Neeext
25. februar 2019
u234305
u234305
Senca, kar v miru, saj veš koliko mi pomeni, da sploh prebereš in ti je tudi všeč

Hvala vsem trem!
01. marec 2019
Next.omfg kva mas ti douge nexte bejba *o* lovaaaaaaam!!pa super stil pisanja mas
04. marec 2019
neext
06. marec 2019
u234305
u234305
Objavljam v upanju, da mi ne bo razmetalo odstavkov in teksta, ker prvič kopiram iz Wattpada sem -

---------------
ČETRTI PRODNIK

Ozračje se je ohladilo in zdrsnil sem v miren spanec. Vse je bilo lepo in prav, dokler me ni prebudil nenavaden zvok, povsem drugačen od glasnega alarma, shranjenega na pametnem telefonu. Ta je s prazno baterijo žalostno ležal na zaprašenem podu tal, ki je bil hudo potreben sesanja.
Nekaj je butalo ob steklo. Zamrmral sem in se obrnil na levi bok, misleč, da je začel padati dež. S čelom obrnjen proti oknu in še vedno zaprtih oči, sem se trudil zaspati nazaj. Lažje reči, kot narediti. V lice mi je vrtala žičnata spirala zvezka, s katerim sem nehote zaspal, a nisem imel moči, da bi se premaknil in se rešil bolečine.

Čudnega zvoka kmalu ni bilo več, zato sem zadovoljno zagodel in se še udobneje pogreznil med mehke in tople bombažne odeje. To je bil eden od tistih trenutkov, ko se mi je zdelo, da sva s posteljo eno in en brez drugega ne moreva obstajati.

Čez dobro minuto se je spet začelo. Ni bil dež. Stvar je ob okno udarjala vse preveč agresivno. Dremav in nejevoljen sem se bil prisiljen pobrati iz postelje. Pomel sem si oči. Uspelo se mi je sprehoditi do okna, čeprav malce majavo.

»Kaj za vraga?« sem se vprašal. V okno je nekdo metal drobne kamenčke, a ravno dovolj velike in glasne, da so me prebudili iz sanj. Opazil sem, kako je še eden od njih, tokrat popolnoma bel, udaril ob steklo in se zaradi gravitacijske sile že naslednji hip vrnil nazaj k zemeljski skorji.
Zunaj je bila še trda tema. Bilo je le nekaj minut čez polnoč, vsaj kolikor je bilo verjeti svetlečim se rdečim številkam digitalne ure na eni izmed polic.

Pod oknom je stala drobna postava in težko bi jo prepoznal, če ne bi v soju ulične svetilke, ki jo je obletaval mrčes, opazil njenih belih las. Na stežaj sem odprl okno. Ravno takrat je vrgla še en kamenček, da me je ta zadel naravnost v obraz.

»Au,« sem zastokal in se prijel za čelo, kamor je priletel kamenček.

»Hej hej, Julija!« je zažvrgolela, nato pa si z zapestja snela elastiko in si z njo v kratek čop spela lase.

»Lahko pridem gor?« je pojoče vprašala, a mi s tonom glasu dala vedeti, da sploh nimam izbire.

»Si pijana?« sem jo vprašal, čeprav je bilo to že samo po sebi umevno.

»Lahko bi bila bolj.«

Ozrla se je proti visoki lipi, ki se je pogumno dvigala vse do okna zanemarjenega okna moje sobe. Videl sem, kako sta se na njenem čelu pojavili dve gubi. Premišljevala je, če bo ta zdržala njeno težo – pa ne, da je bila Gelda kaj več kot podhranjena.

»Ne ne ne,« sem začel mahati z rokami, kot bi poskušal nevarnost prikazati majhnemu otroku. To je Gelda zdaj tudi bila, popolnoma zasanjana in hrabra, žejna dogodivščin in polna nepremišljenosti ter želje po upoštevanju srca. Če bi bila junakinja katere izmed otroških pravljic, kjer se vse dobro konča, bi ji pustil plezati to drevesu. Ampak vseeno, bila je le pijana Gelda.

»Poglej, počakaj me spodaj. Vseeno mi je, če si Romeo, trubadur ali kakšen drugi norec, po drevesu ne boš plezala. Daj mi minutko.«

Zaprl sem okno, da res ne bi splezala po lipi do vrha, se po prstih spravil iz sobe in se, kolikor tiho se je dalo, splazil po škripajočih stopnicah. Vsak dvig noge je bil težji od naslednjega, in čeprav so stopnje povzročale komaj zaznavni šum, se mi je še ta zdel hudo preglasen. Ni bilo samo škripanje stopnic tisto, ki mi je predramilo srce, da je to ob prsi butalo, kot bi pravkar pretekel deset kilometrov. Hoja po njih se je tako vlekla, da bi lahko vmes opravil še nalogo iz matematike, ki smo jo kljub bližajočim počitnicam vseeno dobili cel kup.

Le kaj ji je hodilo po glavi? No, bilo je vseeno, moral sem ji preprečiti to, da naredi kakšno bedarijo.

Obrnil sem ključ v vratih in stopil iz hiše. Še vedno je stala na istem mestu kot prej in zrla v moje okno.

»Kaj delaš?« sem jo šepetajoče vprašal.

»Rekel si, naj ostanem na mestu,« je užaljeno zamrmrala, nato pa se začela hihitati, kot bi bila to najbolj smešna šala na svetu, in si z dlanjo mencati pramen las, ki ji je ušel in zanikrno spetega čopa. Spominjala je na razvajenega otroka, ki mu starši v trgovini ne kupijo najnovejše igrače.
Prst sem pristavil na ustnice v opozorilo, naj bo vendar tišja. Prisegel bi, da se je njen smeh slišal vsaj do konca ulice.

»Lahko prideš, če boš tiho, prav?«

Pokimala je in se sprehodila noter. Na sebi je imela lahko poletno obleko, v kateri jo je moralo sredi noči že pošteno zebsti. Na nekaterih mestih sem opazil otekle izbokline. Gotovo so jo popikali komarji. Vodil sem jo po stopnicah pa vse do svoje sobe in molil, da se ne bi spotaknila. To bi v hišo prineslo glasen trušč in glede na strah staršev pred vlomilci, bi bili ti spodaj še hitreje kot človek spravi tetko Tio v jok.

Slišal sem, kako je nekajkrat premalo dvignila nogo in s prsti opazila stranico stopnice. Nekajkrat je zaklela in se spet začela hihitati:

»Pierre, kot tatova sva.«

»Seveda, seveda,« sem jo utišal in pri vseh bogovih prosil, naj ne izpusti še kakšne besedice.
Ko sva se končno pojavila v moji sobi, sem skrbno zaprl vrata in si oddahnil. Šele takrat sem opazil, da nosim le spodnjice in majico s kratkimi rokavi. Sramežljivo sem si jo pokril preko mednožja, a to ni imelo posebnega pomena. V sobi je bilo tako temno, da sem komaj razločil Geldino obliko telesa, kaj šele, da bi lahko videla moje kosmate noge, barvo spodnjic in no ... obliko korenjaka pod njimi.

Prijateljica je že tako dobro obvladala tloris moje sobe, da se je sprehodila do terarija postavljenega na nočno omarico

»Gospod Bonaparte,« je zašepetala. »Kakšna čast!« s sitnim zasanjanim glasom je nemudoma prebudila Napoleona. Ko sem pristopil bližje, sem opazil njegovo drobno telesce, ki se je premaknilo v zavetje velike figure v obliki nadutega lipicanca, misleč, da mu bo Gelda tako dala mir in da ga ne bo več zbujala sredi noči.

»Tvoji starši vedo, da si tu?« sem jo vprašal.

Obrnila se je in me pogledala, nato pa zatipala za drobnim stikalom lučke ob postelji. Ta je oddajala tako šibko svetlobo, da starši ne bi opazili, da sem še buden, četudi bi se prebudili in se sprehodili v pritličje.

»Napisala sem mami. Ne bi bila preveč zadovoljna, če bi se taka primajala domov.«

Temu sem z lahkoto verjel. Kdo od staršev bi hotel videti svojega do konca nasekanega najstnika v svoji hiši? Temu bi se upirali še moji starši, neglede na čudaškost, ki jo je posedoval njihov um. Kljub temu me je zmotila majcena podrobnost, ki jo je zamolčala. Geldina starša sta redko dobila razlog, da svoje hčere ne bi oboževala. Zaupala sta ji prav vse. Gelda jima je vedno povedala kam gre, nikoli ni pozabila omeniti nobene od zabav. Starša to ni motilo, dokler jima je dovolila, da jo ob dogovorjenem mestu pobereta na mestu zabave in jo varno pripeljeta domov.

Spraševal sem se, zakaj je tokrat drugače.

»Te moti, če ostanem?« me je nekoliko bolj mirno vprašala. Hoja po stopnicah jo je vidno izčrpala, veke pa ji je že tiščalo skupaj.

»Ne skrbi, samo nekaj lepotnega spanca mi boš ukradla.«

Nasmehnila se je. Dovolil sem ji, da se uleže v mojo posteljo (več od tega ni bila zmožna, sploh pa sem se bal, da bo začela vreščati, če ne dobi dovolj udobne podlage) in ji ponudil nekaj vode, ki sem jo imel v plastenki. Sam sem si postlal na tleh in se ulegel tako, da sem zrl v strop. V primerjavi z ostalimi stenami je bil ta snežno bel. Za pisalno mizo so se na steni pojavljale črte teh in onih zvezkov ter svinčnikov, ki so se po nesreči podrgnili obnjo, ob postelji pa črni odtisi nogavic, saj sem se večkrat trudil narediti popolno svečo ob podpori stene. Obrnil sem blazino pod svojo glavo, da je bila površina hladnejša, in zaprl oči.

--

Čeprav mi je bilo na tleh udobno, nisem mogel zaspati. Iz tega kota nisem videl ure. Je bilo že dve zjutraj? Morda tri? Ravno sem premišljeval, da je Gelda verjetno še zdavnaj zdrsnila v spanec, ko se je oglasila:

»π, že spiš?«

»Ne smrčim dovolj glasno?« sem v hecu odvrnil.

Ni se zasmejala. Pobral sem se in se usedel ter opazil, da sedi na postelji in strmi nekam med okno in stropom. Šesti čut mi je povedal, da nekaj ni prav. Sprehodil sem se do nje, da bi ponovno prižgal lučko. Pogovarjati se s temo je bilo izključno nadležno.

Pritisnil sem na stikalo in v soju svetlobe presenečeno zamežikal. Gelda se ni niti zdrznila. Po njenih licih so tekle krokodilje solze.

»Bi se rada pogovorila?« sem jo previdno vprašal, ne da bi silil vanjo.

»Ne vem, če sem že dovolj trezna za pogovor.«

»Ne znam ravno oceniti stopnje vinjenosti, a zgledaš malce bolj pri sebi kakor prej,« sem priznal. Vsaj milila jo je želja po plezanju po drevesih, prav tako pa je popila celo plastenko in že vsaj uro počivala v moji postelji.

»Zakaj nisi šla k Ani?« sem jo vprašal, ker nisem vedel, kaj drugega reči in ker je v sobi spet postalo tiho. Gelda je svoji starejši sestri zaupala vse. Ta je živela le dvajset minut vožnje z avtobusom stran, v stanovanju, ki ga je najela, da bi v času študija porabila čim manj časa za vožnjo domov. Geldo je vedno sprejela z odprtimi rokami in brez vprašanj.
»Ana bi zagnala vik in krik in po vasi hodila s sekiro, če bi izvedela.«
Čista resnica. Če bi bil kdo Geldi pripravljen skriviti en sam las, ga bi Ana najverjetneje dala vreči s stolpnice.

»Že prav, ampak vseeno. Ne bi te bilo tu, če ne bi hotela govoriti,« sem vztrajal, ona pa je še kar sedela tam in objemala svoje sveže pobrite noge. Solze so še vedno kapljale na njeno oblekico in opazil sem, kako je stiskala ustnice, da ne bi rekla ničesar. Še jaz sem se počutil žalostno, ko sem jo gledal, kako se muči. Ampak sočutje mnogokrat ne pomeni veliko, če osebe ne znaš potolažiti. Jaz sem bil v tem stoodstotno obupen.

»No, še vedno imaš na voljo Napoleona, če si boš zaželela bolj zgovornega pogovora,« sem se pošalil. Odkimala je in izbruhnila, da sem komaj ujel njene besede:

»Tiste punce na avtobusni niso zijale za nama zaradi tebe.«

Zdaj sem bil šele zmeden.

»In? Sploh pa, saj sem ti rekel, da v nobeni galaksiji ne štejem za hot tipa. Ne vem, zakaj te to tako preseneča. Pač, niso zijale za mano, ker sem tako čeden. Verjetno sem imel samo še bolj čuden ksiht kot po navadi …«

Ignorirala je moj samogovor in se z zlomljenim glasom lotila pripovedi: »Vedele so, da pridem na zabavo. Kar sploh ni čudno, ker se Gabru vedno zdi sila pomembno, da vsakemu pove, koga vse je povabil. Ni jih bilo tam, ampak vsaj Sandra je prišla. Najbrž so ji povedale, da me bo srečala. Nimam pojma, kaj sem ji naredila, Pierre, ampak ta kuzla …« Solze so se spet ulile in iz nosu ji je pritekel smrkelj, ki si ga je že hitela zakrivati z roko. Pohitel sem in po predalu pod nočno omarico pobrskal za robčkom, da si je lahko useknila. Vedno sem se spraševal, od kod ves ta smrkelj ob joku.

Potrudila se je nadaljevati: »Jana je prepričala, naj me pred vsemi prime za rit, ko bom dovolj napita. Mislim, da mu je rekla, naj poskrbi za to, da bom dovolj pijana, če bom preveč zadržana. Cel večer sva se pogovarjala, medtem ko se je Sandra lizala z Erikom in gledala proti meni. Jaz pa sem se samo hotela zamotiti in pustila sem Janu, da mi nosi pivo in da me osvaja, čeprav mi ni bilo čisto nič do tega in je bilo to natančno tisto, kar je hotela od mene.«

Ustavila se je, jaz pa nisem mogel zadržati jeze. Jana od nekdaj nisem prebavljal. Bil je nastopaški ženskar, ki je hodil že z vsako v letniku. Oboževal je avanture za eno noč. V vseh teh letih ni osvojil samo Gelde, ki je bila dovolj pametna, da se je držala stran od njega … no ja, vse do danes.

»Prihajalo je vedno več ljudi, jaz pa sem bila tako pijana, da se mi je že pošteno vrtelo. Potem pa … Ne vem, kaj se je zgodilo, ampak naslednji trenutek so vsi zrli vame in me snemali in slikali s telefoni, Jan pa me je držal za rit in grabil po meni in me poljubljal in me rinil ob mizo, kot da sem cipa. Ko sem ga spravila stran od sebe, je bilo že prepozno. Šla sem na stranišče, da bi sprala njegovo slino z mojih ust. Moj telefon je začel brneti kot nor. Najprej sem mislila, da mi piše mami in me sprašuje, kdaj me pobereta, potem pa sem ga vklopila in dobila sto verzij slike mene in Jana.«

Segla je po telefonu, ki je ležal ob njej, ga vklopila, pritisnila nekaj tipk in mi pokazala sliko.
Bilo je huje, kot sem si predstavljal. Podržal sem jo predse. Tam je bila Gelda, ki sploh ni bila videti kot Gelda. Nekdo se je moral zelo potruditi, da jo je slikal s pravega kota. Nikoli ne bi uganil, da je to ona, z na videz hudo izbočeno zadnjico, dvignjenim krilom, ki ji je razkazovalo bele spodnjice, in fantom, ki je s telesom silil v njeno oprsje. Jan jo je na sliki nasilno poljubljal in grobo držal za zadnjico. Na dnu je bil velik kričeč napis: Nič več dragih pasem, poceni psica je v mestu.

»Žal mi je, Gelda,« sem umaknil oči od slike. Izgubil sem dar govora, hkrati pa je v meni tlela tako močna jeza, da bi Jana najraje usekal po gobcu.

Umaknila je telefon: »Nimam pojma, zakaj je to naredila. Skalpirala bi jo.«

Nisem ji znal odgovoriti na vprašanje. Resda je bila Sandra največja svinja v šoli, toda česa takega od nje nisem pričakoval. Zdelo se je, da sta z Geldo v dobrih odnosih, čeprav jo je sošolka ves čas izkoriščala. Gelda si niti ni dovolila ničesar takega, kar bi človeka lahko prizadelo.
»Imaš kakšno teorijo?« sem jo vprašal.

»Kolikor sem slišala na hodnikih, naj bi ji Erik omenil, da sem luštna. Nisem verjela govoricam, a Sandra jim je očitno nasedla in se maščevala meni. Joj, kako lahko nek človek sploh naredi nekaj tako zlobnega?« je zastokala, vidno prizadeta. Vsaj pomirila se je in mokre proge ne njenem obrazu so se začele sušiti.

»Kaj če ta vprašanja pustiva za jutri? Mislim, da je za tabo dovolj dolg dan,« sem predlagal, saj se mi je dozdevalo, da je Gelda s pogovorom postajala vedno slabše volje.
Prikimala je in že sem se hotel pobrati s postelje, ko me je s hladno dlanjo prijela za podlaket in me ustavila.

»π?«

»Ja?«

»Hvala, da sem lahko tu.«

»Zato pa smo prijatelji,« sem se ji nasmehnil. »Ampak resno, verjetno bo bolje, če tole prespiš. Jutri boš lahko bolj trezno razmišljala – dobesedno. In mimogrede, za pijance je najemnina višja.«

»Bedak,« se je nasmehnila.

Že sem hotel vstati, ko se je nagnila naprej. Bolj kot se mi je bližala, nižje so tičali kotički njenih ustnic in večje je bilo videti drobno materino znamenje na bradi, njen obraz pa je postajal čedalje bolj zabrisan. Obstal sem in si nisem upal premakniti. Bila mi je tako blizu, da sem lahko čutil njeno sapo na svojih licih. Bila mi je bližje in bližje, in skoraj se je z ustnicami dotaknila mojih, ko sem se umaknil, se z enim gibom presedel vsaj pol metra nazaj in se je otresel.

Takoj, ko sem se zganil, jo je spreletelo, in začela se je opravičevati: »Joj, oprosti, sploh ne vem, kaj sem mislila … oprosti mi.« Zardela je, jaz pa nisem rekel ničesar, prepričan, da je bila za to kriv še tisti delček pijanosti, ki še ni izzvenel.

Roko je umaknila še dlje od moje, se pokrila prek glave in se osramočeno obrnila stran, jaz pa sem jo pustil na miru, da ji ne bi bilo še huje.

Tudi jaz sem se spet znašel pod svojimi odejami. Naj sem se še tako trudil, nisem našel pojasnila za to, da je nisem ustavil že takoj, ko se mi je približala.

--

Ko sem se zbudil, Gelde ni bilo več. Moja postelja je bila postlana in ni bilo sledi o tem, razen papirnate ladjice, ki jo je položila tik pred moj obraz, medtem ko sem spal. Narejena je bila iz črtastega papirja, ki ga je najbrž iztrgala iz enega od zvezkov za šolo, ki so v vzhičenju nad bližajočimi se počitnicami pozabljeni ležali na delovni mizi. Previdno sem jo razvil in prebral.

Dobro jutro, Trnuljčica.

Imam hudega mačka in boli me, ko gledam v ta svetel sončni dan, ampak mislim, da bom zmogla prečkati cesto.
Če me zbije avto, hočem na svojem grobu vanilijev sladoled. Ampak ne nosi ga prevečkrat, ljudje na tem svetu so lačni, jaz pa sem vedno dobro jedla.

Kakorkoli, hvala, ker si mi pustil ostati.


Namesto podpisa je narisala sebe, kako mi maha v slovo in se na široko reži. Niti besede ni bilo o včerajšnjem (skoraj) poljubu.

Začel sem se spraševati, če se mi je vse skupaj le sanjalo.

Vstal sem in se popraskal po glavi, se pretegnil in dal Napoleonu jesti. V kopalnici se nisem obiral. Umil sem si zobe in se trudil lase spraviti v red. Frizerka me je postrigla na ravno pravšnjo dolžino, da so štrleli povsod tam, kjer ne bi smeli. Obupan sem prenehal z njimi in se spravil v pritličje, kjer je že dišalo po pečenih jajcih.

»Jutro,« sem pozdravil starše. Mamo je v celoti prekrival časopis, pa vendar sem lahko razločil mavrični trak in cvetlice, ki jih je imela zataknjene v laseh. Oči je medtem sedel nasproti nje, v eni od rok pestoval sinje modro skodelico s kavo, v z drugo pa je s kazalcem drsel po debeli knjigi.

»Sta videla Geldo?« sem ju vprašal, preden bi mami lahko pripomnila kaj sočnega.

»Ne zares, nama je pa poslala sporočilce.«

»Seveda,« sem pomislil. Kako tipično od Gelde. Na pultu je bil položen pekač. Vsak centimeter je bil prekrit s čokoladnimi piškoti. Zraven je bilo na rožnatem lističu z elegantno zavito pisavo napisana besedica hvala. Ko sem se približal in sporočilce podržal v rokah, sem zagledal še drobni tisk.

»Za najemnino. Dovolila sem si vzeti nekaj bele moke, doma nam je je zmanjkalo.«

Črke so bile lično zavite in postavljene v ravno črto. Koliko prej je morala vstati, da je spekla vse to? In kako zaboga se ji je sploh ljubilo, ko je bila vsa mačkasta?

Sporočilce sem pustil na pultu in se usedel za mizo ter pograbil po kosu kruha. Bil sem zelo lačen.

»Se mi je zdelo, da sem ponoči nekaj slišala,« je mami govorila s polnimi usti, »najprej sem mislila, da je Napoleon. Res je samo še vprašanje časa, kdaj bo ta kuščar spregovoril. Po mojem še sam misli, da se je rodil v napačnem telesu. Med razmišljanjem o tem sem zaspala nazaj in zjutraj sklenila, da se mi je o vseh šumih samo sanjalo. Vsaj dokler nisem našla piškotov. Odlični so, mimogrede.« Zložila je časopis in me pozorno pogledala ter še vedno prežvekovala star kruh, ki ga je bilo po njenem vedno treba porabiti do konca.

»Gelda je samo prespala,« sem razložil, česar mi ni bilo treba. Starša sta bila Gelde v hiši tako vajena, da ju njena prisotnost sploh ni več presenetila.

Mami se je uživaško nasmehnila: »Samo prespala, ali prespala prespala?«

Nehote sem pomislil na skorajšnji poljub. Stresel sem glavo.

»Samo prespala. »

»Tudi prav,« se je oglasila rahlo razočarano, a njene oči so še vedno vrtale vame, kot da ji bom vsak hip izdal sočne podrobnosti. Ker sem nemo zrl v svoj kos kruha in se izmikal pogledu, je spet razgrnila časopis in se delala, da jo silno zanima komentar o gradnji novega parkirišča za nekim napol razpadajočim vrtcem.

»Kdaj je teta odšla?« sem vprašal očija, ki se je še vedno radovedno posvečal debeli bukvi, kot da zunanji svet zanj ne bi obstajal.

»Pred petnajstimi minutami, zamudil si jo. Hotel sem te zbuditi, pa je vztrajala, naj te pustim spati,« mi je še kar zbrano odgovoril navkljub soočenju z debelo popisano knjigo.

»Vsaj za nekaj je dobra,« sem se pošalil in dosegel svoje – oči me je prav grdo pogledal izpod čela. »No no, kar priznaj, da gre tudi tebi kdaj na živce.«

Ni odgovoril, zato sem ga vprašal: »Kaj bereš?«

»Bolezni stopal od A do Ž. Priznati moram, da je bila Ko kosmate noge niso več težava veliko zabavnejše čtivo. Čez tole komaj lezem. Spominja me na šolsko kemijo. Enačbe reakcij so bile zame bolj kitajske pismenke kot pa enačbe nastanka novih snovi.« Z dvema prstoma se je rahlo dotaknil čela kot vedno, ko je tuhtal o nečem. Kljub temu je bilo Geldino čelo nekoliko zanimivejše od njegovega, z dvema kratkima razmišljujočima gubama, ki jih je lahko opazil le opazovalec z ostrim očesom, pa če je svoj obraz neprestano grbančila. Očiju so se medtem gube zaradi starosti zasidrale globoko v kožo. Vedno je pravil, da so nastale v vojnah misli in odločitev. Mami je imela drugačne, 'gube zaradi otrok', kot jih je poimenovala. Zanje naj bi bila v celoti kriva moja malenkost.

Vstal sem od mize, odločen, da bi mi prijal kozarec mleka. Nalil sem ga v skodelico in ga pogrel v mikrovalovni pečici. Raje sem imel mrzlega, a kaj, ko me je po tem zvijalo v želodcu.
Čim je zapiskala, sem toplo skodelico vzel iz nje in izpil nekaj požirkov. Z belimi brki nad usti sem ju vprašal:

»Bi danes počeli kaj zabavnega?« Med šolskim letom ni bilo veliko časa, ki ga bi lahko preživel z družino, takrat ko sem ga imel, pa se mi to običajno ni ljubilo. Danes je bilo drugače. Ampak seveda nikoli ni tako, kot si človek zamisli.

»Kaj pa oče in sin dan?« je predlagala mama in se izognila družinskemu druženju. Bila je sila neprilagodljiva. Ko si je zaželela družbe, je vate z žalostnim obrazom strmela toliko časa, dokler se je nisi usmilil, kadar pa so k temu težili drugi, je čudežno zbolela ali pa tožila, da jo muči lenoritis. Izjema so bile le starejše gospe iz hipijevskega kluba, za katere je vedno našla čas. Morda le zato, ker so s seboj vedno prinesle kolačke.

Oči je navdušen zaprl knjigo: »Kaj, če bi šla v kamnolom? Pokazati ti moram novega lepotca, ki so ga izbrskali in poleg še cel kup zanimivega peska …«
»Rekel sem kaj zabavnega, oči,« sem potožil. Pa ne, da je bilo kamenje v celoti nezanimivo. Kot malček sem ga silno rad prekladal naokoli, a videza teh in onih kamnin, po katerih so z vso hitrostjo drveli moje igrače avtomobilčki, sem se kmalu pošteno naveličal. Čeprav starši tega niso priznali, sta potiho upala, da bom nekoč prevzel njun posel. Preveč lepo se je razvijal, da ga bi preprosto zavrgli, v kamnolomu pa naj bi bilo dovolj materiala še za vrsto let.

Žalostno je pogledal nazaj k svoji knjigi, jaz pa sem dodal: »Pa še vroče je.«

Zasmejal se je: »Tebi bi bilo vroče še v snežnem metežu.«

»Za naslednji rojstni dan ti bova z mami kupila prenosno klimo, potem pa boš z mano lahko cele dneve hodil po kamnolomih, celo poleti.«

»No ja, vroče mi res ne bo, ampak če bom fasal sončarico, ne boš s tem dosegel ničesar dobrega. Mrtvega sina si pa gotovo ne želiš na vesti.«

Spet je odtaval. To sem najbrž podedoval po njem, hitro spremembo misli, včasih tudi razpoloženja. Srknil je iz svoje skodelice in po grlu se mu je spustil še zadnji požirek kave. Njegovo Adamovo jabolko se je komaj opazno premaknilo navzgor in nato spet nazaj na svoje mesto. Ni takoj odgovoril, opazil sem, da tuhta. To sem najbrž prevzel po njem, zapoznele odgovore in hitre spremembe pozornosti.
»Oči? « sem ga previdno vprašal, da bi se prepričal, če je še v isti sobi kot midva z mamo. Ta se je zasmejala, ko si odgovoril.

»Michel, tvoj edinec želi nekaj pozornosti.«

»Aha, seveda,« je vzkliknil. Njegove vodeno modre, a vselej prijazne oči so pobožale moj obraz. »Če ti je prav, bi danes raje prebral tole do konca,« z roko je nežno poteptal knjigo na svoji levi, »naslednji teden bom ves čas v službi in ne bom imel časa za sprostitev.«

Ja, tudi preučevanje bolezni nog je lahko sprostitev.

Skomignil sem z rameni, se spravil ven in se naslonil na deblo drevesa, tokrat tistega ob koncu majhnega travnika, ki se je z eno stranico dotikalo ceste. Skozi vas je pihal prijeten severozahodnik, ki mi je mršil lase in moje misli odpihnil stran od naše gromozanske hiše z imenitno tlakovanim dvoriščem, ki so ga obdajale vedno zalite gredice z rožami. Komaj sem opazil Geldino družino, ki se je z avtom odpeljala iz garaže, do konca ulice, in zavila na levo, kjer je pot vodila iz vasi v mesto. Vsak vikend so se odpravili kam. Že sem se usedel in Geldi, ki je sedela na zadnjih sedežih pomahal, kot sem bil vajen.

Gledala je v mojo smer, a ni opazila moje roke. Zdelo se je, da gleda naravnost skozme, kot da tam ni ničesar, kot da je tam samo star debel hlod drevesa in v vetru zibajoče se travnate bilke.
Spustil sem roko, misleč, da se je tisti trenutek nekaj spremenilo.
Videl sem jo le še za drobec sekunde in že takrat sem bil prepričan, da to ni Gelda, vsaj ne tista, ki sem jo tako dobro poznal.

Preplavil me je nepojasnjen občutek, da mi jo je nekdo grobo iztrgal iz prijema in mi jo za vekomaj vzel.

__________________________________

Hvala vsem. Halfie, najhujši del tega je urediti tekst v tem malem okvirčku in upati, da dobro izpade x)
15. marec 2019
Mimogrede... Ce nisi prepricana kako bo besedilo izpadlo, pojdi "ustvarit" novo temo. Tja lahko kopiras besedilo in mu das predogled, ko pa si zadovoljna z izgledom pa samo kliknes 'pocisti'

obliko korenjaka pod njimi.


Pa velikost tudi, ane? Ehehehehe...

Torej... nas dragi Pi (si mores misliti, da na telefonu ni simbola?!) je zaljubljen! Plot twist! Yeah, not really, we all saw it coming.

Nekje bolj na zacetku se dvakrat ponovi okno ali okna... Ne grem iskat, na telefonu sem...

Vcasih se sprasujem... Koliko tega se realno dogaja? Mean Girls scene pa to? Ali sem samo jaz rojena pod srecno zvezdo, da poznam take zadeve le iz ameriskih najstniskih filmov ali je to res pogost pojav na srednjih solah?
Cliché or not cliché, to je zdaj vprasanje. Pravzaprav se sprasujem tudi, zakaj si se res odlocila to pisat. Res ti ni nic podobno in iz kje navdih?

Drugace pa... Matr, se vedno obvladas! GIVE ME YOUR SKILLS!
Next
15. marec 2019
u234305
u234305
Hvala za popravek kdo ve, kdaj bi opazila.

Hmm, veš da tudi jaz nisem bila nikoli priča tej sceni, ampak sem pa slišala kaj podobnega od kolegic - ampak spet ne v takih skrajnostih. Kliše ali ne, trudim se nek običajen teenage fiction spremeniti v nekaj svojega in mislim, da je kar precej drugače od tega, kar berem danes (zgodbe so si pa seveda vse podobne, če pišeš o realnosti gre najbrž težko drugače).

Navdih? Nimam pojma. Najbrž samo rabim daljšo pavzo od vse fantazije, hkrati mi je pa v nek izziv, predvsem naravni dialogi. In očitno deluje, ker hkrati dobivam ideje še za zgodbe, ki jih bom pisala enkrat v prihodnosti

Hvala m, ker si vedno vzameš čas za tole
16. marec 2019

če pišeš o realnosti gre najbrž težko drugače


Khm, razen, ce pises o mojem zivljenju. Potem je, da, precej drugace

No, ce deluje zate, potem super!
In ni problema! Zate vse
16. marec 2019
neext
16. marec 2019
Next
16. marec 2019
u234305
u234305
PETI PRODNIK

Z glasnim tleskom sem zaprl vrata šolske omarice, še prej pa sem zadržal dih, da vame ne bi udaril neprijeten vonj. Naseljeval jo je smrad številnih bivših športnih copat – njihovi lastniki so že zdavnaj zapustili šolo, a kljub temu so za sabo pustili sled neprijetnega vonja. Stavil bi, da je omarica že od samega začetka pripadala moški populaciji šole. Pomagala ji niso niti čistila.

Slabotno snažilko Marijo, ki je bila videti tanjša od trske, sem že prvi šolski dan opazil, kako jo je zavzeto drgnila. To je bil dan, ko smo prejeli ključe omaric. Vsi smo hoteli take a srednji višini, da se ti ne bi bilo treba sklanjati ali stopati na prste, in take na robu, da se ti ne bi bilo treba drenjati med drugimi telesi in vljudno čakati tistega pred tabo, da vzame nekaj iz omarice, čeprav se ti je že pošteno mudilo. Med tisto uro sem moral iti na stranišče in razmišljal sem, kateri nesrečnež jo bo zadel na 'loteriji'. Snažilka je namreč stala kar meter stran od omarice, s kljukico na nosu. Na palici, s katero je z obema rokama nerodno drgnila omarico, je bila pritrjena v kis namočena krpa. Verjetno je bila prepričana, da bo svinjarijo sežgala s to tekočino. Po vsem tem je bilo še stokrat huje.

Izmed sto dvajsetih dijakov prvih letnikov je ta čast doletela ravno mene. Sprva je bilo strašno, a z omarico sem se naučil shajati. Zadržal sem dih vsakič, ko sem jo odprl. Navadil sem se hoditi v šolo vsaj pet minut prej od ostale drhali, da se od omarice ne bi umikali, kot da širim kugo.
Vonja sem se zdaj že tako navadil, da ga nisem več zavohal. Morda zato, ker mi je požgal vse nosne čutnice.

V omarici nisem imel ničesar, da se stvari, predvsem oblačila, ne bi navzela njenega izjemnega vonja. Jakne in debele bunde sem tako pozimi nosil prek podlakti, pod pazduho, na ramenih, skratka, vsepovsod. Prav tako sem v šolski nahrbtnik zbasal čevlje in se preobul v copate. Na šoli je veljalo strogo pravilo: Brez čevljev. S tem nisem imel nobenih težav. Nerad sem izstopal in moji copati so bili pač videti kot povsem povprečni copati. Niso pa bili vsi enakega mnenja. Najmanj navdušeni so večkrat zavzeto protestirali in še vedno nosili čevlje, najbolj zagreti aktivisti pa so nalašč padali po stopnicah, da bi uprizorili spodrsljaje, ki jih prinaša taka obutev. Ali pa so nosili povsem neprimerne. Ogromni copati v obliki muck in kužkov so bili še nedolžni, dokler se ni njihov lastnik nerodno zvalil po stopnicah – tokrat zares po nesreči. Več žvižgov in aplavzov se navzemali tisti v obliki ženskih zadnjic in oprsij. Napisanemu pravilu o čevljih je tako sledilo še eno: Vsi dijaki z neprimerno obutvijo bodo kaznovani.

To pa še ni bilo najhuje, kar se je lahko zgodilo. Govorilo se je, da je pred leti, preden sem sploh prišel na to šolo, feminističen klub deklet četrtih letnikov skoraj do smrti pretepel pogumneža, ki je v šolo stopil obut v plišaste ženske prsi. Nikoli si ne bi želel biti na njegovem mestu. Saj ne, da bi si kaj takega drznil storiti. Pravila so se mi zdela domača. Dajala so mi občutek varnosti in reda. In no, copati so bili stokrat udobnejši od čevljev.

V roke sem prijel neprijetno segreto kovino ključev omarice in jo zaklenil, kdo ve zakaj, tako si ji nihče ni upal blizu. Obrnil sem se, ko me je nekdo potrepljal po levi rami. Z glavo sem se obrnil na stran, a tam ni bilo nikogar. Piskajoč krohotajoč glas je prihajal z moje desne.

»Stari, vedno nasedeš.«

»Gaber, tole postaja otročje,« sem naveličano zavzdihnil, deloma razočaran nad svojim odzivom na dotik, ki me je popeljal na napačno stran, deloma zato, ker so mi šle podobne Gabrove šale že pošteno na jetra.

»Si pa siten danes. Kaj te je pičilo?« je vprašal, jaz pa sem mu ves zagrenjen vrnil zlovešč pogled. Nič se ni zgodilo, razen tega, da me Gelda včeraj ni niti pogledala. Morda sem bil zaradi tega ves razdražen.

Nisem mu odgovoril, zato je zgolj skomignil z rameni in zamrmral: »Očitno ne samo komar.« Naslonil se je na sosednjo omarico. Verjetno je bil edini, ki ga ni motil smrad iz nje. To niti ni bilo presenetljivo. Ko si je Gaber pri športni sezul superge, smo vsi s pazljivosti zadržali dih. Če je živel v smradu svojih stopal, je bilo prenašanje vonja omarice zanj mačji kašelj.

»Šalo na stran,« je nadaljeval, »v soboto je bilo izjemno z velikim i-jem. Drugič te hočem zraven. Ena žurka, pa boš dober, sicer ti obljubim, da boš še kak mesec moja denarnica. Puju sem dolžen kar nekaj keša.« Zastokal je in prekrižal roke preko prsi.

»Zate sem denarnica že od prvega šolskega dne,« sem ga opozoril. In sploh nisem pretiraval. Gabra sem s svojimi prihranki iz počitniške službe in skromne žepnine dobesedno preživljal.

»Mogoče res, ampak vsaj ne vtikam prstov vate.«

Ob umazani pripombi sem zavil z očmi in pogledal na uro na telefonu. Samo še deset minut, do pričetka ure. Še enkrat sem pogledal Gabra in spet uro. Presenečeno sem razprl oči.

»Mi zaostaja ura ali si res točen?!«

Gaber je sunkoma prijel za moje zapestje in pametni telefon povlekel bližje k sebi, da je preveril številke na ekranu. »Jezus! Zaradi tiste fizike sem popolnoma drug človek!« Zakrohotal se je in ves ponosen zasijal.

V šoli se je vedno pojavil zadnji, za zamudo pa je imel tisoč in en izgovor. Presenečen sem bil, da ga še niso vrgli iz šole, takih so se namreč presenetljivo hitro znebili. Morda je bil kriv le Gabrov šarm in niz vljudnih besed, s katerimi se je znal prikupiti profesorjem. Enkrat je zamudil, ker je reševal mačko, ki je splezala na drevo in si ni upala z najvišje veje, spet drugič zato, ker mu je torba brez razloga pristala v reki in je trajalo, da jo je rešil iz rok vodnega toka. Najljubša mi je bila pripoved o tem, kako ga je lovil roj čebel. Pretekel naj bi celo mesto, da se jih je lahko otresel. Tisti dan je v šolo tudi prišel ves prepoten in zadihan. Nikoli ni povedal, kaj se je zares zgodilo

Direndaj na hodniku je postajal vse glasnejši. Dijaki so hodili do svojih omaric, jih zaklepali in odklepali, spet drugi so se namenili naravnost do učilnic in se šele kasneje vrnili, saj so v omaricah pozabili te in one zvezke. Vedno nakladajoči Gaber je naposled utihnil in ujel sem njegov pogled, ki je strmel na drugo stran hodnika, nekaj metrov proč od naju. Tistemu mestu so se vsi izogibali. Vsaj tisti, ki so imeli nekaj zdrave pameti. Premaknil sem se od omarice in prekinil pogled.

»Si zmešan? Razen, če želiš postati faširano meso. Pri tem ne bom oviral. Špagetov bolognese ni nikoli dovolj.«

Bil je nekoliko višji od mene, in čeprav je lahko videl preko moje glave, se je z očmi sprehodil nazaj preko mojega čela do mojih zenic.

»Niti pogledal me ni. Že pet minut stoji tam, pa me ni niti pogledal,« je rekel, kot da sploh ne bi slišal mojega opozorila.

»Zato, ker si kultiviran osebek, mojster. Si pričakoval, da nas Volkovi po novem pozdravljajo? Nimam pojma, kaj sta imela, ampak na tvojem mestu si ga ne bi drznil ogovoriti.«

»Ne razumeš,« je zardel in se zastrmel v tla, jaz pa sem že vprašal:

»Še kako dobro razumem …« in se ustavil.

»Oh.«

»Ja, oh,« je ponovil za mano.

»V soboto na zabavi,« je začel razlagati, »sem potreboval nekaj svežega zraka. Sprehodil sem se po ulici in je kar stal tam, naslonjen na svoj motor, in kadil. Hotel sem na hitro obrniti in se vrniti nazaj v hišo, pa je pristopil do mene in mi ponudil čik, čeprav sploh ne kadim. Nisem si upal reči ne. In potem sva kadila, on še vedno naslonjen na staro kripo, in se pogovarjala – pol ure, eno uro, ne vem. Vprašal me je, če imam kakšno pivo. Šel sem nazaj v hišo in mu ga prinesel, ker pač, Volkovom ne rečeš ne. Potem se je postavil pred mene in mislil sem, da me bo samo namlatil do mrtvega, ker mu Union ni všeč. Postajo je še huje. Vprašal me je, če sem res gej, in jaz sem se mu zlagal, ker sem pač stisnil rep med noge. Zasmejal se je in rekel, da mu lažem. Trenutek za tem je bil njegov obraz spet mrk in nisem ga znal razbrati, dokler se ni dobesedno prilepil name. Potem sva se spet pogovarjala in potem sva se spet poljubljala. Čez čas me je zvlekel v tisto grmovje …«

Naveličano sem ga ustavil in predenj postavil roko. »Zafrkavaš se. Res nisem pri volji, Gaber.«
Odkimal je, kot si ne bi drznil povedati česa več. Njegova rdečica mi je dala vedeti, da sem se zmotil. Res je imel nekaj z njim.

»Ampak zgleda, da to itak nima več pomena,« je žalostno zamomljal, ko je z mislimi spet odtaval od šolskega prostora. Čeprav je bil Gaber trdoživ in pol energije, vedno nasmejan in pozitivnih misli, vedno divjaški in neodgovoren cepec, je bilo ljubezensko področje tisto, ki ga je vedno znova prizadelo. Nikoli ni skrival tega, kar je, in to ga je večkrat hudo udarilo nazaj. Kljub želji po resni zvezi, kar je bilo hudo sporno z njegovim značajem, so mu ostali privoščili le avanture za eno noč. Naslednji dan so se vsi pretvarjali, da se ni nič zgodilo. Gaber pa ni bil tak, da bi o tem razglašal naokoli.

»Hej, oprosti, ampak tole moraš pustiti za sabo. Če boš samo strmel vanj, ti bo kdo od njegovih zavil vrat,« sem poskusil, obupen v nasvetih, a kaj drugega bi lahko rekel zasanjanemu Gabru, ki mi je komajda namenil drobec pozornosti.

Pokimal je, vdan v usodo. Na šoli smo ločili dve skupini. Sam si se odločil, kateri se boš pridružil. Bilo je, kot bi v Star Wars filmih junak izbiral med temno in svetlo stranjo – le, da je bilo tu odločanje nekoliko preprostejše. Redki so bili ljudje, ki so se hoteli priključiti zlu.

Leve strani hodnika se je držala skupina temna kot noč, vedno oblečena v temne usnjene jakne, tetovirana z nam neznanimi simboli in prebodena s tisoč in eno iglo. Več jih je bilo takih, ki so si lase obarvali v divje barve, nosili že škodljivo raztrgane hlače, s katerih so visele srebrnkaste verige, in si okoli pasu zavezali srajce, ki jih v resnici niso nikoli oblekli. Včasih sem se spraševal, kaj bi storili, če bi na šoli nenadoma uvedli uniforme. Prepričan sem bil, da bi raztrgali sleherno izmed njih, jo z lastnimi zobmi razcefrali na prafaktorje in jo zakopali pred šolo ter tako za večno opravili z njo.

Gibali so se kot volkovi in od tod je izviralo njihovo ime. Premikali so se tako počasi in potiho, da jih nisi opazil, ko so se ti splazili za hrbet. Na hrbtu so imeli na usnjenih jaknah našit napis Canis lupus. Saj ne, da bi kdo izmed njih znal latinsko. Ali bil pretirano inteligenten. Najbrž so dneve presedeli za Googlovim prevajalnikom in iskali na videz nedolžno poimenovanje, ki ga bi spremenili v grožnjo, in so se z njim lahko vsaj približno poistovetili.
To pa še ni bilo vse. Pod latinskim napisom je bila na vsaki jakni prišita volka z umazano rjavim kožuhom, ki ga je prekrivala kri. Še učitelji si niso upali zahtevati, naj se znebijo srhljivih jaken in se oblečejo v kaj bolj nevtralnega.

Vseh ljudje z zdravo pametjo je bilo strah teh človeških plenilcev, Volkov, kot smo jih preprosteje poimenovali na svetli strani hodnika. Upoštevati si moral tri pravila, da si bil varen pred njimi. Ne pogovarjaj se z njimi. Ne naredi ničesar, kar bi jih razjezilo. Ne glej jih v oči, saj takrat najraje napadejo.

»Mislim, da bo res bolje, če se premakneva stran,« je predlagal prijatelj in za to sem mu bil hudo hvaležen. Še nikoli se nisem znašel v pretepu in tega si nisem želel, vsaj dokler sem Gabra lahko obranil pred škodljivimi pogledi.

Gaber se je že prej preobul v copate, zato nisva izgubljala časa in se namenila po hodniku. Ta je postajal vedno bolj temen, saj na njegovem koncu ni bilo nobenih oken. Edino svetlobo so dajali sončni žarki, ki so božali steklo vhodnih vrat. Luči poleti nismo prižigali, saj je bilo dovolj svetlo. Dijaki niti niso marali luči. Če je bilo nekoliko temneje, so med urami lažje zaspali. Tudi meni je to bolj ugajalo, a zgolj zato, ker sem bil privrženec naravne svetlobe. V soju močnih šolskih luči se mi je vse bleščalo in večkrat me je prijelo, da bi si sredi pouka nadel sončna očala.

Zavila sva desno, na naravoslovni oddelek, občutno svetlejši, ki je bil barvno usklajen predmetom primerno. Vrata učilnic so bile zelene barve, po stenah so bile ogromne fotografije teh in onih poskusov, največ pozornosti pa se si je zagotovo prislužil rumen plakat s pošastno oranžnimi črkami. Pod njim je bilo nalepljenih tisoč fotografij Faraonovih kač in opis poteka tega kemijskega poskusa.

Tudi na tem hodniku je bilo nekaj omaric, večinoma tistih, ki jih niso mogli strpati na prejšnjega. Bile so srebrnkasto sive, kot naše, le da precej bolj prijetnega pogleda, saj so jih večinoma zasedala dekleta. Tiste na prejšnjem hodniku so bile večinoma polepljene z žvečilnimi gumiji, porisane z moškimi spolnimi udi ali pa jih je krasila kakšna vdolbina, posledica udarcev, ki so si jih privoščili nekateri skrajneži, vedno lačni pretepa.

V ušesa mi je udaril hrup, ki ga na prejšnjem hodniku ni bilo mogoče zaznati. Ura na steni je kazala dve minuti do pričetka pouka in takrat so se vsi naenkrat vsuli v šolo, večni zamudniki, tisti, ki so nalašč prišli kasneje, da bi jim bilo treba čim manj časa preždeti za šolskimi stenami, ter kadilci, ki s pomočjo cigaretnega dima poskušali postati dimljene klobase. Največji odvisniki od nikotina so se iz šole sprehodili vsak petminutni odmor.

Danes je bil direndaj še toliko večji. Najbrž bi pomislil, da se vsi le glasno pogovarjajo o svojih načrtih za počitnice, do katerih nas je ločilo le nekaj dni. Ampak kmalu sem opazil, da ljudje, večinoma dekleta, stojijo v polkrogu in svojo pozornost neusmiljeno posvečajo nečemu pred omaricami. Če se ne bi ena ob robu premaknila naprej, da jo je polkrog posrkal vase, je ne bi nikoli opazil. Sredi dogajanja je stala Gelda in nekaj neutrudno trgala s svoje omarice. Pohitel sem naprej, Gaber pa za mano.

»Stari, kaj se greš, v tej hordi ti bo še zmanjkalo kisika,« a ko sva se prerinila v središče kroga in obstala sredi črede deklet, le meter ali dva stran od Gelde, se mu je posvetilo. »O šit,« je bilo vse, kar je uspel izdaviti.

Čeprav se je Gelda svinjarijo trudila spraviti z omarice, je je velik del še ostalo tam. Na vrhu so krvavo rdeče črke sestavljale napis Cipa. Nekdo se je zelo potrudil, da so črke spominjale na obliko spolnih udov. Spodaj so bile slike Gelde – tisoč variacij slik Gelde z Janom sobotnega večera. Vsaka je imela na sebi podobno gnusno sporočilo. Preostali del omarice je bil posut z rdečimi odtisi ustnic.

Gelda naju ni opazila. Stopila je na prste in končno ji je uspelo, da je packarijo z enim zamahom roke strgala z omarice, čeprav je na njej še vedno ostal krvavo rdeč napis. Stlačila ga je v kepo in vrgla v tla. Ni naju opazila in trudila se je rešiti kroga deklet, a jo je ustavila svetlolaska, ki je nisem poznal. Najbrž je bila katera od Geldinih sošolk. Nisva hodila v isti razred, zato ni bilo veliko možnosti, da sem že kdaj spregovoril z njo. Gelda se ji je hotela izmuzniti, a se ji je ta ustavila na pot.

»Kako je, ko se mečkaš z Janom?« jo je narejeno priliznjeno in prijazno vprašala. Nedolžno je razprla oči in se zasmejala, skoraj tako, kot bi ubogi Geldi hotela pomagati. »Slišala sem, da je z njim res vroče,« je še dodala in se nesramno zarežala.

»Bojim se, da ve vse to veste bolje od mene. Zakaj raje ne vprašaš svoje pičke, kaj si misli o njem? Mislim, da ti bo lahko opisala vse umazane podrobnosti,« ji je Gelda vrgla nazaj. Za sekundo je vse potihnilo. Kaj za vraga se je zgodilo z vedno prijazno Geldo?

Svetlolaska je zgroženo razprla oči in usta ter nam pokazala svoje bleščeče štirice in petice.

»Kuzla nemarna!« Dvignila je roko in hotela Geldo usekati po licu, a je ta pravi čas stopila korak nazaj. Skočil sem do nje in jo povsem nehote grobo prijel za nadlaket. Gaber se je pojavil na drugi strani in poskušal izsiliti izhod iz oklepa ženskih teles. »Ima že dva nova, vlačuga …« se je zaslišalo za njimi, a ostale besede so se izgubile v hrupu vseh drugih kletvic in zmerljivk.
Prijateljico sem še vedno držal za roko in ko smo bili dovolj daleč, na drugi strani hodnika, smo zavili v knjižnico, kjer si ne bi nihče drznil zganjati hrupa – knjižničarka je bila pravi jastreb, kakršno je bilo tudi njeno ime, prežeč na vsakogar, ki bi se drznil povzdigniti jakost glasu nad dvajset decibelov.

»Si v redu?« sem jo vprašal, ko sva jo z Gabrom zvlekla za eno od knjižnih polic, da nas ne bi mogel nihče videti. V celoti so jo prekrivale enobarvne knjige ali pa take s pisanimi vzorci, a med njimi je izstopala Gelda, stokrat bolj živahna od vseh teh barv skupaj. Bila je vsa rdeča v obraz, plitko je dihala in imela od jeze stisnjene obrvi.

»Geldica, žal mi je,« ji je še vedno osupel in zaskrbljen rekel Gaber. Videti je bilo, da ga je izkušnja pretresla še bolj kot njo. Nadaljeval je: »Te prasice, kako si sploh drznejo narediti kar takega …«

»Gospodič Robas,« se je oglasilo eno polico za nami in izza vogala je stopila gospa Jastreb. Oči in ušesa je imela povsod. »To je knjižnica, ne debatni klub. Če imate veliko za povedati, vas lahko odpeljem k ravnatelju, zagotovo bo vesel klepeta.« Z roko, v kateri ni držala zajetnega kupčka knjig, si je očala pritisnila navzgor po nosu, da so se ji dotikali trepalnic. Nato nas je še enkrat ostro premerila od glave do pet, kot bi preučevala svoj naslednji obrok, in odjadrala naprej, da je žalostno modra pletena jopica zaplapolala za njo.

Gaber je zamahnil z roko, češ naj se ne zmenimo za njo.

»V redu sem,« je zatrdila Gelda, zdaj nekoliko manj rdeča in si za uho popravila pramen belih las. »In res me ne bi bilo treba zvleči ven, zmogla bi tudi sama,« je vztrajala.

»Ja, seveda, poteptale bi te kot mravljo.« Bila je naravnost nora, če ni opazila vseh sovražnih pogledov. Če bi tam ostala le še minuto dlje, bi ji najbrž nastavile nož na goltanec – no, ali res ostre škarjice za nohte.

»Vse zaradi sobote, ne? Sandra jih je naščuvala nate,« sem sklepal, Gaber pa me je vprašljivo pogledal, saj najverjetneje ni bil priča dogodku – seveda, saj se je raje mečkal v grmovju z Volkom. Najbrž ni dobil niti slike Jana in Gelde, saj je imel navado, da je telefon prižgal le takrat, ko mu je bilo grozljivo dolgčas – ali takrat, ko ga je sploh našel v svoji razmetani sobi.

»Saj ni pomembno.«

»Gelda, tega ne moreš kar pomesti pod preprogo.«

»Ja pa moram, ker točno to je tisto, kar hočejo od mene, da se zavlečem v kot učilnice in jokam, dokler mi ne zmanjka solz. No, tega niti slučajno ne bodo dobile.«

Roke je stisnila v pest in glasno odkorakala stran od polic, preko pulta, gospa Jastreb pa je za njo vpila: »Pa kaj je z vami! Samo še razbijati znate! Ne bo te ubilo, če hodiš malo tišje!«

»Joj, ženska! Če bi malo manj krakala, bi morda celo ujela kakšnega moškega in ne bi bila za večno sama med knjigami.«

Gelda je švignila iz knjižnice in za seboj glasno zaloputnila z vrati. Zdelo se je, da so se ob tlesku zatresle še knjige. Prisegel bi, da se je ena na polici premaknila za vsaj centimeter.

Čakal sem, da se bo gospa Jastreb usajala nazaj in se lotila pisanja Geldinega prvega vzgojnega ukrepa ali vsaj predlagane kazni, a je že utihnila. Skozi špranje knjig na policah sem opazil, kako je zardela, se stisnila v dne gubi in se skoraj zlila s svojim škrlatnim pisarniškim stolom. Eno izmed novih knjig je tiho ovijala v zaščitno folijo in se pretvarjala, da se ni nič zgodilo.

»Bolj čudnega dne pa še ne,« je zamrmral Gaber. »Obračam se za Volkovi, ljudje so se obrnili proti Geldi, ta se je čisto razpičkala in knjižničarko spravila v molk.«

Obupano sem pokimal, saj nisem vedel, kaj drugega narediti. Bili so čudaški dnevi, a ta se je komaj začel in imel že precej spektakularnega materiala.

Za nameček se je moral Gaber spomniti še nečesa.

»Hej?« me je vprašal. »Kaj nima Gelda danes košarke?«

»Ja, vsak ponedeljek po pouku jo ima, zakaj?« sem ga vprašal, a že sem se spomnil odgovora nanj. Zdrobile ji bodo vse kosti. Če bo imela srečo.
________________________________________________

Zanje mesece si obupno želim, da bi šola bolj podpirala kvalitetno preživljanje prostega časa - kakšno ocenjevanje manj človeka ne ubije, pomanjkanje pisanja pa še kako. Vsaj jaz sem ob tem vsa nesrečna.

Hvala vsem
02. april 2019
neext
02. april 2019
u229509
u229509
Next čisto razumem tvojo situacijo s šolo. Tvoje pisanje je kot vedno odlično. In jap. Obožujem tvoje dolge nexte.
03. april 2019
Kje so ljudje? Samo dva nexta? Alo folk, pisat komentarje, this thing right here, this woman, deserves love and all the high praise!

Now stay with me while I comment almost every paragraph (Sorry, except I’m not really sorry.)

Navadil sem se hoditi v šolo vsaj pet minut prej od ostale drhali, da se od omarice ne bi umikali, kot da širim kugo.


Ampak, Pierre, točno to je tvoja prednost! Samo odpreš to čudo in bo vsa gneča med omaricami izginila in imaš ves svoj mir ter prostor, da se preobuješ.

prek podlakti, pod pazduho, na ramenih, skratka, vsepovsod.


Welcome to faks.
It’ll be fun, they said.

copati v obliki muck in kužkov


Prav žalostna sem, da sem šele zdaj dobila unicorn copate in jih ne morem nositi po šoli. Se pa spomnim ene ženske z gimnazije, ki jih je tudi imela.

Vsi dijaki z neprimerno obutvijo bodo kaznovani.


Naš profesor matematike je bil zelo siten glede tega. Bilo je zelo smešno, ko te je karal glede copat, medtem ko si s povešeno glavo strmel v njegove allstarke (and you said to yourself: Am I the only one seeing the irony here?!)

»Mogoče res, ampak vsaj ne vtikam prstov vate.«


I like him.

Tisti dan je v šolo tudi prišel ves prepoten in zadihan. Nikoli ni povedal, kaj se je zares zgodilo


DAMN, kako naj zdaj spim ponoči?

...
O, NE! T^T
Bogi Gaber! WHYY, give my lil gay baby boi some tru love T^T
I don’t really care for the heteros.

Na šoli smo ločili dve skupini.


JOIN THE DARK SIDE. We have cookies
Jaz bi bila takoj za Canise lupuse! Pa metalci znajo biti čisto fajn ljudje ^^ Sicer mi je metal bolj tako-tako, ampak kakšna določena podzvrst ali pa bend mi zna biti všeč. Sicer pa tudi drugače ne poslušam pop in bi preživela med Volkovi. Like, kdo ne bi hotel imeti tako hudih jakn? Yes, please!
Itak je takšna ločitev šole dokaj nerealna in somewhat stereotipna...?

Cipa. Nekdo se je zelo potrudil, da so črke spominjale na obliko spolnih udov


Hm. Sounds like a challenge. Si dejansko imela jasno sliko tega v mislih ali ti je pač ta ideja padla na pamet in si še to dopisala?

»Bojim se, da ve vse to veste bolje od mene. Zakaj raje ne vprašaš svoje pičke, kaj si misli o njem? Mislim, da ti bo lahko opisala vse umazane podrobnosti,«


Ou, burn.

Dvignila je roko in hotela Geldo usekati po licu


This is where I’d take out my pocket knife on keys and do some real shit.

nastavile nož na goltanec – no, ali res ostre škarjice za nohte.


Be the girl who has a knife.

»Joj, ženska! Če bi malo manj krakala, bi morda celo ujela kakšnega moškega in ne bi bila za večno sama med knjigami.«


Burn number two.

Zdrobile ji bodo vse kosti.


Hey, hey, now, chill. This is highschool not an American prison.
Razen, če je Ameriška gimnazija Tam imaš pa tudi vse sorta. Tukaj v Sloveniji je še precej normalno vse skupaj. Vsaj jaz nisem slišala še za nič takšnega. Na vsaki šoli imaš ravno max. tri Volkove, pa ene par goskic, ki se visoko nosijo, to je pa to. Ampak dobro, jaz sem bila tudi na gimnaziji, kjer je bilo več kmetov kot Ljubljančanov, so there’s that x)

pomanjkanje pisanja pa še kako


A ti šola ne pusti pisat? A bi kakšno moje poročilo dokončala? Morda esej? Članek? Izvoli, kadarkoli!

Moram priznat, da sem sedaj kar malo manj shitty volje kot sem bila prej. Pa ne zameri mojemu kaotičnemu izražanju danes. Pridejo takšni dnevi.
Life’s been tough on me.

NO, da se ne utopim v samopomilovanju… Super pisanje, zanimive ideje, ogromno se je zgodilo v temle odlomku (poor Gaber though)… In tako fantastično pišeš, teach me senpai *0*
03. april 2019
u234305
u234305

prek podlakti, pod pazduho, na ramenih, skratka, vsepovsod.
Welcome to faks. It’ll be fun, they said.



Ne rabim faksa za to - že zdajle nimamo omaric, ker ni placa x)

Prav žalostna sem, da sem šele zdaj dobila unicorn copate in jih ne morem nositi po šoli. Se pa spomnim ene ženske z gimnazije, ki jih je tudi imela.



Jaz sem imela nekoč zmaje Definitivno najboljša stvar na planetu - no, razen zame, ker se zvalim po stopnicah tudi brez drsečih copat.

Vsi dijaki z neprimerno obutvijo bodo kaznovani.

Naš profesor matematike je bil zelo siten glede tega. Bilo je zelo smešno, ko te je karal glede copat, medtem ko si s povešeno glavo strmel v njegove allstarke (and you said to yourself: Am I the only one seeing the irony here?!)



Naša profesorica za fiziko: "Ne znate brati! Sploh ni težave v fiziki, samo ne znate brati."
Ko vidiš njene vejice se človek vpraša, kdo ne zna brati - ali pisati.

JOIN THE DARK SIDE. We have cookies
Jaz bi bila takoj za Canise lupuse! Pa metalci znajo biti čisto fajn ljudje ^^ Sicer mi je metal bolj tako-tako, ampak kakšna določena podzvrst ali pa bend mi zna biti všeč. Sicer pa tudi drugače ne poslušam pop in bi preživela med Volkovi. Like, kdo ne bi hotel imeti tako hudih jakn? Yes, please!
Itak je takšna ločitev šole dokaj nerealna in somewhat stereotipna...?



Mhm, strašno stereotipna. Sicer se bo še kar nekaj zgodbe vrtelo okoli tega in boš najbrž izvedela še vse umazane podrobnosti zakaj in kako :3

Cipa. Nekdo se je zelo potrudil, da so črke spominjale na obliko spolnih udov

Hm. Sounds like a challenge. Si dejansko imela jasno sliko tega v mislih ali ti je pač ta ideja padla na pamet in si še to dopisala?



Mislim, da ne bi rada delila tega, od kod ideja in kje sem dejansko (zgroženo) videla, da take črke dejansko obstajajo - težko berljive, ampak če imaš domišljijo ...

Zdrobile ji bodo vse kosti.

Hey, hey, now, chill. This is highschool not an American prison.
Razen, če je Ameriška gimnazija Tam imaš pa tudi vse sorta. Tukaj v Sloveniji je še precej normalno vse skupaj. Vsaj jaz nisem slišala še za nič takšnega. Na vsaki šoli imaš ravno max. tri Volkove, pa ene par goskic, ki se visoko nosijo, to je pa to. Ampak dobro, jaz sem bila tudi na gimnaziji, kjer je bilo več kmetov kot Ljubljančanov, so there’s that x)



Jaz sem tudi na kmetih - ne vem, kako gre v mestu. No, ampak tole sem ti tako že pokomentirala in prelena sem, da bi še enkrat.

A ti šola ne pusti pisat? A bi kakšno moje poročilo dokončala? Morda esej? Članek? Izvoli, kadarkoli!



I take it back.


Hvala hvala hvala, ker se tako potrudiš <3 in hej, tvoje pisanje ni nič slabše od mojega. Sploh se pa zelo lovim s temle. Enostavno sem bolj rojena za fantazijo.


Hvala tudi ostalim!
04. april 2019

tvoje pisanje ni nič slabše od mojega


This is up for debate but I don't want to ruin your thing here so, yeah

Mhm, te razumem, tale žanr in ti sta kot dan pa noč x) Ampak ti gre še vedno super.

Drugače pa ni problema ^^
04. april 2019
Next
13. april 2019
Next
14. junij 2019
u234305
u234305
Več kot očitno bo tale zgodba nekaj časa na čakanju - zdaj se intenzivno posvečam drugi, fantazijski, ki jo bom v kratkem objavila tudi tu. Hvala za razumevanje
13. julij 2019
Ženska, si ti kdaj razmišljala, da bi izdala kakšno knjigo? Ker tole bi bil sigurno pravi hit. Resnično. Naenkrat sem prebrala vse dele in moram reči, da sem impresionirana. Takega dobrega pisanja tu že dolgo nisem zasledila. Tole je enostavno povedano amazing, ni drugih besed. In čeprav se posvečaš drugi zgodbi, bi te prosila za čimprejšen Next, ker ne bom mogla več dolgo čakat. Tole je božansko.
26. julij 2019
u234305
u234305
mrs. hardy pravkar si mi polepšala dan. Meni je tudi hudo, ko zadeve spustim iz rok, ampak enostavno nisem sposobna pisati toliko stvari hkrati. Obljubim, da se bom s tole v prihodnosti maksimalno potrudila in dala vse od sebe, da jo dokončam. Ampak Veje Pozabljenih so zdaj na prvem mestu, saj imam sestavljene vse plot twiste do konca knjige, le še spisati jo moram. Imam zanjo toliko energije, da je ne bi rada izgubljala drugje

Veliko mi pomeni, da ti je tako zelo všeč. Upam, da boš tu tudi takrat, ko jo bom nadaljevala (pa naj bo to čim prej).
27. julij 2019
plot twisti iiiiii (♡_♡)
27. julij 2019
my heart goes whoooosh while reading your stories
28. julij 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani