Oooo...rada te imam ups...pomota nimam te rada jez te mam najrajš!!!!!!!!!
20. september 2011
Od takrat je šlo vse narobe.
Naprej so bili seveda sumičavi.
Toda vse bi šlo v redu. Verjeli do.
Če se nebi skupini pridružil še nekdo.
Nekakšen pomočnik. Tajnik. Karkoli, prasec na kvadrat.
Vedel je, da nisva D&G.
No potem…
Veliko streljanja,pretepanja, vsi mrtvi (no razen mene in Maje)…no o tem ne bi rad govoril. To je pač del moje službe.
Pravzaprav osnova moje službe.
Šla sva naprej.
»Si vredu?« sem vprašal Majo.
Pokimala je. Lasje je imela skuštrane in na licu globoko prasko, ki je krvavela. Opazil jo je metek. Želodec se mi je skrčil v drobno teniško žogico in hotel sem iti nazaj in tistega ki jo je ranil obutiti v življenje, da bi ga lahko še enkrat ubil.
Že sem iz nahrbtnika vlekel škatlo z prvo pomočjo, ko me je potegnila za rokav : »Nimava časa! Tisti norec je obvestil varnostnike!« malo je utihnila in dodala : »Preden je umrl.« nisem znal prebrati ali ji je žal, ker je mrtev, ali je vesela.
Bi žalovala, če bi bil mrtev jaz?
Bi jokala?
Bi šla na moj grob, ko bi bila že stara in betežna?
»Potem pa greva.«
Tekla sva po labirintu hodnikov in vsak odcep se je zdel kot napačna odločitev.
Naenkrt so se pred nama pojavili varnostniki.
»Tam sta!« so vpili in tekli. Obrnila sva se v drugo smer.
Tudi tam so bili!
Zdaj je šlo že na tesno!
Obrnila sva se v tretjo smer in prišla do zasilnega izhoda. Ob odprtju vrta s eje oglasil alarm za požar. Bilo je tako ali tako vseeno.
Tekla sva navzdol po stopnicah dokler nisva prišla do pritličja. It tam v neko temno sobo, kjer bi se kmalu zgubila. Naslednja soba je bila steklena.
»Mislim, da sva se jih otresla,« je rekla maja sopihajoče.
Mimo ušesa mi je zažvižgal metek.
»Jaz pa mislim da ne.«
20. september 2011
Next!!!!!
20. september 2011
tole je za niko! glih da se mi )
-----
Nisva imela izbire. Poletela sva skozi stekleno steno. Pravzaprav ni bila cela, saj je bila že popolnoma zdelana od strelov, ki so bili namenjeni nama.
Na hitro sem se otresel stekla in začutil, da je v moji nadlakti zapičen en ogomen kos.
Na hitro sem preveril Majo, tod apreveč se je obirala. Potegnil sme jo za roko.
Pred nama je bil brezizhoden položaj.
Pred nama je bilo namreč jezero. Ogromno jezero.
»Prekleto!«
Tedaj me je začela vlečti Maja. Vlekla me je in nisem imel časa gledati kam spoh greva. Če bi samo za milimeter stegnil glavo..
Naenkrt sva hodila po nečem lesenim…
Dovolil sem si pogled.
Pred nama so bili trije vodni skuterji.
»Ti si carica,« sem rekel Maji in zlezel na skuter. Začel sem se glasno smejati, saj je bil v njem še ključ. In v majinem tudi, saj je odbrzdela mimo.
Tudi jaz sem vžgal in odbrzel. Začutil sem napejanje vrvi in trenutek ko so se strgale in me pustile svobodnega. Pritisnil sem ročico in odbrzel v daljavo.
Pravzapar mi je bilo všeč. Lahko rečete karkoli..mogoče sem pa res blazen.
Kmalu najuu piške, revolverji, pištole na pomolu niso več dosegle.
»Kdor bo zadnji bo Zguba!« se je zasmejala Maja in pritisnila na gas.
Videl sem, da uživa tudi ona.
20. september 2011
next!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
20. september 2011
huala!!!
20. september 2011
Oba sva se smejala, ko sva prebrodila vodo in se usedla na plažo.
»Jaz sem zmagala!«
»Ja seveda! Jaz sem pa svetnik.« sem se zasmejal nazaj.
Mislim, da je nekaj rekla. Toda ne spomnim se ničesar.
Zadnji spomin je,da sem vonjal nekaj umetnega. Ne nevzdržnega, ne sladkega. Le nekaj nenaravnega.
Potem je en sama velika Luknja. Črnina.
Prazen nič.
20. september 2011
Ležal sme na nečem mrzlim.
In trdnim, zelo trdnim.
»Kaj za boga..« toda še preden sem izgovoril stavk do konca sem se spomnil. Bil sem jezen sam nase! Kako sem bil lahko tako površen! Tako..neprofesijonalski in se vdal čustvam! Čustva so za laike! To je vedno govoril moj brat.
Moj brat..ob spominu nanj me je hreti zalila toplota in bes.
»Končno.« se je nekdo oglasil.
»Hvala Bogu, mislila sem, da si me že pustil samo.«
»Nikoli ljubica, nikoli.« sem rekel in se prevalil na bok.
Bil sem tako zaspan in hotel sem spati.
»Vstani pokora!« nalahko me je brcnila v ramo.
»Dajva, narediva načrt!«
Zdaj sem zares pogledal okoli sebe.
In videl…pravzaprav nisem videl ničesar. Bilo je temno kot v rogu.
»Kje sva?« sem vprašal in poskušal vsati.
»To sem hotela jaz vprašati tebe.« mi je rekla in prijela za roko in me vodila. Izgleda da si je že pošteno ogledala prostor. Mislim pretipala.
Potisnila me navzdol, da sem se sesedel. Toda priletel sem na nekaj mehkega.
»Toda,«je nadaljevala »Ker si ti spal, jaz pa sem že nekaj časa budna sem preverila stanje. Najina celica je dolga približno 4 metre in široka 3« malce je pomislila. »Vrata so na tisi strani,«nisem imel pojma katero misli, zame je bilo vse enako »in so narejena povsej verjetnosti iz nekakšne kovine. Nimava zračnikov, samo v strpu nekakšne luknje velike kot moje zapestje,« nimam pojma kako je to ugotovila in po resnici povedano tudi nočem vedeti.. »Štiri so. Sediva na žimnici, ki ima odejo in je brez vzglavnika.« končno je zadihala in se usedla poleg mene.
»To je vse.«
»Si bila pa pridna.« obrnil sem se k njej inkončno sem nekaj videl. Njene oči. Žarelo so. Lesketale so se.
Počasi sem začel videvati še drugačne obrise sten in lukenj na stropu.
Zopet sem pogledal v njene oči.
Zadelo me je kot strela z jasnega.
Joče.
Zato sem lesketajo.
20. september 2011
Jaz te ljubim!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! (kot prjatlco)
Najrajš te mam!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!< 333333333333333333333333333333333
20. september 2011
http://www.igre123.com/forum/tema/dih-pozelenja/23354/
evo sm začela novo zgodbico!!!
20. september 2011
u55923
u55923
neeeeeext...
21. september 2011
next!
21. september 2011
»Kaj bova naredila?« je vprašala in se privila k meni.
Za trenutek sem otrpnil.
»To kar vedno narediva. Znašla se bova.«
Tišina.
Še več tišine.
Slišal sem utripanje dveh src.
Najinih src.
Koliko časa bota še utripala?
Eno uro? En dan? Dokler ne umreva od lakoti?
Naenkrat me je zajela velikanska želja, da bi jo poljubil. Da bi okusil njene ustnice.
Še zadnjič.
»Želim si, da bi te sovražila,« je tiho začela.
Nisem se upal niti vdihniti.
»Želim si, da bi me vsakič, ko bi zagledala tvoj obraz zajela velikanska želja, da bi plunila vate.«
Zdaj je govorila že glasno. In strasno.
»Želim si, da ne bi razmišljala o tebi noč in dan! Da ti ne bi mogla odpustiti! Da bi ti enkrat za vselej izpraskala tiste tvoje modre oči..« naenkrta je utihnila. Še sreča saj je na koncu že vpila.
Ali pa tudi ne.
Začela je namreč jokati.
»Pa te ne. Ne morem. Včasih sovražim sebe zaradi tega. Včasih ne zmorem niti tega«
Mrzlično sem iskal besede. Kaj naj naredim? Naj se vržem pred njene noge in jo prosim odpuščanja?
Naj jo poljubim?
Naj bom tiho?
»In ti, ti..ti prasec! Kako si me lahko tako grdo izdal! Mene! Moje zaupanje!« zdaj je spet bila pokonci in kričala name.
»Se sploh zavedaš kako boli? Kako sem mislila, da ti resnično mar zame..«
Nisem mogel biti tiho. To je bilo to. Konec. Lonec na pritisk je eksplodiral preveč se je nabiralo v meni.
Zdaj sem spregovoril jaz.
Pravzaprav zakričal.
21. september 2011
next!!!!!
21. september 2011
next!!! Ja še en!!!! Next!!!! Še en!!!! Next!!! še en...ej mene j3 ne bo na komp ti po zb povem več
21. september 2011
Nextuuuj! Obožujem to zgodbo ampak čist zares!
22. september 2011
neeeeext hitr
22. september 2011
OMFG!!!!! lihk sm prebpala prvi in drugi del in oba sta TOOOOOOOOOOK DOBRA!!!!
next next next!!!
22. september 2011
neeextt!!!!!
22. september 2011
»Kaj res ne razumeš? Kaj prav zares ne razumeš? Moja naloga, moja misija ni bla to da bi te zapeljal in iz tebe izvlekel informacije! Moja naloga je bila, da te UBIJEM! Pa nisem! Nisem mogel! Pa te nisem poznal! Najprej sem opravičeval sam sebe z bednimi izgovori. In si rekel, da imam še čaš…nisem mogel! Nikoli! Šele potem se doumnel…nisem se ti lagal, ker bi hotel..hotel sem ti povedati resnico! Toda vedel sem, da bi se zgodilo točno to kar se je! Zamerila bi mi! Ampak jaz..jaz…«
Umolkinil sem in si skoraj naredil sramoto z jokom. Ampak hvalabogu samo skoraj.
»..jaz. bal sem se, da me ne boš ljubila, če boš vedela kdo zares sem! Pošast! Morilec!«
Sesedel sem se na jogi in zaključil svoj govor:
»In prav sem imel.«
23. september 2011
oba nexta sta bolj kratka tko da dobita 2...::
-----------------------------------------------------------------
Trenutek, ko sem izvedel kdo sem.
Trenutek preden nekoga ubiješ. Vsak te roti. Vsak te prosi.
Trenutek, ko je umrl moj brat. Bil sem zraven. Na drugi strani pištole.
Trenutek, ko sem prvič videl Majo.
Trenutek, ko sem jo prvič poljubil.
Trenutek, ko sem ji prvič povedal, da jo imam rad.
Trenutek, ko mi je prvič povedala, da ime tudi ona rada mene.
Trenutek, ko sem ji prvič povedal, da jo ljubim. Zdajle pravzaprav.
Vsi trenutki, ki so se povezali v enega.
Čakanje.
Dolgo.
Brezmejno.
Čakal sem kaj bo rekla.
Prva je ki sem ji povedal kaj zares čutim.
In neizmerno sem se bal trenutka zavrnitve.
23. september 2011
next!!!!! Jez sm pa jasnovidna k sem vedla kaj bo reku
23. september 2011
in poljubila ga je.. ne sj ne haha.. NEXT!!!!!!!!
23. september 2011
ohhh uaaau ta zadnji del mi je ful ušeč. vsi so dobri da ne boš misnla! ampak ta je tko nevem... globok. res ful dobr si tole spelala! bravo!
in nextej seveda
23. september 2011
lohk rečm sam neeeeext!!!
23. september 2011
nika-to pa itaak
nevcy-bomo vidl....kmalu
anja-joj hvala! da dobim tak kompilment od take velik pisatlce..no to ni krt tko

----------------------------------------------------------------------------------------------------
»Ti..ti..ti si mi rekel, da me ljubiš.« ja, tudi jaz nisem razumel tega dela.
Prikimal sem.
»Ti..ti..ti si mi rekel, da me ljubiš!« kaj ni tega že povedala?!
»Ti si mi rekel, da me ljubiš!!« zdaj sem jo pogledal. Bil sem živčen. Kaj bom zagledal na njenem obrazu? Bes? Prepadenost? Jezo? Jezo, ker se ji to po vsem tem upam povedat? Sem res tako prekleto zajebal!?
»TI SI MI REKEL DA ME LJUBIŠ!« Bil sem presunjen. Na njenem obrazu je lebdel nasmeh. Tisti široki, tisti nebeški. Ne smehljaj, pač pa nasmeh.
Po prostoru je začel odmevati smeh.
Kaj se dogaja?
Se smeji meni?
Al temu kar sem povedal?
Ne vem, kaj bi bolje prenesel. Ničesar po vsej verjetnosti.
»Kaj je?« sem skoraj panično rekel.
»Ti si rekel, da me ljubiš.« sprašujoče sem jo pogledal.
»Ti si rekel, da me ljubiš. Po vsem kar si mi naredil, po vsem tem, ko si mi lagal,«prekinil sem jo : »Nisem lagal. Samo..«
»Nisi povedal resnice. Kaj ni to enako?«
Zdaj se je zresnila. Pogledala mi v oči in rekla:
»Ti to mi misliš resno, kajne?«
24. september 2011
next!!!! Itak vem da bo dobr!!!
24. september 2011
neeext!!
24. september 2011
nikica-si prepričana??
---------------------------------

»Ja. Popolnoma resno. Smrtno resno. In veš, kako dobro poznam smrt.«
»Oh, Roy, tako zelo te ljubim«
Premaknil sem roko in čakal na obtožbo. Spomnil sem se kako..čakajte! je rekla..je rekla..oh, ne upam si niti pomisliti na kaj takega! Da bi ona ljubila mene? Pošast?
»Am…lahko zadnji stavek ponoviš?« sem previdno rekel. Moral sem se prepričati. Za trenutek sem bil prepričan, da imam prisluhe.
»Ja Roy! Lahko! Vsak dan! Vsako minuto! Ljubim te!« zdaj sem opazil, da se joče. Joče zaradi sreče.
Tedaj sem doumnel.
Ona. Ljubi. Mene.
Zares.
Močno.
Neskončno.
Neizmerno.
Prav tako, kot jaz ljubim njo.
Postalo mi je nerodno.
»Popolnoma neprofesijonalno, kajne?« se je zasmejala Maja. Vedela je, koliko mi pomeni profesijonalnost. Kako sme to občudoval na njej. Kako mi je le-ta že ogromnokrat rešila življenje…
»Jebeš profesijonalnost,« sem rekel in jo poljubil.
In do jutra je nisem nehal poljubljati.
In ona ni nehala poljubljati mene.
24. september 2011
Sm, sm Jej...next!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Najrajš te mam
24. september 2011
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani