ZED
Heyyyoo!

Moj majhen prispevek k tej skupnosti. Vidim, da je tukaj veliko pisateljev in upam, da se jim lako vsaj malo kosam. Torej ja, tole je moja mala zgodbica, poizkušala jo bom dokončat, sam ne mi zameriti če je ne bom ;;

Preden pa začnem imam pa še nekaj stvari za razjastniti:

1. Osebe so izmišljene. Podobnost z resničnimi osebami je samo naključna.
2. Pravtako so izmišljeni kraji.
3. Kritike so zaželjene - rada bi videla, kje sem s pisanjem in kje se moram še izboljšati. Tako da brez strahu mi lohka napišete. Če ne tukajna forumu pa lahko preko zasebne pošte c:
4. Kraja zgodbe je kršitev avtorskih pravic.
5. Brez spamov prosim.


(oh shit zgleda zelo strogo cx)

Naslovnica



Sweet Little Lies | Fantasy | Chapter 1: The Scary Truth | 1. del

Vse se zgodi z razlogom, mar ne? Ali je to samo laž v katero večina ljudi verjame? Ali ima vse v življenju resnično pomen? Je res vse tako kakor mislimo da je? Ali je sploh kaj resničnega? Skozi izkušnje se naučiš samo eno - da je vse zgrajeno na temeljih laži. Ljubezen? Tudi. Laž je osnovni gradnik. Ne moreš ji ubežati, pa če se še tako trudiš.
Megla se je zadrževala nizko pri tleh. Ni bila ravno gosta, vendar je bila še vedno moteči faktor v vsakdanjiku ljudi. Na radiu so poročali o manjših nesrečah, ki so se dogajale po mestu, zaradi slabe vidnosti. Manjša sprememba je očitno vse vrgla iz tira. Tudi mene.
Sedela sem za okroglo leseno mizo, zunaj na terasi manjše kavarne. Clair de Lune ali Mesečina kakor smo jo klicali. Bila je prikupna kavarnica na obrobju mesta, v samotnem kotičku, kjer ni bilo tako hrupno, kakor ob glavni cesti, le nekaj ulic stran. Pravi oddih od nemirnega mestnega življenja. Tukaj si lahko slišal svoje razdejane misli, ki so zaradi prenatrpanega delovnika švigale sem in tja. No vsaj popoldne. Zjutraj je bila kavarnica nabito polna. Včasih se je celo zgodilo, da nisi našel prostega mesta, kamor bi se lahko usedel.
Tla terase so bile iz temnega lesa – mogoče je češnjin les, nisem prepričana. Teraso obdaja iz treh strani nizka preprosta lesena ograja, na kateri so bila cvetlična korita, v teh pa so bile posajene različne rože. Od nežno rožnatih nagljev, do belih marjetic, pa vse do rumenih narcis. Tu pa tam, so bile posajene zelene rastline. V koritu, čisto v kotu, poleg mene, pa je bila posajena sivka. Uživala sem ob domačem nežnem vonju sivke, ki je navdajal moje čute. Kot vhod na teraso pa so bila narejena prikupna vratca in če si hodil naravnost, po črni preprogi, si prišel do vhoda v kavarno, kjer je vsako jutro dišalo po odlični turški kavi in domačih dobrotah, ki so jih postregli poleg kave.
Listala sem po časopisu, ki je izšel tisto jutro, ter preletavala naslove člankov. Iskala sem karkoli, kar bi pritegnilo moje oko. Bilo je nekaj člankov o politiki, o naravnih nesrečah, tu pa tam, o kakšen ropu, ki se je prigodil prejšnji dan. Bili so tudi članki, ki so kazali težke čase nekaterih družin. Vsakdanje teme. Kar me ni zanimalo. Tolikokrat so se zgodbe ponavljale, da si lahko že napovedal, kaj bo bilo v jutrišnjem časopisu.
Naslonila sem se na naslonjalo stola, na katerem sem sedela ter zavzdihnila. Časopis sem zložila nazaj ter ga položila na mizico. S pogledom sem preletavala ljudi, ki so se zadrževali na terasi. Slišal se je smeh, razburjeni toni, jok dojenčka pri sosednji mizi, zdolgočaseni vzdihi, kašljanje, vznemirjeni vzkliki najstnic, ki so v kupu strmele v majhen zaslon prenosnega telefona. Bilo je glasno. Nekajkrat se je celo zaslišalo, kako je nekomu drobiž padel po tleh in kako skodelice udarjajo ob porcelanaste krožničke ter kako je žlica trkala po stenah skodelice medtem ko je oseba mešala kavo.
Trije natakarji so zmedeno hodili sem in tja ter pobirali naročila in prinašali pijačo ter pekovske dobrote k mizam. Zgodnje jutranje ure so bile najbolj naporne za kavarno.
Nenadoma so se tuje roke ovile okoli mojih ramen in me stisnile v močan objem. Presenečeno sem trznila ter izpustila nerazumljivo psovko preden sem prepoznala znani vonj cenenega vanilijevega parfuma, ki je vedno navdajal le eno osebo, ki jo poznam. Zazrla sem navzgor. Yukijine oči so žareče strmele vame in njen sladek nasmeh me je toplo pozdravljal.
Yuki Harada, je dekle japonskega porekla, kar tudi njen videz nedvomno izdaja. Ima rumenkasto polt in temno rjave oči, katere skoraj delujejo da so črne. Njen ovalen obraz in polna prikupna lica ji dajeta nedolžen pridih njeni divji in neukročeni naravi, ki pa stereotipično ni značilna za njene vzhodne sorodnike. Je nizke postave, zelo nizke in ima ravne črne lase, ki ji segajo nekje do ušes – prikupna bob frizura, če smem pripomniti. Tu pa tam pa ji kakšen pramen ponagaja in ji skoči pred oči, zato si jih nenehno popravlja za ušesa. Če je ne bi poznala iz prvih let osnovne šole, bi rekla, da še vodno hodi v srednjo šolo, ne pa da končuje zadnji letnik igralske fakultete.
Brez besed sem razklenila njene roke, ki so se še vedno zadrževale okoli mojega vratu. Strah, da bi me nehote pričela daviti je bil prisoten, glede na to kako energična lahko v trenutku postane in pozabi na svojo moč v rokah. Pričela je tiho protestirati preden se je odmaknila stran ter se usedla nasproti mene za mizo. Hitela je s pritoževanjem čez mene, kako neljubeča sem in kako bi jo morala objeti nazaj kot prava prijateljica. Še preden bi lahko svojo pridigo o prijateljstvu končala, jo je zmotil natakar, ki je pristopil k mizi.
Moški je deloval kot da je tam nekje v zgodnjih tridesetih letih. Imel je črne lase, po katerih so se že skrivali sivi prameni. Njegova temnejša polt, podobna svetlejšemu odtenku kakava, je kazala na mešano raso. Sivkaste oči, ki so delovale nenavadno in skrivnostno so naju z Yuki bodrile.
»Gospodična Damsell smem zdaj prevzeti Vaše naročilo?« je vljudno vprašal ter se s svojimi sivkastimi očmi zazrl vame. Kljub vljudnosti sem lahko razbrala njegovo hladno osebnost in nejevoljo, ki je dobesedno sevala od njega. Slab dan? Prenatrpan lokal? Možno.
»Da,« sem počasi prikimala in sklenila roke v svojem naročju. Moški je iz žepa črnega predpasnika, ki ga je imel zavezanega okoli pasu, potegnil majhno beležnico in kemični svinčnik. Strmel je vame in tiho čakal.
»Belo kavo in polnjen francoski rogljiček,« sem naročila. »Prosim.«
»Imate kakšne želje glede vrste polnila?« je vprašal.
»Niti ne,« sem zamomljala. Zapisal si je v beležnico ter prikimal. Zamišljeno je postal preden je na hitro s pogledom ošvrknil Yuki, ki je samo strmela vanj.
»Prinesem tudi kaj za Vašo prijateljico, gospodična Damsell?« je vprašal in zmajal z glavo. Moja nora prijateljica se je prebudila iz transa ter na hitro bleknila prvo stvar, ki ji je prišla na pamet. Natakar se je vljudno od naju poslovil ter odšel v kavarno, predati naročilo v kuhinjo.
»Nekdo pa ima slab dan,« je tiho komentirala ter si popravila pramen las za uho. V odgovor sem skomignila z rameni in se nejevoljno presedla na stolu. Premerila me je s pogledom preden je počasi nadaljevala: »In očitno je nekdo vstal z levo nogo – kot ponavadi.«
»Govoriš, kot da sem kaj spala,« sem tiho odvrnila.
»Nisi nič spala?«
»Čisto nič,« sem žalostno odvrnila. Kot dokaz k moji trditvi pa je moja usta zapustilo glasno zehanje. Z roko sem si nemudoma prekrila usta, vendar še vedno so stare gospe neodobravajoče odkimavale mojim maniram. Glasno zehanje očitno ni ravno primerno v javnosti. Yuki je moje zehanje še zabavalo, saj je prasnila v smeh in me pričela oponašati ter imitirati zvoke, ki sem jih proizvedla.
»Hvala,« sem se ji sarkastično zahvalila, ko me je oklicala za prizadetega ptiča, kateremu glasilke ne delujejo kot bi morale. Mislila sem, da smo otročje zabadanje že prerasle. A vsemogočna Yuki mi je ponovno dokazala, da se motim.
Po nekaj trenutkih tišine se je zresnila.
»Kako je kaj z iskanjem službe? Kaj sreče?« me je previdno vprašala, kakor da ne bi vedela, če je v redu da me vpraša takšno vprašanje. Pogled sem spustila v naročje. S prsti sem se pričela poigravati z robom majice, katero sem nosila. Oboževala sem otip bombažne majice. Bilo je tako mehko in gladko.
»Nič. Poslala sem mnogo prošenj, a le dva ali trije delodajalci so se strinjali, da pridem na intervju. A zaradi moje situacije me na koncu niso zaposlili, ker se zavedajo, da je možno da bom veliko odsotna in drugo sranje,« sem nejevoljno pojasnila svoj položaj, v katerem gnijem že nekaj tednov. Sočutno me je pogledala in v njenih temnih očeh sem lahko videla, kako so iskrice skrbi pričele žareti.
»Ampak bom že. Na koncu bo vse v najlepšem redu,« sem jo hitela tolažiti. Ali sem hotela potolažiti samo sebe? Kdo ve.
Odprla je usta, da bi kaj rekla, ampak sem opazila kako se je natakar približeval k najini mizi. »Vaše naročilo,« je rekel preden je previdno vendar s kančkom elegance pričel polagati najino naročilo na mizo. Brez večjega zvoka je položil skodelico bele kave na mizo, poleg nje pa krožniček s francoskim rogljičkom, ki je očitno bil sveže pečen, saj se je vroča para še vedno dvigala iz njega. K Yuki pa je položil prozoren plastični kozarec, s okroglim pokrovom in luknjo, skozi katero je molila bela slamica. Notri pa je bila gosta rumenkasta brozga. Bananin mlečni napitek, katerega je Yuki naročila.
»Hvala,« sem se vljudno zahvalila in v navadi enkrat prikimala z glavo.
»Računam na kartico, kot ponavadi?« je vprašal.
»Oh,« sem brez premišljanja izustila. »Ne,« ter v zadregi odvrnila. Torbico, ki je še nekaj trenutkov ležala na tleh poleg mene, sem dvignila k sebi v naročje, ter pričela iskati svojo denarnico, kar je bil kar velik izziv, glede na to koliko krame imam pravzaprav spravljene v njej.
»Danes bom plačala z gotovino,« sem hitro pojasnila, medtem ko sem še vedno obupano iskala denarnico. V meni je pričel rasti strah, da sem denarnico pozabila doma. Medtem, ko sem brezciljno z roko brskala po svoji črni usnjeni torbici, ki sem si jo tri leta nazaj kupila na razprodaji, je natakar na mizo položil račun. Denarnico sem kmalu našla ter pomolila bankovec.
»Obdrži drobiž,« sem zamomljala in pospravila denarnico nazaj. Natakarju je na obrazu zaigral nasmešek preden se je zahvalil. Lahko sem čutila iskrenost, ki je izzvenela skupaj z izrečeno zahvalo.
»Oh,« je zastokala Yuki in mi pomežiknila. »Nekdo je pa radodaren,« se je zasmejala. »Še nekaj časa nazaj si bila velik skopuh,« je nadaljevala, ter se zamišljeno zazrla stran ter se kot kakšen mislec pogladila po namišljeni bradi. Rdečica je zajela moja lica. V zadregi sej jo rahlo brcnila pod mizo, češ naj da mir z zbadanjem. Zasmejala se je ter pograbila svoj napitek ter ga počasi pričela piti.
Tudi sama sem naredila isto. Pograbila sem majhen okrogel ročaj skodelice ter slednjo ponesla k ustom ter naredila manjši požirek. Še isti trenutek, ko je bela kava gladko stekla po mojem grlu, me je preplavil občutek zadovoljstva. Obožujem belo kavo.

:-----------------------------------------------------|0|---------------------------------------------------------------------:

To je to. Zaenkrat.
Upam, da bo vredna branja.
Love ya all XOXO
03. julij 2019
Next
03. julij 2019
Next. Dober začetek
03. julij 2019
Next odlična je!
04. julij 2019
Next
04. julij 2019
Next
10. julij 2019
Prebral sem vašo objavo. Rešila je nekatere vidike problema. Mislim, da morate problem razjasniti https://run3.run
11. julij 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg