☆The x-factor girl☆-Zayn Malik FF

Hello ladies It's me (again), with new ff (again)
Torej ja, ta ff sm začela pisat že neki časa nazaj, ampak sm pol malce pozabla nanj, dokler me ena frendica na fb-ju ni prosla, da ji pošljem nek nov Zaynov ff, ker je mojega prvega Zaynovega že prebrala in sm ji rekla, da nimam nič novega, pa je rekla, da naj mal pogledam. In pol sm res šla gledat in videla, da v bistvu neki res mam, pa sm ji poslala prvi del in je rekla, da moram to nujno objavit, če ne me bo ubila ;D so yeah, nočem še umreti, zato sm se odločila, da bom kar objavila ta ff ;D
Ja, nexte bom začela posvečati v drugem delu in upam, da vam bo ta ff všeč tako, kot so vam bili všeč moji ostali ff-ji

☆The x-factor girl☆-Zayn Malik FF




1.
Stala sem na odru in pogledovala po množici ljudi v areni, kjer je potekal x-faktor. Bil je še zadnji šov in ostali smo še jaz, Liz in fantovska skupina Bad Boys. Bila sem nervozna. Povedali bodo kdo je tretji, kdo drugi in kdo prvi. Še ničesar si nisem v življenju tako močno želela kot tega. Glasba mi je vedno pomenila zelo veliko. “In na tretjem mestu je…Elizabeth Evans!” je vzkliknil voditelj. O bog. Z Liz sva se objeli. Vedela sem, da je bila vesela zame, da sem ostala v finalu, ampak meni je bilo malce žal, da ni ostala z mano. Saj ne pravim, da fantje niso bili odlični, ker so bili, ampak tudi Liz je bila. “Elizabeth, si razočarana, da si pristala na tretjem mestu?” jo je vprašal voditelj. “Po pravici povedano ne, nisem. Vesela sem, da sem lahko sploh prišla do tretjega mesta. In za to, se lahko zahvalim vsem vam. In čeprav nisem zmagala, vem, da bom vztrajala še naprej. Hvala za vašo podporo.” je rekla Liz in pomahala svojim oboževalcem. “Hvala Elizabeth. In sedaj bomo napovedali zmagovalca. Preden pa ga razglasim, pa me zanima, če imate kaj za povedati občinstvu?” je vprašal voditelj. “Ja, moram povedati, da sem vam hvaležna za vsak glas in četudi ne bom zmagala, bom vesela za fante, ker vem, da so odlični in si zaslužijo zmago. In hvaležna sem vam, da ste bili takšna podpora. Brez vas ne bi bila sedaj tukaj, kjer sem.” sem rekla in se nasmehnila. “Tudi sami ne bi mogli povedati bolje, kot je povedala Nikki.” se je nasmehnil še Josh iz skupine Bad Boys. “Odlično. In ne glede na to, kaj se zgodi, vztrajajte še naprej, ker ste vsi odlični. In sedaj bomo končno razglasili zmagovalca tega šova. In to je…”
Ampak čakajte. Malce prehitevam. Moja zgodba se ne začne tako.
Sem Nikki Reed. Stara sem 18 let in obiskujem zadnji letnik gimnazije v Londonu. Ne, nisem ena izmed tistih popularnih lepotic. Nisem svetlolasa in plavooka. Imam rjavo-rdečkaste dolge lase in zelene oči. V šoli nisem ravno preveč oboževana. Vsi me zmerjajo in me kličejo spaka in še več grdih stvari. Nikoli jim nisem naredila ničesar, da bi me sovražili. Ampak očitno je mogoče sovražiti ljudi tudi brez vzroka. Moja najboljša prijateljica je moja mama. Zaupam ji vse in vedno ve kaj narediti, da me osreči. Imam tudi očima Sama, ki ga kličem kar očka. Svojega pravega očeta ne poznam, saj je umrl, ko sem bila stara samo dve leti. Niti se ga ne spominjam dobro, ampak zagotovo je bil zelo dober človek.
Sem bolj sramežljiva oseba, ampak, ko gre za stvari, ki jih obožujem, nisem ravno tako sramežljiva. In ta stvar, ki jo obožujem je glasba. Pomeni mi vse na svetu. Glasba je bila edina stvar, ki me je rešila pred smrtjo. Imela sem anoreksijo in rezala sem se, ampak sem na srečo vse to premagala z pomočjo svoje družine, ampak predvsem z pomočjo glasbe. Igram klavir in kitaro, ter pojem. Ko se povežem z glasbo, se počutim, kot da mi nihče ne more nič. Kot, da sem sama na svetu, samo z glasbo. Sem tudi velika oboževalka skupine One direction. Sicer nisem tista oboževalka, ki bi kričala že samo, če bi zaslišala njihov glas, ampak vseeno sem oboževala njihovo glasbo. V vsaki pesmi sem našla pomen besedila. In to mi je bilo všeč.
Fanta še nisem imela, čeprav nisem bila ena izmed tistih punc, ki še niso doživele svojega prvega poljuba. Ampak pravega razmerja ali pravega fanta še nisem imela. Ampak saj bo že prišel čas za to.
Bila je še ena in enaka sreda v šoli. Spet so padale žaljivke na moj račun. Bila sem spaka, zguba, neroda, vse, samo človek ne. Ampak tega sem bila že navajena.
“Poglejte spako.” se je zasmejala Natalie, najpopularnejšo dekle na šoli. Natalie je bila moja najboljša prijateljica, preden sva prišli v srednjo šolo. Vse sem ji zaupala in imela sem jo zelo rada. Tudi ona je zaupala meni vse svoje skrivnosti. Ampak, ko sva prišli v srednjo šolo, se me je začela vedno bolj izogibati in kar nenadoma je postala najpopularnejša na šoli, jaz pa sem postala spaka, ki so jo vsi sovražili in so se je vsi izogibali.
Hodila sem po hodniku do izhoda, medtem, ko so se mi vsi smejali. Ignorirala sem jih, ampak vseeno je bolelo. Prišla sem do parkirišča in zagledala očeta, ki me je čakal. “Živjo ljubica. Kako si se imela v šoli?” me je vprašal in me objel. “Tako kot vedno. Ampak ne skrbi, sem že navajena.” sem rekla in se nasmehnila. “Saj bo nekega dne boljše.” je rekel. “Upam.” sem rekla in sedla v avto. Odpeljala sva se domov. Bil je sončen dan, malce nenavaden za deževen London, ampak to me ni motilo. Oboževala sem sonce. Kmalu sva prispela do naše velike hiše in odpravila sva se noter. “Živjo Jane, doma sva.” je zaklical očka. “Pridita v kuhinjo, kosilo je že na mizi.” je zaklicala mama. “Jaz samo odložim stvari in pridem.” sem rekla in očka je prikimal, nato pa sem se odpravila v svojo sobo. Odložila sem stvari, nato pa sem se hitro odpravila v kuhinjo, kjer sem zagledala mamo in očeta, ki sta se poljubljala. Zakašljala sem in odmaknila sta se en od drugega. Zasmejala sem se. “Živjo Nikki.” me je pozdravila mama in me objela. “Živjo mami.” sem rekla in se nasmehnila.
Po kosilu sem se odpravila v svojo sobo in se odpravila za svoj rdeč klavir. Moja soba je bila dovolj velika, da sem lahko v njej imela klavir, posteljo, omaro, kitaro in tv. Domače naloge sem tako ali tako delala na postelji, saj je bilo udobneje, zato nisem potrebovala pisalne mize. Roke sem nastavila na tipke klavirja in začela igrati pesem Mirrors od Justina Timberlakea. Zraven sem še pela. Bila sem odlična pevka, vsaj tako je vedno govorila moja mama. Med pesmijo sem zaprla oči in se nasmehnila. Glasba me je vedno spravila v dobro voljo. Ko sem končala, sem začela igrati še drugi pesem. Ta je bila Little things od One direction na moj način. Ta pesem me je opominjala, da sem lepa takšna kot sem in da se mi ni treba spreminjati zaradi kogarkoli. Da moram biti takšna kot sem. Čez nekaj časa igranja klavirja, sem vzela v roke še kitaro in začela igrati še nanjo. Klavir igram že od sedmega leta. Hodila sem v glasbeno šolo in jo uspešno opravila. Znam igrati na note, ampak znam igrati tudi brez njih. Kitaro pa sem začela igrati šele pred tremi leti. Zanjo nisem hodila v glasbeno šolo, ampak sem se je začela učiti sama preko spleta. Sploh ni bilo tako težko. V enem dnevu sem že znala odigrati tri pesmi.
Po nekaj urah igranja, sem le odložila kitaro in se posvetila domači nalogi. Vedno sem bila pridna učenka. Učitelji so me imeli radi in to je še bolj pripomoglo mojim dobrim ocenam. Ponavadi so to bile same štirice in petice, ampak znašla se je tudi kakšna trojka.
Kmalu sem končala z domačo nalogo in počasi sem se odpravila dol. Oče je sedel v dnevni sobi na kavču in gledal nogometno tekmo, mami pa je delala večerjo. Sedla sem k očku na kavč in tudi sama začela gledati tekmo. Bila je med Manchestrom in Chelsea. Oboževala sem tekme z očetom. Na koncu tekme je zmagal Manchester in bila sem vesela. Z očetom sva si dala petko in se odpravila v kuhinjo. “Končno sta nehala gledati tekmo.” je rekla in se zasmejala. Tudi midva z očetom sva se zasmejala. Posedli smo se za mizo in začeli jesti večerjo. Vsak večer po večerji, smo se vsi zbrali na kavču v sobi in gledali film po tv-ju. Ampak tokrat smo preden se je začel predvajati film zagledali reklamo za x-faktor. “Nikki.” je rekla mama vznemirjeno. “Kaj?” sem jo vprašala. “Morala bi se prijaviti.” je rekla. “J-jaz? Že res, da obožujem glasbo, ampak ne morem. Ne bo mi uspelo. Čeprav obožujem glasbo, še ne pomeni, da sem dobra.” sem rekla. “Se ti hecaš? Nikki, si ena izmed najbolj talentiranih oseb na svetu. Če tebi ne bo uspelo, potem lahko drugi kar sanjajo o uspehu. Nikki, res bi se morala prijaviti.” je rekel očka. “Kdaj pa je avdicija tukaj?” sem vprašala. “V soboto.” je rekla mama. “Kaj pa vem. Mislim, da nisem dovolj dobra za to.” sem rekla. “Nikki, seveda nisi dovolj dobra. Odlična si. Neverjetna. Imaš talent, lepa si in še povrhu vsega dobra oseba. In imaš naju, ki verjameva vate in te bova podpirala, ne glede na vse. In če ti ne uspe, če padeš, se boš pobrala in poskusila znova. Ampak ne boš poskušala vedno, ker si zelo talentirana in ti bo zelo hitro uspelo.” je rekel očka. Nasmehnila sem se. Ravno zaradi tega sem ga imela rada kot svojega pravega očeta. Vedno je bil tukaj zame. “Hvala, ampak…kaj bodo na to rekli v šoli?” sem vprašala. “Nikki, ne smeš se ozirati na njih. Če se boš vedno ozirala na to, kar pravijo drugi, ne boš nikoli srečna. Moraš na avdicijo Nikki. Moraš svetu pokazati svoj talent.” je rekla mama. “Sta prepričana, da mi bo uspelo?” sem vprašala. Oba sta prikimala. “Prav. Potem pa bom šla na avdicijo za x-faktor.” sem rekla in se nasmehnila.

sooo, what do you think? ;D

neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!
+ super začetek

neeeeeext

Neeeext

neeeext
ful dober začetek

oh "večinoma same štirice in petice, znajde se pa tudi kakšna trojka" haha opis mene uf že vem, da bo to zelooooooo zanimivo....
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!

Popolnost
Neeeext

OPFAJSDGOPADKGPOIASFDJKGAIOPFJBHPISFJ TO JE NAJBOLJ MEGAFANTASTIČNA POPOLNOST! OMG, TO BO NAJBOLJŠA ZGODBICA TKO K VSE TVOJE OSTALE *OOOOOOOOOOOOOOOOOOO*
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!

neext

Svetovno. Neeeeeeeeext

Neeeeeeeext

woooow *.* že začetek je tak svetovn kaj šele zgodba.
Končno smo dočakali novi ff haha
Neeeeeeeeeeeeeeeeext<333333333333

neeeeeeeeext!
<3 popoln ff že ob prvem delu, brez dvoma :$$

next

OMG OMG OMG ! wow neext ,že začetek je wow <3