Nextaj! vem da nis nextala že 5 mescov ampak useen nextejj!!! tok carsku!

Kok je naslou knjigi?
27. junij 2012
a soba nočne more al si to ti naslov napisala?
27. junij 2012
u98305
u98305
dalje dalje neeext neext šeeeeeee cool cool
05. julij 2012
u98305
u98305
coool ko cool next
05. julij 2012
u98305
u98305
js tudi berem te knjige, sam ti si boljše napisala
05. julij 2012
u98305
u98305
MISLM VEM D JE ENAK ...
16. julij 2012
u98305
u98305
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeextttttttttttttttttt!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
28. avgust 2012
u104970
u104970
ODLOČILA SEM SE, DA BOM JAZ NEXTALA, KR MAM VSE 3 KNJIGE. AMPAK NE MORAM VPRAŠATI EVICE, KR NIMA VEČ TEGA PROFILA.
***********************************************************
Tukaj je next:
4. POGLAVJE
Tudi Marjanca je preko Majine rame prebrala pismo.
''Joj!'' je vzkliknila.''Misliš, da je to resnično?''
Maja je prelistala še druge papirje. ''Vse skupaj je videti zelo uradno,'' je dejala. ''Ne morem verjeti. Vse skupaj se mi zdi preveč sanjsko, da bi bilo res!''
Srce ji je razbijalo. Ponovno je preletela pismo in ga morala držati z obema rokama, ker se ji je desnica preveč tresla.
''Dva tedna na tropskem otoku? Zastonj?!'' se je spraševala. ''In z vsemi slavnimi osebnostmi. Uf!''
''In mogoče prideš nazaj domov neznansko bogata!'' še pristavi Marjanca.
Obe punci sta obstali odprtih ust in strmeli druga v drugo.
''To je verjetno kakšna šala,'' je menila Maja. ''Tole vendar ne more biti resnično.''
''Ko bo izvedela tudi Petra, se ji bo utrgalo!'' je glasno razmišljala Marjanca. ''Čisto bo ponorela.''
''Stavim, da so povabili tudi njo,'' je rekla Maja in še vedno strmela v besedilo. ''Petrine ocene so boljše od mojih in tudi pri atletiki se mnogo bolje odreže. Sprašujem se, zakaj so izbrali ravno mene.''
''Ne postavljaj sebe vedno na zadnje mesto!'' je glasno ugovarjala Marjanca. ''Zakaj si tako zakompleksana?''
''Samo sprašujem se, kako to, da so izbrali ravno mene,'' je dejala Maja. ''Sem tiha in sramežljiva. Na kampiranje še vedno hodim s svojimi starši, in resnično nisem navdušena nad bivanjem pod milim nebom.''
Še vedno je strmela v papir. ''To je zares čudno!''
''To ni nič čudno!'' je vztrajala Marjanca. ''Zelo si delavna. Tvoje ocene so ravno tako dobre kot Petrine. Morda te je lani kdo od Akademije opazil v igri Pa, pa, ptička, kjer si ravno tako blestela!''
Marjanca še doda: ''In perfektno izrekaš uroke!''
Maja se zasmeje. ''Petra je danes resnično nasedla, kajne?''
''Pokliči jo!'' je takoj nato predlagala Marjanca. ''Daj, pokliči Petro in preveri, ali je tudi ona dobila takšno pismo kot ti.''
''Najbrž se šališ,'' je odkimala Maja in dodala: ''Niti v sanjah je ne bi poklicala zdaj.''
Nenadoma zazvoni telefon.
Punci poskočita.
''Halo, prosim?'' se oglasi Maja in zašepeta Marjanci: ''Petra je!''
''Saj sem vedela. Kot da ima vzgrajen poseben radar,'' je zašepetala Marjanca nazaj.
''Maja, vem, kaj sta ti in tvoja prijateljica Marjanca danes uprizorili v jedilnici!'' je slovesno izjavila Petra.
''Nekaj časa sem potrebovala, ampak na koncu se mi je le posvetilo.''
''Uf ... ja ... torej ...,'' je jecljala Maja.
''Stavim, da Marjanca stoji poleg tebe in da se pošteno smejita na moj račun,'' je zajedljivo rekla Petra.
''Ne, ne smejiva se!'' je odgovorila Maja. ''Res ne!''
''Veš, tako ali tako ni bilo preveč smešno,'' je nadaljevala Petra.
''Malo smešno pa je vendarle bilo,'' je vztrajala Maja. ''Moraš priznati!''
''Poizkušam biti tvoja prijateljica,'' je zatarnala Petra.
''Ker to želi moja mama. Vendar to ni tako preprosto, Maja. Ne vem, kakšne težave imaš, ampak ...''
''Ali si tudi ti dobila pismo?'' jo je prekinila Maja.
''Pismo? Oprosti. Kakšno pismo?''
''Ja, pismo!'' je odvrnila Maja. ''Prišlo je z današnjo pošto. Ali si dobila kakšno pismo od Akademije?''
''Ne!'' je odgovorila Petra. ''Zakaj?''
''Ah, brez veze!'' je na hitro odvrnila Maja. ''Moram iti. Se vidiva jutri.''
Ko je odložila slušalko, je sunkovito sunila s pestjo v zrak. ''Jaaaaa! Petre niso povabili!''
Marjanca pristavi s hudomušnim nasmeškom: ''Misliš, da jo bo kaj razjedala zavist, ko bo enkrat izvedela?''
Majine oči so se zasvetile. ''Mogoče pa le malo.''
Nasmešek se je na Marjančinem obrazu nenadoma razblinil. ''Seveda pa imava še eno veliko težavo, Maja, ki jo bo potrebno rešiti. Tvoji starši.''
Maja je srepo pogledala svojo prijateljico. ''Kakšen problem pa so moji starši?''
''Tako so strogi,'' je odvrnila Marjanca. ''Kaj, če bojo rekli ne? Vedno so tako zaskrbljeni zate in za tvojo varnost. Ali se spomniš, da te lansko poletje niso pustili niti v zabaviščni park? Kaj, če ti tudi tokrat ne bojo dovolili?''
''Morajo!'' je vzkliknila Maja. ''To je moja enkratna priložnost. To ... to je neverjetno. To je dvotedensko doživetje na tropskem otoku, skupaj s kopico mladih in najmanj ducatom slavnih osebnosti. In to je priložnost, da dobimo tisoče evrov!''
''Počasi, punca, počasi!'' jo je mirila Marjanca.
''Saj ne morejo reči ne!'' je zavpila Maja. ''Daj no, Marjanca! Morajo mi dovoliti, da grem, morajo! Saj je samo drobcen otok sredi morja, kjer ni drugih prebivalcev. Kaj naj bi sploh lahko šlo narobe? Povej mi, kaj bi se nam lahko zgodilo hudega.
****************************************
NEXT? (Če bo kaj nextov, bom tipkala dalje in začela z DRUGIM DELOM!)
29. december 2012
u98305
u98305
OMG next! Tk doug sm čakala na next!
29. december 2012
u110865
u110865
NEXT!
29. december 2012
u104970
u104970
Tenx za nexta! Bom kr nextala.
********************************
DRUGI DEL
Leto 1680
Neka hribovska vasica
____________________
5. POGLAVJE
''Čarovnica! Čarovnica!''
''Ubijte čarovnico!''
Danica Antič je vpila med tekom, da bi zadušila zvok zlobnih fantovskih glasov. Njeni težki črni čevlji so udarjali ob prašno pot, ki je zavijala mimo mlina. Dolgo črno krilo je morala dvigniti visoko, da bi ubežala fantom, ki so jo preganjali. Groba tkanina krila se je zajedala v njene roke, bodičevje jo je praskalo po gležnjih in ji trgalo volnene nogavice.
''Čarovnica! Izgini, čarovnica!''
''Ujemite jo, preden ji uspe odleteti!''
Kamen je priletel mimo njene glave. ''Neeeee!'' je zajokala Danica in se sklonila. Kamen je priletel v drevo z glasnim pokom in se odbil na drugo stran poti. Danica je tekla naprej.
Prašna pot se je končala pri Poljanškovi kmetiji. Danica je bežala čez polje in skozi gozdiček, poln trave in resja. Fantje niso bili več daleč za njo. Tekla je mimo nepospravljenih, črnih in gnijočih pridelkov. Nekaj koščenih krav je dvignilo glave, ko je Danica bežala mimo.
Ali so jo vaščani krivili zaradi neuspelega pridelka to pomlad? Ali so jo krivili za debele črne žuželke, ki so prilezle iz koruznih poganjkov? Za vijolične črve, ki so povzročili, da so jabolka zgnila in odmrla že na drevesih? Za sestradane krave, ki so dajale le še tanke curke kislega mleka?
Ja. So.
''NISEM ČAROVNICA!'' je potarnala.
Vendar so jo fantje še vedno preganjali. Še en kamen je priletel tik mimo njene glave.
''Odleti, čarovnica!''
''Razširi črna krila in odleti proč!''
Oh, kako si želim, da bi lahko odletela proč, je zagrenjeno razmišljala Danica. Proč od vseh teh nevednih vaščanov, ki me krivijo za propadlo letino in druge svoje težave.
Hrepenela je, da bi lahko zapustila to hladno vasico. Da bi odšla proč od vseh strmečih oči. Proč od dolgih, mokrih zim, ko primanjkuje kurjave, ki bi ogrela njeno malo kočo. Da bi zapustila vse vaščane in njihov borni pridelek. Da ne bi nikoli več videla napol podrtega mlina, ki je le redkokdaj služil svojemu namenu.
Želela si je zapustiti jeznorite in zlonamerne fante. Kmete in vaščane z njihovimi obtožujočimi pogledi. Blede ženske z umazanimi belimi čepicami, ki so začele šepetati vedno, kadar se jim je približala.
Zadihana se je ozrla nazaj in še vedno videla svoje zasledovalce, ki so ji žugali s pestmi.
''Ujemite čarovnico!''
''Ne pustite ji pobegniti!''
V hitrem teku je Danica zavila proti Poljanškovi kmetiji. Požgano travnato pobočje se je dvigovalo proti vasici. Kamniti, s skodlami prekriti skednji ter koče in barake so bile razmetane na vrhu hriba. Njena koča in njena varnost pa je bila na popolnoma drugi strani vasi.
Kokoši so kokodakale in brskale pred Poljanškovimi vrati. Koščen petelin se je razgledoval s kamnitega zidu vodnjaka. Vedro pa je prevrnjeno ležalo na kupu rumene kokošje piče.
Kamen se je odbil od Daničinega ramena in pekoča bolečina je preplavila njeno telo.
''Pustite me, da grem!'' V eksploziji besa se je ustavila, obrnila in se soočila s preganjalci. Zadihani so jo dohiteli in jo obkrožili.
Drgnila si je ramo in se spotikala, ko jim je hotela spet ubežati. Na travi ji je spodrsnilo in padla je na kolena.
Krog njenih zasledovalcev se je še bolj skrčil. Pet fantov je nosilo sive šolske uniforme. Siv plašč, oblečen čez belo bombažno srajco, in rjav telovnik. Hlače so jim segale do kolen. Nosili so bele nogavice in črne okovane čevlje. Ne ravno najboljša oblačila, pa vendar precej boljša, kot jih je kdaj imela Danica.
Dolgi šopi mastnih las so padali zasledovalcem preko ramen. Dihali so kratko in sunkovito. Zariplih obrazov in stisnjenih oči so sumničavo in v pripravljenosti čakali. Danica se je počutila kot obkoljena žival - obsojena, da jo raztrgajo na koščke.
Poljanškovem dvorišču pred kočo so se oglašale kokoši. Edini drug zvok je bil spomladanski veter, ki se je vrtinčil med krošnjami brez, ki so obkrožale Poljanškovo domačijo.
Odleti proč. Odleti zdaj, si je dopovedovala Danica. Odleti, črna ptica, in prestraši zlobne fante.
A zavedala se je, da nima te moči.
Še vedno na kolenih, se je stisnila v klobčič, ko so se fantje še bolj približali. Napela je vse mišice v telesu in zaškripala z zobmi ter se pripravila na točo udarcev.
Dva izmed fantov sta pobrala kose odlomljenih skal, drugi pa so grozeče dvignili pesti. Tiho so se še bolj približali.
Danica je dvignila roke in z njimi zaščitila svoj obraz.
''Kaj boste storili z mano?'' je zašepetala. ''Prosim, ne storite mi hudega.''
__________________________
NEXTAM 6. POGLAVJE?
29. december 2012
u98305
u98305
next!
29. december 2012
u123401
u123401
neeext
15. julij 2013
u123401
u123401
js mam tud vse 3 knjige :3
15. julij 2013
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani