LOL, Next itak
06. maj 2022
Dej že Next
14. maj 2022
Pozdravljen, svet! Ja, danes sem še posebej vesela (pa ne sprašujte me zakaj, pač sem).
Torej, nov del je zunaj, upam, da vam bo všeč.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Po dvorani se kot val začne širiti mrmranje. Vilini začnejo sumničavo in tudi sovražno pogledovati proti nama. Nenadoma začutim vzgib, da bi zaščitila Syvisa. Preden se sploh zavem, že stojim pred njim. Takoj začutim skoraj nemogočo težo več stotih, morda celo tisočih sovražnih pogledov.

”Emma, prosim, umakni se. Vem, da ti je nadležno, ker se pogovarjamo, kot da te ne bi bilo tukaj. Ampak pustiti moraš Syvisu, da pojasni,” zaslišim mehak glas za mano. Ta je drugačen od glasu vodje Svéta, ki sem ga slišala prej. Ta glas je bol žameten, bogat in eksotičen. Sunkovito se zasukam in v sencah opazim rahlo zgrbljeno obliko. Kmalu pa se ta oblika dvigne, vzravna in pride iz sence. Zagledam se v moža, pardon, vilina, s temno kožo, bogatimi zelenimi očmi in temno rjavimi, skoraj črnimi lasmi.

”Khm, mojster, žal mi je, da sem zmotil sejo. Ampak tudi moj rod ni mogel preslišati vabila. Mene so poslali kot sla, da predstavim tudi želje našega rodu.” Rahlo se prikloni, nato pa utihne, da bi slišal mojstrov odgovor.

Ta nekaj časa samo stoji, na videz globoko zatopljen v svoje misli. Kar naenkrat pa mu kotičke ustnic pocuka nasmeh. ”Južni vilini ste se dobro odločili. Zadeva se nas tiče vseh. Toda, kljub temu me še zmeraj nekaj zanima.” Eksotični vilin, ki mu še zmeraj ne vem imena, se zdrzne. ”Mojster, mislim da sem povedal že vse, vsaj, kar se te zadeve tiče. Čeprav bom povedal vse, kar vas zanima, kajti Južni rod je resnicoljuben in nič nimamo tajiti.” Zdaj se zdrzne mojster, toda kaj kmalu se začne smejati. To je čudovit zvok, star več tisočletij, pa še vendar slišen kot zelo, zelo mlad.

”Oh, mladi moj, mislim, da gre samo za nesporazum. Vse, kar me še zanima, je le tvoje ime.” Mislim, da si vsi v dvorani rahlo oddihnejo, še posebej pa ta vilin: ”Oh, mojster, moja napaka, žal mi je. Sem Aoibheann, sin Joralfa, sina Noralfa iz rodu Južnih vilinov.”
20. maj 2022
Next
20. maj 2022
Nov Next je zinaj, sicer malo prej kot pričakovano, ampak danes sem imela navdih, tako da, ja.
Veliko užitka pri branju.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Mojster razširi roke. "To je vse, kar sem še hotel vedeti. No, zdaj, ko je to razčiščeno, bi te prosil, da pospremiš gospodično Emmo do kopališč, dokler se mi menimo tu.
Me tu res ne potrebujejo? Počutim se rahlo odrinjeno, zato raje povesim pogled in se posvetim svojim mislim. Nenadoma začutim rahel dotik na ramenu. Obrnem se in zagledam Syvisa. Ta rahlo zardi, a ne povesi ne roke ne pogleda. "Vse bo v redu," mi tiho reče, nato pa me spusti.
Aoibheann pride do mene in me usmeri k vratom. Ta se mehko, skorajda neslišno odprejo in naju spustijo nazaj na neskončne hodnike palače. Aoibheann me vodi po hodnikih, mimo vrat in visokih oken. Nisem se zavedala, da smo bili na seji Svéta skoraj cel dan. Ko sem se zbudila, je bilo jutro ali pa zgodnje dopoldne. Zdaj pa skozi okna lije srebrnkasta mesečina, ki Aoibheannu srebrijo temne lase.
Stopava v tišini, kar mi popolnoma ustreza. Tako se lahko posvetin svojim begajočim mislim. Mislim na dom, na starša in na prijatelje. Razmišljam o tem, če čas v mojem svetu in tukaj poteka enako, če so pri meni doma od mojega odhoda minile tri sekunde, trije dnevi ali tri leta.
Nenadoma se od vseh teh misli opotečem. Aoibheann, ki stopa nekaj korakov pred mano, je v trenutku pri meni. "Si v redu?" me vpraša s svokim bogatim glasom. Pri sebi si mislim:'Telesno:ja, čustveno:niti slučajno', na glas pa izjecljam samo:"J-ja, v redu sem, hvala." Toda, kot bi mi bral misli, Aoibheann reče:"Brez skrbi. Kopelibsovtik za ovinkom. Boš videla, to je kraj, kjer si lahko odpočijeta tako telo kot duša."
Kmalu prispeva do preprostih lesenih vrat. Ta imajo na sredini medeninast obroč. Aoibheann se mi nasmehne in reče:"No, od tukaj naprej greš sama, saj so to kpeli za ženske. Ampak, brez skrbi; od tu do koprli drži samo ena pot, ne moreš se izgubiti. In ko prideš nazaj, te odvedem še v jedilnico, zakaj predpostavljam, da moraš biti lačna.
Aoibheannu se zazrem v oči. Rahlo se nasmehnem in izdavim preprost "Hvala." Nato se obrnem in stopim skozi vrata. Kmalu se znajdem v skoraj popolni temi. Zapaničarim, saj se že od malega bojim teme. Ko pa nekajkrat globoko vdihnem, v kotičku očesa zagledam svetlikanje. To postaja vse močnejše in svetlejše, dokler me cele ne preplavi. Po nekaj trenutkih svetloba rahlo zbledi, da lahko spet normalno gledam. Zagledam se v hodnik iz neobdelanega kamna, ki ga osvetljujejo take svetilke, kot sem jih videla v sobi.
Hodniku sledim, dokler se ne znajdem v malce večjem prostoru, napolnjenem z vodo. Sklonim se in je nekaj zajamem v dlani. Prijetno topla je in diši po smrekah. Prav kmalu se cela potopim vanjo in pustim da me rahli valovi zazibajo v spanec, mi ščistijo misli in odplaknejo skrbi.
17 ur nazaj
Next
14 ur nazaj
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani