Forum je zaradi pomanjkanja interesa uporabnikov ukinjen in bo kmalu izbrisan.
Hej ljudje!!!! 
js sm se odločila, da napišem en fanfiction o Andyu Biersacku. Po slovensku je preživeli, če kdo ne razume ampak mislm da vsi. sm povem. Mislm, da še nisem zasledila njegovega nobenega ff-ja na igrah zato sem se odločila, da ga napišm, kr on je men tako popoven
. omg js sm totalnu zatreskana vanga ampak sej zdej tu ni važn. Na tej ideji sem kr neki cajta delala taku, da prosm, da ne fejkate. Pa vse se dogaja v prihodnosti in če še nism vaša prjateljca me dodejte. Linki me sicer ne motjo tako, da lahko kej oglašujete sm prosm ne zdej pretiravat. Trailerja se mi zal ni dalu delat ampak upam da niste preveč razočarane. Upam, da vam bo ušeč.
Ena slikca od Andya:
NASLOVNICA (ni nč posebnga. nism mela ideje kašno nrdit pol sm pa kr taku):
STARRING:
Emily Rudd as Clarie Ford
Andy Biersack as Andy Biersack
Lucas Till as Matt Davis
Svet se je spremenil. Natančneje spremenili so se ljudje. Po letu 2067 so se ljudje začeli deliti v dve skupini, kateri sta se sovražili med seboj. Lovilci in Uničevalci (ne sprašujte). Med seboj niso govorili, se pozdravili, še pogledali se niso. Pet let kasneje je prišlo do vojne v kateri so zmagali Uničevalci. Takrat so zavzeli vsa mesta, Lovilce pa so začeli odstranjevati. Lovilci so izgubili vse kar so imeli dom, hrano, denar, večina tudi družino. Glavna naloga Uničevalcev je, da Lovilci umrejo. Preživeli Lovilci pa bežijo.
Prolog
»Pustite me pri miru!« sem zavpila in tekla dalje.
»Ne boš nama ušla.« je zavpil en moški.
Nisem se ozirala tekla sem naprej kolikor hitro sem lahko. Tekla sem v drugo smer kot bi morala. Nisem hotela teči k Mattu in Georgu saj bi v nevarnost spravila še njiju. Ozrla sem se nazaj in videla, da sta le še nekaj metrov za mano. Naenkrat pa sem pri nogi začutila bolečino in padla po tleh. Spotaknila sem se ob nekaj. Začutila sem kako so me grobe roke pobrale iz tal. Pred mano sta stala dva Uničevalca.
»Kaj pa imamo tukaj?« se je prvi zarežal. Človek je bil visok in močne postave. Imel je dolge do ramen svetle lase, ki so mu malo zakrivale oči.
»Crkni.« sem rekla in pljunila v njegov obraz. Še sama nisem vedela zakaj sem mu to rekla, saj sem vedela, da mi bo žal. Na licu sem začutila močno bolečino, zaradi katere sem padla na kolena.
»Hej vstani!« sem slišala reči ta drugega. Ta je imel rjave kratke lase in temno rjave oči. Ta je bil bolj mišičaste postave in zaradi tega sem se ga še bolj bala. Ubogala sem ga in vstala. Po licih so mi začele padati solze.
»John pusti mi, da jo ubijem.« je rekel blondinec.
»Pravila Paul. Dati jo morava Andyu.« je rekel rjavolasec.
_____________________________
upam, da ni preveč čudnu. pa prosm da vs prvi deli ne odvrnejo od branja, kr bojo mau bul bedni kr se še ne dogaja velik stvari.
_____________________________
next?
js sm se odločila, da napišem en fanfiction o Andyu Biersacku. Po slovensku je preživeli, če kdo ne razume ampak mislm da vsi. sm povem. Mislm, da še nisem zasledila njegovega nobenega ff-ja na igrah zato sem se odločila, da ga napišm, kr on je men tako popoven
. omg js sm totalnu zatreskana vanga ampak sej zdej tu ni važn. Na tej ideji sem kr neki cajta delala taku, da prosm, da ne fejkate. Pa vse se dogaja v prihodnosti in če še nism vaša prjateljca me dodejte. Linki me sicer ne motjo tako, da lahko kej oglašujete sm prosm ne zdej pretiravat. Trailerja se mi zal ni dalu delat ampak upam da niste preveč razočarane. Upam, da vam bo ušeč. Ena slikca od Andya:
NASLOVNICA (ni nč posebnga. nism mela ideje kašno nrdit pol sm pa kr taku):
STARRING:
Emily Rudd as Clarie Ford
Andy Biersack as Andy Biersack
Lucas Till as Matt Davis
Svet se je spremenil. Natančneje spremenili so se ljudje. Po letu 2067 so se ljudje začeli deliti v dve skupini, kateri sta se sovražili med seboj. Lovilci in Uničevalci (ne sprašujte). Med seboj niso govorili, se pozdravili, še pogledali se niso. Pet let kasneje je prišlo do vojne v kateri so zmagali Uničevalci. Takrat so zavzeli vsa mesta, Lovilce pa so začeli odstranjevati. Lovilci so izgubili vse kar so imeli dom, hrano, denar, večina tudi družino. Glavna naloga Uničevalcev je, da Lovilci umrejo. Preživeli Lovilci pa bežijo.
Prolog
»Pustite me pri miru!« sem zavpila in tekla dalje.
»Ne boš nama ušla.« je zavpil en moški.
Nisem se ozirala tekla sem naprej kolikor hitro sem lahko. Tekla sem v drugo smer kot bi morala. Nisem hotela teči k Mattu in Georgu saj bi v nevarnost spravila še njiju. Ozrla sem se nazaj in videla, da sta le še nekaj metrov za mano. Naenkrat pa sem pri nogi začutila bolečino in padla po tleh. Spotaknila sem se ob nekaj. Začutila sem kako so me grobe roke pobrale iz tal. Pred mano sta stala dva Uničevalca.
»Kaj pa imamo tukaj?« se je prvi zarežal. Človek je bil visok in močne postave. Imel je dolge do ramen svetle lase, ki so mu malo zakrivale oči.
»Crkni.« sem rekla in pljunila v njegov obraz. Še sama nisem vedela zakaj sem mu to rekla, saj sem vedela, da mi bo žal. Na licu sem začutila močno bolečino, zaradi katere sem padla na kolena.
»Hej vstani!« sem slišala reči ta drugega. Ta je imel rjave kratke lase in temno rjave oči. Ta je bil bolj mišičaste postave in zaradi tega sem se ga še bolj bala. Ubogala sem ga in vstala. Po licih so mi začele padati solze.
»John pusti mi, da jo ubijem.« je rekel blondinec.
»Pravila Paul. Dati jo morava Andyu.« je rekel rjavolasec.
_____________________________
upam, da ni preveč čudnu. pa prosm da vs prvi deli ne odvrnejo od branja, kr bojo mau bul bedni kr se še ne dogaja velik stvari.
_____________________________
next?
28. junij 2015
u172703
Ful dobra ideja *-*
Neeext
Neeext
28. junij 2015
omg andy je prfect. taku ku ta zgodba. ful je dobra ideja res
nextej čim prej k nebom mogla čakat
nextej čim prej k nebom mogla čakat
28. junij 2015
u192505
Neeeeext
Zakon je!
Zakon je!
28. junij 2015
u173340
Ideja je awesome in originalna! *O* res zakon pa še tvoj stil pisanja je odličen tako, da bo to sigurno super zgodbica :'D
Začetek mi je zelooo všeč res, končno nekaj novega na igrah (:
neeeeeeeeeeext
Začetek mi je zelooo všeč res, končno nekaj novega na igrah (:
neeeeeeeeeeext
28. junij 2015
Končno ena zgodbica, ko je noter Andy. Res ga obožujem. *-*
NEXT IN VERJAMEM, DA BO ZGODBA SUPER! ;'D
NEXT IN VERJAMEM, DA BO ZGODBA SUPER! ;'D
29. junij 2015
hej punce. hotla sm nextat že u pondelk k sm mela že pou napisanu pol mi je pa mami uzela comp in zdele sm ga dobila nazaj
__________________________________
#1
»Clarie!« sem zaslišala vpitje mlajšega brata. »Clarie!«
»Tukaj sem bedak.« sem po tiho zakričala nazaj. George se je usedel zraven mene in segel v žep. Iz njega je povlekel pest jagod. Na obrazu se mi je pokazal nasmešek. »Kje si jih našel?« sem ga vprašala.
»Tu nekje v gozdu ob neki smreki.« je rekel in mi jih dal v roke. »Misliš, da so užitne?« me je vprašal.
»Ne vem, ampak Matt bo verjetno vedel. Samo počakati morava, da pride.« sem rekla.
»Upajva, da pride.« me je popravil.
Grdo sem ga pogledala. »Večni optimist.« sem zavzdihnila. »Prišel bo. Vedno pride.«
»Si predstavljaš, da ga ne bi bilo. Verjetno bi bila že mrtva.« je rekel.
»Ja verjetno zaradi tebe ker ne znaš govoriti tišje in bi naju že zdavnaj našli. Nikoli ne veš kdo se skriva za bljižnim drevesom.« sem rekla.
»Mattove besede.« je rekel in se nasmehnil.
»Utihni.«
»Kdaj bo konec vsega tega?« je vprašal in se naslonil na mojo ramo.
»Ne vem George, ne vem.« sem zašepetala in ga objela z levo roko.
»Kaj misliš, da se je zgodilo s staršema?« je vprašal.
To vprašanje me je presenetilo. Vedela sem, da me bo nekega dne tole vprašal ampak nikoli nisem razmišljala o odgovoru. Morda se nebi mogel sprijazniti z resnico, saj se tudi jaz še nisem. Čeprav vem, da sta mrtva se tako ne počutim. Še vedno se počutim kot, da živita le, da nekje drugje kar seveda ni možno saj sem videla njuna trupla.
»Clarie?« sem zaslišala Georgov glas ob meni.
»Ne bom ti lagala George. Mrtva sta.« sem rekla. Mislila sem, da bo prenesel odgovor z jokom, vendar ga ni. Nadeljeval je najin pogovor.
»Želim, da bi umrl z njimi.« je rekel.
Svojo roko sem odstranila iz njegovih ramen. »Prosim? George, da mi tega ne ponoviš več razumeš?« sem se razjezila nanj.
»V čem je sploh smisel tega Clarie. Povej mi v čem je smisel tega, da se skrivamo. Življenje v strahu je bedno prav. Ne moremo več tako. Vsak dan sanjamo o neki svobodi, ki je sploh ne bo. Bolje, da se pobijemo in nimamo več skrbi s tem.« je rekel. Vanj sem zijala z odprtimi usti.
»Se sploh zavedaš kaj govoriš?« sem rekla.
»Ja, se.« je rekel in vstal iz mesta kjer je sedel. Začel je hoditi stran od mene.
»Hej, kam greš?«
»Na sprehod.« je rekel. Gledala sem ga kako odhaja.
»Ne hodi daleč.« sem rekla.
Njegovi do ramen dolgi lasje so plapolali v vetru. Roke je imel zatlačene v svojo preveliko jopico, ki je bila od Matta, ki mu jo je dal, ko jo je prerastel. Nato pa se je obrnil nazaj k meni. »Ne jej jagod. Samo povem.« je rekel in se nazaj obrnil.
Kakšen prasec. Prinesel je zastrupljene jagode. Jagode sem vrgla v reko, v katero sem buljila že kakšni dve uri.
»Kako je moja princeska danes?« sem zaslišala glas, ki sem ga v tem trenutku najbolje potrebovala. Čutila sem kako me je Matt objel.
»Uredu.« sem odgovorila.
Matt me je poljubil na lice. »Kje je mali?« je vprašal. Obrnila sem se proti njemu. »Hvala, ker si me spomnil. Nisem uredu. George je rekel, da bi bil raje mrtev, kot pa tu.« sem postala tečna.
»Zakaj?«
»Rekel je, da sem mu ne da več tako živeti.«
»Tako, da mu vsak dan prinašam hrano in ga razvajava?« je sarkastično vprašal.
»Tako, da mora vsak dan živeti v strahu. In veš kaj Matt? Prav ima tudi meni se ne da več takole. Tako ne morava živeti. Kakšen je sploh načrt?«
»Poglej Clarie, načrt je tak, da najdeva druge naše ljudi.« je rekel.
»In kako jih boš. Matt naši ljudje so mrtvi. Samo upava lahko, da še nisva zadnja.«
_________________
next?
__________________________________
#1
»Clarie!« sem zaslišala vpitje mlajšega brata. »Clarie!«
»Tukaj sem bedak.« sem po tiho zakričala nazaj. George se je usedel zraven mene in segel v žep. Iz njega je povlekel pest jagod. Na obrazu se mi je pokazal nasmešek. »Kje si jih našel?« sem ga vprašala.
»Tu nekje v gozdu ob neki smreki.« je rekel in mi jih dal v roke. »Misliš, da so užitne?« me je vprašal.
»Ne vem, ampak Matt bo verjetno vedel. Samo počakati morava, da pride.« sem rekla.
»Upajva, da pride.« me je popravil.
Grdo sem ga pogledala. »Večni optimist.« sem zavzdihnila. »Prišel bo. Vedno pride.«
»Si predstavljaš, da ga ne bi bilo. Verjetno bi bila že mrtva.« je rekel.
»Ja verjetno zaradi tebe ker ne znaš govoriti tišje in bi naju že zdavnaj našli. Nikoli ne veš kdo se skriva za bljižnim drevesom.« sem rekla.
»Mattove besede.« je rekel in se nasmehnil.
»Utihni.«
»Kdaj bo konec vsega tega?« je vprašal in se naslonil na mojo ramo.
»Ne vem George, ne vem.« sem zašepetala in ga objela z levo roko.
»Kaj misliš, da se je zgodilo s staršema?« je vprašal.
To vprašanje me je presenetilo. Vedela sem, da me bo nekega dne tole vprašal ampak nikoli nisem razmišljala o odgovoru. Morda se nebi mogel sprijazniti z resnico, saj se tudi jaz še nisem. Čeprav vem, da sta mrtva se tako ne počutim. Še vedno se počutim kot, da živita le, da nekje drugje kar seveda ni možno saj sem videla njuna trupla.
»Clarie?« sem zaslišala Georgov glas ob meni.
»Ne bom ti lagala George. Mrtva sta.« sem rekla. Mislila sem, da bo prenesel odgovor z jokom, vendar ga ni. Nadeljeval je najin pogovor.
»Želim, da bi umrl z njimi.« je rekel.
Svojo roko sem odstranila iz njegovih ramen. »Prosim? George, da mi tega ne ponoviš več razumeš?« sem se razjezila nanj.
»V čem je sploh smisel tega Clarie. Povej mi v čem je smisel tega, da se skrivamo. Življenje v strahu je bedno prav. Ne moremo več tako. Vsak dan sanjamo o neki svobodi, ki je sploh ne bo. Bolje, da se pobijemo in nimamo več skrbi s tem.« je rekel. Vanj sem zijala z odprtimi usti.
»Se sploh zavedaš kaj govoriš?« sem rekla.
»Ja, se.« je rekel in vstal iz mesta kjer je sedel. Začel je hoditi stran od mene.
»Hej, kam greš?«
»Na sprehod.« je rekel. Gledala sem ga kako odhaja.
»Ne hodi daleč.« sem rekla.
Njegovi do ramen dolgi lasje so plapolali v vetru. Roke je imel zatlačene v svojo preveliko jopico, ki je bila od Matta, ki mu jo je dal, ko jo je prerastel. Nato pa se je obrnil nazaj k meni. »Ne jej jagod. Samo povem.« je rekel in se nazaj obrnil.
Kakšen prasec. Prinesel je zastrupljene jagode. Jagode sem vrgla v reko, v katero sem buljila že kakšni dve uri.
»Kako je moja princeska danes?« sem zaslišala glas, ki sem ga v tem trenutku najbolje potrebovala. Čutila sem kako me je Matt objel.
»Uredu.« sem odgovorila.
Matt me je poljubil na lice. »Kje je mali?« je vprašal. Obrnila sem se proti njemu. »Hvala, ker si me spomnil. Nisem uredu. George je rekel, da bi bil raje mrtev, kot pa tu.« sem postala tečna.
»Zakaj?«
»Rekel je, da sem mu ne da več tako živeti.«
»Tako, da mu vsak dan prinašam hrano in ga razvajava?« je sarkastično vprašal.
»Tako, da mora vsak dan živeti v strahu. In veš kaj Matt? Prav ima tudi meni se ne da več takole. Tako ne morava živeti. Kakšen je sploh načrt?«
»Poglej Clarie, načrt je tak, da najdeva druge naše ljudi.« je rekel.
»In kako jih boš. Matt naši ljudje so mrtvi. Samo upava lahko, da še nisva zadnja.«
_________________
next?
01. julij 2015
omg ti ful dobr pišeš. tvoj način pisanja mi je res fu ušeč pa omg kdaj se bo andy prkazou!!!
ej k matt pa clarie hodta? kr če ja bom matta zadavla, že vidm kaku mi bo šu na kurac.
resnu čim prej nextej kr sm kr obsedena s tem pa je sele prvi del. resnu s tem ffjem od andya si me ful presenetla k ni od 1d spet kr teh mamo že dost. od andya pa še ne.
omg js ti sploh nemorm povedat kuk te mam rada
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxx tu sm napisala brez da bi dihala haha matr sm neumna
ej k matt pa clarie hodta? kr če ja bom matta zadavla, že vidm kaku mi bo šu na kurac.
resnu čim prej nextej kr sm kr obsedena s tem pa je sele prvi del. resnu s tem ffjem od andya si me ful presenetla k ni od 1d spet kr teh mamo že dost. od andya pa še ne.
omg js ti sploh nemorm povedat kuk te mam rada
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxx tu sm napisala brez da bi dihala haha matr sm neumna
01. julij 2015
Anddyyyyaa cimprej ukluc u zgodbo prosmm drgac pa si res naj naj najbolsa full dobr use je toop
aja pa btw next haha
aja pa btw next haha
02. julij 2015
u173340
neeeeeext :'D
02. julij 2015
u172703
Neext :33
02. julij 2015
u172703
Jeej 
03. julij 2015
evo vam next. hmal bo pršu andy not.
pa hvala za vse nexte res in se že vnaprej opravičujm za vse napake k so u besedilu.
have fun
______________________________________
#2
»Našla jih bova. Obljubim.« mi je zašepetal na uho in svojimi ustnicami potoval po mojem desnem licu. »Tako si lepa.« je zašepetal.
Zardela sem. »George naju bo videl.« sem rekla.
»Briga me.« je rekel. »Zakaj bi skrivala?« je vprašal.
»Ne vem. Bilo bi čudno.« sem odgovorila.
»Zakaj?« me je vprašal. Prijel je moje zapestje in zavihal rokav temno zelene jopice. »Srečna si lahko, da ti niso dali znamenja rušilcev. Tako se boš izmuznila smrti, če te bodo dobili.« je rekel jaz pa sem pokimala. Pogledala sem v Mattovo zapestje. Na zapestju je imel upodobljen krog, ki naj bi predstavljal nas, rušilce. Narejen z pomočjo ognja.
»Zakaj ga meni niso dali, Georgu pa so?« sem vprašala.
»Ker so te imeli raje.« se je pošalil.
»Ja itak.« sem rekla. »Morda bi morala poiskati Georga?« sem vprašala.
»Pusti ga saj ve kdaj mora priti domov.« je rekel Matt.
»Prav. Kdaj gremo od tu?« sem vprašala.
»Razmišljal sem, da bi ostali še dva dni.« je rekel.
»Okej.«
»Živijo Matt.« sem zaslišala glas za nama.
»George. Živijo.« se je oglasil Matt.
»Kaj bo za večerjo?« je vprašal.
»Ribe.« mu je Matt odgovoril.
George je pokimal. Matt se je javil, da bo zakuril ogenj nato pa spekel ribe, ki jih je danes spekel. Matt mi je bil zelo všeč. Za mene in Georga skrbi, kot za dojenčka. Začelo se je že temniti zato smo skupaj pojedli večerjo nato pa ker je bila že noč se je George odpravil spat v majhno in zelo skromno zavetje, ki sva ga naredila jaz in Matt.
»Zakaj misliš, da smo tu varni?« sem vprašala.
»Našli so samo tvoje in moje starše. Naokoli ni bilo nikogar. Morda mislijo, da tu naokoli ne bodo nič našli.« je rekel.
»Se spomniš, ko sva bila stara 13 in sva se igrala lovce in pobijala zajce.« sem rekla.
»Ja nikoli si jim nisi upala prerezati vrata in vedno si gledala stran, ko sem to naredil jaz.« je rekel in se nasmehnil.
»Ja bila sem strahopetka.« sem rekla.
»Se spomniš, ko sva se prvič poljubila?« me je vprašal.
»Ja takrat si sploh še nisva bila všeč.« sem se zasmejala.
»Imela sva jih osem. Vprašala si me zakaj se ljudje poljubljajo.« se je zasmejal.
»Ne smej se.« sem rekla. »Spomnim se, ko si lani rekel, da sem ti všeč in si se potil.« sem se tokrat jaz zasmejala.
»Clarie, ne smej se.« je rekel.
»Matt jutri grem jaz iskat hrano.« sem rekla.
»Kaj? Ne ne greš Clari. Prenevarno je.« je rekel.
»Ne. Ne boš spremenil moje odločitve.« sem rekla.
»Naj ti bo. Ampak bodi hitro doma.« je rekel.
»Ne rabiš mi govoriti kdaj naj bom doma. Sem polnoletna in ne rabim tvoje pomoči.« sem rekla in se pridružila Georgu, ki je že spal.
________________________________
next?
pa hvala za vse nexte res in se že vnaprej opravičujm za vse napake k so u besedilu.
have fun
______________________________________
#2
»Našla jih bova. Obljubim.« mi je zašepetal na uho in svojimi ustnicami potoval po mojem desnem licu. »Tako si lepa.« je zašepetal.
Zardela sem. »George naju bo videl.« sem rekla.
»Briga me.« je rekel. »Zakaj bi skrivala?« je vprašal.
»Ne vem. Bilo bi čudno.« sem odgovorila.
»Zakaj?« me je vprašal. Prijel je moje zapestje in zavihal rokav temno zelene jopice. »Srečna si lahko, da ti niso dali znamenja rušilcev. Tako se boš izmuznila smrti, če te bodo dobili.« je rekel jaz pa sem pokimala. Pogledala sem v Mattovo zapestje. Na zapestju je imel upodobljen krog, ki naj bi predstavljal nas, rušilce. Narejen z pomočjo ognja.
»Zakaj ga meni niso dali, Georgu pa so?« sem vprašala.
»Ker so te imeli raje.« se je pošalil.
»Ja itak.« sem rekla. »Morda bi morala poiskati Georga?« sem vprašala.
»Pusti ga saj ve kdaj mora priti domov.« je rekel Matt.
»Prav. Kdaj gremo od tu?« sem vprašala.
»Razmišljal sem, da bi ostali še dva dni.« je rekel.
»Okej.«
»Živijo Matt.« sem zaslišala glas za nama.
»George. Živijo.« se je oglasil Matt.
»Kaj bo za večerjo?« je vprašal.
»Ribe.« mu je Matt odgovoril.
George je pokimal. Matt se je javil, da bo zakuril ogenj nato pa spekel ribe, ki jih je danes spekel. Matt mi je bil zelo všeč. Za mene in Georga skrbi, kot za dojenčka. Začelo se je že temniti zato smo skupaj pojedli večerjo nato pa ker je bila že noč se je George odpravil spat v majhno in zelo skromno zavetje, ki sva ga naredila jaz in Matt.
»Zakaj misliš, da smo tu varni?« sem vprašala.
»Našli so samo tvoje in moje starše. Naokoli ni bilo nikogar. Morda mislijo, da tu naokoli ne bodo nič našli.« je rekel.
»Se spomniš, ko sva bila stara 13 in sva se igrala lovce in pobijala zajce.« sem rekla.
»Ja nikoli si jim nisi upala prerezati vrata in vedno si gledala stran, ko sem to naredil jaz.« je rekel in se nasmehnil.
»Ja bila sem strahopetka.« sem rekla.
»Se spomniš, ko sva se prvič poljubila?« me je vprašal.
»Ja takrat si sploh še nisva bila všeč.« sem se zasmejala.
»Imela sva jih osem. Vprašala si me zakaj se ljudje poljubljajo.« se je zasmejal.
»Ne smej se.« sem rekla. »Spomnim se, ko si lani rekel, da sem ti všeč in si se potil.« sem se tokrat jaz zasmejala.
»Clarie, ne smej se.« je rekel.
»Matt jutri grem jaz iskat hrano.« sem rekla.
»Kaj? Ne ne greš Clari. Prenevarno je.« je rekel.
»Ne. Ne boš spremenil moje odločitve.« sem rekla.
»Naj ti bo. Ampak bodi hitro doma.« je rekel.
»Ne rabiš mi govoriti kdaj naj bom doma. Sem polnoletna in ne rabim tvoje pomoči.« sem rekla in se pridružila Georgu, ki je že spal.
________________________________
next?
03. julij 2015