»Kam greš?« sem ji zaklical ne da bi jo pogledal.
»V akcijo!« se je enako ledeno odzvala nazaj.
»Kakšno akcijo?« sem si je zadrl, saj je izginila v najino jamo. Res sem tako razmišljal o tem. Najina jama. Kjer sva si toliko delila..ko bi vedela, kako mi zavre kri po žilah, ko jo pogledam ali ko podzavesto vrže lase čez ramo. Pa ko je zmedena, si začne gristi ustnice, ko pa je živčna začne dihati skozi usta, zato ima takrat ustnice ljubko razprte. Ravno, ko sem se nisem mogel spomniti, kaj naredi ko je prestrašena je priplezala iz jame. V tistem trenutku sem si obljubil, da je nikoli ne bom videl prestrašene. Nočem, da se ona počuti ogroženo. Jaz bom to preprečil. Če bi vedela, kako bo deloval njen super oprijeti pajac name, bi mi naboj iztrelila natanko v sredo možganov.
Torbo sem opazil šele, ko je letela naravnost vame.
»če me pustiš te pogubi tvoja skrivna tolpa« ton je jasno sporočal kaj si misli o tej tolpi »ti si morilec, zato sem jaz osumljena pajdaševanja s tabo, s čimer si dobim več let aresta kot ti. Ti ne moreš ustreliti mene, jaz ne morem ustreliti tebe.«
Gledal sem jo, kot da me zabava njena ugotovitev, ker jaz to vem že od nastanka sveta. V resnici je nisem zares poslušel. Gledal sem ustnice in si predstavljam kako svoje lepim nanje. Ujel sem par besed, kot je »tolpa«, zdrsnil sem se ob morilcu in se resnično razveselil pajdaševanja. Seveda ji tega ne bi nikoli povedal.
»Torej..sva ujeta v tem. Razumeš?« ujeta. Skupaj. Sama. Hm..lepo se sliši. Seveda razumem! Odvisno kaj…vseeno sem se pametoval.
»Torej želiš partnerstvo.« sem mirno rekel in kar naenkrat me je vse neznansko zanimalo.
»Ne. Nočem partnerstva.« sranje! Pa tako lepo je kazalo.
»Jaz nočem partnertsva. Sploh pa ne partnerstva s tabo.« to je izgovorila tako, kot da bi bil jaz trakulja.
»toda vseeno bova imela partnerstvo.« žalostno je izdihnila. Pravzaprav je bilo prav smešno, kako se me izogiba.
Zagledala se je v nebo in sesedla na travo k meni. Tiho je mrmljala pri sebi. Prepričan sem bil, da mislil, da je neslišim. Ali pa je bila tako zamaknjena, da ni ugotovila, da govori naglas.
»..super…mrtva norica in psihopadski morilec, ki je prvi na FBI-jovi lestvici Top Wantet…..partnerstvo…pa ja.« skoraj bi si izpahnil očesni zenici, ko sem postrani zrl vanjo. Bila je tako lepa…kaj je z njenimi očmi? Nekaj.,.nekaj ni prav. Bile so..utrujene, nikjer sledu o ledenosti, ki jo je namenjala mi ravno prej. Bila sta preprosto utrujene. In…nenadoma sem se zavedel, da se s celimi telesom nagibam proti njej. In spoznanje, ki me je prešinilo nato me je popolnoma pretreslo.
Tudi ona se je nagibala k meni.
01. julij 2011
next
01. julij 2011
next!
01. julij 2011
Seveda prijetno pretreslo.
Slišal sem zvok ptičjega petja in vonjal vonj cvetlic. Naslednji trenutek..puf!...ničveč ptic..samo tiktakanja srca. Nič več vonja po cvetlicah. Bil je vonj po ženski.
Bila je še bolj dekle, pravzaprav. Toda nekaj na njen je vedno povzročalo, da je izgledala, ne ravno starejša, pač pa pametnejša. Inteligentnejša.
Ni vedel kaj je to.
Naenkrat je poskočila, kot bi jo pičila osa in se pognala v zrak in iz moje potovalke vlekla orožje in pripomočke. Ošinila me je s pogledom in zavedal sem se da je pravkar zgodilo nekaj izjemnega.
Oba sva ostala brez mask.
Toda človek ne more ves čas hoditi po robu. Kar je, pravzaparav žalostno z adva taka kot sva midva. Fizično, ni problema. Toda razkriti čustva? Raje se nastaviva toči metkov. Iztreljenih. Žalostno, kajne?
Nato sem se spomnil, kaj mi rekla ena iz med številnih punc, za eno noč. Pravzaprav, če sem iskren je bilo vse za eno noč. Ženske mnogo preveč sprašujejo. In tako se je zapletlo z lažmi. »kje si bil včeraj?««Oh, s prijatelji.« pripravljal sem atentat na diktatorja. »kam hodiš v šolo.« » enaa zahojenaaa šola. Beda, ti pravm.« oh, šolam se na zasebni šoli, ki je usposabljena, da mlade fante spremeni v krvoločne morilce. Samo streljamo, se učimo preživetja v naravi, prepoznati tarčo, ukaniti varnostni sistem, sestaviti bombo…nič posebnega sploh. In nato se zapleteš v klopčič laži. Če se mi ni dalo , sem preprosto prekinil, če ne pa je že prej punca sama vsa razbesnela odšla.
In zdaj sem se zavedel, da tudi nisem hotel biti z nikomer. Do sedaj.
No, ena punca mi je rekla, kaj da jo najbolj privlači na meni. Oči, ki so prvelike, naj takšnega. Ne. Oči, ki so videle preveč. Ja, to bo to.
Takšne oči sem imel jaz.
In z temi očmi je gledala tudi Maja.
Z očmi, ki so videle preveč.
04. julij 2011
Ooo šit! Kaj je narobe z mano?! Čist sem zanemarla to najboljšo zgodbo kar je bla kdaj napisana na igrah123!
zdej bom pa vsake pet minut hodila gledat če je že next

obvezno NADALJUUUJ!



05. julij 2011
Dani?!?!?!
10. julij 2011
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!
10. julij 2011
anjaa, pretiravaš!!! pa tenx če ne.!
13. julij 2011
»Amm.« sem začel, saj je bila tišina med nama moreča.
Naenkrat je vzkliknila. Skočil sem pokonci in zagrabil pištolo kalibra .38, ki sem jo pravkar vtaknil v pas.
»In zakaj za vraga imaš pištolo desert eagle !« presenečeno sem jo pogledal.
» Prevelika, preglasna,povratni sunek izstreljenega naboja ti nabije v roko, da ga čustiš še uro pozneje!« malce je pomislila in dodala: » Pa še, če moraš skriti truplo ti nikoli ne uspe, ker ne najdeš useh delov.« pravzapav ima prav.
»Pozabila si pozitivne lastnosti.«
»Jih sploh ima?«
»Unčinkovit, zanesljiv, vedno dobro opravi svoje delo.«
»No ja. Toda nisem podpornica takega glasnega orožja. To je pištola za bahače.« opaa! To pa boli!
» No ja. Kakšne pa imaš rada?«
»No, pa da vidimo kaj imamo tukaj.« brskala je naprej po moji torbi.
»Tole je še kar primerno.« zanič. » Ta ni slaba.« premajhna, »Zanesliva.«
»Ne pa ne! Na to pa se res ni zanesti!«
»Ja pa je, če jo znaš uporablati.« je pribila nazaj.
»Namiguješ na to, da je jaz ne znam?«
»No ja..« kaj punči no ja?
»Bahač si, da veš.« mogoče sem pa res. Samo, da mi nihče tega ni povedal. Do sedaj.
»Za hobi. V službi imam rajši tihe. Zanesljive. Prevelike za borbo.«
»Ostrostrelke, torej.« glej, da nimaš kake pripombe, ker če ne..če ne..bom ti verjel in sprejel tvojo pripombo in užival v tvoji pozornosti, ki mi jo namenjaš. Kako se je vnela, ko je govorila o orožju! In videl sem tudi to, da se ona tega ne zaveda. Jaz pa sem videl. Ker sem jo neprestano gledal. Podrobno. Vedel sem, da ima najrajši pošten, neoborožen boj. Uživa v njem. Orožja pa so pripomočki, ki se ji zdijo zanimmivi. Če jih znaš uporablati. In ona jih zna.
»Ostrostrelke so mi všeč. Tihe. Opravij osvoje delo, brez da bi se izpostavil nevarnosti.« gledal sem jo, kako je namrščila obrvi in razmišljala. Nato je zasijala. Vedel sem, preden je povedala:
»Pridi. Idejo imam!«
13. julij 2011
NeeeeeeeeeeexT.
13. julij 2011
Js da pretiravam? NIKOLI

Neeeeeeeeeext!!!!
15. julij 2011
Zbudil sem se…pravzaprav se nisem zbudil, ker sem prebedel celo noč. Zrl sem v zvezde in razmišljal. Kako se jo dotikam, kako sem me dotika..in najhuje pri tem je bilo, da se me je nekoč tako dotikala. Me poljublala. In jaz sem poljubjal njo.
Dlje od poljubov nisva prišla. Če zdajle pomislmih, je to dobro. Zelo dobro. Kajti potem..potem bi še težje prenašal njene ledene poglede in popoln odklop čustev.
Ko bi me vsaj sovražila!
Takoj sem se ujel. Saj me je sovražila. Samo da je to kazala drugače. Ledeno. In to je bilo stokrat huje, kot pa če bi me praskala in zmerjala. Toda vedel sem, da se ona ne spopada tako. Ona se preprosto zapre in okoli srca zgradi ledeni zid. Masko si pribije na obraz in se odklopi. Pod to masko pa trpi. Sigurno trpi! Ko pa sem jo tako zelo prizadel!
Vse bi dal! Vse! Smao da bi se vrnil v tisti dan, ko sem jo prvič videl in ji vse takoj povedal. Da ne bi bil tako strahopeten in stisnil rep med noge in molčal.
Zaslužil sem si smrt.
Obrnil sem se na bok in se zastrmel v šop las, ki so gledale izpod odeje. In takrat sem si obljubil, da raje umrem, kot pa da jo še enkrat prizadanem. Takoj ko bo tega konec se bom umaknil. Izginil iz njenega življenja. To vendar najbolj znam. Poskrbeti, da izginejo ljudje. Brez sledi. In potem ko poskrbim za to, izginem tudi jaz. Brez sledi. Da, to bom naredil, pa če me bo konec. In že takrat sem vedel, da tega slovesa ne bi nikoli prenesel cel. Mogoče bom izginil. Toda nosil jo bom sabo. In bil bom ranjen.
Tiho sem pogledal na mojo super uro. Kazala je tri zjutraj.
Počasi sem ustal šel do Maje, se sklonil k njej in jo hotel zbutiti. Toda vame je bitnil njen vonj. V trebuhu me je zvilo in v grlu se mi je naredil cmok. Bila je tam, lučaj od mojih rok. Samo iztegnil bi jih…toda zavedel sem se, da je nikoli ne bi mogel imeti.
»Pridi, greva v akcijo.« sem ji zašepetal v uho in jo zbudil s kratkim stiskom rame.
Dolgega ne bi zmogel.
15. julij 2011
Neeeeeeeext!
15. julij 2011
next
17. julij 2011
next
17. julij 2011
next
18. julij 2011
Uaaaau! Pa ti si res profi. Majkemi! Nextej kokr veš in znaš ker znaš sama najboljš
19. julij 2011
»Auu!« je zamrmljala ko sem ji po nesreči stopil na nogo.
»Oprosti srček, toda to, da čepiva v tem krmu je bila tvoja ideja, da veš!« pravzaprav me ni prav nič motilo, ko sva se skupaj stiskala v grmu in na nek način sem se zabaval. Še nikoli nisem videl take preobrazbe. Ko sem jo zjutraj zbudil in ko se je pripravila (to je trajalo vsaj 100 let-res ne vem kaj punce počnejo) se je zavedla da gre zares. Da gre v akcijo. In ko ji je adrenalin začel plati po žilah se je ledena maska pred mojimi očmi razbila na kosce. Leden pogled je dobil ognjeni sij. In smehljala se je. Nežno in na pogled skoraj sarkastično. Toda bil je pristen nasmeh.
Vse to pa je seboj prineslo tudi zbadanje. Toda to ni bilo zbadanje kot prej, ko natančno nameri ledeno puščico iz besed naravnost v ranljive točke in potem strelja in ledeno gleda kako krvaviš. To je bilo površno zbadanje, neka obramba, da se neprestano spominja, da me ne sme spustiti blizu.
In to mi je dajalo upanje. Ne upanja. Bolj..hrepenenja. če upaš to pomeni da se nekaj lahko zgodi. Da je možnost.
Če se je morala zavarovati pred mano, to pomeni, da ve, da ji lahko zlezem pod kožo.
Kakorkoli..sklenil sem da se ne bom pritoževal nad njenim zbadanjem.
Kajti to mi daje možnost hrepenenja.
»Idiot.«
No ja, ali pa tudi ne.
23. julij 2011
Next!
24. julij 2011
Pogledal sem na uro.
»Še šestdeset sekund.« očitajoče sem pogledal proti Maji.
»Kaj?«
»No ja..če ne bi ti tako tekala, da sem te moral skoraj loviti…« takoj sem videl da ji ni bilo všeč, ker naj bi bila ona tista, ki se ni ravnala po načrtu.
»Kaj, hočeš povedati, da sem prehitra zate? Lahko ostaneš tudi tu v grmu in me počakaš, da pridem nazaj.« nasmehnila se mi je. Uaaau! Nasmehnila se mi je.
»Da te bi moral domov nesti v delih? Haha. Raje ne.« videl sem kako se je zdrznila od besedi 'domov' in raje sem se ugriznil v ustnico preden bi še kej prepametnega dodal.
»Nimam doma.«
Ta izjava me je prizemljila. Lahko bi kaj izjavla, me podražila..ona pa mi je lepo povedala po resnici.
Okej..kako omehčaš punco-pelješ jo na misijo.
»Jaz tudi ne.« pa kaj za vraga je z mano!?! Če se ona omehča, to ne pomeni, da se moraš tudi ti!
»Sicer paa mi je vseeno.« kaoo da ti je. Pa kaj se delaš pametnega. Zapri gobec, preden poveš toliko, da ti bo žal.
Od strani me je pogledala in zašepetala : » Meni pa je. Ta prasec…« z glavo je namignila v smeri trdnjave »..mi jevzel vse. In ni mi vseeno.«
»Jaz staršev ne poznam. Mogoče je tako še najbolje.«
»So tako grozni?« je bila radovedna.
Pogledal sem jo in se otožno nasmehnil.
»Taki so kot jaz. To pove dovolj, kaj?« pričakoval sem, da se bo zasmejala …kar koli.
Tega kar je naredila vsekakor nisem pričakoval.
27. julij 2011
next!
27. julij 2011
u jebenti spet sm dva dela zamudila! kakorkoli ta zgodba je najboljša na igrah (poleg moje seveda... Nee sej ne joke XD)
NEXTEJ KO BOŠ DOMA!
Dani je šla v soboto na morje in je 2 tedna ne bo
31. julij 2011
next!
05. avgust 2011
next
pol k pridš dam
05. avgust 2011
Počasi se je nagnila k meni, kot da me hoče objeti, dvignila je roko, kot da se me hoče dotakniti. In ugriznila se je v ustnico, kot da bi hotela preprečiti da…ne o tem nisme hotel razmišljati.
Preveč bi bolelo, ko bi me vrglo v resničnost.
V resnici se je nagnila, ker ni hotela da naju kdo sliši. Ja. To je resnica.
»Potem so zahrbtni, lažnivi, hladni. Toda niso grozni. Ne. Grozni niso.« občutek sem imel da bo nadaljevala. Da hoče nadaljevati, toda se je z voljo ustavila.
In občutki me niso še nikoli prevarali.
Dokler nisem spoznal nje.
»Jaz…« nisem imel pojma kaj naj rečem.
Obraz ji je preletela senca in sunkoviti s eje odmaknila, kot da bi se šele zdaj zavedla kaj je naredila. Kaj je izgovorila.
Pogledala je na mojo uro in trezno dodala. »Čas je.«
»Maja, samo to. Ni ti treba narediti tega.«
»Kaj!?! Hočeš reči, da nisem sposobna.« bila je pripravljena deliti klofute, metke…
»Ne! Ne mislim tega. Samo nočem da…«glas se mi je zlomil. Požrl sem slino in nadaljeval nekaj drugega. »Ne smeš dovoliti, da ti maščevanje zamegli presojo. Moraš…« nisem mogel dokončati, ker me je grozeče pogledala in stisnila skozi zobe : »Nimaš pojma o čem govoriš!« in se splazila iz grmovja se odplazila do tovornjaka in se namestila na njegovo podvozje.
In ni mi preostalo drugega kot da ji sledim.
V bitko ki ni bila moja, a upam, da bom veeno odšel iz boja kot zmagovalec. Kajti če zmagam dobim nagrado.
V bitko zanjo.
18. avgust 2011
next!
18. avgust 2011
Waaaaaooo
brez besed.
NEXT!
18. avgust 2011
HaaHaa..smile-girl.
brez besed-bolj da ne kometiraš a ne. da se mi nouš zamerlaa )
joke
21. avgust 2011
next
21. avgust 2011
u49695
u49695
wow:3 fuldobr. next,next, nex *:

--------------------
sori,sori,sori& sori, ker oglašujem, sam če kdo želi *: lpo prosm nej se prjav ^.^
http://www.igre123.com/forum/tema/pisateljsko-tekmovanje-check-it-out/22217/
--------------------
21. avgust 2011
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani