smrti, drugi so podlegli bolezni, toda največ je bilo takih, ki so padli v boju za naš obstoj. Poklonimo se jim!« Krin se je priklonil, toda žal nekoliko nerodno. Spotaknil se je ob rob svoje dolge obleke in komaj ulovil ravnotežje, zaradi tega pa močno zardel. Ponovno so ga izdale njegove stare kosti, ki so mu bile vsak mesec manj naklonjene.
Toda njegovega nerodnega priklona drugi niso opazili. Za njim se priklonijo še vsi drugi, vdani in pripravljeni ubogati sleherni ukaz. Z njimi se prikloni tudi Lunia. Kar se spodobi, se pač spodobi.

Priklon je trajal le nekaj kratkih trenutkov, že v naslednji minuti pa so zbrani poravnali svoje hrbtenice in se zazrli v temne oči obredarja.
»Vse je kot mesec dni nazaj. Vse se ponavlja, živimo v ciklu enakih dogodkov,« je pomislila Lunia in ob tem zavzdihnila. Komaj je čakala, da bo obreda konec.

Ampak Krin ni deloval, kot da ji bo kmalu prizanesel. Na njegovih ustnicah je počival nasmešek, ki j izdajal nadaljevanje obreda. »Sedaj vse mlade bojevnike, ki še niso možje, naprošam da se postavijo v vrsto pred mano. Vse orožje pustite pred sabo, na tleh.« Vsi fantje so naredili enako, saj so identični obred ugledali skoraj vsak mesec. Vsak mesec je bil izbran eden izmed njih ... izbran, da se požene na novo pot, še globje v gozd s poveljem, da brani svoje ljudi.

»Sedaj bom izmed vseh vas izbral tistega, ki bo postal mož,« so se Krimove besede ponavljale kot pokvarjena plošča. Iz majhne skodelice je vzel žuželko veliko za nekaj blazinic prstov. Prvemu v vrsti jo je položil na teme. »Obelis, sveta žuželka, katere nožice čutiš na temenu, se bo sprehajala preko vaših glav. Fant na katerem se bo ustavila, bo postal mož.«

Umaknil se je korak stran in opazoval dogajanje. Žuželka je potovala prek prve glave. Nato je skočila na drugo in spet naprej. Lunia je šele takrat opazila, da je v vrsti tudi Lucifer, ki je ponosno napenjal svoje prsi. Več kot prepričan je bil v to, da se bo Obelis ustavil na njem. Pred njim je živčno trepetal Conor in z grozo v očeh preučeval žuželko.
Ta je potovala naprej in končno je prišla do Conorja. V trenutku, ko se je dotaknila njegovih las je zamižal in komaj opazno premikal ustnice. Le kaj je prosil višje sile, se je spraševala Lunia. Žuželka se je na njem komaj za hip ustavila. Zazdelo se je tudi, da se je z njo ustavil čas. Conor je v grozi odprl oči, kot bi ga čakalo največje prekletstvo. Lucifer ga je jezno pogledal, kot da ga bo ubil, množica pa je zajela sapo.
Toda takrat se je Obelis premaknil, skočil na Luciferja in tam obstal. Na Luciferju se je zarisal širok nasmešek.
24. december 2017
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
24. december 2017
ful dobr
24. december 2017
u229153
u229153
Next
24. december 2017
Ema Fire
Ema Fire
Neeextttt <333
24. december 2017
u229865
u229865
Neext! Omg!!!
24. december 2017
u230557
u230557
sorry
24. december 2017
Next
24. december 2017
Next vau res super napisano res me je kar vsrkalo vase super je
26. december 2017
u230557
u230557
http://www.igre123.com/forum/tema/moje-zgodbe/195238/1 prosim
svete pomaranče: dobre zgodbe
26. december 2017
u229865
u229865
Neext ^^
26. december 2017
u229181
u229181
Hvala vsem! Sem zelo hvaležna, da me toliko ljudi bere
27. december 2017
u229181
u229181
Ujoj :'D ugotovila sem da sem naredila napako v zaporedju delov. Zato objavljam celotno 2. poglavje še enkrat, ki je daljše od zgornjega. Se opravičujem!

---
2. POGLAVJE

»Daj no, mogoče ti bo tokrat všeč,« je rekla Gertruda, ženska srednjih let, ki je imela na glavi privezano mavrično ruto. Žlico s rumenkasto kašasto snovjo, ki so ji rekli zdrob, ji je molila pred usta kot majhnemu otroku. Šlo je za eno izmed redkih hranilnih snovi v gozdu, ki so človeka dobro najedle, a zdrobu podobna zmes ni imela posebnega okusa, vendar ga je vseeno premogla vsaj toliko, da se je Luniji zmes že v otroštvu močno zagabila.
»Hvala Uda, mislim, da bom ostala kar pri sadju,« je že stotič prijazno odvrnila in zagrizla v eno izmed neimenovanih užitnih rastlin, ki so jih tisti dan našli v gozdu. Sadež je bil precej sočen, zato so se njegovi rožnati sokovi ulili po njeni bradi. Gertruda je deklico zaskrbljeno pogledala in ji hitro ponudila večkrat zakrpano kuhinjsko krpo, preden bi sok z brade umazal njeno obleko.
Ženska je bila glede na svojo starost v slabi formi. Njena lica so bila upadla, njene oči utrujene in prazne, v njih ni bilo videti nič drugega kot le prazen odsev. Mnoge praske na njenem obrazu so pričale o groznih stvareh, ki so se ji zgodile. Te so se človeku mnogokrat zasidrale globoko v srce, zato ni bila o njih zmožna govoriti tudi sama. Ljudje v njihovem taboru so skušali pozabiti, pozabiti na vse grozote, ki so skoraj ubile njihove duše. Mladi si njihovega strahu in bolečine niso mogli predstavljati, saj pravzaprav niso vedeli ničesar o preteklosti starejših ljudi v taboru. Živeli so v sedanjosti, kar je bilo tudi eno izmed prvih načel vrhovnih vodij. Toda sledenje sedanjosti, ni bila vedno najboljša izbira.
»Si spet zamišljena, Lunia? To ni zdravo za ta svet!«
»Potem očitno ne spadam sem, kajne?« ji je odvrnila Lunia in jo postrani pogledala. Vedela je, da bo Gertrudo poved močno vnela, saj takih besed ni prenesla.
»Kako naj ne bi spadala na ta svet, Nia? Živiš v njem, zato je tvoj in bo tvoj dokler živiš,« naredila je kratek premor in z brazgotinasto roko pokazala okoli sebe, »mi vsi smo tvoj svet. Vsi smo povezani med sabo, vsi smo v istem gozdu, v isti nevarnosti. Ne bodi sebična.« Zagrabila je novo žlico zdroba in si jo dala v usta, Lunia pa je jezno vstala in odkorakala stran.
»Moj svet, je samo moj svet,« si je Lunia govorila v glavi in korakala po zaraščenem pobočju, »v svojem svetu sem sama. Drugi ljudje so le iluzije mojega sveta, saj nanj ne morajo vplivati. Sama gradim svoj svet, svoje življenje.« Še vedno pa ji ni dal miru majhen glasek v glavi, ki ji je šepetal, da ne spada niti v svoj svet. Skušala ga je odriniti na stran, saj je vedno prinesel le slabe misli. Vendar vseeno je ostal tam in resno se je začela spraševati kam sodi. Na meje gozda? Na meje celotnega sveta? Toda kaj stoji na mejah sveta? Kakor je slišala govoriti starejše osebe v taboru naj ne bi bilo nič drugega kot pogubna tema v kateri človek tava, dokler se popolnoma ne izgubi.
Lunia pa je v temi videla nekaj več, kot le človeški strah pred njo. V temi je videla priložnost in skrivnost, ki se je kopala v njenih temačnih odtenkih in dobro prekrila svojo dobroto, da je nihče ni našel. Verjela je, da tema ni negativna in da ni vedno luč rešitev za vse kar obstaja. Morda pa jo je preslepilo dejstvo, da je temo preveč ljubila. Ljubila je njeno tišini in preprostost, gracioznost in predvsem njeno moč s katero je vsakomur prišla do živega.

***
Ko se je njena jeza polegla, je še vedno stopala po listnatih poteh varnega območja njihovega doma. Kljub temu da njihov tabor ni bil posebno velik, je njegov prostor zajemal ogromno gozdnih lepot, ki jih ljudje pogosto niso opazili. Lunia, ki je bila raziskovalnega duha, pa jih je odkrila že nešteto, a njeno najljubše je bilo jezero, ki se je skrivalo med mnogimi drevesi in trsjem. Tja se je odpravila vedno, ko se je je polastila slaba volja.
Končno je pred sabo uzrla obris bleščeče se vodne gladine, ki je sijala kot sveže obrušeni diamanti. Voda v jezeru je bila kljub umazanim tlom in rednim padavinam vedno čista in dalo se je prešteti drobne kamenčke, ki so ležali na njegovem dnu. Okoli jezera je rasla visoka trava, ki je še dodatno zastirala pogled nanj. V trsju na desni strani so se pogosto skrivale kače, toda nestrupene. Ptiči so se jezeru ravno zaradi svojih sovražnic izogibali.
Sezula si je čevlje in ni mogla prezreti neprijetnega vonja, ki se je v trenutku izvil iz njih. Čevlji so potovali z noge na nogo, saj druge izbire člani tabora sploh niso imeli. Slekla si je še raztrgana in ohlapna oblačila, ki pa so dodobra zakrivala njeno žensko postavo. Šele ko je popolnoma gola stala pred jezerom, se je zavedala svojih oblin, ki so vsako žensko delale prečudovito. S prstom na nogi je potipala vodo. Pričakovala je, da se bo hlad zarezal v blazinico konice njenega prsta, a voda je bila prijetne temperature, kot nalašč zanjo. Previdno se je skobacala vanjo in uživala v občutku vode, ki se je enakomerno gibala ob njenem telesu.
Nekajkrat je močno zajela sapo in se potopila. Uživala je, ko so njeni lasje v vodi prosto lebdeli in v občutku žganja v prsih, ko ji je zmanjkovalo kisika. Uživala je, ko so se njeni nežni podplati dotaknila hrapavih tal. Uživala je, ko je na jezero posijalo sonce in se je njegova gladina zableščala tako ostro, da je imela njen lesk v očeh še ko je zamižala. Žal za plavanje v majhnem jezercu bi bilo prostora. Lahko je le negibno stala v vodi, ki ji je segala do ramen in uživala v svoji naravni kopeli.
»Bolje se je kopati zvečer, voda je bolj mrzla,« se je oglasil človeški glas, ki je prihajal iz visokega trsja. Lunia se je zdrznila in si v trenutku z roko pokrila prsi. Če česa ni marala, je bilo to dejstvo, da je razgaljena pred drugimi. »Bolj te prebudi, topla voda pa vzbuja razvajenost,« je povedal moški glas. »In ni se ti potrebno skrivati. Golo sem te videl že prej.« Toda Lunia ni popustila in še vedno je zakrivala zaklade svojega telesa. »Kdo si? Pokaži se.« Ni mu bilo potrebno dvakrat reči. Iz trsja je stopil fant, kateremu je Lunia pripisala vsaj dvajset let. Bil je brezhibno obrit, njegovo nepopolno čistočo so izdajali le njegovi svetli lasje, kateri so imeli masten sijaj. Imel je lepo grajeno telo, kot vsi fantje v njihovem taboru. Tisto, kar je Lunii padlo v oči pa je bilo ogromno znamenje na njegovem vratu. Prisegala je na to, da je bilo v obliki puščice, a morda je tako izgledalo le zaradi svetlobe, ki jo je oddajalo sonce.
Lunia je fanta prepoznala. Večkrat ga je videla v taboru, kako je sekal les in ga nato zlagal na ogromne kupe. Toda nikoli ni z njim spregovorila niti besede.
Fant je spregovoril: »Conor sem. In ti si punca, ki ves čas izginja iz tabora kajne?« Lunia je prikimala. Da je to vedel, ni bilo nič čudnega. K jezeru namreč ni hodila nobena druga punca. »Lucifer neprestano govori o tebi. Ni mogoče prezreti dejstva, da mu greš neverjetno na živce. Sprašujem se, kaj si mu naredila.«
»Poleg tega, da me vedno dobi na gozdnih pohodih in da s tem kršim pravila, ki jih njegovo visočanstvo spoštuje? Prav nič.« Conor se je zahahljal in šele takrat opazil Lunijino od mraza modro ustnico. »Veš, če te zebe lahko stopiš ven. Ne bom gledal, ko se boš oblačila.« Lunia je le zamomljala in Conor je to vzel kot pritrditev. Obrnil se je stran, a ni prenehal govoriti.
»Ker je tvoj oče vodja tabora, verjetno veš vse o njegovi zgodovini kajne?«
»V resnici ne vem ničesar. Preteklost skriva pred mano, kot da bo prišla na plan in me ugrabila. Še vedno veljajo njegova načela, da živimo v sedanjosti in tako je tudi v najini mali družini.«
»Zanimivo. Nihče od mladih ne ve ničesar. Se ti to ne zdi skrivnostno? Po navadi še tako dobro zavarovane skrivnosti ne ostanejo skrite,« popravil si je rokav majice, ki mu je zdrsnil po rami. Vsekakor mu je bila prevelika, marelična barva pa mu sploh ni pristajala.
»Če ljudje nekaj želijo izpeljati in so v to trdno odločeni, to naredijo. Tako je tudi v tem primeru. Mogoče bomo kdaj izvedeli, a očitno zdaj še ni pravi čas za to,« je povedala Lunia, ki si je zavezala vezalko na njenih ponošenih čevljih, nato pa je vstala. Conor se je nato obrnil proti njej in njegove sinje modre oči so zasijale.
»Dvomim, da bo kdaj pravi čas.«
»Nad tabo sem nekoliko razočaran,« je povedal Conor in oči so se mu skrivnostni svetlikale, »glede na tvoje pobege, glede na tvojo željo po odkrivanju novega in skritega, si nikdar nisem mislil, da boš na največjo skrivnost tega gozdu odgovorila le z besedicami 'ni pravi čas za to'. Naposled le nisi tako drugačna, morda pa si res le žejna pozornosti, kot pravijo.«
»Morda pa si le ne želim dajati lažnega upanja in sem v prihodnosti raje presenečena, kot pa obratno. Kdo bi vedel, kaj se podi v moji glavi.«
»Morda.«
Nastopil je trenutek tišine in ptica na veji visoko nad njunima glavama je glasno zažvrgolela. »Veš, moja babica je staknila hudo demenco. Ne spominja se nobenega od nas, vse se ji zdi tuje. Le vprašanje časa je kdaj bo … kdaj bo odšla.«
»Žal mi je,« je rekla Lunia, ker ni vedela, kaj bi drugega odvrnila. Seveda je bila ta bolezen grozna, predvsem za druge člane družine. A njegove babice ni poznala, zato ni mogla žalovati.
»Kar hočem povedati je to, da se tudi ne spomni kako je prišla v gozd. Vsake toliko pa … govori o prostranstvu za gozdom.«
Lunijine oči so se razširile in nenadoma je veliko bolj pozorno poslušala okolico in bila pozorna na vsak premik.
»Kaj govori?« vpraša popolnoma prehitro in tako radovedno, da ni bila prepričana, kako njenih glasilk ob osuplosti ni kar razgnalo.
»Govori le besede, ki so popolnoma nesmiselne. Mislim, da ni vredno razlagati,« je povedal.
»Vseeno povej! Morda se nama bo kaj posvetilo!« je polna upanja rekla Lunia. Želela si je vedeti več in odkriti skrivnost.
»Kovinski oklepi, katere ne prebode niti najbolj nabrušen meč. Črn ogenj. Kriki. Prazne oči.«
27. december 2017
(( se zgodi - tudi najboljšim se kdaj mora zgoditi kakšna napaka )) drugače pa res superr vau - navdušena
absolutno Next
27. december 2017
Končno sem si vzela čas, in tole prebrala v celem kosu! Morem reči da je res dobro napisano in me je med branjem kar vsrkalo v zgodbo :'D En velik Next za tole!
28. december 2017
u229181
u229181
Najlepša hvala obema! No, zdaj pa tisto sfaljeno 3. poglavje

***

3.POGLAVJE
Kako majhen je svet. Obdan s tisočerimi zvezdami, ki na nebu sijejo tako močno in tako popolno, tega pa se sploh ne zavedajo. Kako gluh je lahkoten piš, ki mrši frizure iglastih dreves. Ne sliši hvaležnih vzdihov narave, ki se mu zahvaljuje za njegovo dobroto s katero skrbi za ravnovesje v naravi. Kako nepozorne so ptice, ko si imajo med seboj ogromno za povedati, pa niti ne vedo, kaj njihovo petje pomeni povsem navadnim ljudem. O tem je razmišljala Lunia, ki je sedela na smrekovem deblu, ki je bil položen na tla. Tam so pogosto sedeli ljudje iz celotnega tabora in tako včasih preživljali večere.
Na deblih suhega in lahkega smrekovega lesa so tako potekali obredi, katerih namen je bil predvsem to, da so v ljudeh vzbujali pozitivnost in upanje.
»Pozdravljeni vsi, bojevniki, ki dneve preživljate v gozdu, matere, ki skrbite za svoje otroke in drugi, ki skrbite za našo skupnost,« je dejal razločen glas, ki je prihajal izza kanarčkasto rumene rute, ki jo je imel mož zavezano okoli obraza. Nosil je ime Krin in je bil stari prijatelj Lunijinega očeta. V njihovem taboru je vodil vse od prvega do zadnjega obreda in bil med ljudmi zaradi svoje dobrodušnosti vedno priljubljen. Zaradi tega mu je slava vstopila v glavo, nakar ni bil več zmožen ločiti resničnosti od življenja v oblakih.
»Ponovno smo se zbrali, da enega izmed naših mladih lovcev spremenimo v pravega moža. Moža, ki si bo kasneje našel tudi ženo in skupaj z njo poskrbel za naše potomce, kateri nam bodo pomagali nadvladati nad gozdom. Vsak novopečeni mož, bo nepogrešljiv v boju z zvermi, ki prebivajo za listnatimi grmovji našega gozda.« Slonil se je in iz bronastega vedra, ki je stalo ob njegovih kratkih nogah pobral za pest velik zdrizast predmet, ki je na prvi pogled spominjal na umirajočo spužvo.
Predmet je dvignil nad glavo in v soju ognja, ki se je nahajal v samem središču prostora obreda, se je zalesketala njegova prava oblika. Šlo je za umrlo srce ene izmed gozdnih živali. S površine srca je še vedno kapljala sivordeča kri.
»Še preden pa izberemo mladinca, ki postal bo mož, zapojmo našo pesem.« Ljudje so vstali, kot bi bili v to prisiljeni s čarovniškim urokom. Njihovi gibi so postali strašljivo enakomerni in prijeli so se za roke. Vstala je tudi Lunia, čeprav nekoliko kasneje kot drugi. Obreda se ni smelo nikoli zavrniti. Roke in telesa, stoječa eno ob drugem, so izoblikovala skoraj popoln krog. Še nedavno tiho in jasno noč je napolnilo petje ter mogočnost človeških glasov, ki so se zlili v eno.

Sveče slave, zagorite,
naj vam Večnost bo ime!
Veličastne, vse ubijte,
zveri, ki se skrivajo v daljavi,
krvoločne, lačne do obisti,
sovražnike,
Ki dalj meje prežijo,
na nas, kateri smo vam dali kras!
Obvarujte, obvarujte,
pred strašno nas usodo,
katere ime neznano med liste šeleste.
Obvarujte naše ljudi,
ki so vam vedno zvesti bili!
V zahvalo skromno, veličastne ve,
vaš črn plamen naj neskončen bo,
kot Večnost vaše je ime.

Konec pesmi se je izgubil v strašni tišini, katera je bila namenjena spominu na vse umrle, vse borce in njim ljube. Noč je spet postala napeta in grozljiva, kot je bila že mnogokrat na tak večer. Bilo je, kot da bi se mrtvi vrnili med žive, kot da bi njihove duše plesale po taboru in ljudi navdajale z obupom. Vendar se glavni obredar ni zmenil za to. Krin je nadaljeval s svojimi besedami.

»Naj se vam zahvalim vsem, ki ste ponovno prišli na naše snidenje v upanju, da bo nekoč boljše,« je kot že stotič povzel sporočilo pesmi.
»Naj vam sporočim žalostno vest, da je v tem mesecu dni umrlo nekaj naših ljudi, kar pa gotovo že veste. Preveč jih je odšlo v oni svet, preveč, da bi si lahko hitro opomogli! Nekateri so umrli naravne smrti, drugi so podlegli bolezni, toda največ je bilo takih, ki so padli v boju za naš obstoj. Poklonimo se jim!« Krin se je priklonil, toda žal nekoliko nerodno. Spotaknil se je ob rob svoje dolge obleke in komaj ulovil ravnotežje, zaradi tega pa močno zardel. Ponovno so ga izdale njegove stare kosti, ki so mu bile vsak mesec manj naklonjene.
Toda njegovega nerodnega priklona drugi niso opazili. Za njim se priklonijo še vsi drugi, vdani in pripravljeni ubogati sleherni ukaz. Z njimi se prikloni tudi Lunia. Kar se spodobi, se pač spodobi.

Priklon je trajal le nekaj kratkih trenutkov, že v naslednji minuti pa so zbrani poravnali svoje hrbtenice in se zazrli v temne oči obredarja.
»Vse je kot mesec dni nazaj. Vse se ponavlja, živimo v ciklu enakih dogodkov,« je pomislila Lunia in ob tem zavzdihnila. Komaj je čakala, da bo obreda konec.

Ampak Krin ni deloval, kot da ji bo kmalu prizanesel. Na njegovih ustnicah je počival nasmešek, ki j izdajal nadaljevanje obreda. »Sedaj vse mlade bojevnike, ki še niso možje, naprošam da se postavijo v vrsto pred mano. Vse orožje pustite pred sabo, na tleh.« Vsi fantje so naredili enako, saj so identični obred ugledali skoraj vsak mesec. Vsak mesec je bil izbran eden izmed njih ... izbran, da se požene na novo pot, še globje v gozd s poveljem, da brani svoje ljudi.

»Sedaj bom izmed vseh vas izbral tistega, ki bo postal mož,« so se Krimove besede ponavljale kot pokvarjena plošča. Iz majhne skodelice je vzel žuželko veliko za nekaj blazinic prstov. Prvemu v vrsti jo je položil na teme. »Obelis, sveta žuželka, katere nožice čutiš na temenu, se bo sprehajala preko vaših glav. Fant na katerem se bo ustavila, bo postal mož.«

Umaknil se je korak stran in opazoval dogajanje. Žuželka je potovala prek prve glave. Nato je skočila na drugo in spet naprej. Lunia je šele takrat opazila, da je v vrsti tudi Lucifer, ki je ponosno napenjal svoje prsi. Več kot prepričan je bil v to, da se bo Obelis ustavil na njem. Pred njim je živčno trepetal Conor in z grozo v očeh preučeval žuželko.
Ta je potovala naprej in končno je prišla do Conorja. V trenutku, ko se je dotaknila njegovih las je zamižal in komaj opazno premikal ustnice. Le kaj je prosil višje sile, se je spraševala Lunia. Žuželka se je na njem komaj za hip ustavila. Zazdelo se je tudi, da se je z njo ustavil čas. Conor je v grozi odprl oči, kot bi ga čakalo največje prekletstvo. Lucifer ga je jezno pogledal, kot da ga bo ubil, množica pa je zajela sapo.
Toda takrat se je Obelis premaknil, skočil na Luciferja in tam obstal. Na Luciferju se je zarisal širok nasmešek.
30. december 2017
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani