Svet je krivičen, poln pohlepa in zla. Tisti, ki se dvignejo in zakričijo NE ali tisti, ki se borijo za pravico so kaznovani in zlorabljeni, ker niso "normalni." To je zgodba o dekletu, ki se je dvignila in se borila za svoje pravice, za pravice vseh tistih, ki jih je družba posmehovala, ker so bili "čudaki."
20. julij 2019
Celotna zgodba je posvečena mojemu najboljšemu prijatelju Berniju. Hvala ti, ker si mi bil vedno ob strani skoraj 9 let. Vedno boš z menoj.
*****************************************************************************
Spet sem slišala korake na hodniku in kričanje in smejanje otrok na dvorišču. Čepela sem v kotu majhne temne sobe in risala v beležko. Moje risbe niso bile nič kaj posebnega. Po navadi sem risala živali, včasih tudi neresnična mesta. Ampak te risbe so imela zame globlji pomen.
Naenkrat so se vrata moje sobe sunkovito odprla in v sobo je stopila visoka suha črnolaska z majhnimi očmi in z ozkimi ustnicami. Gospa Lidija. Vame je vrgla plašč in športne čevlje, katere sem zaradi lukenj že nekajkrat popravljala. »Vstani, greva,« je rekla in odšla po stopnicah navzdol, nazaj v pritličje. Nikoli me ni klicala po imenu. Gospa Lidija je bila moja mati. Ja vem, čudno se sliši, tudi sama velikokrat nisem verjela. Velikokrat sem slišala kako je pravila, da sem otrok nesrečnega zakona in da nikoli več noče ne videti in ne slišati o tistem moškem. Verjetno sem jo spominjala na očeta, ker njej nisem bila čisto nič podobna. Sem srednje velikosti, z lepo postavo. Imam dolge svetle lase in zelene oči. Ker večina časa preživim zaprta v tej sobi sem bolj svetle polti, kot ona. Imam še mlajšega polbrata in polsestro Adama in Lizo, ki name ne gledata kot sestro, ampak kot tujko.
Hitro sem se obula in oblekla, saj gospa Lidija ni marala čakanja. Ko sem prišla v pritličje me je že čakala pri odprtih vhodnih vratih z njenimi tipičnimi stisnjenimi ustnicami. Brez besed sem se odpravila do avta. Čeprav bom čez nekaj mesecev dopolnila 18 let, sem se v avtu usedla od zadaj. Le enkrat v življenju sem se v sedla spredaj, ker je bila zadaj polno igrač in še moja polsestra in polbrat sta nenehno metala plastične žogice vame. Takrat smo bili na bencinski črpalki. Ko je gospa Lidija to videla, me je prijela za lase in me povlekla ven iz avta, ter me pustila tam. Takrat sem bila stara šest let. Bila sem prestrašena, a vedela sem, da se ne bo nihče vračal nazaj pome. Zato sem morala peš prehoditi deset kilometrov. Domov sem prišla v mraku in brez večerje sem morala oditi v posteljo.
V tišini sva se peljala k bolnišnici. Obiskovala sem psihiatra. Prej sem že omenila, da imajo moje slike globlji pomen zame. Če bi me srečali na ulici, bi iz gledala čisto v redu, tudi ko bi se pogovarjali se vam ne bi zdelo, da je kaj narobe z mano. Ampak v resnici v glavi slišim glasove. Ne katere koli glasove, ampak živalske glasove. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem ugotovila, da ti glasovi pripadajo drugim in ne meni. Prvič so se pojavili ko sem imela osem let. Hodila sem mimo jezera ob katerem so bili race in labodi in takrat sem zaslišala glasove: »Kaj se pa tako šopiriš bela kepa perja? Odidite že enkrat, to je naše območje!«
»Oh, ne kriči toliko, ni dovolj da me že oči bolijo, ko te morem gledati, zdaj me bo bolela še glava,« prepir se je vedno bolj stopnjeval in glasov je bilo vedno več. Prijela sem se za glavo in počepnila. Mislila sem, da mi jo bo razgnalo. Ko sem ponovno odprla oči sem bila v bolnišnici, ob meni pa je bila gospa Lidija, ki ni bila prav nič vesela, da je morala priti v bolnišnico zaradi mene. Zdravniki so rekli, da ni nič kaj hudega, da sem omedlela zaradi vročine in naj naslednjič bolj pazim. Dali so mi še infuzijo, potem pa sva s gospo Lidijo odšli domov. To se je še potem nekajkrat zgodilo skozi vse leto, tako so me dali na različne preiskave, na kancu pa sem pristala pri psihiatru.
Moj psihiater doktor Boris May, je bil starejši gospod, s toplim nasmehom in z otroškim ognjem v njegovih modrih očeh. »O, Sanja, pozdravljena. Kako si danes?« je pozdravil, ko sem prišla skozi vrata. Bil je eden izmed redkih oseb, ki me je poklical po imenu. Nasmehnila sem se. »Še kar v redu,« sem mu odgovorila. Tako sva se pogovarjala uro in pol. Spraševal me je kako se počutim, če še vedno slišim glasove, kaj pravijo. Povprašal me je tudi, če sem narisala kakšno novo risbo. On je bil namreč tisti, ki mi je predlagal, da naj začnem risati. Pokazala sem mu svojo beležko. Ko je videl novo sliko čudežnega mesta, me je vprašal o njem o sanjah v katerih sme ga videla. Mesta ki sem jih narisala v beležko, so bila vsa iz mojih sanj, v katerih se sprehajam po ulicah. Včasih so ulice polne, včasih prazne, ampak nikoli ne vidim ljudi, ki so na ulicah, le zvoke, glasove. V sanjah, mesto vedno lebdi v zraku in točno na sredini stoji velik stolp in ob stavba, ki spominja na svetišče. Na vrhu stolpa je rdeč kristal, ki se ob mesečini polne lune svetlika. V tem mestu sem bila v številnih letnih časih.. Nekatere risbe ga predstavljajo pozimi, druge spomladi, na nekaterih risbah mesto doživlja neurje … Nikoli pa ne zasledim imena mesta.
Ko sem končala s svojo terapijo me je na parkirišču že čakala gospa Lidija. Danes se ji je mudilo, saj je sta imela Adam in Liza nastop v glasbeni šoli. Odpeljala me je domov, potep pa sta se z možem odpravila na nastop njunih otrok. Jaz pa sem odšla nazaj v svojo sobo, se usedla na okensko polico, ovila v odejo in brala knjigo. Zaspala sem.
Zelen travnik, polen raznobarvnih cvetlic in glasov. Obupanih glasov. »Pomagajte! Na pomoč! Ali je kdo tukaj …«
V glavi mi je razbijalo. Prijela sem se za ušesa in počepnila. »Zbudi se!« sem si ponavljala. »Mirno,« sem zaslišala tihi glas. »Tukaj sem. Vse bo še v redu.«
20. julij 2019
Jasmina z novo zgodbo Next, odličen začetek!
29. julij 2019
hvala zbik , sem prav vesela da je se kdo od stare druzbe gorih
30. julij 2019


V glavi mi je razbijalo. Prijela sem se za ušesa in počepnila. »Zbudi se!« sem si ponavljala. »Mirno,« sem zaslišala tihi glas. »Tukaj sem. Vse bo še v redu.«
Tema. Stala sem na sredini temne samote. Nikjer ni bilo videti žive duše. Vsi glasovi so potihnili. Ozrla sem se naokoli in pod nogami zagledala temno morje, ki je v tišini rahlo valovalo. Naenkrat sem v daljavi zagledala luč. Opazovala sem jo. Zdelo se mi je, kot da utripa, kot da bi imela svoj srčni utrip. Radovednost me je premagala in odšla sme proti njej. Bližje kot sem ji prišla, močneje je utripala. Izvir te svetlobe je bil moder ogenj, ki je lebdel nad gladino morja. Bil je tako miren in topel. Zazdelo se mi je, da ne sodi sem. Njegova prisotnost, me je pomirila, občutek sem imela, da me nekdo boža z dlanjo po obrazu. Približala sem se mu in se ga dotaknila. Vem da so to samo sanje in da je v njih marsikaj mogoče, zato me ni presenetilo, da me plamen ni opekel.
Naenkrat se je morje začelo premikati. Valovi so postali močnejši. Tema se je spremenila v lepljivo meglo, ki se je lepila na valove in name. Voda me je potegnila vase. Valovi so me nosili in vodni tokovi so me vlekli v globino, jaz pa sem na vso moč poskušala priplavati na površje. Koža se mi je naježila od mraza in sililo me je na kašelj, saj sem v usta dobila nekaj morske vode. Nekaj se je začelo ovijati okoli mojega gležnja, ozrla sem se in zagledala temno lepljivo meglico, ki me je vlekla v črno globino morja. Bolj, kot sem poskušala se povzpeti proti gladini morja, močneje so me tokovi in meglica vlekli v temno brezno. »Ne, pustite me,« sem si v mislih ponavljala. V pljučih me je peklo. Zmanjkovalo mi je zraka. Pred očmi se mi je začelo temniti. »Pustite me! Ne morem dihati,« sem v mislih ponavljala. Malo preden sem zaprla oči sem pred sabo zagledal modro svetlobo in topel dotik na dlani. Okoli sebe sem začutila prijetno toploto in zajela me je teme.
Ko sem prišla k sebi, me je peklo v pljučih in sililo me je na kašelj. Ko sem kašljala mi je iz us pritekla voda. Kako dolgo sem bila spodaj? Kaj točno se je zgodilo? Spomnila sem se kako sem se utapljala in modre svetlobe, ostalo pa je bilo zavito v temo. Ozrla sem se naokoli in ugotovila, da ležim na mirni morski vodi sredi hude nevihte. Valovi okoli mene so bili veliki tudi nekaj metrov. Temna megla se je začela vrtinčiti kot da bi bila tornado. Na nebu so začele bliskati svetle strele in v daljavi se je slišalo grmenje. Bilo je kot da ležim v osrčju tornada, le da se središče tornada ni premikalo. Nevihta okoli mene je iz minute v minuto postala hujša, a morska gladina pod mano je bila mirna.
Ta nevidna krožna pregrada okoli mene je bila napolnjena s toploto in vonjem po travi, ki se je mešal z vonjem po sivki in nektarinah. Za sabo sem zagledala ogromno modro svetlobo in v tej svetlobi sem zagledala zlate se rjave oči. Še predno bi lahko reagirala sem zaslišala glas: »Ne boj se, ničesar ti ne bom storil. Počivaj, pusti, da nevihta gre mimo, da minejo te nočne more.«
Pomaknila sem se na drugo stran nevidne pregrade. Čeprav so to bile samo sanje, še nikoli nisem videla takšnih oči, bile so drugačne. Niso bile živalske oči, tudi ne človeške. Bile so nekaj drugega. Pogoltnila sem slino in globoko vdihnila. »Kdo si?«
Gledala sva si iz oči v oči. »Na kratko; tvoj varuh.«
Varuh? Pa kaj še. V svojih 17 letih sem bila vedno sama. Sama sem morala paziti nase, se braniti, poskrbeti za moje rane … Nikogar nikoli ni bilo poleg mene, da bi mi bil v oporo in mi branil hrbet. Še tisti prijatelji, ki sem jih imela v nižji stopni v osnovni šoli, so se me začeli izogibati v višjih letnikih na koncu so pozabili name.
Ironično sem se nasmehnila. »Varuh? Res misliš, ker si me enkrat rešil še pomeni, da si moj varuh?! Če bi res bil moj varuh, bi bil ob meni, ko sem šla skozi vseh teh 17 peklenskih let!« hotela sem se vstati, ampak noge so se mi tresel
Nekaj časa sva si le gledala v oči, potem se mi je zazdelo, kot da se želi premakniti bližje.
»Ne! Ostani tam,« sem rekla in obstal je. V njegovih očeh je bila žalost. »Verjemi mi, resnično mi je žal, da te že prej nisem smel rešiti,« je rekel z nežnim glasom.
»Nisi smel?«
»Ob tvoji strani sem že od dneva, ko si prišla na svet. Videl sem te kako si prvič sprehodila, ko si šla v šolo, kako si risala in slikala … ampak nikoli nisem smel posegati v tvoje življenje. Bila je obljuba.«
09. avgust 2019
Next
13. avgust 2019
Zanimivo!
Next!
15. avgust 2019

»Čigava obljuba?« sem vprašala. Pogled je usmeril proti nebu. »Veš, sprva je človek mislil, da kar je nad oblaki pripada nebesom in kar je pod zemljo peklu. Da je Zemlja središče vesolja in vse se vrti okoli nje,« je mirno rekel.
»Kaj hočeš s tem povedati?«
»Potem so prišli raziskovalci, dokazali so da nad oblaki ni nebes, ne bogov in ne hudiča pod zemljo. Da Zemlja ni središče vesolja in vse kar se vrti okoli nje je Luna. Ampak na začetku ljudje niso bili pripravljeni sprejeti resnice, ker bi jim podrla vsa temelja v življenju. Čez čas so jo sprejeli in to nas je pripeljalo do sem kjer smo danes.«
»Praviš, da ne bi prenesla resnice?« sem ga vprašala. Pogledala me je v oči. »Ja.«
Obmolknila sva. Moje misli so bile raztreščene. Nič ni imelo smisla. Celo življenje sem bila sama, sama sem skrbela zase in nihče se ni zmenil zame in potem kar naenkrat se pojavi bitje, ki trdi da me pozna že od rojstva. Pomela sem si oči in globoko vdihnila. »Imaš ime?« sem ga vprašala.
»Jaz …«
»Vstani,« me je prebudil glas gospe Lidije, ko je prišla v sobo. »Pospremi Adama in Lizo v glasbeno šolo, potem pa se nekaj ur ne vračaj domov, ker dobiva z Matejem pomembne goste,« je še rekla in odšla. Matej je bil njen mož, s katerim nisva spregovorila veliko besed. Globoko sem vdihnila in se preoblekla. V kuhinji sem hitro vzela jabolko in odšla s Adamom in Lizo proti glasbeni šoli. Vso pot sta veselo klepetala med seboj in komentirala včerajšnji nastop. Čez nekaj let bosta zelo dobra glasbenika in kasneje tudi kritika, le če bosta ohranila njuno strast do glasbe. Pri glasbeni šoli sta veselo stekla skozi vrata in pozdravila njunega učitelja, potem pa sta se pridružila ostalim sovrstnikom.
Odpravila sem se v park, kjer sem sedla pod drevesom in začela risati. Misli so mi begale sem ter tja in hotela sem jih umiriti. Kaj je bilo tisto bitje? Nekaj je vedelo o meni in to me je najbolj zanimalo. Hotela sem vedeti, kam spadam in on bi mi lahko pomagal pri tem. Mogoče celo ve kdo je moj oče in zakaj me je zapustil. Zakaj me je pustil pri njej. Brez da bi se zavedala sem v zvezek začela risati bitje iz mojih sanj. Prsti so kar sami hodili po barvice in njihovega dejanja sem se zavedala šele ko so končali z delom. Bitje na risbi je spominjalo na bitje z modrim kožuhom iz mojih sanj, le oči niso bile enake. Bitje iz sanj je imelo zlate rjave oči, na moji risbi pa se je barva prelivala med rjavo in rumeno. Zaprla sem zvezek in globoko vdihnila. Glavo sem naslonila na deblo drevesa in zaprla oči. Topli poletni žarki so me božali po licu. Kaj naj zdaj? Sem se v mislih vprašala. Imela sem več vprašanj kot kadar koli v življenju. »Ali si v redu dragica?« sem zaslišala nežen ženski glas. Odprla sem oči in pred sabo sem zagledala starejšo gospo. Pisalo ji je okoli 70 let. Pokimala sem. »Ja, samo zamislila sem se.«
Gospa se mi je toplo nasmehnila. »Takšni dnevi so popolni za razmislek na svežem zraku, kajne? Ampak ni pametno, da ne spremljaš okolici, ker nikoli ne veš kje bi se našel kakšen nepridipravi.«
Njena zadnja poved me je motila. Normalno ne bi nihče rekel česa takšnega.
»Oh, ne razumi me narobe,« je hitro rekla. »V svojem življenju sem videla veliko stvari. Veš, bila sem zdravnica, moj pokojni mož pa policist.«
Nasmehnila sem se. »V redu je, hvala za svarilo.«
»Ali čakaš prijatelja?« me je še vprašala. Odkimala sem. »Ne, samo malo razmišljam,« sem ji odgovorila. »Ali bi mi lahko potem pomagala odnesti te vrečke domov? Veliko jih je in vse so zame pretežke. Moj najstarejši vnuk naj bi mi pomagal, ampak je moral iti k zobozdravniku.«
Šele zdaj sem opazila, da je ob nogah imela tri nakupovalne vrečke. Ali kupuje hrano za 14 dni? Pokimala sem. Tako ali tako nisem imela nikakršnega drugega dela. »Seveda.«
Vzela sem dve vreči in ji sledila.
10. oktober 2019
Next
16. oktober 2019
vem, da že dolg nisem nič nextala in upam, da že nista obupala nad mano. sory. upam tut da se bo še pojavil kakšen novi bralec, da bom dobila novo vzpodbudo. hvala vam vseeno, da jo prebirata.

Gospa Marjana je živela nekaj ulic stran od moje ulice in imela je dva sinova in štiri vnuke. Med potjo sem jo samo poslušala in kimala. Bilo je prijetno poslušati topel in nežen glas, ki je govoril lepe in nežne besede. Nekako mi je pomagal, da sem pozabila vse kar se je zgodilo pred nekaj urami. »Bi rada prišla na skodelice kave?« me je vprašala gospa Marjana, ko sva prišli do njene mahne hiše. Odkimala sem. »Ne hvala. Moram iti nazaj,« sem odvrnila. Počasi bom morala pobrati Adama in Lizo pri gospe Patriciji. Velikokrat sta odšla z njo domov, da sta se lahko igrala z njenima otrokoma in njihovim mačkom in psom. Gospa Marjana je bila vidno užaljena. »Ne moram te kar pustiti. Zelo si mi pomagala. Dovoli, da se ti zahvalim,« je vztrajala. »Žal mi je, ampak moram iti. Nekaj moram še storiti,« sem rekla in se počasi začela odmikati nazaj na ulico. Žalostno je zavzdihnila. »Potem pa hvala dragica,« nasmehnila se je. »Se še vidiva.«
Pokimala sem, pomahala v slovo in odšla po ulici nazaj na glavno ulico. Lahko sem čutila njen pogled ko sem hodila stran od nje. Nekaj me je na njej motilo in mi ni dalo miru. Najina pot do njenega doma, se je zavlekla za kar dve uri. Gospa Marjana ni želela na avtobus, saj je verjela, da če se ne bo gibala, se bo še hitreje starala. Tako bi se je pot, ki bi jo z navadno hojo prehodila v 45 minutah, zavlekla v dve uri. Bila sem utrujena. Na glavni ulici je kar mrgolelo ljudi in njihovih ljubčkov. Hitro sem zavila v eno izmed stranskih ulic, saj sem bila preutrujena, da bi lahko ignorirala vse te glasove.
Naslonila sem se na steno in zaprla oči. Globoko sem vdihnila. Zdelo se mi je da se dan vleče v neskončnost. Vse bi dala, da bi lahko preprosto sedela na svoji polici v sobi in prebirala knjige. Nekaj je zaškripalo. Odprla sem oči. Sonce je že začelo zahajati, in druga stran ulice se je začela ovijati v temo. Iz senc je pritekla divja mačka. Ko me je zagledala se je ustavila, lahko sem slišala njene začudene misli, saj malokateri človek izbere stranske ulice. Spet sem zaslišala škripanje. Mačka se je v tistem trenutku obrnila proti temi. Naježila se je glasno pokazala svoje zobe. »Nevarnost,« sem slišala njen glas. Kakšna nevarnost? Zaslišala sva pok, ki je prihajal iz teme. Mačka je še enkrat pokazala zobe, se obrnila in me pogledala naravnost v oči. »Beži!« je rekla in stekla mimo mene, naravnost na glavno ulico. Zvoki so postajali vedno glasnejši. Hotela sem steči nazaj na ulico. To je postajalo vse preveč strašljivo zame. Obrnila sem se, da bi odšla nazaj. »Kam pa kam rdeča kapica?« sem zaslišala tih hladen glas. Ozrla sem se čez ramo in v sencah ulice sem zagledala vijoličaste oči. Obstala sem. Noben človek ne more imeti takšne barve oči. Občutek sem imela, da je bitje nagnilo glavo. »Zdaj bi ti morala odgovoriti, da k babici. Ali sem zamenjal zgodbice?« je vprašalo bitje. Pogoltnila sem slino. »Kdo si?« sem vprašala. Bitje se je zasmejalo, ter počasi stopilo na svetlobo. Bilo je visoko in vitko. Višje od človeka, približno dva metra in pol. Imelo je dolge roke in ogromne dlani. Na vsaki dlani je imelo štiri prste, ki so bili podobni dolgim in ostrim kremplom. Tako so mu celotne roke segalo približno, do polovice meč. Oblečeno je bilo v dolg črn plašč, na glavi pa je imelo klobuk. Pogledalo me je naravnost v oči. »Zdaj si me pa užalila? Morala bi me poznati Sanja?«
Kako je vedel moje ime? Globoko sem vdihnila in poskušala umiriti glas, da ne bi videl, da se ga bojim. »Kdo si?«
Privzdignil je glavo in se nasmehnil. Lahko sem videla njegove črne zobe. »Tvoja mora.«
19. december 2019
Zelo zanimivo in napeto! Res si zaslužiš več bralcev.
Upam, da boš kmalu nadaljevala, saj me zelo zanima, kaj se bo zgodilo
Next!
20. december 2019
hvala zbik
21. december 2019
super zgodba, komaj čakam nadaljevanje
21. december 2019
Bitje se je zasmejalo, ter počasi stopilo na svetlobo. Bilo je visoko in vitko. Višje od človeka, približno dva metra in pol. Imelo je dolge roke in ogromne dlani. Na vsaki dlani je imelo štiri prste, ki so bili podobni dolgim in ostrim kremplom. Tako so mu celotne roke segalo približno, do polovice meč. Oblečeno je bilo v dolg črn plašč, na glavi pa je imelo klobuk. Pogledalo me je naravnost v oči. »Zdaj si me pa užalila? Morala bi me poznati Sanja?«
Kako je vedel moje ime? Globoko sem vdihnila in poskušala umiriti glas, da ne bi videl, da se ga bojim. »Kdo si?«
Privzdignil je glavo in se nasmehnil. Lahko sem videla njegove črne zobe. »Tvoja mora.«

Stopil je korak proti meni, jaz pa sem nisem mogla premakniti. Noge so mi otrpnile. »Oh, nikar se me ne boj. Nič ti ne bom storil,« premolknil je. »No, vsaj česar bi bilo mogoče popraviti,« dvignil je roko in zamahnil proti meni. V tistem trenutku sem zaslišala topel glas. »Beži!«
Glas je deloval, kot budilka. Še v zadnjem hipu sem skočila stran in njegovi ostri kremplji so se zarili v zid stene. Stekla sem nazaj na glavno ulico in nisem se ozirala nazaj. Rinila sem se mimo množice, se opotekala in zabijala v druge ljudi. Glasovi v moji glavi niso pomagali. Prihajali so iz vseh smeri in vsi so pravili, da je blizu nevarnost. Zabila sem se v visokega moška in padla po tleh. »Glej, kot hodiš,« je rekel moški z strogim glasom in odšel svojo pot. Desni gleženj me je skelel. Bravo Sanja, le tebi uspe si zviti gleženj ob padcu. Stisnila sem zobe in se pobrala nazaj na noge. Hodila sem kolikor hitro sem lahko. Naenkrat me je nekdo prijel za roko in povlekel v stransko ulico. Zabil me je v zid, a prijema ni izpustil. Odprla sem oči in zagledala bitje od prej. »Kam pa si mislila oditi?« me je vprašal. »Saj nikamor ne sodiš?« je rekel.
»Ni res. Imam …«
»Imaš kaj?« me je prekinil. »Dom?« zasmejal se je in z prsti druge roke zdrsel po mojem licu. Okrempal me je. »O tem čisto vse, Sanja. Nimaš doma, nikjer nisi zaželena in nihče te nemara.«
Nisem si hotela priznati, ampak imel je prav. Tista hiša in tista družina nista bila moj dom in komaj sem čakala, da bom lahko odšla od tam. Kamor koli sem odšla, vedno sem bila izobčenka, dekle brez očeta in mater, ki je ni marala. Ampak nisem mislila obupati, nad življenjem, imela sem željo, željo, da bom lahko nekega dne ustvarjala slike in pisala zgodbe. Da bom lahko vrnila vso to čarovnijo, ki mi je pomagala preživeti vsa ta leta. Globoko sem vdihnila in mu pljunila v obraz. Ni mu bilo všeč. »Res misliš, da me poznaš? Mogoče res nima vsega, ampak nisem obupala nad življenjem. Svet ni le poln teme. V njem se skriva tudi svetloba,« zrla sem mu v oči. Nekaj trenutkov me je samo opazoval, očitno sem ga presenetila. Potem pa je nagnil glavo in se zasmejal. »Lep, govor, ampak ta te ne bo rešil. Opraviva že s tem. Veliko preveč časa si mi že zapravila in rad bi čim prej prijel plačilo.«
Dvignil je roko. Začela sem se mu zvijati, ampak je njegov prijem postal samo še bolj močan. Njegovi nohti so se mi zarili v kožo. Z levo nogo sem mu stopila na stopalo. Počakal je in se sklonil k mojemu ušesu. »Nehaj se upirati in bom opravil hitro s tem.«
Zazrla sem se mu v oči. »Preganjala te bom do dne dokler ne boš umrl,« sem siknila. Ne vem od kod mi je prihajal ves ta pogum v tistem trenutku. Bitje je samo skomignilo z rameni. »Tudi prav.«
############################
hvala vam družba za podporo.
23. december 2019
uf, me prav zanima, kako se bo rešila iz tega. Hvala za hitro nadaljevanje
Next!!
24. december 2019
25. december 2019
Zanimivo... Prosem nadaljuj
27. december 2019
Next
04. januar 2020
hvala za vse nexte in srečno novo leto družba!

********************************************
Zazrla sem se mu v oči. »Preganjala te bom do dne dokler ne boš umrl,« sem siknila. Ne vem od kod mi je prihajal ves ta pogum v tistem trenutku. Bitje je samo skomignilo z rameni. »Tudi prav.«

Ponovno je dvignil roko. Ne, to ne more biti konec. Nočem, da se tako konča. »Sanja,« sem zaslišala tihi glas. »Pokliči me.«
Pogoltnila sem slino. »Vprašal si me, kam grem?« sem rekla. Bitje je počakalo. Nasmehnilo se je. »Kam, pa kam, rdeča kapica?«
Globoko sem vdihnila in se nasmehnila. »K volku.«
V tistem trenutku se je med nama pojavila močna modra svetloba. Bitje je skočilo nazaj. »Ne, ne, ne. Kako? Rekli so, da nimaš varuha!«
Preplavil me je vonj po travi, sivki in nektarinah. Pred mano se je pojavil ogromen volk, svetle sinje modre skoraj bele barve.
»Ti,« je reklo bitje. »Ne, ne moreš biti. Ti, ti si mrtev. Vsi smo te videli, kako si se razgradil v nič. Kako?«
»Ne verjemi vsemu, kar vidiš,« je rekel volk in skočil nanj. Bitje je začelo bežati. Po stenah je splezalo na strehe. Volk mu je sledil z očmi, potem pa je stekel za njim po stranskih ulicah.
Sesedla sem se na tla. Tresla sem se. Adrenalin je izginil in v gležnju mi je utripalo. Nisem se mogla dojeti, kaj vse se je v tistem trenutku zgodilo. Vstani, sem si v mislih rekla. Moreš oditi od tod. Poskušala sem se vstani, ampak so se mi noge preveč tresla, tako da sem padla nazaj na tla. Glavo sem naslonila nazaj na steno in zaprla oči. Morala sem se umiriti. Vse bo še dobro, sem se tolažila.
»Hej, hoj, lepotička. Kaj pa ti počneš tukaj?« sem zaslišala moške glasove. K meni je hodila gruča opitih mož. Oh, moja sreča. Počasi sem se skobacala na noge. »Oh, nikar se ne boj, nič ti ne bomo storili,« je eden izmed njih rekel in premolknil. »Mogoče si lahko med seboj pomagamo. Iz gledaš, kot da potrebuješ denar.«
Lahko sem čutila, kako me ocenjujejo od glave do nog. »Ne. Prijatelji me kličejo. Moramo iti,« začela sem se pomikati stran od njih. Zasmejali so se. Dva izmed njih sta stekla za mano in me prijela za roke. »Mislim, da lahko tvoji prijatelji počakajo,« je rekel eden. Globoko sem vdihnila in zakričala: »Na pomoč! Pretepajo me!«
Moški me je sunil v steno in mi pokril usta. »Kar tako naprej in se bi to res zgodilo,« mi je zagrozil. V glavi se mi je vrtelo in postajala sem utrujena. Lahko sem čutila, kako je nekaj toplega steklo po mojem vratu. Veke so se mi začela zapirati in zadnja stvar, ki sem jo videla, si bile roke, ki so segale proti meni. Na pomoč, je bila zadnja stvar, ki sem jo pomislila.
05. januar 2020
Tole je genjalno!!!
05. januar 2020
Next
06. januar 2020
Next!!
08. januar 2020

Moški me je sunil v steno in mi pokril usta. »Kar tako naprej in se bi to res zgodilo,« mi je zagrozil. V glavi se mi je vrtelo in postajala sem utrujena. Lahko sem čutila, kako je nekaj toplega steklo po mojem vratu. Veke so se mi začela zapirati in zadnja stvar, ki sem jo videla, si bile roke, ki so segale proti meni. Na pomoč, je bila zadnja stvar, ki sem jo pomislila.

Bilo je toplo in znan vonj je blažil moj glavobol. Bilo je prijetno, počutila sem se varno. Hotela sem ostati tako, ampak na enkrat sem začutila hlad in glavobol je postal neznosen. Lahko sem slišala glasove, ampak bila sem preutrujena, da bi odprla oči. Čutila sem, da se premikam, ampak kmalu so moje moči popustile in zajela me je tema.
Odprla sem oči in zagledal dolgočasni bel strop. Okoli mene so bile razne naprave in lahko sem slišala piskanje opreme. Zaslišala sem šepetanje. Ozrla sem se naokoli in ob vratih sem zagledala gospo Lidijo in Mateja, ki sta se pogovarjala z zdravnikom. Zdravnik je opazil, da sem se zbudila in nemudoma zaklical po hodniku in pristopil do mene. S svetilko mi je posvetil v oči. Pomežiknila sem. »Vse je v redu. Zdaj si na varnem,« je rekel. »Moje ime je Aleksander Noval, sem tukajšnji zdravnik. Veš kako ti je ime?« je prijazno vprašal. Pogoltnila sem slino. »S-Sanja,« sem rekla. Imela sem suho grlo. Aleksander je pokimal. »Ali veš kdo sta tvoja skrbnika?«
»Gospa Lidija in Matej,« sem odgovorila.
»Ali te kaj močno boli?«
»Grlo me peče,« sem šepnila. »Težko premikam vrat.«
Doktor Aleksander je s police vzel kozarec z vodo in slamico in mi ponudil za piti. Voda je počasi pogasila ogenj v mojem grlu. Ob postelji sem zagledal še druge zdravnike in medicinske sestre. Začeli so govoriti in nisem jih razumela niti besede. Bilo je preglasno in v ušesih mi je začelo zvonit.
»Dovolj,« je odločno rekel doktor Aleksander. »Vzeli ti bomo kri in potem ti bomo dali infuzijo. Nekaj dni si bila v nezavesti in moramo narediti še nekaj testov. V redu?«
»Ja,« sem tiho rekla.
Vzeli so mi kri in ena izmed medicinskih sester se je ves ta čas pogovarjala z mano. Niso želi, da bi prišla v šok in ponovno izgubila zavest. Sestra mi je povedala, da imam zvit gleženj, ureznine na roki, nekaj prask in modric po telesu. Utrpela sem manjši pretres možganov, zato me bodo morali obdržati še nekaj dni na opazovanju.
Ko so vsi zdravniki in medicinske sestre odšle, sem ob vratih zagledala gospo Lidijo in Mateja. Gospa Lidija se je namrščila, odkimala z glavo in odšla skozi vrata na hodnik. Matej je me je nekaj trenutkov gledal, potem pa je globoko vdihnil in pristopil do moje postelje.
»Lisa, kaj si počela tam?« je vprašal.
»Samo hodila sem po ulicah, ker sem imela čas in nisem imela nikamor za iti,« sem tiho odvrnila. »Potem je na glavni ulici bilo vedno več ljudi in sem se umaknila na stransko, da bi pravi čas pobrala Adama in Lizo. Potem sem tam padla in si poškodovala gleženj, na koncu pa sem še srečala gručo opitih mož.«
»Ne laži,« je rekel Matej. »Policija jih je že zaslišala in rekli so, da si se ponujala,« premolknil je in globoko vdihnil. »Vseeno mi je kaj počneš s svojim življenjem, ampak ne umaži našega imena. Ne ponižuj moje družine.«
Obrnil se je in odšel, brez da bi me poslušal. Nekako sem pričakovala takšno reakcijo in ne vem zakaj mu nisem povedala resnice. Mogoče nisem hotela v to vmešavati prijazne starejše gospe.
Po licu mi je zdrsela solza in potem še ena in še ena … poskušala sem jih čim hitreje obrisati, ampak se niso končale. Tako zelo me je bilo strah. Lahko bi me posilili in nikomur ne bi bilo mar za to. Zaspala sem v solzah.
************************************************
kakšni komentarji?
08. januar 2020
Všeč mi je kako zgodbo nadgrajuješ tako v stilu pisanja kot v sami vsebini,
Next!
09. januar 2020
A lahko naslednič mogoče napišeš malo daljše nexte???
Drugač je pa zgodba odlična! Next
09. januar 2020
Next nova bralka.. ta zgodba me je posrkala vase, odlicno pises
10. januar 2020
hvala za vse nexte in komentarje. pozdravljeni tudi vsi novi bralci . upam, da boste še naprej z veseljem brali mojo zgodbo.
********************************************



Po licu mi je zdrsela solza in potem še ena in še ena … poskušala sem jih čim hitreje obrisati, ampak se niso končale. Tako zelo me je bilo strah. Lahko bi me posilili in nikomur ne bi bilo mar za to. Zaspala sem v solzah.

Zbudila sem se z krikom. Preganjale so me more o bitju z vijoličastimi očmi in o lepljivi temi, ki se je ovijala mojega telesa. Čutila sem tesnobo v prstnem košu in počutila sem se umazano. Grlo sem imela izsušeno in v glavi mi je razbijalo. Tresla sem se. Globoko sem dihala. Poskušala sem se umiriti. Počasi sem se nehali tresti, ampak občutek tesnobe je ostal.
Bila sem sama v temni bolniški sobi in edini zvok poleg mojega dihanja, je bilo piskanje naprav, ki so bile okrog mene. Prijela sem se za ramena in se začela počasi zibati naprej in nazaj. »Vse bo v redu Sanja,« sem si mrmrala. »Vse je v redu.«
Vrata so se odprla in v sobo je posvetila svetloba iz hodnika. V tistem trenutku je notri švignilo bitje in še predno sem se zavedala, sem si iz oči v oči gledala z velikim psom. Stal je na zadnjih tacah, s sprednjimi pa se je naslanjal na okvir moje postelje. Še predno bi lahko reagirala me je polizal po licu in šele takrat sem ugotovila, da sem jokala. Hitro sem si obrisala solze in pes me je z glavo butnil v roko. Previdno sem ga pobožala po glavi. Še enkrat me je dregnil in glavo položil na mojo posteljo. Še enkrat sem ga pobožala in za vsakič, ko sem se ustavila, me je narahlo dregnil. Nasmehnila sem se.
»Lahko se mu zahvališ,« sem zaslišala ženski glas. Pogledala sem proti vratom. Pri njih je stala medicinska sestra in naju opazovala. »Na hrbtu te je prinesel sem. Celo renčal je na zdravnike, dokler mu nismo pokazali, da vama nočemo nič hudega,« pristopila je do naju in ga potrepljala po glavi. Pes jo je le ošinil s pogledom. »Ko smo te spravili v bolnišnico je ves čas, sedel pred vrati bolnišnice. Tvoji starši so rekli, da nimate psa, zato smo poklicala zavetišče, ampak tudi njim ni uspelo, da bi ga odpeljali,« toplo se mi je nasmehnila. »Mislim, da je tvoj angel varuh.«
Prižgala mi je nočno lučko. »Kar si šla preko je moralo biti strašno in nihče si ne zasluži biti sam v takšnem času,« odpravila se proti vratom in predno jih je zaprla se je obrnila k meni. »To bo najina majhna skrivnost, prav?« to ni bilo vprašanje, ampak trditev. Zaprla je vrata in ostala sem sama z psom.
Pogledala sem ga v njegove zlatorjave oči in se mu nasmehnila. »Hvala.«
Polizal me je po roki. »Oprosti, ker sem te pustil samo,« sem zaslišala tih in topel glas v glavi. Trznila sem. »Ti,« sem rekla. »Ti si tisti volk. Srečala sva se v sanjah.«
»Ja, Sanja,« je rekel.
»Kdo si?«
»Tvoj varuh,« premolknil je in lahko sem videla njegov žalostni pogled. »ki mu ni uspelo opraviti njegove naloge.«
Globoko sem vdihnila. »Še vedno sem živa, mar ne? Zdi se mi, da si prav dobro opravil svojo nalogo,« premolknila sem. »Kaj si jim storil?«
Vedel je da mislim gručo opitih mož. »Nič, samo prestrašil sem jih in odgnal. Nihče od njih ni skupil huje, kot kakšne praske, čeprav bi si zaslužili huje, za kar so ti hoteli storiti. Kako se lahko imajo za može. Moral bi jih kastrirati.«
Pobožala sem ga. »V redu je. Zaradi tebe mi niso ničesar storili. Hvala ti. Toliko vprašanj imam zate in ne vem kje naj sploh začnem.«
»Presenečen sem, da se me nisi ustrašila,« je rekel. Ironično sem se nasmehnila. »Mislim, da sem doživela že kaj hujšega, kot pa srečanjem z bitjem iz mojih sanj, ki lahko očitno spreminja obliko.«
»Pošteno. Torej kaj te zanima. Poskušal bom odgovoriti na čim več tvojih vprašanj.«
»Kako ti je ime?« sem vprašala. »Nimam imena,« je odgovoril. »Varuhu ime izbere njegov gospodar, torej ti.«
»Kdaj pa sem postala tvoj gospodar?«
»Še predno si se rodila,« je odgovoril. »Vem, da imaš verjetno še cel kup vprašanj glede kako si lahko postala moja gospodarica, ampak mislim, da bi to preveč zapletena tematika za današnjo jutro.«
Prav je imel. Ura je bila dve zjutraj in še vedno sem potrebovala nekaj časa, da sem sprocesirala vse dogodke, ki so se dogajali nekaj ur nazaj. »Torej, jaz ti moram izbrati ime?« preprosto sem se vdala. V tistem trenutku mi je bilo čisto vseeno, da trdi, da je moj varuh in da ni človek. Vedel je nekaj o moji preteklosti, mogoče je vedel tudi kdo je moj oče. Pes je pokimal. »Kaj praviš na Lupo?« pes je v tistem trenutku dvignil glavo in se s čelom dotaknil mojega čela. V tistem trenutku sem po telesu začutila toploto in rahlo elektriko. »Kaj se je ravnokar zgodilo?« sem ga vprašala. »Zdaj ne more nihče pretrgati najine vezi,« je odvrnil Lupo. »Vem, da me želiš še marsikaj vprašati, ampak mislim, da bo bolje, da zaspiš. Utrujena si in potrebuješ počitek.«
Odkimala sem. »Ne, ne morem spati. Zagotovo bom spet imela moro.«
Lupo je skočil na mojo posteljo. Šele v tistem trenutku sem ugotovila, da je prevzel videz bernskega planšarja. Legel je poleg mene in z repom narahlo mahov. »Ne boj se, tukaj bom. Odgnal bom vse sanje,« je rekel. Nisem mu odgovarjala. Vedela sem da je zmožen tega, saj sva se tako tudi prvič srečala. Legla sem poleg njega in si odejo povlekla do ramen. Globoko sem vdihnila. »Lahko noč Lupo, sladko spi,« sem rekla. »Lahko noč Sanja,« je odvrnil. Zaprla sem oči in utonila v spanec brez sanj.


*************************************
res bi bila vesela, da bi kdo napisal kakšno mnenje
10. januar 2020
če kdo ugotovi zakaj sem izbrala ravno ime Lupo, mu posvetim Next
10. januar 2020
Kak lepo.. Next
10. januar 2020
Next
11. januar 2020
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani