Svet je krivičen, poln pohlepa in zla. Tisti, ki se dvignejo in zakričijo NE ali tisti, ki se borijo za pravico so kaznovani in zlorabljeni, ker niso "normalni." To je zgodba o dekletu, ki se je dvignila in se borila za svoje pravice, za pravice vseh tistih, ki jih je družba posmehovala, ker so bili "čudaki."
20. julij 2019
Celotna zgodba je posvečena mojemu najboljšemu prijatelju Berniju. Hvala ti, ker si mi bil vedno ob strani skoraj 9 let. Vedno boš z menoj.
*****************************************************************************
Spet sem slišala korake na hodniku in kričanje in smejanje otrok na dvorišču. Čepela sem v kotu majhne temne sobe in risala v beležko. Moje risbe niso bile nič kaj posebnega. Po navadi sem risala živali, včasih tudi neresnična mesta. Ampak te risbe so imela zame globlji pomen.
Naenkrat so se vrata moje sobe sunkovito odprla in v sobo je stopila visoka suha črnolaska z majhnimi očmi in z ozkimi ustnicami. Gospa Lidija. Vame je vrgla plašč in športne čevlje, katere sem zaradi lukenj že nekajkrat popravljala. »Vstani, greva,« je rekla in odšla po stopnicah navzdol, nazaj v pritličje. Nikoli me ni klicala po imenu. Gospa Lidija je bila moja mati. Ja vem, čudno se sliši, tudi sama velikokrat nisem verjela. Velikokrat sem slišala kako je pravila, da sem otrok nesrečnega zakona in da nikoli več noče ne videti in ne slišati o tistem moškem. Verjetno sem jo spominjala na očeta, ker njej nisem bila čisto nič podobna. Sem srednje velikosti, z lepo postavo. Imam dolge svetle lase in zelene oči. Ker večina časa preživim zaprta v tej sobi sem bolj svetle polti, kot ona. Imam še mlajšega polbrata in polsestro Adama in Lizo, ki name ne gledata kot sestro, ampak kot tujko.
Hitro sem se obula in oblekla, saj gospa Lidija ni marala čakanja. Ko sem prišla v pritličje me je že čakala pri odprtih vhodnih vratih z njenimi tipičnimi stisnjenimi ustnicami. Brez besed sem se odpravila do avta. Čeprav bom čez nekaj mesecev dopolnila 18 let, sem se v avtu usedla od zadaj. Le enkrat v življenju sem se v sedla spredaj, ker je bila zadaj polno igrač in še moja polsestra in polbrat sta nenehno metala plastične žogice vame. Takrat smo bili na bencinski črpalki. Ko je gospa Lidija to videla, me je prijela za lase in me povlekla ven iz avta, ter me pustila tam. Takrat sem bila stara šest let. Bila sem prestrašena, a vedela sem, da se ne bo nihče vračal nazaj pome. Zato sem morala peš prehoditi deset kilometrov. Domov sem prišla v mraku in brez večerje sem morala oditi v posteljo.
V tišini sva se peljala k bolnišnici. Obiskovala sem psihiatra. Prej sem že omenila, da imajo moje slike globlji pomen zame. Če bi me srečali na ulici, bi iz gledala čisto v redu, tudi ko bi se pogovarjali se vam ne bi zdelo, da je kaj narobe z mano. Ampak v resnici v glavi slišim glasove. Ne katere koli glasove, ampak živalske glasove. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem ugotovila, da ti glasovi pripadajo drugim in ne meni. Prvič so se pojavili ko sem imela osem let. Hodila sem mimo jezera ob katerem so bili race in labodi in takrat sem zaslišala glasove: »Kaj se pa tako šopiriš bela kepa perja? Odidite že enkrat, to je naše območje!«
»Oh, ne kriči toliko, ni dovolj da me že oči bolijo, ko te morem gledati, zdaj me bo bolela še glava,« prepir se je vedno bolj stopnjeval in glasov je bilo vedno več. Prijela sem se za glavo in počepnila. Mislila sem, da mi jo bo razgnalo. Ko sem ponovno odprla oči sem bila v bolnišnici, ob meni pa je bila gospa Lidija, ki ni bila prav nič vesela, da je morala priti v bolnišnico zaradi mene. Zdravniki so rekli, da ni nič kaj hudega, da sem omedlela zaradi vročine in naj naslednjič bolj pazim. Dali so mi še infuzijo, potem pa sva s gospo Lidijo odšli domov. To se je še potem nekajkrat zgodilo skozi vse leto, tako so me dali na različne preiskave, na kancu pa sem pristala pri psihiatru.
Moj psihiater doktor Boris May, je bil starejši gospod, s toplim nasmehom in z otroškim ognjem v njegovih modrih očeh. »O, Sanja, pozdravljena. Kako si danes?« je pozdravil, ko sem prišla skozi vrata. Bil je eden izmed redkih oseb, ki me je poklical po imenu. Nasmehnila sem se. »Še kar v redu,« sem mu odgovorila. Tako sva se pogovarjala uro in pol. Spraševal me je kako se počutim, če še vedno slišim glasove, kaj pravijo. Povprašal me je tudi, če sem narisala kakšno novo risbo. On je bil namreč tisti, ki mi je predlagal, da naj začnem risati. Pokazala sem mu svojo beležko. Ko je videl novo sliko čudežnega mesta, me je vprašal o njem o sanjah v katerih sme ga videla. Mesta ki sem jih narisala v beležko, so bila vsa iz mojih sanj, v katerih se sprehajam po ulicah. Včasih so ulice polne, včasih prazne, ampak nikoli ne vidim ljudi, ki so na ulicah, le zvoke, glasove. V sanjah, mesto vedno lebdi v zraku in točno na sredini stoji velik stolp in ob stavba, ki spominja na svetišče. Na vrhu stolpa je rdeč kristal, ki se ob mesečini polne lune svetlika. V tem mestu sem bila v številnih letnih časih.. Nekatere risbe ga predstavljajo pozimi, druge spomladi, na nekaterih risbah mesto doživlja neurje … Nikoli pa ne zasledim imena mesta.
Ko sem končala s svojo terapijo me je na parkirišču že čakala gospa Lidija. Danes se ji je mudilo, saj je sta imela Adam in Liza nastop v glasbeni šoli. Odpeljala me je domov, potep pa sta se z možem odpravila na nastop njunih otrok. Jaz pa sem odšla nazaj v svojo sobo, se usedla na okensko polico, ovila v odejo in brala knjigo. Zaspala sem.
Zelen travnik, polen raznobarvnih cvetlic in glasov. Obupanih glasov. »Pomagajte! Na pomoč! Ali je kdo tukaj …«
V glavi mi je razbijalo. Prijela sem se za ušesa in počepnila. »Zbudi se!« sem si ponavljala. »Mirno,« sem zaslišala tihi glas. »Tukaj sem. Vse bo še v redu.«
20. julij 2019
Živjo, odločila sem se za začetek bloganja. Če koga zanima, kako se bo moj blog razvil dalje, bi bila vesela, da prečekira povezavo: https://obvladajzivljenje.home.blog/
28. julij 2019
Jasmina z novo zgodbo Next, odličen začetek!
29. julij 2019
hvala zbik , sem prav vesela da je se kdo od stare druzbe gorih
30. julij 2019


V glavi mi je razbijalo. Prijela sem se za ušesa in počepnila. »Zbudi se!« sem si ponavljala. »Mirno,« sem zaslišala tihi glas. »Tukaj sem. Vse bo še v redu.«
Tema. Stala sem na sredini temne samote. Nikjer ni bilo videti žive duše. Vsi glasovi so potihnili. Ozrla sem se naokoli in pod nogami zagledala temno morje, ki je v tišini rahlo valovalo. Naenkrat sem v daljavi zagledala luč. Opazovala sem jo. Zdelo se mi je, kot da utripa, kot da bi imela svoj srčni utrip. Radovednost me je premagala in odšla sme proti njej. Bližje kot sem ji prišla, močneje je utripala. Izvir te svetlobe je bil moder ogenj, ki je lebdel nad gladino morja. Bil je tako miren in topel. Zazdelo se mi je, da ne sodi sem. Njegova prisotnost, me je pomirila, občutek sem imela, da me nekdo boža z dlanjo po obrazu. Približala sem se mu in se ga dotaknila. Vem da so to samo sanje in da je v njih marsikaj mogoče, zato me ni presenetilo, da me plamen ni opekel.
Naenkrat se je morje začelo premikati. Valovi so postali močnejši. Tema se je spremenila v lepljivo meglo, ki se je lepila na valove in name. Voda me je potegnila vase. Valovi so me nosili in vodni tokovi so me vlekli v globino, jaz pa sem na vso moč poskušala priplavati na površje. Koža se mi je naježila od mraza in sililo me je na kašelj, saj sem v usta dobila nekaj morske vode. Nekaj se je začelo ovijati okoli mojega gležnja, ozrla sem se in zagledala temno lepljivo meglico, ki me je vlekla v črno globino morja. Bolj, kot sem poskušala se povzpeti proti gladini morja, močneje so me tokovi in meglica vlekli v temno brezno. »Ne, pustite me,« sem si v mislih ponavljala. V pljučih me je peklo. Zmanjkovalo mi je zraka. Pred očmi se mi je začelo temniti. »Pustite me! Ne morem dihati,« sem v mislih ponavljala. Malo preden sem zaprla oči sem pred sabo zagledal modro svetlobo in topel dotik na dlani. Okoli sebe sem začutila prijetno toploto in zajela me je teme.
Ko sem prišla k sebi, me je peklo v pljučih in sililo me je na kašelj. Ko sem kašljala mi je iz us pritekla voda. Kako dolgo sem bila spodaj? Kaj točno se je zgodilo? Spomnila sem se kako sem se utapljala in modre svetlobe, ostalo pa je bilo zavito v temo. Ozrla sem se naokoli in ugotovila, da ležim na mirni morski vodi sredi hude nevihte. Valovi okoli mene so bili veliki tudi nekaj metrov. Temna megla se je začela vrtinčiti kot da bi bila tornado. Na nebu so začele bliskati svetle strele in v daljavi se je slišalo grmenje. Bilo je kot da ležim v osrčju tornada, le da se središče tornada ni premikalo. Nevihta okoli mene je iz minute v minuto postala hujša, a morska gladina pod mano je bila mirna.
Ta nevidna krožna pregrada okoli mene je bila napolnjena s toploto in vonjem po travi, ki se je mešal z vonjem po sivki in nektarinah. Za sabo sem zagledala ogromno modro svetlobo in v tej svetlobi sem zagledala zlate se rjave oči. Še predno bi lahko reagirala sem zaslišala glas: »Ne boj se, ničesar ti ne bom storil. Počivaj, pusti, da nevihta gre mimo, da minejo te nočne more.«
Pomaknila sem se na drugo stran nevidne pregrade. Čeprav so to bile samo sanje, še nikoli nisem videla takšnih oči, bile so drugačne. Niso bile živalske oči, tudi ne človeške. Bile so nekaj drugega. Pogoltnila sem slino in globoko vdihnila. »Kdo si?«
Gledala sva si iz oči v oči. »Na kratko; tvoj varuh.«
Varuh? Pa kaj še. V svojih 17 letih sem bila vedno sama. Sama sem morala paziti nase, se braniti, poskrbeti za moje rane … Nikogar nikoli ni bilo poleg mene, da bi mi bil v oporo in mi branil hrbet. Še tisti prijatelji, ki sem jih imela v nižji stopni v osnovni šoli, so se me začeli izogibati v višjih letnikih na koncu so pozabili name.
Ironično sem se nasmehnila. »Varuh? Res misliš, ker si me enkrat rešil še pomeni, da si moj varuh?! Če bi res bil moj varuh, bi bil ob meni, ko sem šla skozi vseh teh 17 peklenskih let!« hotela sem se vstati, ampak noge so se mi tresel
Nekaj časa sva si le gledala v oči, potem se mi je zazdelo, kot da se želi premakniti bližje.
»Ne! Ostani tam,« sem rekla in obstal je. V njegovih očeh je bila žalost. »Verjemi mi, resnično mi je žal, da te že prej nisem smel rešiti,« je rekel z nežnim glasom.
»Nisi smel?«
»Ob tvoji strani sem že od dneva, ko si prišla na svet. Videl sem te kako si prvič sprehodila, ko si šla v šolo, kako si risala in slikala … ampak nikoli nisem smel posegati v tvoje življenje. Bila je obljuba.«
09. avgust 2019
Next
13. avgust 2019
Zanimivo!
Next!
15. avgust 2019

»Čigava obljuba?« sem vprašala. Pogled je usmeril proti nebu. »Veš, sprva je človek mislil, da kar je nad oblaki pripada nebesom in kar je pod zemljo peklu. Da je Zemlja središče vesolja in vse se vrti okoli nje,« je mirno rekel.
»Kaj hočeš s tem povedati?«
»Potem so prišli raziskovalci, dokazali so da nad oblaki ni nebes, ne bogov in ne hudiča pod zemljo. Da Zemlja ni središče vesolja in vse kar se vrti okoli nje je Luna. Ampak na začetku ljudje niso bili pripravljeni sprejeti resnice, ker bi jim podrla vsa temelja v življenju. Čez čas so jo sprejeli in to nas je pripeljalo do sem kjer smo danes.«
»Praviš, da ne bi prenesla resnice?« sem ga vprašala. Pogledala me je v oči. »Ja.«
Obmolknila sva. Moje misli so bile raztreščene. Nič ni imelo smisla. Celo življenje sem bila sama, sama sem skrbela zase in nihče se ni zmenil zame in potem kar naenkrat se pojavi bitje, ki trdi da me pozna že od rojstva. Pomela sem si oči in globoko vdihnila. »Imaš ime?« sem ga vprašala.
»Jaz …«
»Vstani,« me je prebudil glas gospe Lidije, ko je prišla v sobo. »Pospremi Adama in Lizo v glasbeno šolo, potem pa se nekaj ur ne vračaj domov, ker dobiva z Matejem pomembne goste,« je še rekla in odšla. Matej je bil njen mož, s katerim nisva spregovorila veliko besed. Globoko sem vdihnila in se preoblekla. V kuhinji sem hitro vzela jabolko in odšla s Adamom in Lizo proti glasbeni šoli. Vso pot sta veselo klepetala med seboj in komentirala včerajšnji nastop. Čez nekaj let bosta zelo dobra glasbenika in kasneje tudi kritika, le če bosta ohranila njuno strast do glasbe. Pri glasbeni šoli sta veselo stekla skozi vrata in pozdravila njunega učitelja, potem pa sta se pridružila ostalim sovrstnikom.
Odpravila sem se v park, kjer sem sedla pod drevesom in začela risati. Misli so mi begale sem ter tja in hotela sem jih umiriti. Kaj je bilo tisto bitje? Nekaj je vedelo o meni in to me je najbolj zanimalo. Hotela sem vedeti, kam spadam in on bi mi lahko pomagal pri tem. Mogoče celo ve kdo je moj oče in zakaj me je zapustil. Zakaj me je pustil pri njej. Brez da bi se zavedala sem v zvezek začela risati bitje iz mojih sanj. Prsti so kar sami hodili po barvice in njihovega dejanja sem se zavedala šele ko so končali z delom. Bitje na risbi je spominjalo na bitje z modrim kožuhom iz mojih sanj, le oči niso bile enake. Bitje iz sanj je imelo zlate rjave oči, na moji risbi pa se je barva prelivala med rjavo in rumeno. Zaprla sem zvezek in globoko vdihnila. Glavo sem naslonila na deblo drevesa in zaprla oči. Topli poletni žarki so me božali po licu. Kaj naj zdaj? Sem se v mislih vprašala. Imela sem več vprašanj kot kadar koli v življenju. »Ali si v redu dragica?« sem zaslišala nežen ženski glas. Odprla sem oči in pred sabo sem zagledala starejšo gospo. Pisalo ji je okoli 70 let. Pokimala sem. »Ja, samo zamislila sem se.«
Gospa se mi je toplo nasmehnila. »Takšni dnevi so popolni za razmislek na svežem zraku, kajne? Ampak ni pametno, da ne spremljaš okolici, ker nikoli ne veš kje bi se našel kakšen nepridipravi.«
Njena zadnja poved me je motila. Normalno ne bi nihče rekel česa takšnega.
»Oh, ne razumi me narobe,« je hitro rekla. »V svojem življenju sem videla veliko stvari. Veš, bila sem zdravnica, moj pokojni mož pa policist.«
Nasmehnila sem se. »V redu je, hvala za svarilo.«
»Ali čakaš prijatelja?« me je še vprašala. Odkimala sem. »Ne, samo malo razmišljam,« sem ji odgovorila. »Ali bi mi lahko potem pomagala odnesti te vrečke domov? Veliko jih je in vse so zame pretežke. Moj najstarejši vnuk naj bi mi pomagal, ampak je moral iti k zobozdravniku.«
Šele zdaj sem opazila, da je ob nogah imela tri nakupovalne vrečke. Ali kupuje hrano za 14 dni? Pokimala sem. Tako ali tako nisem imela nikakršnega drugega dela. »Seveda.«
Vzela sem dve vreči in ji sledila.
10. oktober 2019
Next
16. oktober 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg