Hey! Vem, da sem na igrah čist nova, sam sem dobila idejo za zgodbico in bi jo rada delila.
Zgodba se gre o punci Emmi, ki vsako noč že tri tedne sanja ne samo čudne, temveč tudi srhljive sanje, ki so vsako noč iste. Kaj pomenijo, pa boste izvedeli v zgodbici...
Next?
30. januar 2022
1.poglavje
Tečem. Tečem za svoje življenje po gozdu, ki ga bolj slutim kot vidim. Čutim iglice, ki se mi zarivajo v bose podplate in kot bič tanke veje, ki me šibajo po obrazu. Pljuča mi gorijo in zdi se mi da mi bodo noge vsak trenutek odpovedale. Toda vseeno tečem, saj vem, da so za mano. In če me dobijo zdaj, zame ni več upanja.
Nenadoma začnejo temo prebadati kopja svetlobe, ki prav kmalu postanejo nepredstavljivih razsežnosti. Svet teme eksplodira v svet svetlobe. Eksplozija izbriše gozd, po karerem sem tekla le malo prej. Znajdem se v svetu neskončne beline, yin yangu prejšnje teme.
Občutek je zelo čuden, kot bi hkrati padala in lebdela. Nenadoma začnem čutiti, da se razblinjam.
Zakričim.
01. februar 2022
2.poglavje
Zakričim.
Zbudim se v svoji postelji. Odeja je omotana okoli mene kot kokon in premočena od potu. Globoko vdihnem in padem nazaj na blazino. Pogledam na digitalno uro zraven moje postelje. Kaže 00.07. Rahlo zastokam in se prevalim na bok, da se zagledam v steno. Razmišljam o sanjah, ki me mučijo že več kot tri tedne. In vsakič so iste. Človek bi si mislil, da ponavljanje sanj samo pripomore k temu, da se jih ne bojiš več. Ker že veš kaj se bo zgodilo in podobno. To sem včasih verjela tudi jaz. Toda zdaj... Zdaj je vse drugače. Pravzaprav je vse samo še hujše. Občutek groze je vsakič močnejši in vsakič bolj resničen.
Groza me je tega in vsakič, ko zaprem oči, si predstavljam, kako tečem po tistem gozdu. Mislim, da se bom kmalu zlomila. Toda povedati si ne upam nikomur. Vem, da bi me imeli vsi za noro.
Zavzdihnem. Nič mi me bo pomagalo, če zdaj razmišljam o tem. Vem, da lahko zdaj zaspim, sanje me napadejo le enkrat na noč.
Med razmišljanjem me spet odnese v svet sanj...
06. februar 2022
Next
06. februar 2022
Next
07. februar 2022
Next
07. februar 2022
Next pride jutri.
07. februar 2022
3.poglavje
"And in the naked light I saw
Ten thousand people, maybe more
People talking without speaking
People hearing without listening
People writing songs that voices never
shared
And no one dared
Disturb the sound of scilence"
Budilka me zbudi iz spanca. Očitno sem spet prespala prvi dve kitici. Res bom morala zamenjati budilko, čeprav mi je ta pesem všeč. Nejevoljno se stegnem po telefon, da bi ugasnila budilko.
Vstanem in se pretegnem. Kljub spancu sem izmučena in niti malo ne dvomim, da so za to krive sanje.
Oddrsam v kopalnico, da si splaknem obraz in se zbudim. Ko se dvignem od umivalnika, v ogledalu zagledam zombijko, gi gleda vame z vdrtimi očmi in podočnjaki do kolen. Zdrznem se. To bo treba prikriti.
Odidem nazaj v sobo. Oblečem si sprane kavbojke in belo kratko majco z napisom Dreams. Kar ironično, če pomisliš. Obujem si bele Nike superge in zgrabim torbo. Hitro si še rahlo napudram obraz in skrijem podočnjake.
Odhitim v kuhinjo, kjer me že čakata starša. "Emma, boš kruh?" me vpraša mama. Toda nisem lačna, zato samo odkimam. Mama prikima, navajena takih odgovorov in mi reče samo:" Potem pa v redu. Lepo se imej v šoli, ljubica." Poslovim se še od očeta in me že ni več.
Hodim po ulici in opazujem drevesa, ki se sklanjajo na pešpot, ter razmišljam. Zatopljena v misli sploh ne opazim, da sem prispela do šole. Zavijem na šolsko dvorišče in stopim v šolo.
Preobujem se v copate, zgrabim zvezke, ki jih bom potrebovala in odidem v razred. Usedem se za svojo običajno mizo ter se zatopim v učbenik za kemijo. Vedno sem imela rada znanost in kemija je moj najljubši predmet. Kmalu zazvoni zvonec, ki oznanja začetej ure. Skladno z njim v razred stopi gospod Johnson, naš učitelj kemije. Toda tokrat ni sam. Sledi mu nek učenec, ki ga nisem videla še nikoli. In to lahko trdim s tako gotovostjo, kot da bi rekla, da je nebo modro. Tega človeka nisem videla še nikoli v življenju, sa bi si ga zapomnila za vedno. Lep je, lepši kot katerikoli fant, ki sem ga kdaj videla. Njegovi lasje so črni kot katran in malo daljši, njegove oči pa so modra kot gorska jezera.
"Učenci, to je Nate Clay, naš novi učenec." Nam ga predstavi gospod Johnson.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Mnenja, teorije?
08. februar 2022
ful dobr. Next!!
08. februar 2022
4.poglavje
Razred utihne. Vidim, da vsi, brez izjeme, bulijo v Nata. Becca me pogleda z pogledom, ki nedvoumno pravi: "Ta je moj". Ravnodušno skomignem z rameni. Nikoli se nisem preveč zanimala za fante ali na splošno, vso družbo. Raje sem sedela za knjigami, brala ali se učila.
Molk v razredu preseka gospod Johnson: "No, Nate, dobrodošel na naši šoli. Začeli bomo uro, zato se prosim, usedi." Ob teh besedah me zmrazi. Preleti me močan občutek, da se bo Nate usedel k meni.
In kot vedno, me občutek ni prevaral. Nate z očmi preleti razred. Njegove oči se ustavijo na meni. Poudarjeno počasi začne stopati proti moji mizi.
V meni začne naraščati nerazumen bes. Le kdo je ta človek, da si drzne od vseh ljudi, ki tukaj sedijo sami, izbrati prav mene?! Hkrati pa mi majhen delček možganov, ki je še dovolj priseben, govori, da je vse to le naključje.
Iz misli me zdrami škrip stola tik ob meni. Sunkovito dvignem glavo. Zagledam se v Natove modre oči. "Hej." me brezskrbno pozdravi. Zavzdihnem. Očitno se bo treba sprijazniti s tem. Pomaknem se bolj na stran in pustim Nata, da se usede.
Gospod Johnson začne uro. Toda jaz mu ne sledim, kljub temu, da je kemija moj najljubši predmet. Natova bližina me spravlja ob živce in mi sploh ne pusti misliti. V nekaterih pogledih je še hujša od mojih sanj. Celo dopoldne mine v megli.
Končno zazvoni zvonec za konec zadnje šolske ure. Moja odrešitev! Stresem z glavo in vstanem. Ob tem mi zakruli želodec in me spomni, da že cel dan nisem jedla. Sklenem, da si bom šla v menzo iskat sendvič in nekaj za pit.
Ravno, ko stopim naprej, da bi ga vzela, začutim prisotnost nekoga. Obrnem se in zagledam Nata. Končno mi prekipi. "Usedeš se zraven mene in mi nato še slediš? Kdo za vraga sploh si? Zakaj si tukaj? In zakaj si tako lep?" Ups, to vprašanje je šlo pa že malo predaleč. Toda kljub vsemu to Nata očitno sploh ne vznemirja. Mirno mi odgovori: "Vem, da imaš veliko vprašanj, toda moraš z mano." Seže po moji roki. Trznem stran od njega.
"Vem, da je to vse zelo čudno, toda moraš z mano. Takoj."
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Mnenja, teorije?
10. februar 2022
Next!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
10. februar 2022
Next!
11. februar 2022
Hvala vsem bralcem za branje in podporo. Ker vem, da vsaj nekdo bere mojo zgodbico, se lažji spravim pisat, kot če ne bi nihče bral. Hvala še enkrat!
Next pride jutri ali pa v nedeljo.
Ps: Mal oglašujte zgodbico, da bo več ljudi bral to in se bomo mel bolj veselo.
Lep večer, Moonstar
11. februar 2022
O.K.
11. februar 2022
Dragi bralci, drage bralke! Nov del je na vidiku! Veliko užitka pri branju.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
5. poglavje
'Emma West, čakajo naju že. Iti morava in to takoj.' Otrpnem. Kako ta človek pozna moje ime in priimek? In kdo za vraga so 'oni'? Nate iztegne roko, da bi me prijel. Poskušam se mu izmakniti, toda tokrat je pripravljen. Močno me zgrabi za roko. In to res močno, močneje kot katerikoli človek. Nenadoma me spreleti grozljiv občutek: To bitje, ki stoji pred mano, zagotovo ni človek. Že mislim zakričati, toda še preden to naredim, Nate steče in me potegne za sabo.
Nate steče skozi vhodna vrata šole, potem pa izven mesta. Mestu se izogneva v velikem loku in tečeva po potkah, ki jih najbrž nihče ne pozna. kmalu prispeva na jaso sredi gozda. Nate me izpusti ter si ogleda okolico. Zadovoljno zamrmra in kar od nekod privleče dolgo, mogočno palico, ki kar izžareva moč. Z njo začne risati po tleh. Riše veličastne loke krivulje in simbole.
Ko konča, vstane in omete prah s hlač. Takrat imam priložnost videti, kaj je pravzaprav naredil. Zagledam se v velik krog, porisan z nenavadnimi simboli in znaki, ki jih nisem videla še nikoli v življenju. Ta krog me navdaja z lepoto, pa tudi z nelagodjem in grozo. Čimprej se želim spraviti od tam. Ravno, ko se pripravim, da bi stekla, Nate reče:' Prosim, ne pobegni, Zelo sem se namučil, da sem te našel in pripeljal sem: Poleg tega si videla, kako hiter sem lahko. Nikoli mi ne bi mogla pobegniti.' Otrpnem. Počasi se ozrem nazaj k Natu. Ta se sproščeno smehlja.
Nenadoma me prežame občutek, da bi morda morala ubogati Nata. Saj je samo en krog, samo stopiti bi morala noter in to je to. Nič hudega se mi ne more zgoditi.
Počasi začnem stopati naprej. Ko pridem do kroga, pokleknem in se zazrem v morje simbolov, v katerega nameravam stopiti. Res je neverjetno. Vstanem in stopim v krog. 'In zdaj?' porogljivo vprašam. Nate mi ne odgovori, temveč tudi sam stopi v krog in začne žrebati.
Gozd okoli naju se začne vrteti. Vrti se vse hitreje, dokler niso drevesa le zamazane packe. Natovo žrebanje postaja vse hitrejše in glasnejše, dokler odsekano ne utihne.
Zagrne me tema.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Mnenja, teorije?
13. februar 2022
Next, plis!!!
18. februar 2022
6.poglavje
Najprej tema. Potem pa glasovi, ki šepečejo okoli mene.
Obraz mi poboža žarek svetlobe. Počasi se začnem prebujati. Moje veke so še težke od spanca, toda vseeno odprem oči.
Osupnem. Zazrem se v očitno mojo spalnico, ki pa je prej dvorana kot spalnica. Stene so opažene s temnim lesom, ki pa se rahlo lesketa, kot da bi bila vanj ujeta magija. Po stenah visijo slike na platnih, tako živih barv in osupljivih prizorov, da kar ne moreš odtegniti pogleda. Po tleh so razgrnjene veličastne preproge, kot da ne bi sodile v svet umrljivih. Na njih se prepletajo geometrijski in cvetlični vzorci, orisi veličastnih magičnih bitij in še in še... Po stebričkih moje postelje se vijejo izrezljane vrtnice in ovijalke.
Od te lepote mi zastane dih. Razgledujem se po prostoru in skušam zaobjeti njegovo veličastnost.
Nenadoma pa mi nekaj pritegne pozornost. Zagledam se v balkonska vrata. Nekaj na njih me tako pritegne, da ne morem ustaviti želje, da bi šla pogledat. Bosih podplatov oddrsam do vrat in jih odprem. Stopim naprej in se znajdem na balkonu, ki odkriva prečudovit pogled. Pred mano se razgrinja mesto, popolnoma zgrajeno iz svetlečega se belega kamna. Prav vsaka stavba je okrašena s freskami in ornamenti iz zlata. Ko končno uspem odtrgati pogled z mesta, se zazrem v neskončne gozdove in travnike. Na levi se v daljavi svetijo pobeljeni vršaci gora, na desni pa se rahlo svetlikajo modrine morja.
"Vidim, da si odkrila naše lepote." Zdrznem se. Nenadoma se spomnim vsega, kar se je dogajalo pred prihodom sem.
Spomnim se Nata. In ta glas je do pičice enak njegovemu. Po hrbtu me spreleti srh.
Obrnem se. Zagledam se v Natove modre oči, ki me nepremično opazujejo. Nezavedno stopim korak nazaj. Pa še enega, dokler s hrbtom ne zadanem kamnite ograje balkona.
Nate se mi približa in se nasmehne. Ta nasmeh pa bi krut, kot sem mislila da bo, temveč je iskren in prijazen.
Kar naenkrat pa se zavem, da je Nate drugačen kot v šoli. Še enkrat ga premerim od glave do pet in nenadoma opazim njegova ušesa. "Tvo- Tvoja ušesa." Zajecljam. "Zašiljena so."
"Mislim, da bi bilo dobro, če stopiva noter. Veliko se imava za pogovoriti." me pozove Nate.
19. februar 2022
Next
19. februar 2022
Next
20. februar 2022
u258544
u258544
Next plis
22. februar 2022
Dragi bralci, drage bralke! Hvala za branje moje ugodbice, to mi res velik pomen.
Next predvidoma pride jutri.
Lep pozdravček vsem.
22. februar 2022
Lepe pozdravčke vsem mojim zvestim bralcem in bralkam!
Najprej se opravičujem za zamudo, ampak trenutno se v naši družini velik dogaja.
Zdaj pa, da ne dolgovezim: tukaj je nov del zgodbice.
Prijetno branje vam želim.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
7. poglavje
"Veliko se imava za pogovoriti, ha?" ga napadem. Nate se rahlo zdrzne, kot da ne bi pričakoval takega odziva. Pa kaj mu je? "Mislim, da bi bilo res bolje, če bi stopila noter," še enkrat ponovi.
Rahlo zavzdihnem in zavijem z očmi. Pa naj mu bo. Stopila bom noter. Poleg tega pa me v resnici tudi zanima, za kaj se gre.
Izmuznem se mimo njegove roke in stopim v sobo. Prvo, kar zagledam, je hrana. Očitno je Nate s sabo prinesel pravo pojedino. Ali pa so hrano prinesli ta čas, ko sva bila z Natom na verandi. Ampak to v bistvu ni pomembno, saj sem sestradana. Krožnike napadem kot lačen lev napade srno.
"Saj sem si kar mislil, da boš lačna. Razumljivo, saj si spala štiri dni," zaslišim Natov glas tik za mano. To me tako prestraši, da kar odskočim. "Spala sem štiri dni?" zakričim.
"Saj je v redu, pomiri se no. Odmisli zdaj to, ker ti imam veliko za povedati," me pomiri Nate. "Potem mi pa povej, kar imaš za povedati! Ne ovinkari in povej že!" se moj glas vzpenja v višave. Nate globogo zavzdihne in si s členki podrgne po čelu. "Ja, prav, povedal ti bom. Toda to bo veliko informacij, keterim najbrž ne boš verjela. Če boš želela zapustiti ta kraj, ti bomo to takoj omogočili," me posvari Nate. "Ja, ja, ja, ti samo povej, se bom pozneje odločila, če ti verjamem," nestrpno priganjam Nata.
"V redu. Začel bom s tem, kje sva. Torej, zdaj se nahajava v vilinjem kraljestvu Nilyur, natančneje, v njegovem glavnem mestu Doral.
Kraljestvo je sestavljeno iz več pokrajin: Arget Fells, Srebrnih gora, Sharjalvi Adurna, našega morja, Welden, gozdov in Sundavar Völlar, Ravnic senc.
Prebivalstvo Nilyurja je razdeljeno v pet klanov: viline, kamor sodim tudi jaz, škrate, orke, volkodlake in zmaje."
To pa je zame že malo preveč. Orki, zmaji, škrati in celo VILINI! V redu, v redu. Pomiri se , Emma, v redu je.
"Torej, praviš, da si vilin?" ga vprašam. Najbolj očitno vprašanje, ki ga lahko zastavim, toda je nujno potrebno.
"Wei, da. In moje ime je Syvis. Dobrodošla v naš svet."
25. februar 2022
nadaljuj
N
Ne
Nex
Next
Nex
Ne
N
25. februar 2022
nadaljuj
N
Ne
Nex
Next
Nex
Ne
N
25. februar 2022
u258566
u258566
Next
25. februar 2022
Dragi bralci in bralke! ZELO, ZELO se oproščam, da ste tako dolgo čakali na Next. Ampak zdaj je tukaj, sveže pečeno, 8. poglavje!
Veliko užitka pri branju,
vaša pisateljica Moonstar.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
8. poglavje
Syvis. Njegovo ime mi odzvanja po glavi. Sliši se mi nekoliko znano, kot bi nekoč že slišala to ime. V glavi premlevam misel, da sem Nata/ Syvisa nekoč poznala in da mi je ime znano zato. Toda to je nemogoče, kajne?
Od vseh teh misli se mi zvrti. Z glavo omahnem na blazino in poskušam osmisliti vse skupaj. Še nedolgo nazaj sem bila navadna najstnica, ki je oboževala kemijo (okej, vem, da to ni tako normalno, ampak, koga briga), potem pa sem bila zvlečena v svet, za katerega ne ve nihče na Zemlji.
"Khm, bi nadaljevala? Še ogromno stvari ti moram povedati, zasedanje Svèta pa bo čez eno uro," me v resničnost potegne Syvis. "Še več je?" nejeverno vprašam. "Še s temi informacijami se spopadam, kako naj predelam še več?" ga zahtevno vprašam. "Oprosti mi, res. Pravzaprav sva najosnovnejše stvari že predelala, toda povedati ti moram še nekaj zelo pomembnega," reče Syvis. Radovedno ga pogledam: "Kaj pa je tako pomembno, da bi še morala vedeti?"
Syvis globoko vdihne in me pogleda z njegovimi prečudovitimi očmi. "Želim, da mi poveš o svojih sanjah." Ostro zajamem sapo: "Mislila sem, da nihče ne ve zanje. Nikomur nisem povedala, tako me je bilo strah. Toda zdaj..." Sunkovito se ustavim. Šele zdaj se zavem, da že vse od mojega prihoda sem nisem sanjala, pa sem večino časa prespala.
"Kaj je narobe? Ustavila si se kot...kot da bi nekaj spoznala," me Syvis strese za rame.
Kot v počasnem posnetku se obrnem k Syvisu. "Syvis... Že vse od mojega prihoda nisem sanjala. Misliš, da so me sanje namenoma pripeljale sem?" Syvis se obrne proti meni. Na obrazu se mu rišeta prepoznanje in šok.
"Du Draumr."
19. marec 2022
Woooohhooooo!!!!
Next
19. marec 2022
Evo, novo poglavje spisano. Upam, da vam je zgodbica še všeč.
Lepo branje in lepe pomladne dni še naprej!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
9. poglavje
"To... To ni mogoče. Vi, ljudje... ne morete posedovati Vanyali," Syvis jeclja. Nerodno se presedem. Syvis ne izgleda kot oseba, ki bi se zlahka razburila, toda zdaj izgleda kot na robu živčnega zloma."Du Draumr pomeni Sanjavka, kajne? Oseba, ki poseduje moč ukrivljanja in nastajanja sanj," vprašam. Syvis me šokirano pogleda: "Kako, za vraga to veš? Do zdaj smo mislili, da noben človek ne pozna našega jezika. Še posebej pa imen Du Vanyali, Magijcev."
Vstanem in uprem roke v bok. Počutim se precej bolj odločno kot zadnjih nekaj minut. Nekaj mi pravi, da imam prav. "Potem pa mi povej. Saj vidiš, da sem drugačna od drugih. Človek sem, pa imam vseeno moč Draumr. Vaš jezik znam tako dobro kot svojega lastnega. Prosim."
Nekaj v Syvisu se zlomi. Kar naenkrat iz njega izbruhne vse: "Ni veliko bitij v našem kraljestvu magičnih. Še najbolj so magični zmaji, vendar so ti zelo redki. Vilini z magičnimi sposobnostmi pa se rodijo le na kakih tisoč let. Zadnji od takih je bil kralj Celeborn, ki je umrl nekaj let pred mojim rojstvom.
Drugače pa se Du Vanyali delijo v nekaj skupin:
-Elementarije Du Xi, elementarij ognja, Du Sha, elementarij vode, Du On, elementarij zemlje in Du Wu, elementarij zraka.)
-Magijce časa (Du Kar Alai) in magijce usode (Du Wyrda)
-Magijce uma (Du Hugin) in magijce sanj (Du Draumr)
-Magijce življenja in smrti, bolezni in zdravljenja (Du Weina)." Syvis se zadihano ustavi. "To je največ, jar ti lahko povem. Več bo morda izvedela na sestanku Svéta, ki pa se bo začel že čez nekaj minut."
V glavi še vedno premlevam podatke, ki mi jih je Syvis vrgel pred nos. Šele čez nekaj trenutkov se zavem, kaj je Syvis pravkar rekel. "Seja svéta? Čez nekaj minut?" Syvis mrko prikima:" Pametno bi bilo oditi, če nočeva zamuditi."
Prikimam in že naslednji trenutek me Syvis drži za roko in skupaj tečeva po na videz neskončnih hodnikih, opaženih s temnim lesom. Rada bi si ogledala še več palače (ne sprašuj, kaki vem, ker pač kar vem), toda Syvis je prehiter.
Kmalu prispeva do visokih lesenih vrat. Ta so okrašena z neverjetnimi zlatimi otnamenti in vdelanimi dragimi kamni.
"No, Emma, dobrodošla na tvojem prvem zasedanju Velikega Svéta," se mi rahlo prikloni Syvis in pred mano odpre vrata.
08. april 2022
Next
09. april 2022
Dragi bralci, drage bralke. Danes je dan, ko končno objavljam nov del!
Veliko užitkov pri branju in pustite kakšen komentar!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Res nisem vedela, kaj naj pričakujem. Resno sejo, kot jo poznamo v mojem svetu? Morda tempelj, poln svečenikov? Noup, očitno niti jaz nimam dovolj domišljije, da bi si lahko predstavljala kaj takega. Ko Syvis pred mano odpre vrata, za trenutek sploh ne vem, kaj gledam. Zagledam se v mogočno dvorano, s stropom, visokim 6 metrov, narejenim iz marmorja in slonove kosti. No, vsaj mislim, da je slonovina. Stene so narejene iz istega lesa, kot v moji sobi. Zdi se, kot da je vanj vpeta magija. Po stenah visijo prelepe tapiserije, po tleh pa so razvite mehke preproge. In poleg tega, soba (oziroma dvorana, saj beseda soba sploh ne zadostuje za ta prostor) je polna vilinov. Sedijo na mehkih zofah, blazinah za sedenje in oblazinjenih stolih, ki so razporejeni po vsem prostoru.

Vilini se sproščeno pogovarjajo in smejijo, videti je bolj kot zabava ali debatni krožek, ne pa Seja svéta. Toda to ne traja več dolgo. Moj prihod sproži val tišine, ki potuje po celi dvorani. Že čez nekaj trenutkov v dvorani vlada popolna tišina. “Khm, pozdravljeni,” spregovori Syvis. ” Sem Syvis Eth, tukaj sem po ukazu našega vodje. S seboj sem pripeljal Emmo West, človeški osebek, ki se je znašel v našem svetu. ” Syvis umolkne, čaka na odziv množice. Čez nekaj trenutkov v ospredje stopi starejši vilin. “No, Syvis, zakaj pa je tvoj vodja poslal ravno tebe? Najbrž za tem tiči dober razlog, kajne?” Syvis se prestopi in nazadnje le izdavi: “No, ker… Ker sem jo jaz pripeljal sem.”
06. maj 2022
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani