next?
13. februar 2011
neext čimprej
13. februar 2011
NEEEEEEXT!!!
14. februar 2011
»Iz kje si?«je vprašal medtem ko sva jedla pečenega zajca. Jaz pa sem le nemo bolšala vanj.
»Iz..veš kje je Slovenija?« rekel bo ne. Grem stavit da bo rekel ne.
»Ja, tam blizu Francije, kajne?« zasmejala sem sem se mu. Nikoli nisem bila dobra v stavah.
»Malo si zgrešil, ampak naj ti bo.«
»Bil sem že v Franciji. Lepo je tam. To je bilo še preden sta se moja ločila.« kako ste lahko šli v Francijo, če pa si tako reven, da moraš delati kot služabnik?
»Kaj sta ločena?«
»Ah..ja« okej, noče govoriti o tem.
»Ne poznam svojega očeta.« tudi jaz nočem o tem. Zakaj potem sem začela?
»Te je zapustil?« je pa direkten. To mi je všeč.
»Na nek način.« za razliko od mene.
»Je umrl?« joj, prosim nehaj preden ti povem preveč!
»Ja. Saj tako mi je rekla mama.«
»Mama živi v Sloveniji, ali ste se preselile sem?« pa kaj si tako radoveden!!
»Ne.Mama mi je umrla. Sama sem tukaj.«
»Si prišla sem zaradi študija?« se ti zdi?
»Ja, tako nekako.« dolga tišina. Morala sem jo presekati.
»Dovolj o meni. Kaj pa ti?«
»Kaj naj ti povem?«
»Nap. Kam hodiš v šolo, ali pa zakaj si prišel delati sem.«
»Šolam se..vsepovsod malo, sem sem prišel zaradi finančnih težav.«
»Kriza.«
»Ja. Denar-sveta vladar.« zazrl se je nekam v zvezdno nebo. Sledila sem mu s pogledom. Tiščala sva se na majhni klopici, čim bolj skupaj, da sva se grela. Ah ta Amerika. Podnevi pasja vročina, noči pa znajo nagnati mraz v kosti. Ko sem se prepričala, da res gleda nebo, bi se mi očesni zrkli kamlu iztaknili zaradi špeganja proti njemu. Mimogrede..imel je čudovit profil. »Včasih si zaželim, da bi lahko pustil vse težava za sabo, odšel na drugi konec sveta in začel znova.«
»Oh, ko bi bilo tako enostavno. Poleg tega, kaj ne bi pogrešal svojih bližnjih?« dolgo je strmel v nebo in premišljeval. Kaj bi dala, da bi prebrala eno samo njegovo,zase zadržano misel.
»Ne. Najbrž ne.«
»Kaj je tako hudo?«
»Ja. Je. Kakorkoli dovolj resnih tem.« nisem si mogla pomagati, da se ne bi glasno zasmejala in ob tem pomislila, da se že dolgo nisem toliko smejala.
»Tipično za fante. Izognete se vsemu kar je vsaj malo resno« mirno je prezrl mojo opazko.
»Si že imela fanta?«
»Od kje ti pa to zdajle?«
»A daj odgovori!«
»kaj pa Če ne...«
»Te bom začel žgečkati!« takrat je planil in uresničil svojo grožnjo. Lahko bi ga ustavila. Lahko bi ga enkrat samkrat udarila. Pa ga nisem. Raje sem vreščala od smeha, ga rotila naj neha in ga žgečkala nazaj.
Še vedno sva se hihitala, ko sva gasila ogenj in si v šotoru rekla lahko noč ter zaspala. Bilo je prvič, da nisem imela mor. Še boljše. Imela sem sanje. Prečudovite sanje.
17. februar 2011
Waaaooo NEEEXT !!!!!1
18. februar 2011
u34817
u34817
ii :$ neext
20. februar 2011
DANIIIIIIIIII NEXTEEEEEEEEEEEEEJ!!!!
20. februar 2011
Zjutraj sem razmišljala o vsem naenkrat. Poplesavala sem okoli ognjišča, nanosila nove kurjave. Včeraj bi mu morala odgovoriti na vprašanje ali imam fanta. Moj odgovor bi bil nikalen. Zagledala sem se v moj odsev v potoku, ko sem odšla po vodo. Je bilo kaj narobe z mano? Nisem bila grda, toda še nikoli nisem imela fanta. Nikoli nisem čutila potrebe po fantu. Toda svet se spreminja in mi z njim. Mislim, da si ga želim. Da, zdaj si ga želim. Sesedla sem se na breg in odtrgala malo marjetico in jo vrtela v rokah. Prijelo me je, da bi ji trgala liste in govorila: »Ljubi me, ne ljubi..«, prijelo me je , da bi plesala, da bi zaplavala, se vrtela in in vrtela, kričala in vpila se jokala in smejala. Pa sem le odsedela na mestu. Moja notranjost pa je gorela in plesala, se smejala in jokala. Predvsem pa hrepenela. Hrepenela po dotiku, po ljubezni, po poljubu. Hrepenela po besedi ljubezni. Nikoli do takrat nisem občutila tako močnega čustva, ki bi bilo pozitivno. Počutila sem se..ne vem. Bila sem srečna. Da, po dolgem času sem zopet začutila srečo.
21. februar 2011
u23965
u23965
next *o*
21. februar 2011
u34817
u34817
neext
21. februar 2011
Ko je iz zasilnega šotora pokukala blond, popolnoma razkuštrana glava je bilo sonce že visoko na nebu in se bohotilo čez širjavo neba, pozdravljale so ga ptice, živali so se poskrile, da bi bile varne pred pripeko, ki bo kmalu nastopila. Jaz pa sem na ognjišču pekla zajtrk. Kar na kamnu sem cvrla jajca, ki sem jih ukradla iz gnezda na najvišjem drevesu. Vsa komolca in kolena sem imela poporaskana od butastih vej. Sproti sem nabrala še debelolistni trpotec, da sem si ga položila na krvaveče rane. Izgleda da sem bila za nekatere na smrt smešna.
»Nehaj se mi režati!«
»Hahaha..kaj si se danes že stepla z medvedom?« pravzaprav sem zjutraj res opazila sveže stopinje nedaleč proč od tu.
»Res smešno. Pridi raje na zajtrk!« medtem ko sva jedla sem opazovala sončno nebo in razmišlala o svoji misiji. Morala bom iti na pot. Dokončati svoje poslanstvo.toda ni sem čutila nobene potrebe, da bi spakirala kovčke(potovalko) in odšla. Nikoli si ne bi mislila, da bom s tem zavlačevala. Sem mar boječka? Se bojim?
Toda nisem mogla razmišljati, ker je v tistem trenutku zavel močan veter in upihnil ogenj v ognišču. Oblaki so prekrili sonce. Zavedla sem se, ptice niso letele proti soncu zaradi lepšega, tudi živali se niso poskrile zaradi sonca. Čutile so, da nekaj prihaja nad nas.
24. februar 2011
u37994
u37994
next *o*
24. februar 2011
»Hitro!«
»Kaj za vra..«
»Če ti rečem, da pohiti! Pomagaj mi!« vsaj na svoji strani sva pograbila najin mali šotorček v katerega sva nametala vse stavri(upam, da vsi) in stekla z njim v gozd. Mrzlično sem brskala po mislih kje bi se lahko skrila in se spomnila na pečino nedaleč od tu. Toda z vetrom, ki je pihal v nasprotno smer in šotorom, ki bi ga kmalu odpihnilo je bil tisti »nedaleč« povsem nepravilen. Na žalost pa je bilo pravilno moje sklepanje, da nad naju prihaja tornado. Lahko si slišal silen veter, pokanje drevja, a khroti kljub trušči se ti je zdelo, da ni nikjer nobenega življenja, kot da vsi skriti čakajo nekje, da bo že prišel tornado in jih idnesel s seboj. Veter je postajal vse močnejši in torano se nama je nevarno približal. Toda pečina nama je bila pred nosom in upala sem, da nama bo uspelo...končno sva se približala pečini, da sem lahko šotor zalučala v razpoko, ki je zevala pod veliko navpično steno. Zdelo s eje skoraj neverjetno, da zdrži tako veliko skalnato hmote in se ne vda.
»Majaaaa..! pomagaj mi!« je bilo zadnje, ker sem zaslišala.
26. februar 2011


26. februar 2011
next
26. februar 2011
OMG NEEEEXT!!!!!
06. marec 2011
dani?!?! :O
10. marec 2011
takojj takoj..:=)
14. marec 2011
»Tole je šlo za las« je izjavil Roy potem, ko sva bila na varnem po ozko pečino.ni bilo prostora in bila sva v zelo kočljivem položaju.
»Ja se strinjam.« joj, tako sem mu blizu, dalahko čujem njegovo razbijajoče srce.
»maja.«
»Hmm..kaj?«
»Hvala« za?
»Da si me rešila.«
»Oh..to. ni zakaj.« joj kako lepo, da se mi je zahvalila.
»Veš nekoč sem padal s škarpe, ko sem bil še otrok se razume…….« pa naju je zaneso in jadrala sva po najinem otroštvu in dobila sem občutek, da ga poznam že celo življenje.bilo je tako naravno, da je ob meni (ubistvu pod mano) in mi razlaga, ter me posluša..in večkrat sem vedela, kaj bo povedal. Kot bi naju nevidna sila vlekla skupaj, medtem, ko je zunaj topotal dež in hotel odnesti svet seboj.
14. marec 2011
u37994
u37994
lajklajklajk ; nextnextnext :3
16. marec 2011
nextt
19. marec 2011
iiiiiiiiiiiiii
19. marec 2011
nexti!
19. marec 2011
»Kaj za..!«
»Nehaj se dreti! Vse ptice si splašila!«
»Kot da ti je kaj mar za njih!« mogoče pa mu je bilo. Amapk vseeno mislim, da je to rekel le zato da bi me imel za kaj nadreti.
»Kaj me ne boš najprej pozdravila?« mogoče pa sva že predolgo v tej prelestni divjini.
»Jutro«
»No saj ti gre. Zdaj pa vprašaš 'kaj tako diši'« šele sedaj sem opazila, da pravzaprav res nekaj draži moj nos.
»Grrr.!«
»Pomiri se punca. Le presenetiti sem te hotel.«
»Da ti kuhanje zajtrka ne bo prišlo v navado!«
»Hei! Tako na psu pa še nisem!«
»Si prepričan?« sem ga podražila, se mu prešerno nasmehnil medtem ko sem segla k njegovimi rokami, da bi mu vzela dlan gozdnih jagod. Takrat se je zgodilo. Ne vem kako in zakaj, toda njegove ustnice so našle moje in se prisesale nanje. njegove polne, sveže in sočne ustnice so se dotikale mojih.
Pa vse enkrat mine. Dobro in slabo. Odmaknila sem se in sreme…čakajte! Jaz, jaz sem se odmaknila! Neumnica, neumnica, trapa neumna! Medtem ko sem samo sebe odkladala z raznoraznimi sočnimi pridevniki in samostalniki, sem radovedno dvignila pogled, da bi ugotovila, če mu je žal. Toda on je vstrajno z iskrico v očeh iskal moj pogled. In tedaj sem mu poljub vrnila. Nežen poljub na ustnice.
V tistem trenutku bi kar umrla od sreče.
01. april 2011
iiii... nexti
01. april 2011
Bilo je čudovito. Tudi ko sva se umaknila sem še vedno čutila njegove žametne ustnice na svojih. Še vedno sem čutila njegov dotik, njegove močne rame pod mojimi rokami. Toda potem je nastal problem. Naj me bo sram? Naj se izogibam njegovemu pogledu? Kaj naj zdaj? Potrebujem Spijo, da mi svetuje!!!! Kaj bi mi rekla? Naj se odmaknem in zbežim v gozd? Halo! Saj nisem srna! Rekla bi mi naj se soočim. Naj ugotovim, kaj si on misli o tem in kam bo to peljalo.
Toda, ko sem počasi dvignila pogled sem ugotovila, da tudi on zre vame. Nič skrivnostne rdečice, nič sramu, nič obžalovanja. Eno samo zmagoslavje. In želja. Mogoče želja po meni? Je to mogoče?
Ja, je.
Kajti najine ustnice so se zopet spojile.
04. april 2011
next
04. april 2011
še malo komentarjev za spodbudo prosim
07. april 2011
full dobr, men je ful ušeč..ful dobr pišš, tko doživeto, js se učas prou pučutm d sm zravn..uglaunm zakon zgodbica tko d nexti čimprej!!
07. april 2011
uauuuu :$

nexti, ker si res fuuul dobra!
09. april 2011
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani