Sej je kul če oglašuješ tenks za vse pohvale
*************************************************************************************************************
Zasebni avtomobil spredaj tovornjaka je naglo zaviral. Bebec! In potem je zaviral še tovornjak, da bi z Majo kmalu odletela kot peresci z mame koklje.
Spustila sva se na tla in mirno odležala, da je počasi odpeljal naprej. Ko je bil tovornjak mimo sva se zvalila s ceste.
In nato sem pogledal naokoli.
Nikjer nobenega drevesa.
Nirjer nobenega jebenga grmovja.
Samo trava.
Ena sama pofukana trava.
Bil sem (očitno) besen.
In nisem bil edini. Maja ob meni je sočno zaklela.
»Misliš, da so naju videli?«
Pogledal sem okrog. Definitivno. Vsak kakih 5 kamer. » Ne. Ne verjamem« sem se zlagal.
In nato sme jo zagledal.
Odtočni kanal.
Umazan, neuglajen način da prideš kamorkoli želiš. Bova pač morala opustiti idejo z veličastnim prihodom.
»Plan B, Maja.«
*
»Bljaaaak! Vse je lepljivo!«
»Kaj pa si pričakovala?«
Napačna poteza.
»Izgleda da so ti kanalizacije zelo domače in prijetne…« je spregovorila v normalnem tonu. In nato se je zadrla da sme bil skoraj ob sluh : »Najbolje da se kar preseliš sem!«
»Maja, zaderi se mi še na levo uho, če že moram biti gluh.«
Zamrmljala je nekaj o prascih..izgleda da pogreša svinjsko meso. Očitno ji zajce niso prevel povšeči.
Potrplal sem jo po rami.
»Poskusiva srečo tukajle.«
23. avgust 2011
next!!
23. avgust 2011
Veš kaj moreš...
25. avgust 2011
next...
25. avgust 2011
»Še malo višje..« izravnal sem telo » Tako ja. Zdaj pa mi daj svoje napravice.«
»Kaj??« zazijal sem »Kaj jih nimaš ti?!«
»Nop. Ti nosiš nahrbtnik.«
»za dva profesijonalca sva neverjetno neorganizirana in smešna da veš!« sem se ji pritožil.
»Okej, takole bova naredila. Drži se za rešetke. Zdržale bodo. Medtem pa jaz poiščem kamero.«
»Kaj? Kako naj se..aaa!« že sem jo spustil. Naj se ne drzne pritoževati! Lahko bi pomislila na to. Takoj sem ugotovil, da se lovim v lasno zanko. Poslušal bi jo če bi bila najhujši hipohonder na svetu. Poleg tega je vedno vse naredila in se je redko pritoževala. Ugotovila sem da se pritožuje zato, da bi dražila mene. V resnici bi naredila vse najraje sama. In če pomislim tudi naredi večinoma. Samo potem se res pritožuje.
Pritožuje nad mano.
Z rokami sem snel nahrbtik izbrskal kamero in monitor. Kamera je bila majhna, na upogibajoči žički podobni slamici, povezana z majhnim monitorjem na katerem si videl vse, kar je videla kamera.
Maja je še vedno tičala na mojih ramenih in se oklepala rešetk na stropu. Podal sem ji kamero in ob tem je njena roka oplazila mojo. Pretreslo me je in mesto ker se me je dotaknila me je ščemelo.
Roko je umaknila tako brezbrižno kot da s ene bi zgodilo nič.
Lesk v njenih očeh jo je izdal.
Toda zakaj? Zaradi sovraštva? Jeze? Ljubezni?
Mišljenje me je tako zamotilo, da sem jo skoraj izpustil.
»Norec, drži me vendar.«
Kmalu bi omahnila, ko vtikala kamero skozi rešetke. Toda ni. Držal sem jo.
Poškilil sem na monitor. Zunaj je že mrak. Sonce je zašlo. Čas je za lov.
»Ničesar ni. Samo trava. V ozadju neka stavba. Toda predaleč.«
»Oh.« bila je razočarana.
»Nekako moram dol.« pogledal se jo in moram reči da sem imel prekrasen razgled saj je čepela na mojim ramenih.
»Kar spusti se. Ujel te bom.« malo je oklevala. Mi ni zaupala ali…
»Prav.« spustila se je, tkao da je drsela če z moje roke, kot spolzi pesek čez prste. Nekako se je obrnila tako da je zdaj gledala mene. Njene roke so obstale na morjem vratu, ko se je z nogami dotaknila tal.
Moje roko na njenih ramenih.
Najini telesi tesno prižeti.
Lahko sem vdihnil njej vonj.
In ona mojega.
Bila sva si tako blizu, da bi samo malo ukrivil vrat in jo poljubil.
Dolžilo prsta stran.
Dolžino prsta skupaj.
25. avgust 2011
zdej pa za primer slikco..
nisem najdla nč primerenga..
na sliki je fnt punco dvingu v zgodbi pa je Maja drsela dol.
v nekem elementu sta zgledala takole...
pa ozadje zamenite s temačno kanalizacijo


25. avgust 2011
iii pikija
26. avgust 2011
ps.: next!
26. avgust 2011
ooohhh

Nadaljuj
27. avgust 2011
next
28. avgust 2011
next
28. avgust 2011
Next!!!! Ti si zmešana veš kako dobro pišeš?? Jaz sem nova na forumu pa sem zdaj začela svojo zgodbico potem pa videm kako pišeš ti pa še nekaj deklet pa se moja zgodbica kar skrije pred njimi. Nujno moraš nextat!!
01. september 2011
http://www.igre123.com/forum/tema/ljubezen-ali-sovrastvo/22738/
aja pa to je moja zgodbica če te zanima (res sorry ker oglašujem ampak bi rada tvoje mnenje)
01. september 2011
No moja kritika: tvoja zgodbica je tako dobra, da je morda že premajhna za ta forum in bi jo mogla odnesti na kakšno založbo in objaviti knjigo!!! Pa next prosim!
02. september 2011
Aja še neki začela sem novo zgodbico
http://www.igre123.com/forum/tema/jasnovidka-zaznamovana-s-smrtjo/22745/
lohk pogledaš če se ti da
02. september 2011
Srce mi je divje utripalo, da sem ga slišal v ušesih. Ali pa je bilo mogoče njeno?
Z medenico se je tesno stisnila k meni.
Sklonil sem se k njej. sploh nisem opazil, da je stopila na prste. Se potegnila k meni. Z nosom sem se nežno obregnil ob njenega.
»Pogrešal sem te.« pravzaprav se sploh nisem zavedal kaj sem govoril. Kako jo naj pogrešam če je že skoz bila tukaj? Zakaj jo pogrešam?
»Tukaj sem.« je odgovorila.
»Vem.«
Potegnil sem jo k sebi in jo strastno poljubil.
Lahko je minilo par sekund, lahko nekaj let. Nisem je imel namena spustiti.
Toda ona se je iztrgala iz mojega objema.
03. september 2011
next. Love it!!!
03. september 2011
Veš kaj je ful fajn pr tvojih zgodbicah. To, da vedno presenetiš. Mislim jaz si ponavadi v glavi naredim zame najboljši konec zgodbe. Saj veš kako bi blo zame najboljše, da bi napisala pol pa ti nextaš pa opazm, da si ti veliko boljš napisala nadaljevanje kot sem si ga jez predstavljala. Ali razumeš kaj mislm al sm tok ne logičn povedala, da se sprašuješ kaj za vraga ta zmešana ženska misli s tem? No če ne razumeš s tem sem hotela povedati, da je zgodbica dobra in moraš nextat
03. september 2011
Oooo hvala!
morm rečt, da še sama včasih presenetem samo sebe s tem kar napišem. v unmu intervjuju k je zapisan nakonc knjige Duša a veš kaj je Stepheny Maier rekla? da takrt k se junak upre nčemu v njeni zgodbi, da takrt res uživi (ali neki takšngaa.) in tko se tud jz počutm
drgač paa. toook bolnd pa spoh nisem da te ne bi razumela, ker si zlo razumna ženska.
tud men se velikrt nardi da začnem kr neki nakladat..tko daa
pa bom nextalaa!
03. september 2011
Ja vem kaj je rekla sm prebrala Dušo in ji popolnoma verjamem glede na to, da mi je bla knjiga ful všeč
03. september 2011
Potegnila me je za roko in odvlekla v sosednji jašek, in nato še naprej. Hodila je hitro, skoraj tekla, toda neslišno.
Voda je sicer pljuskala pod njenimi nogami, toda..hodila je tako kod da bi letela, da je za vsak korak ne potrebuje nobenega truda. Da ledbdi.
Do sedaj tega nisem opazil.
Končno se je ustavila, me potisnila za hrbet in opazovala kanal.
»Maja, kaj je?« sem je vprašal.
»Pššt!« sem dobil v odgovor.
Nato se je obrnila in videl sem, da se ji je prstni koš sunkovito vzdigoval. Je bilo to zaradi poljuba ali zaradi teka?
»Nad nama so bili!« je tiho rekla.
»2 stražarja, en..hm. vajenec ali nekaj takšnega. Eden je stopil na pokrov jaška! Ali nisi slišal?« bil se pravzaprav razočaran. Ne nisem slišal, ker sem se popolnoma predal čustvom, ker je tisti trenutek zame obstajala le ona.
Toda ona je to slišala. Vse. Vedela je koliko oseb je bilo, celo njihove položaje.
Razočarano sem se ugriznil v ustnico, da ne bi iz mene bruhnile katerokoli besede.
Toda ničesar ni bilo. Ničesar ji nisem imel povedati.
Hotel sem se ji zazreti v oči, toda nisem je zanimal.
Gledala je gor.
Obraz ji je oblivala čudovita svetloba.
Svetloba.
Hmmm, Svetloba?
Na kaj me že to spominja?
Na izhod.
Dvignil sem glavo in se zazrl u luknjo na stropu, ki jo je prekrivala tanka mreža. Nad tem je bila nekakšna streha, toda tako udrta in polomlena, da je sij lune prišel čez njo.
Zapuščena stavba-idealne razmere.
Končno sva se spogledala in čez obraz se ji je razlezel nasmeh.
Sem prej pomislil kako je lepa?
Tisto ni bilo nič proti zdaj, ko ji je obraz krasil nasmeh.
03. september 2011
next...itak a je sploh potrebno da pišem?
03. september 2011
neext!
03. september 2011
Kihnil sem. Tukaj je bilo toliko prahu da bi lahko iz njega naredil prašno goro.
Čez luknjo sem hotel podati roko še Maji, toda ni rabila moje pomoči. Spretna je bila kot sam vrag. Se mi je samo zdelo ali se mi je res izogibala? Zaradi poljuba?
Hotel sem narediti preizkus. Zazrl sem se ji v oči. Gledala me je in gledala in jaz sem kar gledal njo.
Bo umaknila pogled?
Ja, hotela ga je. Toda..zdleo se mi je kakor da ga ne bi mogla.
»Jaz..« je začela.
In nato so se odprla vrata.
Zajel nas je ogromen snop luči ki je biu usmerjen naravnos v najini glavi. Z roko sem previdno segel k pasu z orožjem…
»Tukaj sta!« se je nekdo zadrl. Umaknil je svetilko in posvetil po škatlah.
»Čakali smo vaju!« je še rekel. Parkarat sem pomežiknil. Najprej zato, ker sem zaradi luči skoraj oslepel nato pa od nejevere. Pričakovali so naju? So naju videli ali kaj? Toda zakaj niso tukaj bili torej vsi stražaji? Cela vojska? Zakaj je pred nama stal samo zamaščeni tip, ki mu ne bi škodilo par ur kopeli.
Ali več.
Z lučjo je pomignil.
»Kaj še čakata? Spravita se na delo! Zato vaju plačuje!« se je zadrl in mastno zaklel. Izgleda da k njemu spadajo vse stvari na 'mastno'.
Tip je bil popoln neprofesijonalec. Ni opzil niti najinega orožja, čeprav sem ga hotel zakriti. Bedak.
»Takoj se spraviva k delu.« sem mu zagotovil.
Prijel sem škatlo. Nekaj me je motilo.
Nagnil sem se k maji ki se je pravkar sklanjala in mi ponujala čudovit razgled na svojo zadnjico. Zmedel sem se in nisem vedela kaj sem hotal reči. Ko se je zravnala sem se poskušal zbrati.
»Izgleda da so naju zamenjali z nekom.« sem ji zašepet na uho.
»Pohitita!« se je zadrl čokati tip.
Stopila sva za njim. Popeljajl naju je v nekakšno skladišče, kjer so takšne škatle natovarjali na tovornjak.
Pustil naju je sama.
Izza pasu sem potegnil nož in zarezal v škatlo. Notri je bila siva vreča. Pravzaprav je bila prozorna. Notri je bilo nekaj sivega, toda zaradi slabe svetlobe je izgledalo sivo.
»Mamila.« sem pomignil.
»Se mi je zdelo. Prasec.« je zašepetala sama sebi v brado.
»Hej vidva!« nekdo se nama je približeval. Maji sem pomihnil naj mi ga prepusti.
»Zakaj nosita orožje?« je vprašal in se nama razburjeno približeval.
Tik preden je prišel do naju sem se obrnil, ga brcnil in z roko udaril od strani v vrat. Tam so žile ki možganom dovajajo kisik. Prekinil sem pretok in zgrudil se je po tleh. Ko je padal sem ga za vsak slučaj še enkrat udaril v tilnik. Premišleval sem o tem če ga zdelam do konca, toda sklenil sem da nimava dovolj časa.
»Pojdiva.« se mi ji rekel in jo vodil do sivih vrat.
Vodila so v popolnoma prazen prostor.
To mi je bilo sumljivo. Zakaj bi imel prazen prostor??
Stene so bile in rdečih zidakov. Zelo lepe.
Zakaj potrebuješ lepe stene v prazni sobi?
Zečel sem z rokami pritiskati na zidake.
»Misliš, da so tu kaka skrivna vrat?« me je vprašala in mi prišla pomagat.
»Jap.« sem ji odgovoril.
»Uhh. Razburljivo.« je še enkrt rekla nato pa obstala.
»Glej tole.«
Nasproti njej je zijala odprtina. Tam so bile stopnice v črnino. V neznano. Obljubljale so vznemirjenje, okus po smrti in strahu.
»Pojdiva,« sem ji rekle in prižgal svetilko.
04. september 2011
next!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! OMG!!!!
04. september 2011
neext
05. september 2011
Zaletela se mi je u hrbet.
»Auč« je zamrljala.
»Povej kdaj se ustavš ti tepec!« me je ozmerjala toda vem, da se je na koncu nasmehnila. Zakaj se je nasmehnila? Kakšna misel se ji je porodila?
Ozrl sem se k njej in še vedno se je zasanjano smehljala.
»Kaj?« je vprašalno skomilgnila z rameni ko je opazila moj pogled. Čista upornica. Nisem se mogel premagati da se ne bi nasmehnil.
Nekaj je bilo narobe z njo. V trenutku so se njene čokoladno rjave potemnele in zdelo se mi je da bo omedlela.
»Maja, kaj je?« sem jo skoraj panično vprašal in se nehal smehljati.
Prijel sem jo za ramena, toda otresla se me je in skimala z glavo.
»Nič! Kaj pa naj bi bilo?« je zadirčno vprašala nazaj.
»Ne vem..izgledala si tako kot da boš vsak čas omahnila.« tudi jaz sme brezbrižno skomignil. Začutil sem kako si na obraz riše masko. Prevzemala je masko ledu. Masko brezbrižnosti. Ustnice je stisnila in izgledala je neomajno.
Le njene oči. Še vedno so bile temne.
Gorele so.
Sem si tudi jaz nadel masko. Skomignil sem že. Ko sem imel prav tako kot ona masko sem vedno skomigal. Ta navada mi je šla na živce toda to sem vedno počel.
Zdaj me je zajela panika drugačne vrste. Nisem smel dopustiti da bi se spet oba nadela maske in igrala dva brezbrižneža, ki sta se pravkar spoznala. Mrzlično sem začel razmišljati…
Nisem videl druge možnosti.
Sunkovito sem se sklonil k njej in jo potegnil nase.
Strastno sem jo poljubil.
09. september 2011
Next!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
09. september 2011
uhhh uaau obvladaš res!
nadaljuj
09. september 2011
juuj.. next!
10. september 2011
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani