Skrivni svet Izabele Diantonove



-------(--(--(@) 1 (@)--)--)--------

Včasih so jo znanci debelo pogledali, ko je rekla, da ne more več pisati. Le kako se lahko kaj takega pripeti Izabeli Diantonovi, se je neprestano vrtelo v njihovih možganih, ki so bili prezaposleni z okoriščanjem novic o neuspehih in nenapredku drugih ljudi. Dekle si je izmišljevalo zgodbe še preden se je naučila pisati, zdaj pa pravi, da ne gre? Čim je v roke dobila pisalo in papir in navodila za pisanje črk, je iskala načine, da bi v glavi ustvarjene ideje spravila na podlago, in četudi so bile črke postavljene v napačnem vrstnem redu in so se presledki pojavljali med vsakima drugima črkama, in pomena v teh vijugah za vse, ki so bili tedaj v njeni bližini ni bilo, je bila mala Izabela prepričana, da vidi besede in da lahko prebere pravljico, ki jo je sestavila, ostali pa so zamišljeni stali poleg in negotovo kimali nad simboli, ki jih je napisala Izabela. Starši in babica so nato vsak posebej povedali svojo teorijo o pisanju. Da so črke tiste, ki sestavljajo besede, in da so presledki med besedami in da se iz besed tvori stavek in iz več stavkov nastane poved. Kar nekaj časa je trajalo, da je Izabela spoznala v čem je bil pomen njihovih pridig in ko je zapolnila nekaj zvezkov s črkami in začela brati pravljice znanih pravljičarjev, so na papir začeli prihajati tudi njeni prvi stavki in povedi. Nikoli ni razmišljala, da bi postala pisateljica, vedela je le, da želi pisati in da želi pisati stvari, ki so jih všeč, stvari, ki jih ni, ki jih nima, ki jih hoče, želela je pisati o princeskah, kraljičnah, ki bi imele take obleke, kakršne si bo ona zamislila in želela je, da se bodo poročile s princem, ki bo pravi zanje in da bo konec teh pravljic vedno srečen in popoln. Kratki, a duhoviti sestavki njene domišljije so popestrili marsikatero rojstnodnevno in božično-novoletno voščilnico, ki so se jih vsi razveselili in za darila je dobivala zvezke, v katere je lahko kaj napisala in vsi so mislili, da bo pisateljica. Z odraščanjem male Izabele pa so očarljive in prikupne pravljice tonile v mraku njenih zenic, ko jih je ponovno prebirala in zmajevala z glavo misleč, le kako neumna sem bila, da sem mislila, da so moje pravljice lahko resnične. V njej so se začele prebujati nove misli. Spoznanja do katerih je prihajala vsak dan, dogodki, ki so jo večkrat razočarali kot navdušili in nenavadna čustva, zaradi katerih se je sama sebi zdela tuja, so jo pripravila do tega, da je začela pisati o svojem svetu, ki ga vidi samo ona in ki ga ne pozna noben princ in nobena princesa. Pisala je o stvareh, za katere ni želela, da bi kdorkoli vedel. Pisala je o strahovih, prihodnosti, krivičnosti sveta in lažeh, ki jih je dajala sama sebi. Lažeh, ki so jo tolažile in varovale pred resnico, za katero je vedela, da obstaja, vendar se je je kolikor se je dalo ogibala. Le kako naj take misli izda javnosti, ki bi jih ta poteptala in zmlela v prah, kar bi na njej pustilo nepopravljive posledice?
"Mirijam, ali mi podaš piškote?" je vprašal Ian, ki je sedel nasproti Izabele. Mirjam, ki je sedela dva stola levo od Izabele, pri sladkornih lunicah, je proti Ianu stegnila roko s skodelico piškotov. "Hvala, Mirijam," je rekel in ji pomežiknil, zaradi česar se je Izabela kar zdrznila in nato se je obrnil k desnemu delu mize, kjer je potekal glavni pogovor med starši. "Verjamem, da ji šola gotovo vzame precej časa in se zato ne more posvetiti pisanju," je izjavila mama od Mirjam in sočutno pogledala Izabelo, ki je prisiljeno prikimala. To ni bilo res. Šola ni bila ovira za Izabelo. Pisala je tudi med matematiko samo zato, da se je odmaknila od ostudnih formul, ki so jo delale še bolj zmedeno, kot je bila. In živciralo jo je, ko so se pogovarjali o njenem pisanju in izdaji knjige, ker ji je to dajalo moteč občutek nedovršenosti in podpovprečnosti, kakor, da je izpadla iz "sistema", kot, da je njeno pisanje postalo "brez vrednosti". In kar je bilo najhuje, je bilo to, da je bilo to povsem res. Njeno pisanje ni imelo nobenega pomena za svet, ki ni vedel za obstoj njenih zgodb, pač je imelo pisanje vrednost le zanjo. Vendar pa se je tudi ta vez med peresnikom in njo začela urno krhati, ko se je počutila tako majhno, nemočno in nepomembno, kar so povzročile ravno besede teh ljudi, da očitno ne bo pisateljica. Mar to ni v redu? Ali so jim bile njene zgodbe všeč le zato, ker so imeli upanje v to, da bo znana pisateljica, zdaj pa ko so ugotovili, da od nje ne bo nič prida, jo pa pomilujoče gledajo, kot na ubogo nebogljeno ščene, ki si ne more pomagati? Začela se je spraševati o slogu pisanja in strah pred tem, da je njen slog mogoče slab, jo je odvračal od tega, da bi še kdaj segla po peresu, vendar si kljub temu strahu ni mogla pomagati in je pisala, ker brez tega ni šlo. Med ljudi je začela širiti novico, da ne piše več, ker ji ne gre in da se ji s tem pač ne da ubadati. Seveda je nanjo letelo ducate spodbudnih besed, naj nikar ne obupa, vendar si je Izabela mislila svoje. Ni želela, da bi kritike njenega sloga uničile njeno voljo do pisanja, še manj pa si je želela ljudem razkriti svoj skrivni svet. Vedela je, da je ta svet le njen in samo njen. Mislila je, da če zanj izvedo drugi, ga bodo uničili in s tem bo izgubila to edino dragocenost, ki jo nosi v sebi in tega ni želela dopustiti, pa če je bilo to ostalim všeč ali ne.
"Mirijam, greva ven?" So bile besede, ki so Izabelo pripeljale v realnost. Te besede je izrekel Ian. Mirijam se je nasmehnila, njene oči so žarele in izgledalo je kot, da je že celo večnost čakala na ta trenutek. Ianove oči so bile uprte izključno in samo v Mirijam in od nje so se umaknile le tedaj, ko je staršem rekel, da gresta "malo ven na zrak". Na desnem koncu mize je bilo slišati vznemirjen šepet, medtem ko se je Izabela začela nemirno presedati na stolu, kot bi jo nekaj silno žulilo. Pogledovala je zdaj k skupinici vzhičenih na desni, potem k Mirijam in Ianu, ki sta odhajala, na koncu se ji je pogled ustavil na mizi, na posodi z lunicami. Segla je po njej in v usta dala nekaj piškotov, ki so v sili vedno lajšali nemir, ki je nastajal v njej.
08. december 2020
nextt!

ful zanimivo
11. december 2020
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani