...
10. januar 2014



5.Del
Zbudila sem se zgodaj zjutraj. Koliko je ura? Kaj se je zgodilo? Kje sem? Po glavi so mi rojila razna vprašanja. Živa sem, živa sem sem si ponavljala v mislih, da me ne bi zgrabila panika. Šele ko sem nekajkrat globoko vzdihnila, sem opazila njegovo roko okoli mojega pasu. O moj bog. Poškilila sem k njemu – spal je. Skušala sem se odplaziti iz postelje. Karseda nežno sem odrinila njegovo roko in počasi vstala. Tiho sem se odplazila k vratom – a ne dovolj tiho, saj nisem naredila niti treh korakov, ko sem za seboj zaslišala tih, od spanja rahlo raskav glas, ki me je spraševal kam grem. ''nikamor. Na stranišče.'' Sem hitro rekla in ga pogledala. Thomas ni več spal, bil je raztegnjen po celi postelji, njegovi temni lasje pa so bili popolnima razkuštrani. Čudno, ampak kljub temu je Izgledal božansko. ''ne laži mi Jennifer'' je rekel. ''bolje zate, da se ne odpravljaš kam drugam. Posledice ne bodo lepe – in ti to dobro veš.'' Kako je lahko že na vse zgodaj tako ukazovalen? ''Ja, ja vem…'' strmela sem v njegove oči. ''Kaj boš naredil z mano?'' sem ga nadvse previdno vprašala. Zavil je z očmi. ''Ženske in njihova vprašanja… pojdi na stranišče, potem se pogovoriva.'' Rahlo sem pokimala in se odpravila na hodnik, v kopalnico. Pri tem se živo čutila njegov pogled na sebi.
V kopalnici sem se naslonila na steno. Srce mi je bilo kot noro, kot da bi pretekla 100km. Razgledala sem se. Kopalnica je bila majhna, verjetno je živel sam. Na policah so bili moški šamponi, parfumi, dezodoranti in te bedarije. Pogledala sem se v ogledalo. o bog, saj izgledam kot strašilo. Čudno, da se me Thomas ni prestrašil… mrmrala sem sama sebi in v predalih skušala odkriti kakšen glavnik. Pri tem sem na tla vrgla šampon. Jaz pa moja nerodnost. ''Kaj počneš diklina?'' se je oglasil Thomas izza vrat. ''Nič, glavnik iščem.'' Sem rekla in odprla še en predal. ''tretji predal z leve'' se je spet zaslišal glas izza vrat. Pogledala sem v ta predal in zagledala, hvala bogu, glavnik. Hitro sem se počesala, si umila obraz in strmela v ogledalo. hudiča, kaj počnem tukaj? Kako se je to zgodilo? Res zabava stoletja… skušala sem se pomiriti in ni mi ravno uspevalo. Počasi sem odprla vrata in se odpravila ven. Presenetil me je vonj po sveže pečenem toastu, zato sem sledila vonju – hrani lahko sledim kamorkoli. Pogledala sem v kuhinjo, verjetno je bila kuhinja, in zagledala Thomasa kako je nekaj iskal v predalu. ''čaj, kavo, kakav?'' me je vprašal. ''Um, kakav prosim.'' sem odvrnila. S pogledom mi je nakazal na stol in takoj sem se usedla. Od panike so se mi noge kar tresle. Roke sem položila na mizo in se skušala pomiriti oziroma vsaj skriti strah in paniko. Moji poskusi umirjanja do zdaj niso bili uspešni, zato s tem nekako obupala. Gledala sem kako je pripravljal kakav in sendviče. Glasno mi je zakrulilo v želodcu – jebemti. ''si lačna kaj?'' me je smejoče vprašal Thomas. Nerodno sem se presedala na stolu. ''jaa….'' sem počasi rekla. ''Kaj si rekla?''
''Rekla sem da sem lačna...''
Tišina Thomas je prikimal v razumevanju in se posvetil svojemu delu. A že čez par minut se je spet obrnil k meni in se s hrbtom naslonil na kuhinjski pult.
''Zakaj se me bojiš?''
Glasno sem pogoltnila. ''saj se te ne bojim…'' Lagala sem. Seveda se ga bojim. To je vedel tudi on.
''Ne laži mi!'' je jezno rekel.
''Bi se te morala bati?''
''Odvisno. Če mi lažeš in mi boš delala probleme potem ja, če boš pa pridna pa ne.''
''Aha.''
''No, se me bojiš?'' je še enkrat vprašal.
''odvisno. Če mi boš kaj naredil potem ja, če boš pa me spustil potem pa ne.'' Sem odgovorila v enakem tonu, kot je on prej meni.
''Aha'' nasmehnil se je.
''Mi zdaj poveš, če bi se te morala bati?'' sem vprašala, ko sem zbrala dovolj poguma.
''Od kdaj ti zaslišuješ mene? Moralo bi biti obratno, se ti ne zdi?''
''Prav, pozabi...'' sem rekla, strmeča v mizo.
Obrnil se je in nadaljeval s svojim delom. Kmalu je predme počil krožnik s sendvičem, zraven pa je postavil kakav. ''Hvala.'' Sem rekla. ''Ni zakaj, in Jennifer?'' pogledala sem ga. ''Ni se me potrebno bati. Prav?'' pokimala sem – spet. Res me je oropal besed. Hotela sem še nekaj reči, ko se je moj želodec spet oglasil in zahteval gorivo. Thomas se je nasmehnil, jaz pa sem se posvetila hrani.



upam da vam je všeč. xoxo<3<3
10. januar 2014
u28319
u28319
Neeeeeext:3 Men je ful ušeeč<3 Haha:3
10. januar 2014
nextttttttttt
10. januar 2014
nekštttt
10. januar 2014
OKEJ KRADEŠ! TO JE OD MOJE PRIJATELCE ! -.-
10. januar 2014
ne kradem samo pišem zgodbo iz smrklje
10. januar 2014
u69203
u69203
Next!!!!!
10. januar 2014
u147737
u147737
Neeeeeeeeeeeeeeext!!
10. januar 2014



6.Del
Ko sem pojedla, sem krožnik odnesla v korito, potem pa se nazaj usedla. Naslonila sem se na stol in začela opazovati Thomasa. V nek zvezek, je nekaj pisal – nekakšne račune. Z zanimanjem sem ga opazovala. Kaj zaboga pa počne? Čakaj, ali sploh hočem vedeti? sem vprašala samo sebe. Odločila se sem, da nočem. Ampak še kar sem ga opazovala. Ko je končal, me je pogledal. Verjetno (gotovo) je opazil, da vanj strmim kot nek bedak. ''Kaj je?'' me je vprašal. Zdaj se je tudi on naslonil nazaj na stol, v pričakovanju mojega odgovora. Izgledal je popolnoma sproščeno, medtem ko je v meni vrel vihar zmedenih misli, panike in strahu, čeprav mi je rekel, da se mi ga ni potrebno bati. Kako bi mu naj verjela? Še posebej po tem kar sem videla…. Zmrazilo me je, ko se mi je pred očmi pojavilo tisto dekle. Thomas je to opazil in je nestrpno dvignil obrv.
''No, bo kaj. Odgovor čakam Jennifer.''
''Um…'' zavlačevala sem, potem pa sem postavila svoje vprašanje. ''kdaj grem lahko domov?''
''Nikoli'' Moje oči so se začudeno odprle. ''Ampak, ampak… rekel si, da lahko grem domov!''
''vem, kaj sem rekel'' slišati je bil jezen. Zelo jezen. ''In nikoli nisem rekel, da lahko greš domov diklina.''
''Ampak, zakaj ne? Hočem domov…'' Oči so se mi napolnile s solzami. Šlo mi je na jok. Ne bo me pustil domov?
''Vem, vsi hočejo samo domov''
''Prosim, pusti me domov. Prosim, nikomur ne bom nič povedala obljubim.''
''Obljube, obljube. Vsi nekaj obljubljajo.'' Njegov pogled je bil hladen – hladen kot led, brez iskrice toplote ali nežnosti. Ali sarkazma. Mislil je popolnoma resno, to me je plašilo.
''jaz nisem vsi, svoje obljube držim. Res, prisežem.'' Zdaj sem bila že res na robu, on pa se je začel smejati.
''Diklina, ne vem če ti lahko verjamem. Zaenkrat boš ostala pri meni, da vidim če ti lahko zaupam.'' Da bi ostala pri njem?
''Kako dolgo?'' sem tiho vprašala.
''Dan, leto, mesec, za vedno. Ne vem.'' Nisem zdržala, bruhnila sem v jok. Kako je lahko tako hudoben? Me ne bo pustil domov? Joj, mama kje si. Roke sem si pritisnila na obraz in tiho jokala. Skušala sem nehati, pa kar nisem mogla. Zakaj, zakaj, zakaj. Po glavi se mi je podilo toliko vprašanj, na katere nisem imela odgovorov. Nisem več zdržala pritiska. Zaslišala sem globok vzdih, ki so mu sledili koraki – kot da bi nekdo šel k meni. Začutila sem roko okrog moje rame in zaslišala tih glas, ki mi je šepetal: ''ne jokaj, ne jokaj. Prosim samo ne joči…'' pogledala sem navzgor, da bi videla komu pripada. Pripadal je glavnemu krivcu za moj čustveni izpad – Thomasu, ki me je nežno gledal. Pa kaj je narobe z njim? Enkrat je hladen, da me spravi v jok, v naslednjem trenutku je ves nežen in me skuša pomiti. Se mi mogoče meša? Ne meni, se mogoče meša NJEMU? V sebi sem začutila globok naval bese. Odrinila sem ga, brsnila v mednožje in zbežala k vratom. ''Avvvvvv, ti prekleta, prekleta bodi…!'' je kričal Thomas, med tem ko sem skušala odpreti vrata. Roke so mi trepetale , vrata pa so bila zaklenjena – jaz pa nisem imela ključa. Super, super, presneto. Spet mi je šlo na jok. Obstala sem in se zavedala kaj sem naredila. Počasi sem se obrnila. Thomas je stal na hodniku, se držal za mednožje, iz oči pa mu je vrel bes. ''Kam pa si mislila da greš? Misliš, da sem tako neumen, da te ne bi zaklenil?'' je jezno rekel, tik preden se je napotil k meni. Potisnil me je v steno, moje roke dvignil na steno, njegov obraz pa nevarno približal mojemu. ''Jaz, jaz… oprosti…'' sem jecljaje rekla. ''Po toči zvoniti je prepozno. To boš še plačala.'' Po licih so mi spet začele liti solze. ''Zakaj si to naredila? No, povej. Zakaj?'' Thomas je zahteval odgovor, vedela sem, da mu moram odgovoriti, ampak odgovora nisem imela.
12. januar 2014
u28319
u28319
Omg! Kje končaš! Neeeeeeeeeeeeeext:$
13. januar 2014
u147737
u147737
meeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!!!!!!!!
13. januar 2014
u147737
u147737
upsi, misnla sm: neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext* in to takoj!!
13. januar 2014
nexttttttttttttttt
13. januar 2014
nekštttttt
13. januar 2014



7.Del
Thomas je zahteval odgovor, vedela sem, da mu moram odgovoriti, ampak odgovora nisem imela.
''Ne vem, panika me je zgrabila, oprosti…''
''Panika? Zgrabila te je panika? To je tvoje edini izgovor?!''
''Jaz, ja… oprosti…''
''nehaj se opravičevati prekleto. Zaradi tebe sem skoraj ostal brez mojega…''
''ja vem, vem. Žal mi je.'' sem mu hitro vskočila v besedo, preden se še bolj razkuri.
Thomas je globoko vdihnil. ''Kaj sem rekel glede opravičevanja?''
''Um, da se moram nehati opravičevati…''
''Bravo, zapomnila si si. Zakaj pa se potem še kar opravičuješ?''
''Ne vem, opro-'' ustavila se sem, ko sem se zavedala, da sem se skoraj spet opravičila. Pogledala sem v tla. Bilo me je sram, strah in v meni je vrelo od čustev, ki jih ne znam opisati.
''Poglej me'' je zahteval Thomas. Počasi sem dvignila glavo in se srečala z njegovim pogledom.
''Da mi tega ne narediš nikoli več jasno?'' ko sem prikimala je nadaljeval. ''Ko sem rekel, da ti ne bom nič naredil sem mislil resno – in tudi ti se me nimaš pravice dotikata. No, vsaj ne na tak, boleč način… zmenjeno?'' spet sem prikimala in on je spet nadaljeval. '' in spustil te bom domov. Takoj, ko ugotovim kaj se je zgodilo po tem ko sva odšla. Ti pa ne boš nikomur povedala. Okej?''
''Okej.'' Od olajšanja, da me bo spustil domov so se mi orosile oči.
''Ampak vseeno te moram kaznovati, zato kar si naredila'' moje oči so se na veliko odprle, začela sem hitro dihati in panika se je vrnila.
''Z-zakaj?'' sem vprašala
''Zato'' je rekel. Globoko sem pogoltnila, potem pa ga tiho vprašala, kako me bo kaznoval.
''Tako'' je rekel, tik preden so se njegova usta polastila mojih. Od šoka se najprej nisem odzvala, ampak bil je precej vztrajen. Ko sem končno popustila me je z nežnimi dotiki jezika in rok popeljal do nebes in nazaj, pa spet tja pa spet nazaj. Okoli mene so začele streljati streljati, začutila sem metuljčke v trebuhu. Potem pa je poljub končal in se odmaknil. Zmedeno sem ga pogledala, on pa se je začel smejati. ''Zdaj vidiš, kakšen vpliv imam nate. Pazi kaj delaš.'' je samovšečno rekel, mi pomežiknil in se s počasnimi koraki odpravil v kopalnico, mene pa pustil, da sem zmedena stala tam pri vhodnih vratih.
Kaj se je pravkar zgodilo? Strmela sem v vrata kopalnice in se skušala zbrati. Kako je to naredil? Naenkrat sem pozabila na vse težave, na to, da je ta človek nekoga pretepel in da me bo zadržal bog ve kako dolgo. Za božjo voljo, pozabila še svoje ime sem pozabila. Tiho sem zaklela. Ima najlepše oči na svetu, popolno postavo, poljublja pa se nadnaravno dobro. To že ne bo dobra kombinacija… Takrat pa mi je v glavo šinila povsem nora misel, zatreskala sem se vanj! O ne, o ne… neumna si Jennifer. začela sem se tolčti po glavi. Slab je, ni zame. Preprosto ni zame. Tiho sem zastokala. ''Je kaj narobe?'' sem zaslišala glas pred sabo. Thomas se mi je lepo nasmihal. ''Ne, ne. Super sem…'' sem rekla.
''Si prepričana? Meni se zdiš malo zmedena.''
''Nisem zmedena.'' sem osorno rekla.
'' No, ni ti potrebno lajati name, nisem jaz kriv, da te je poljub popolnoma onesposobil''
Zgroženo sem zajela sapo. Ta samovšečnež. ''Ta poljub me že ni onesposobil, sploh mi ni bil všeč!''
''Ja ja, ti kar laži sama sebi.'' Ta, ta, ta kreten! Smejal se je!
''Saj si ne lažem! Ne misli si da si najboljši, ker nisi!'' Thomas je naredil užaljen pogled.
''Da nisem? Hočeš da ti ŠE ENKRAT dokažem, da SEM najboljši?''
''Ne, ne! Dovolj je bilo. Nočem povratne tekme.'' sem rekla. Še vedno sem bila rahlo razdražena.
''Torej, priznaš da sem najboljši?'' je spet načel temo. Nisem mu odgovorila.
''To bom vzel, kot ja'' je pripomnil z širokim nasmehom.
''vzemi kakor hočeš…'' nisem imela volje prepirati z njim. Proti samovšečnim kretenom nima nihče možnosti – vedno imajo ''prav''. Thomas ni rekel ničesar več, vzel je jakno in mi jo podal. ''Obleci jo, zunaj je mrzlo, ven greva'' oblekla sem se in pogledala svoje čevlje. Vedela sem, da jih nima smisla obuti. Bolje bi bilo, da me nese – tako bi se hitreje premikala. ''Hm, Thomas?'' pogledal me je in mi z migom glave nakazal da me posluša. ''Imaš mogoče kakšne čevlje? Am, ne morem hoditi v tem…'' Pogledal je v predal in mi podal skoraj uničene superge. Bile so zelo blatne in preprosto ogromne. Pogledala sem ga v nejevolji. ''Kaj? To ali pa tisti tvoji čevlji z ogromno peto'' Nad njegovim odgovorom, sem zmajala z glavo in si pričela obuvati superge. Po pričakovanjih so mi bile veliko prevelike. ''Hvala'' sem zamrmrala. Thomas je odklenil stanovanje, potem pa se obrnil k meni in mi rekel: ''Poslušaj me. Ko sva zunaj, med fanti, si moje dekle. Včeraj si cel dan preležala pri meni doma. Poznava se hm… dva tedna in ti ne veš ničesar o tem s čim se ukvarjam. Zate sem le tip, ki študira šport. Sva zmenjena?'' pozorno sem ga poslušala in si skušala zapomniti vse besede. ''Zmenjeno piškotek'' sem rekla. Thomas je dvignil obrv. ''Piškotek?'' je ponovil za mano. ''Ja, piškotek. Če si pa moj fant, pa še tako srčkan si'' Uščipnila sem ga v lice. Zmajal je z glavo in mi z resnim glasom rekel: ''Da me NIKOLI, ampak res NIKOLI, več ne pokličeš piškotek.'' Ugotovila sem, da sem najverjetneje ranila njegov ponos. ''Saj res, ti si bad boy…'' sem rekla in zavila z očmi. Skomignil je z rameni in odpravila sva se iz stanovanja.
13. januar 2014
u69203
u69203
next!!!!!!!!! za oba nexta
13. januar 2014
u28319
u28319
Neeeeeeeeeeeext:3
13. januar 2014
hvala (:
14. januar 2014
nextttttttttttt
14. januar 2014
u28319
u28319
Neeeeeeeext:3
14. januar 2014
u147737
u147737
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
14. januar 2014
bom nadaljevala......
16. januar 2014
bom nadaljevala......
16. januar 2014
bom nadaljevala......
16. januar 2014
bom nadaljevala......
16. januar 2014
bom nadaljevala......
16. januar 2014
bom nadaljevala......
16. januar 2014
bom nadaljevala......
16. januar 2014
bom nadaljevala......
16. januar 2014
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani