Val udari in bobnenje ob rušenju ter lomljenju se razteza daleč naokrog. Z balkona naše hiše se lepo vidi poletna hišica. Hišica, ki se ob udarcu vode zdrobi. Vsi lepi spomini se razdrobijo v prah in ko se morje počasi odmakne nazaj na mesto, kamor spada, s sabo odplakne še spomine. Vsakega posebej, toliko da mi še dovoli se jih spomniti, preden jih bom izgubila za vedno.
Ian se mi približa in me objame.
»A si okej?« me tiho vpraša.
»Ne še.« Brado nasloni na mojo ramo in skupaj opazujeva, kako sonce pada v morje, kako se začne temniti in ko se na nebu pojavijo prve zvezde še vedno stojiva objeta.
08. februar 2012
NEXT
Solze so mi pršle u oči ;o
09. februar 2012
»Elizabeth?« Slišiva mamin glas, ko vstopi v mojo sobo. Obrnem se in z Ianom se odpravima noter. Ko mama vidi moje posušene solze se takoj oglasi.
»Slišala sem, da je bil cunami. Ali ste vsi v redu?« Zaskrbljeno vpraša.
»Vse razen naše hišice in moje duše je celo.« Ji zlomljeno odgovorim.
»Oh, El.« Objame me in me drži.
»Jaz bom šel. Pozno je že. Se vidiva jutri v šoli, El.« Reče Ian za mojim hrbtom. Pokimam in on odide. Z mamo se usedeva na posteljo.
»Tam je vse, kar je ostalo od hišice.« Pokažem s prstom proti kotu sobe. Mama se ozre, vstane, pobere stvari ter se z njimi vred vsede na sredino sobe. Okoli sebe razprostre zvezke, spominke ter druge stvari, ki sem jih v naglici pograbila. S prekrižanimi nogami se vsedem zraven nje.
»Se še spomniš tega?« me vpraša ter proti meni pomoli uokvirjeno sliko.
»Moj 10. rojstni dan.« Tiho zamomljam.
»Takrat si rekla, da je bil to tvoj najljubši rojstni dan.« Nekaj je še hotela reči, vendar se je ustavila.
»Saj je bil moj najljubši rojstni dan. Kdo pa še lahko reče, da je za rojstni dan dobil hišico na obali?« Se nasmehnem skozi suhe solze.
»Hm. Verjetno bi bila presenečana nad številom.« Me hudomušno pogleda mama. Prhnem in vem, da se bom kmalu počutila bolje. Mama je vedno znala poskrbeti za to.
09. februar 2012
Neeext!
09. februar 2012
No, to je bil zdei en mal daljši next...zdei bo malo premora, samo tolk, da napišem naprej
Hvala 'I'm Here' in 'Nessy', pa tut vsem ostalim, da spremljate mojo zgodbo.
Šele donc sm opazla, da je nekaj nepravilnosti in je malo čudno napisano, ampak pišem sproti in navsezadnje je glavno, da razumete bistvo zgodbe.
Aia, še to: 'I'm Here', se opravičujem, če sem te prpravla do jokanja.
09. februar 2012
To je še pa slikca od Iana:



09. februar 2012
Am moje solze dokazujejo to, da si odlična pisateljica (:
< 33
Am kok pa bo premora ? (:
09. februar 2012
joj....hvala (:
ne velik...saj ko se bom spravla pisat bo kr nastalo enih par strani...kak dan...največ teden...upam
10. februar 2012
Jaz tut upam, da sam 1 tedn ;** < 3
Pa lej, uzem si čas, use lepo razmisl, pa pol nadaljuj tko odlično ;D
11. februar 2012
NeXt!
11. februar 2012
u68558
u68558
Next
11. februar 2012
»Teh pesmi pa še nisem videla.« Začudeno izdavi.
»Moje so...« Bolj zagodrnjam kot rečem.
»Tvoje? Vse te pesmi si napisala ti?« Vse bolj presenečeno gleda.
»Ja. Ampak ne beri jih. Zanič so.«
»Elizabeth! Prebrala sem eno in mislim, da je čudovita.« Z nasmehom me pogleda.
»Zaigraj mi kakšno svojo.« Reče in sedaj jaz gledam presenečeno.
»Rada bi slišala, kako igram in pojem?« Jo vprašam.
»Ja.« Se nasmehne, kar se mi zdi čudno, saj se je po tisti nesreči preklela, da glasba ne bo več del njenega življenja.
»No, prav.«Počasi rečem. Vstanem in se odpravim k klavirju, ki stoji v kotu sobe.
Prvi toni zazvenijo in slišim šumenje ter korake, ko mama vstane ter se mi pridruži. Vendar se ne zavedam več. Glasba me pogoltne. Melodija, note...izgubim se.
»How can I let you go, when you're still in my heart? How, when you are still in my music?« Refren pesmi odpojeva skupaj. Besede, s svinčnikom rahlo napisane nad note, začnejo lebdeti v zraku in se prepletati z najino žalostjo in srečo.
23. februar 2012
OMG, neeeeeeeeext
Ful kulj ;D
23. februar 2012
u68558
u68558
Next.!
23. februar 2012
Krik. Moj krik. Lasje mokri od pota se mi lepijo na čelo in vse kar slišim je moje globoko dihanje. Sanje. Ne, mora. Po dolgem času sem spet podoživela nesrečo. Odgrnem tanko koco s katero sem pokrita, vstanem ter se bosa odpravim na balkon. V kratki majici in boksaricah se naslanjam na ograjo. Veter rahlo pihlja in zaradi tišine se slišijo valovi, ki se lomijo ob klifih na drugi strani rta.
V tem zalivu je bilo vedno mirno. Peščena obala, prijazni ljudje. Vmes rt, poraščen z sredozemsko travo in palmami skoraj do vode.
Na oni strani rta pa divjina. Divjina, obdana z visoko ograjo in bodečo žico na vrhu. Nihče še ni bil tam. Nihče si ne upa. Visoki klifi, neprehoden gozd ter živali. Volkovi, pume ter divji konji.
Vse kar vemo o tem predelu, ki zavzema več kot polovico otoka, smo izvedeli iz bajk, zgodbic, legend. Nekaj mladostnikov je že pred leti preplezalo visoko ograjo ter se odpravilo na pohod skozi Divjino. Več odraslih moških jih je šlo iskat. Kasneje še policisti z lovskimi psi. Nihče se ni vrnil.

Počasi se odpravim nazaj v posteljo, kjer zaspim. Tokrat ne sanjam ničesar.
25. februar 2012
Neeext
25. februar 2012
Driiin, driin. Z roko udarim po budilki, ki pade na tla in se pokvari. Spet bom morala kupiti novo budilko. Že tretjič ta mesec. Pretegnem se in počasi vstanem. V kuhinji pojem skledo kosmičev ter se nato počasi spravim. Do šole grem peš. Danes sem sama. Kat ima pred poukom še vaje za flavto.
Tako zamišljena sem, ko hodim, da se skoraj zaletim v Iana. Zadnji trenutek pogledam navzgor ter se ustavim.
»Živijo!« Me z navihanim nasmeškom na obrazu pozdravi Ian. Z zaspanim izrazom mu pokimam in tistih nekaj metrov, ki nama še manjka do šole, prehodiva skupaj. Pred šolo se ustavim. Globoko vdihnem in stresem z glavo. Nasmehnem se in si nadanem masko, ki predstavlja moč in ne ranljivosti. Stopim čez prag. Vsi me pozdravljajo in se na tihem čudijo moji nasmejanosti. Nikomur ni jasno, kako zmorem vsak dan vstati v prazno hišo, zdaj pa sem izgubila še edino pribežališče. Vem, da Ianu, ki hodi za mano nič ni jasno. Dovolila sem mu videti mojo ranljivost. Že tolikokrat.
»Pridi.« Mu rečem in se napotim proti knjižnici. Tam se usedeva v tih kot, kjer ga pomenljivo pogledam.
27. februar 2012
Neeeext ;*
28. februar 2012
Neeext!
28. februar 2012
»Kaj je bilo tisto prej? Pred šolo?« Razume moj namig in me vpraša.
»To naredim vsak dan. Ne dovolim jim videti moje ranljivosti. Požrli bi me kot kojoti, če bi jim.« Se nasmehnem. Rahlo privzdigne eno obrv ter se tudi on nasmehne. To mi je všeč pri njem. Razume. Oprezno se ozre okoli sebe ter se prepriča, da v bližini ni nikogar. Pogleda me v oči. Globoko, kolikor je mogoče ter se nagne.
Poljub je dolg in sladek. V trenutku, ko se odmakneva drug od drugega v knjižnico vstopi cela garda mladostnikov. Nekaj je mojih sošolcev, drugi so prvošolčki, ki se vse bolj privajajo na naš zamotan labirint stopnic in hodnikov. Z Ianom se le še spogledava in se odpraviva do razreda. Ko hodiva po hodniku, Ian ujame mojo roko. Nežno jo stisne ter je ne spusti. Fantje, ki ponavadi žvižgajo za mano ali mojo ritjo, so danes tiho. Nobenih pripomb ali komentarjev. Zdaj nekomu pripadam in to vedo vsi. Ko me je prijel, bi lahko izmaknila roko in vem, da ne bi bil jezen. A sem se odločila, da si bom dovolila skočiti na glavo, čeprav nisem prepričana, kako globoka je voda.
02. marec 2012
Neeext!
02. marec 2012
»Moraš prit! Enostavno moraš!« Me prepričuje Kat. Petek je in glavni odmor. Sedimo na klopcah v parku ter uživamo v zadnjih toplih dneh tega leta. Katina bratranka ima doma konje in k sebi je povabila Kat, ki lahko s sabo pripelje nekaj prijateljev.
»Ne vem...« Nisem prepričana.
»Saj če ne znaš jahat, se boš pa naučila.« Me poskuša prepričati Ian, ki gre. Tišina. Vsi gledamo Iana, kot da se mu je zmešalo.
»Kaj?« Je vse bolj zmeden. Prasnemo v smeh.
»El je najboljša jahačica, kar sem jo kdaj videl.« Razloži Mateo.
»Ko je enkrat na konju, jo še veter težko dohaja. Noro je.« Doda Rose. Oba gresta zraven.
»To moram videt. Ali prideš zraven? Prosim.« Je vztrajen Ian. Zavijem z očmi.
»Prav. Grem.« Zmajem z glavo ter se nasmehnem, ko vsi vrisknejo in me Kat objame.
»Danes ob petih se dobimo pred mojo hišo. Ko pridemo tja, se bomo nekaj najedli in šli spat. Naslednji dan pa jahat!« Nam Kat razloži. Sekundo kasneje zazvoni.
03. marec 2012
Neeeeeext (:
I like this story < 3
03. marec 2012
»Anne! Živjo.«
»Kat! El! Pozdravljeni.« Katina bratranka nas navdušeno sprejme ter nas popelje v njeno hišo. Hm...primernejša beseda je dvorec. Restavriran srednjeveški grad sredi divje narave.
Ostali so seveda osupli, naju s Kat pa zanimajo le hlevi. Ob prihodu nama je Anne prišepnila, da imajo dva nova žrebička. Sedaj se Anne obrne k nama in ko jo vprašljivo pogledava, reče: »Pojdita pogledat, pojdita.« In že stečeva.
S skupno močjo odpreva ogromna hlevska vrata in vstopiva. Z vseh strani se sliši sopihanje in rezgetanje. Kat se takoj odpravi k snežno beli kobili z sivim mladičkom. Annina najljubša kobila je povrgla. Stavim, da je navdušena. S pogledom naenkrat iščem še eno kobilo z mladičkom ter Lune. Takrat pa se ustavim. Kobila z mladičkom JE Lune. V sekundi sem pri njej. Oziroma, pri njiju. Mala žrebička s temno rjavo, skoraj črno grivo me nagajivo gleda. Lune počoham za ušesi in pokleknem k žrebički. Nasmehnem se ter proti malčici stegnem roko. Pobožam jo in se zarežim, ko prhne proti meni. Od nekod se pojavi mačka ter se mi začne ovijati okoli noge. Skozi špranjo v lesu posije luna naravnost na nas. Nisem vedela, da je že tako pozno.
05. marec 2012
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
11. marec 2012
Neeext!
11. marec 2012
»Videti si prav angelska, veš?« Zaslišim glas za hrbtom. Obrnem se in zagledam Iana. Slišim tudi ostale, ki se navdušeno pogovarjajo med sabo. Nenadoma se ob Ianu pojavi še Anne.
»Nisem ji še utegnila dati imena.« Reče in pomigne proti mladički, ki navdušeno steguje glavo proti mački, ki jo le čudno opazuje.
»Glede na to, da je Lune tvoja, se mi zdi, da ti pripada ta čast.« Velika, kostanjevo rjava kobila z snežno belo grivo se zdrzne ob njenem imenu.
»Res?« Moje oči se zasvetijo. Pogledam malčico in iznenada se mi v misli prikrade Lunina nedavna pojedina. Bili sva na polju polnem vseh mogočih rož in ona se je mirno začela pasti. Smejala sem se takrat in smejim se vsakič, ko pomislim na to. Še vedno pa ne vem, kaj je pri tem smešnega. Vendar mi da idejo.
»Fleur.« Zadovoljno pokimam. »Ime ji bo Fleur.«
»Fleur?« Ian začudeno pogleda.
»Roža po francosko.« Reče Anne. »Všeč mi je.« Doda zadovoljno. Nasmehneva se in tudi Ian, zdaj ko razume pomen Fleurinega imena. Ne povsem, ampak blizu je.
13. marec 2012
Neeeext < 333333333333333333333
Kar groza me je, ker tak dolgo nisem dala nexta :c
18. april 2012
»Veš,« Začne Anne »Lune ni bila zunaj že več dni. Mislim, da komaj čaka na nekoga, s katerim se lahko zdivja.« Z nasmehom na ustnicah me Anne spremlja, ko se zarežim. Čeprav sem v kavbojkah in kratki majici in sem skoraj stoodstotno prepričana, da me bo zeblo, mi je vseeno. Pogledam Lune.
»Pridi, Lune. Greva se zdivjat.« Lune zahrza, kar naredi vedno, kadar predlagam ježo. Ne vem ali je zaradi navdušenja v mojem glasu ali pa me mogoče res razume. Hm...prej prvo kot drugo, ampak saj ni važno. Rahlo jo primem za grivo in odpraviva se. Med potjo iz hleva do zunanjega sveta se nama pridružijo...no, vsi. Zdaj stojimo zunaj in vdihavamo svež, nočni zrak. Lune potrepljam po hrbtu ter jo odpeljem do ograje nekaj metrov stran. Povzpnem se na Lune s pomočjo ograje-stopnic.
»Kaj pa sedlo?« Vpraša Ian.
»In vse ostalo?« Pristavi Rose. Kat in Anne se spogledata in zarežita. Vsi ostali s pogledi begajo med mano in Lune, ki se že nestrpno pripravlja na hitro ježo, in dekletoma, ki se smejita kot norici.
Prihrulim se tesno k Lune in z rokami zagrebem v njeno grivo.
»Pokaživa jim, kaj zmoreva.« Ji zašepetam v uho in takrat poletiva. Mimo obrazov začudenih, nekateri so nasmejani, prijateljev in vse do ograje, ki se zdi kot edina prepreka, ki nama stoji na poti pred svobodo. Vendar namesto, da bi Lune upočasnile ter se obrnila, mi očitno bere misli in se požene še hitreje. Medlo slišim Rosin krik in Ianov glasen 'El!'.
Kobila se požene in za trenutek res letiva. Nato pa trdo pristaneva na tleh, vendar se ne ustaviva. Pohitiva naprej. Sedaj sva svobodni. Njena dolga griva in moji dolgi lasje plahutajo v vetru, ki ga loviva za rep. Luna sveti nad nama in zvezde se nama nasmihajo. Tečeva po mnogih pašnikih in mimo veličastnih gozdov. Ko prispeva do reke, ki komaj zasluži to ime, se odpraviva ob njej.
Ves čas hitro.
Ves čas svobodno.
21. april 2012
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani