next
10. september 2011
Najprej je bila začudena, hotela se mi je uperita. Toda bolj sem se poglobil vanjo, več kot sem si jo vzel bolj se je topila v mojih rokah.
Njena ledena maska se je stopila in stekla po njenih licih, kot dežne kaplje po steklu okna.
Stekle so po njenem božanskem telesu in lahko sem si predstavljal kako se po pri najinih nogah se je naredila lužica. Je z mene stekla tudi moja maska? Se je tudi moj led, ki sem si ga vstrajno tiščal k obrazu spremenil v lužico na tleh?
Končno sem se odmaknil, toda še vedno sem jo držal v rokah.
»Nikoli več ne naredi tega!« sem ji zabičal in jo še tesneje objel tako da sem se ji lahko zazrl v oči.
»Kaj?« bila je popolnoma zmedena »Narediti kaj?« zmedeno se je ugriznila v ustnico in lahko sem skoraj slišal brbotanje njenih možganov ko je iskala odgovor. »Ničesar nisem naredila.« je na koncu prišla do ugotovitve.
»Ja pa si.« sem zamrmlal v njen vrat, ki sem ga ravno začel poljubljati.
»Hotela si si nadeti masko.« sem ji zašepetal v uho in jo ukriznil v ušesno mečico. Stresla se je.
»Kakšno masko?« je zasopla.
S poljubi sem se vračal čez lice proti njenimi ustnicam.
»Hotela si se skriti pred mano. Za svojo ledeno masko in se delati brezbrižno.«
Odmaknila se je in se mi zazrla v oči ravno ko sme jo mislil utišati.
»Tudi ti si bil tako brezbrižen. Tako hladen.« malo je pomislila in nadaljevala » Si tudi ti nosil masko?«
»Ja. Tudi jaz.«
»Oh.« še enkrat sva se poljubila, tokrat je podbudo prevzela ona. Nato se je odmaknila in rekla: »Če bova tkao nadaljeval nikoli ne bova opravila.«
»Si tega še želiš?« sem jo razočarano vprašal.
Pokimala je. » Hočem ubiti tega prasca!«
Oči so se ji zmračile, toda ne tako kot zadnjič. Ko sem jo poljubil so bile črne toda žareč, strasten sijaj. Zdaj so imele skoraj blazen sijaj.
»Ne smeš dopustiti maščevanju, da opravlja s tvojim umom.« sme ji rekel. Upal sem da jo bom odvrnil od tega. Nenazadnje se podajava naravnost v osje gnezdo. Možnost da preživiva so nične. Ob tem me je stisnilo pri srcu. Prej sem se z lahkoto podal na misije, čeprav mi je vedno grozila nevarnost. Zdaj pa sem našel razlog za življenje in želel sem si živeti.
»Ne veš, kako je!« me je grdo pogledala. Potem pa me potegnila za roko in ukazala: » Pojdiva!«
11. september 2011
NExt!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
11. september 2011
Njena ledena maska se je stopila in stekla po njenih licih, kot dežne kaplje po steklu okna.
Stekle so po njenem božanskem telesu in lahko sem si predstavljal kako se po pri najinih nogah se je naredila lužica. Je z mene stekla tudi moja maska? Se je tudi moj led, ki sem si ga vstrajno tiščal k obrazu spremenil v lužico na tleh?
Take stvari obožujem!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
11. september 2011
ii lepo da ti je všeč!!
11. september 2011
Všeč!!! Več kot všeč ti bi me mogla zdele vidt...
11. september 2011
next
11. september 2011
next
11. september 2011
u57330
u57330
next
12. september 2011
u55923
u55923
neext....ful dobra zgodbicaa! (sm zasvojena z njo )
12. september 2011
u55923
u55923
aja, a se lahk prjavš na toto igrico? http://g.ladypopular.si/public_profile.php?id=909
12. september 2011
woooooww!
Brez besed..ti si ena izmed redkih pisateljic na teh igrah, ki piše tako doživeto in zanimivo..oba dela sta bila zelo zanimiva in js sm se prov vživela v tvojo zgodobo. Vsaka ti čast!
Zej pa prosim čeimprej neexti!!
12. september 2011
neeeext!
12. september 2011
Ajde 7 nextov maš...kdaj boš nextala????
12. september 2011
Dani nas uči ljubezenso vzgojo
ajmo next!
12. september 2011
u55923
u55923
sej bo...pisateljou ne smeš priganjat, ker za nadaljevanje morajo imet navdih...če ga nimajo zgodba ni tok zanimiva
13. september 2011
Next!!!!!
13. september 2011
Ne priganjam (no prav morda malo) ampak hočem, da nextaš čim prej!!!
13. september 2011
u55923
u55923
hehe...jz te pa ne priganjam...NEXTI TAKOJ!!!! (to ni ukaz)
13. september 2011
res hval vsem za nexte in pohvale!! rada vas mam!
ann hathaway-sej bo boljš pa tenks!
smile-girl -okeej učim ljubezensko vzgojo : jebi seee!! (joke )
======================================================================
Pištola v mojih rokah je bila usmerjena v tla, kolena so bila pokrčena in vsak ovinek sem preveril, če kdo prihaja.
Najprej sva hodila samo ob pomoči svetilk nato so se začele luči na stropu, ki so izmučeno trepetale na stropu.
Z kazalcem sem Maji pokazal na strop in dvignil palec. Vedela je kaj to pomeni. Na pravi poti sva.
Naenkrat sva se začela dvigati skupaj s terenom, predor se je povečeval.
Nato sva prišla v nekakšno sobo. Pravzaprav lukno. In sredi nje se je bohotil staro rudarsko dvigalo.
Prišla sva do njega. Bilo je na kodo. No, mogoče pa ni tako staro kot izgleda. Preveril sem če obstaja čitalnik odtisov ali karkoli, toda ničesar ni bilo. Iz nahbtnika sem vzel rokavico, si jo nataknil in začel razmišljati kaka bi bila koda. Vtipkal sem različne možnosti. Veno se je pojavil napi z 'napačno geslo'.
»Poskusi z 1111.« je dejala Maja izza mojega hrbta. Bila je obrjena proti vhodu in stražila.
Vtipkal sem številke.
Pisk se je oglasil in vrata so se odprla.
Začudeno in občudovalno sem pogledal Majo. Ta je le skomignila z rameni in se mi široko zarežala.
Vztopila sva in dvigalo naju je odpeljalo v višave. V neznano.

Vrata so se zopet razprla.
»Dame imajo prednost.« me je odrinila in iztopila prva.
Pištolo je imela v obeh rokah v višini njenega pogleda, popolnoma pripravljenja na strelnjanje. Kolena pokrčena.
Še malo je manjkalo in iz ust bi mi začela teči slina.
Podvizal sem se za njo in med vrata vtaknil odkrušen kos zidaka. Torej v podzemlju nismo več.
Vzravnal sem se in zagledal Majo kako začudeno strmi v vrata brez kljuke.
Naekrat pa se ta vrata odprejo.
13. september 2011
NEXT!!!!!
13. september 2011
Haha: Še malo je manjkalo in iz ust bi mi začela teči slina. Ta mi je všeč...drgač pa mamo itak punce prednost Všeč mi je!!!!
13. september 2011
next
13. september 2011
u37905
u37905
next!!!
13. september 2011
u55923
u55923
iiiiiii....next.....čim preeej!!!
14. september 2011
next!
14. september 2011
Priletel sem k njej, če bi jo potrebno brani.
Toda ni bilo.
Pred nama so se znašli suknjiči na obešalnikih.
Popolnoma nič mi ni bilo jasno.
»Kaj za vraga..« je zamomljala Maja.
Obešalnike sem previdno potegnil stran. Torej dobro, nobenega senzorja gibanja.
Če takole pomislim to ni preveč dobro.
Tako preveč lahko je bilo priti do sem. Nobenih pasti, nobenih senzorjev, celo kamer. Prelahko je vse skupaj.
Nekaj je bilo narobe, to sem čutil v kosteh.
Obstajale sta samo dve možnosti.
Prva, da nimajo pojma, da sva tukaj.
Druga, da vedo in naju veselo pričakujejo.
Osebno mi je bila ljubša prva možnost.
Naju točno ta trenutek opazujejo, kako stojiva v nostranjosti omare. Šele zdaj sem se namreč zavedel kje sva. V omari.
Na hitro sem preveril Majo (mogoče malo dlje, kot bi se spodobilo..) če se kje na njenem telesu nahaja rdeča lučka ostrostrelke.
Ničesar takšnega ni bilo.
No, vsaj ne lučke.
Pristopila sva noter in pregledala kote.
»Tukaj ni nič.«
»Tudi tukaj ne.«
»Čas je za mojo opremo,« sem ji rekel in pomežiknil.
Medtem ko sem delal je nepotrpežljivo potolkavala s konico čevlja, kot da se ji nekam mudi. Pozabil sem. Njej se je nekam mudilo. Mudilo v smrt. In ta misel me je razžalostila.
»Tako, opravljeno.«
V steni omare je bila izvrtana majhna luknja, točno toliko, da si lahko pogledal skozi.
Maja me je nepotrpežljivo odrinila in se zazrla skozi luknjo.
»Ničesar ne vidim!« je potožila.
»Daj bo jaz.« tudi jaz nisme ničesar videl. Nato pa se je nakaj premaknilo in videl sem. Nekdo se je premaknil.
In takih nekdojev je bilo veliko.
Pravzaprav ogromno.
Obrnil sem se k maji in ji rekel:
»Zakaj bi imeli senzorje in kamere, če pa predor pelje naravnost v štab varnostnikov?«
14. september 2011
NEXT!!!!!!!!!!!!
14. september 2011
Ojoj kaj se bo zgodil????? Živčna!!!!!
14. september 2011
To je biu namen
14. september 2011
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani