En lep zimski pozdravček vsem!

Ukradena svetloba je končana, vračam pa se s popolnoma svežo zgodbo, Skalo črnila, s katero bi rada še izboljšala svoj slog pisanja in se preizkusila v drugačnem žanru (Teen Fiction).

Nekateri me poznate zgolj s področja fantazijskih zgodb (Elletross, Trindwallski gozd), zato se vam bo morda stvar zdela drugačna od tega, česar ste vajeni.

Vesela bom vsakega bralca, še bolj pa predlogov, kritik in pohval. Upam, da si kdo od vas vzame čas za prvo poglavje in da ga to dovolj navduši za nadaljnje branje.

Prvo poglavje pride v naslednjem prispevku, ker sem hudo mahnjena na urejenost. Poglavja bodo daljša od tistih, ki se navadno pojavljajo v zgodbah na tem portalu, zato verjetno tudi ne bom ažurno objavljala, saj bi se rada poglobila v vsako poglavje posebej.

Že vnaprej hvala vsem bralcem! <3


_____________________________________________________________________________

NASLOV: Skala črnila
STOPNJA: PG-13 - vsebina je primerna za starejše od 13 let. Vsebuje lahko oster jezik in nekaj kočjivih tematik.
ŽANR: Teen Fiction/Drama
OPOMBE: Ta zgodba mi predstavlja velik izziv. Z njo želim dobiti nekaj več izkušenj s pisanjem dialogov in nasploh žanra, ki mi je tuj, saj se od nekdaj raje zatekam k fantazijskemu. V njej se bodo torej pojavile številne nepravilnosti, zato se lahko zgodi, da bom katero od teh popravila šele po sami objavi. Temu primerno bom vesela vseh opozoril, predlogov in komentarjev, ki mi bodo roman pomagali izboljšati.


(boljša ločljivost - klik)

Kratka obnova
Pierre je pol Slovenec, pol Francoz. Star 17 let se še išče v svetu, pa vendar točno ve, kaj ga tako veseli, da se bi s tem z lahkoto ukvarjal celo življenje. Na poti mladosti ga spremlja soseda Gelda, njegova najboljša prijateljica. Njene prisotnosti je tako dobro vajen, da si brez nje ne predstavlja vsakdana. Lahko nepričakovani preobrati uničijo njegove sanje in ga preobrazijo v povsem drugačno osebo?

***

Zgodba je postavljena na območje Slovenije, vendar so vsi kraji izmišljeni, tako njihovi opisi kot imena uradnih ustanov, lokalov, sedežev podjetij ipd. Vsaka podobnost je zgolj naključna.

***

Vse pravice pridržane.

Vsakršno kopiranje, javna raba ali objava drugod je brez dovoljenja avtorice prepovedana. V primeru plagiatorstva bo knjiga odstranjena s te in z njo povezanih strani. Zgodba je produkt moje domišljije in predstavlja intelektualno lastnino.
Osebno mnenje protagonistov o določenih temah ne sovpada nujno z mnenjem avtorice. Prepričanja protagonistov niso namenjena spodbujanju nestrpnosti na podlagi vere, nacionalnosti ipd.

***
Skalo črnila objavljam tudi na Wattpadu pod uporabniškim imenom fenderone, če je komu ljubše brati tam.
https://www.wattpad.com/user/fenderone
31. januar 2019
PRVI PRODNIK

Spet sem bil tu.

Šolsko leto se je bližalo koncu, a to ni spremenilo moje stare navade, da sem se vsak dan po pouku sprehodil do Verklerjevega kamnoloma. Tako so mu pravili, čim sem se s starši kot dojenček preselil v ta kraj. Prej je bil samo Kamnolom ali Tisto s Kamni. Kdo ve, kako je bil še poimenovan.

Ko sem prestopil prag šole, se je začelo.

»To je tisti,« so šepetali za mojim hrbtom in kazali name, nekateri z zalitimi, drugi s koščenimi prsti.

»To je tisti! Njegovi starši so kupili kamnolom,« so se mrmraje pogovarjali med odmori.

Dolgo nisem dojel, zakaj sem se jim zdel tako zanimiv. Sprva sem bil prepričan, da v kamnolomu straši, ali pa se je tam zgodilo kaj podobno tragičnega, kar je nad mojo družino priklicalo prekletstvo takoj, ko smo se preselili v ta kraj. Bal sem se, da so se tega zavedali vsi iz vasi, samo moja družina ni vedela, kakšno grozoto si je nakopala nad glavo. Ko sem prebolel svoje domišljijske blodnje, sem ugotovil, da ni na kamnolomu nič takšnega. Le zanimiv sem jim bil, nenazadnje je bilo v meni pol Francoza in pol Slovenca. O meni tudi niso vedeli drugega od dejstva, da si moji starši lastijo kamnolom. Šele ko je minilo nekaj mesecev in so sklenili, da so me že dovolj dobro spoznali, sem jim postal dolgočasen. Nič več ni bilo govora o polovičnemu Francozu Pierru, ki je prišel v ta kraj. Najbolj smešno je bilo, ker so se do mene res vedli kot do tujca, čeprav sem v mestu živel enako dolgo kot vsi ostali sošolci.

Bolje je bilo v srednji šoli, v mestu. Čeprav je bilo to le dober kilometer oddaljeno od naše majcene vasi, je bilo tam več takih ljudi, ki so prihajali iz drugih krajev. Niso vedeli, da se v okolišu skriva kamnom. Še sanjalo se jim ni, da sem Verklerjev. Zato jih je zanimalo še kaj drugega kot le moja povezanost z vaškim kamnolomom. Vendar pa so tudi oni nad mano hitro obupali. Ugibanja, ki so jih o meni postavili že v osnovni šoli, morda že v vrtcu, so se ponovila. Morda sem bil že od rojstva preprosto dolgočasen, neviden, drobno zrnce peska v puščavi. Najbolj verjetno pa je bilo dejstvo, da sem preprosto odganjal ljudi. Tako sem se jih navadil opazovati. Vsak njihov gib, dvig obrvi in zamah z roko mi je povedal več kot besede, ki so prišle iz njihovih ust.

Odnos sošolcev me zato ni motil, saj sem bil zanj deloma kriv jaz. Nadležno mi je bilo le takrat, ko sem bil pri športni vedno zadnji izbran, ko smo sestavljali ekipe. Vedel sem, da me ne marajo zraven, čeprav je takratna ekipa vse skupaj poskušala pomesti pod preprogo.

Kakorkoli, še vedno je bilo na šoli nekaj prijetnih ljudi, ki so se po treh letih še vedno trudili shajati z mano. Za to sem jim bil neizmerno hvaležen, četudi jim tega nisem priznal.

Čeprav sem večino dneva navadno presedel za šolskimi klopmi ali na domačem pisarniškem stolu, sem se zdaj z zadnjico drgnil po neprijetno razgreti površini ogromne skale. Nanjo sem imel navado splezati vsak dan po pouku in z nje opazovati gozd, ki je objemal kamnolom. Še raje sem preučeval zajeten kupček papirja zbran v zvezku, ki sem ga skrbno pestoval v rokah in pazil, da mi katerega od iztrganih papirjev, naslonjenega na platnice zvezka, ne odpihne nežen veter, ki je hladil vasico.

Tej skali pravim moja skala, čeprav ni moja skala. Ta skala vsem nekaj pomeni, saj se vsi radi spravljajo nanjo in jo nadlegujejo s temi in onimi besedami. Od daleč sploh ne zgleda kot skala. Videti je kot nepravilno oblikovana struktura oblečena v modre in črne packe črnila, pa tudi v debele rdeče in zelene črte tistih, ki so si privoščili vandalizma z alkoholnim flomastrom.

Večkrat berem, kaj je zapisano na njej. Vseeno mi je, če vse besede preberem še enkrat, četudi že točno vem, kaj vse je napisano na tem ogromnem kamnu. Besede bi lahko našteval tudi v spanju.

K + L

G je peder

Čisti luksuz

Crkni.

Kva je?

SABINA v. ↓


Nekatere napise je spral dež, spet druge pa so prekrili novi napisi. Sam nisem na skalo napisal ničesar, pa čeprav je tu celo večnost in že leta posedam na njej. Ker ne pišem na skalo in ker mi ni do tega, da bi za moje misli vedel ves svet, pišem drugam, na varno v zvezek in na iztrgane liste papirja, kjer je na tisoče opomb o romanu, s katerim se mučim vsaj leto dni. Skala mi služi za oporo.

Ime mi je Pierre Bernard Verkler in imam rad to skalo. To je moja skala.

--


»Spet pišeš?« se je oglasilo za mojim hrbtom.

Iz navade sem urno zaprl zvezek. Nisem maral, da so mi gledali pod prste, še posebej ne pri pisanju.

»Ne vem, zakaj te to še preseneča,« sem ji odvrnil.

»Samo takrat, kadar se ti ne da, da bi me počakal. Najslabši prijatelj na svetu si,« je zastokala, čeprav ni mislila resno.

»Najboljši prijatelj na svetu sem,« sem jo popravil in prvo besedo nalašč izgovoril počasi in razločno, da je zvenela dovolj poudarjeno. »Sploh pa si bila s Sandro, nisem hotel zmotiti babjega čveka,« sem obsojajoče dodal.

Zagodrnjala je in se usedla na skalo poleg mene. Noge je spustila z nje, da so ji prosto bingljale proti tlom. Njeno desno koleno je bilo rahlo otečeno, najbrž zaradi pika mušice, na katere je bila hudo občutljiva, zato o njem nisem spraševal. Sam sem sedel po turško, da se mi je na pregibu nog pod koleni nabiral pot. Popisan zvezek sem odložil za svoj hrbet in potne roke obrisal v tkanino hlač. Bilo je vroče, a zatopljen v pisanje sprva tega nisem opazil. Šele zdaj sem občutil, kako me je žgalo v zatilje. Prepričan, da je koža na vratu od sonca že vsa pordela, sem jo pogladil s še vedno potnimi dlanmi. Bila je tako vroča, da bi na njej lahko cvrl krompirček.

»Sploh ne vem, kaj te tako moti na njej,« je potarnala.

»Bi res rada vedela? Ni že dovolj očitno?«

»Razsvetli me,« je melodramatično zamahnila z rokami, čeprav je že vedela, da ji bom vse razložil.

»Prvič, Barbika je. Videti je natančno taka kot tista, ki jo je imela moja sestrična. Imela je blond lase do riti, ogromno oprsje in majčke, ki so ji pokrivale komaj kaj kože več od spodnjega perila. Stara sva bila okoli šest let in prisilila me je, da igram Kena, da se bosta lutki lahko poročili. Že od takrat imam travme.« Zavzdihnil sem, ko se mi je v mislih zarisala podoba nasilne sestrične. Naj je imela po glavi še toliko čopkov in rožnatih lasnic, zaradi tega ni bila videti nič bolj ljubka ali prijazna. Nisem se ji upal reči ne, pa naj je šlo še za tako neumno igro.

»Drugič, ves čas te izkorišča. Ne morem verjeti, da tega ne opaziš,« sem ji pojasnil.

»Gelda, mi posodiš zapiske? Gelda, mi narediš nalogo? Gelda, mi zavežeš vezalke na čevljih, prelepa sem, da bi se sklonila. Strgalo se mi bo krilo!« Oponašal sem njen cvileč glas s prizvokom čiste samovšečnosti. Gelda se je od srca nasmejala.

»Daj no, saj ni tako hudo,« se je v smehu branila.

Postrani sem jo pogledal: »Da ni? Kaj pa takrat, ko te je med prosto uro prosila, če ji narediš nalogo za slovenščino, kljub temu da si bila naslednjo uro vprašana kemijo in ti ne bi škodilo še nekaj vaje? Da ne omenjam, da je to prosto uro zapravila za to, da je šla na pijačo z Erikom

»Daj no! Erik mi sploh ni več všeč,« se je branila vsa rdeča v obraz, jaz pa se nisem dal.

»To je laž.«

»Bele laži ne štejejo.«

Zavzdihnil sem. Seveda je bila še vedno zagledana vanj, pa če je to še tako trudila zanikati.

»Kakorkoli ... Sandra je navadna prasica, ti pa delaš naloge zanjo.«

Gelda je zardela, kar je imela v navadi. »Pač sem prijazna!«

»Preveč prijazna, to je problem. To te bo enkrat ubilo.«

Ob zadnji besedi se je zdrznila in pred nasmejani kotički ustnic so se za hip sprostili. Komaj sem opazil čudno spremembo razpoloženja, že se je presedla bližje in z roko segla po mojem zelenem zvezku.

»Imaš kaj novega?« me je vprašala.

Pozabil sem na njen izraz na obrazu in raje obranil kupček spetega papirja. »Daj ga nazaj,« sem občutljivo rekel in zvezek izvlekel iz njenega prijema. Bilo bi mnogo težje, če ne bi imela potnih blazinic prstov. Čuval sem ga kot punčico svojega očesa. Nikoli nisem nikomur povedal, kaj sem zapisal vanj.

»Kako si skrivnosten, π. Mi boš kdaj sploh povedal, o čem govori tvoj roman?«

»Nak, morda na smrtni postelji, če bom imel dovolj obupno življenje, da si bom želel slave po smrti.«

»Nobene slave po smrti, dragec, s tvojim romanom bom zaslovela,« je prenehala siliti vame in se raje zagledala v gozd. To je bila ena od lastnosti, da sem jih oboževal. Gelda je bila vsekakor ena izmed najbolj izjemnih ljudi, ki sem jih poznal, če ni bila kar najbolj izjemna med njimi.

Klicala me je Pi, kot grški π, saj se je moje ime začelo na Pi, prav tako pa sem imel rojstni dan na štirinajstega tretjega, kar je bilo vsaj približno podobno vrednosti pi-ja, če si jo nekoliko obrnil naokoli. Gelda je oboževala matematiko, zato sem velikokrat komaj razumel, o čem mi razlaga. Sam sem pri matematiki komaj lezel.

Ne le, da je bila Gelda dobra pri matematiki. Šlo ji je vse, česar se je lotila. Pa vendar sem ji bil najbolj hvaležen za tisti pi. Preden se ga je domislila, sem bil vedno Pierre. To je bila francoska različica za Peter.

Ime Peter izhaja iz grščine. Peter pomeni kamen.

Ja, starši so mi določili usodo, čim sem prilezel iz maternice.

Mami sem večkrat vprašal, zakaj sta mi dala tako ime. Smeje mi je rekla, da je šlo za srečno naključje. Nisem ji verjel. Vedno, ko se je zlagala, so ji za hip zatrepetale ustnice.

Doma se je dolgo vse vrtelo okoli kamnov. Ne le, da so si starši lastili kamnolom, ustvarili so tudi uspešno podjetje kamnoseštva, šele čez leta pa sta nekoliko umirila svoj posel in se začela ukvarjati še z drugimi rečmi.

Nisem bil prepričan, zakaj so otroci v šoli takoj pomislili, da sem zaradi kamnov dolgočasen. Moji starši so se z njimi ukvarjali polovico življenja, pa sta bila mama in oče najbolj živahni osebi, kar sem jih imel priložnost spoznati. Mama se je leto nazaj pridružila nekemu hipijevskemu društvu v sosednji vasi in v prostem času v laseh nosila živobarvne trakove in raznobarvne obleke ter se učila igranja akustične kitare. Z očijem sva v hecu večkrat dodala, da samo še čakava, kdaj se bo začela zadevati s travo. Takrat naju je vedno užaljeno pogledala in nalašč prižgala glasbeni stolp, da je glas Johna Lennona odmeval po celi hiši.

Oči si je medtem na vsako novo leto postavil nov cilj – v prihodnjem letu preučiti nek del telesa. Lani se je trudil razumeti delovanje možganov in nad tem hitro obupal, letos pa se je že pol leta navduševal nad boleznimi stopal. Ob nedeljah se je rad šel družinskega zdravilca in v kuhinji varil čudežne zvarke, zdravilne kreme in druge zadeve, vse dokler ga mami ni nagnala iz kuhinje z aparatom za miksanje.

Gelda medtem ni imela nenavadnih lastnosti. Bila je lepa in samozavestna. Čeprav sva bila od nekdaj le prijatelja, sem kljub temu opazil, kako simpatična je. Ko je vstopila v prostor, je kar zasijala. Človek ni mogel, da je ne bi pogledal. Imela je srednje dolge lase, postrižene tako, da jih je od ramen ločil le centimeter. Njeni lasje so bili tako svetli, da so bili skoraj beli. Vsake toliko so belino razbili temnejši naravni premeni, ki so njeno podobo naredili še toliko bolj posebno.

Imela je kljukast nos, ki je gledal proti nebu kakor smučarska skakalnica. Njene oči so bile tako modre, da nisi mogel nehati strmeti vanje. Ko si pogledal vanje, je bilo tako, kot bi plul po neskončno dolgem oceanu ali se se izgubil med oblaki na nebu. Desno oko ji je krasila še drobna temna pika v šarenici. Delala jo je še bolj posebno. Sprednje lase si je Gelda večkrat zataknila za ušesa, da je s tem razkrila svoje popolno čelo, na katerem ni bilo niti enega mozoljčka.

Vem, kaj si mislite, zagotovo ga je prekrila s pudrom. Vendar pa na Geldi nisem nikoli videl niti drobca ličil, s katerimi so se izpostavljale afnaste sošolke. Med njimi je bila tudi barbika Sandra, ki je nisem prenesel. In ja, tudi fantje znamo razbrati, kdaj punce nosijo make up, in kdaj ne.

Dih jemajoča ni bila le njena zunanjost. Imela je popolne ocene, bila je priljubljena v šoli, vedno prijazna in pripravljena ponuditi pomoč. Poleg vsega tega je vedno našla čas še za druge dejavnosti. V šoli se je navduševala nad košarko in igrala v šolski ekipi. Igrala je klavir in vrhunsko pela. Rada je imela zabave in uživala je med ljudmi. Nikoli ni grdo govorila o starših in z njimi je vsak vikend odšla na izlet. Bila je definicija popolnosti. Edini kiks, ki je packal njeno popolno kartoteko, je bilo dejstvo, da se druži z mano.

V nasprotju z njo sem bil za večino vreden toliko kot pasji iztrebek. Nepotreben, tak, ki se mu je treba ogibati in tak, s katerim se noče nihče ukvarjati.

Še vedno pa je bila tam ona. Vseeno ji je bilo za to, kakšen iztrebek sem postal skozi leta.

Z Geldo naj bi se spoprijateljila že v vozičku, ko sta naju najini mami skupaj gnali na sprehod. V naši drobni vasici, v kateri so se vsi poznali med sabo, je bil običaj, da si je novopečena mamica našla stalno družbo za sprehajanje svojega malčka po svežem zraku. Tudi kasneje sva tičala skupaj, starši pa so naju ob tem neprestano zalezovali.

Moja mama je imela navado zbirati družinske fotografije ob najbolj neprimernih trenutkih. Te je vsako leto razvila in jih vstavila v družinski album. Vsakič, ko so na obisk prišli prijatelji, je s smehom na obrazu pokazala sliko mene in Gelde. Vsak od naju je sedel na svoji kahlici in prispeval h grozljivemu smradu zbranemu v kopalnici.

Vsi gostje so se vedno v zadregi hihitali in kazali na drobnega otročička sedečega na modri kahlici:

»Tale je pa vaš! Kakšen srček.«

Mama je ob tem vedno ponosno zasijala in se začela hihitati še bolj kot njene prijateljice, ki so opazovale fotografijo: »Ne, tole je sosedova Gelda. Naš se je vedno zagrebel za rozasto.« Temu je šele sledilo hihitanja in od smeha solznih oči.

Gelda je z mano prestopila prag vrtca. Z mano je obiskala tudi osnovno šolo. Celo na srednji šoli sva se pojavila skupaj. Bila mi je kot sestra, ki je nisem nikoli imel. Mami so namreč kmalu po mojem rojstvu odsvetovali ponovno nosečnost. Pa vendar je bila Gelda zame tako močen člen družine, da si sploh nisem želel sestre ali brata.

Tlesknila je s prsti, tik pred mojim nosom. Zvok se je odbil od kamnite stene, ki se je vzpenjala nad nama, in še nekaj trenutkov donel po gozdu.

»Me sploh poslušaš?« me je užaljeno vprašala.

Rabil sem še trenutek ali dva, da se je njeno vprašanje dotaknilo mojih misli: »Em ... seveda!«

»Saj vem, da me ne. Nek dan bom izgubila potrpljenje s tabo.«

Moje misli so pogosto odtavale. Priznam, to je bila ena od mojih slabih lastnosti.

»Čudim se, da ga nisi že,« sem se zasmejal in dodal, »Oprosti. Ponovi, prosim, zdaj te bom poslušal, častna vaška!«

»Misli si,« se je zarežala in se pobrala na noge, da ji je sonce obsijalo kožo na nogah, ki so se prej skrivale v senci skale. Čeprav je bilo poletje, je imela obute črne zimske bulerje. Kupila jih je prejšnji teden in ni mogla počakati na zimo, zato jih je obula že zdaj. Spraševal sem se, kako v njih ni zgorela.

»Hočem, da te razžira od radovednosti. Sploh pa je že pozno, nima časa za razglabljanje o nepomembnem.«

Iz žepa sem izbrskal telefon in pogledal na uro. Skoraj je bila tri. Res sva že zamujala.

Še sam sem se skobacal s skale in zvezek vrgel v nabito polno šolsko torbo.

___________________________________________________________________________

(Spoštljivi) komentarji, predlogi, teorije, kritike, vse je dobrodošlo.
31. januar 2019

Nadležno mi je bilo le takrat, ko sem bil pri športni vedno zadnji izbran, ko smo sestavljali ekipe.


Ugh, vsakič! Potem pa laufaš tam, na polno odkrit, ampak kot, da te ni! Sem se že začela spraševati, če sem slučajno nevidna pri športni. Pa saj, razumljivo, kdaj pa bi jaz dejansko zadela koš? Ampak, enkrat sem ga pa... tako lepega, da mi je šlo, kar na jok.
V srednji je bilo mogoče bolje.
Enkrat sva s fantom sesula tipa, ki je bil prepričan, da bo zmagal (in ki je nama šel obema na jetra). Najboljši občutek na svetu.
Zdaj pa nimam več športne hehe... And just few stairs are too much for my heart :')
Zdrav um, zdravo telo, I have none T^T

In Gelda. I don't like perfect people... In res jo bo vsa ta prijaznost enkrat ubila. V tem svetu taki ne preživijo.

Drugače pa luštno, kot vedno, popolno pisanje, nimam pripomb...
In zanimiva tema. Skale pa to... od kod navdih? ^^
Next
31. januar 2019
Next!
Popolno pišeš, nisem našla nobene napake (:
31. januar 2019
Saj vem, pri Ukradeni svetlobi sem te zapustila, oprosti, bom pa probala v zameno narediti kaj več tukajle ^u^

Nadležno mi je bilo le takrat, ko sem bil pri športni vedno zadnji izbran, ko smo sestavljali ekipe. Vedel sem, da me ne marajo zraven, čeprav je takratna ekipa vse skupaj poskušala pomesti pod preprogo.



Ohja, tudi jaz moram tole citirati ._. In res, potem pa daš največ točk, na koncu pa spet zadnji izbran.

S temle π-jem (kot osebco) se pa kar poistovetim. Presenečaš, ker si uporabila nekaj matematičnega, in to prostovoljno! Ko sem tole videla sem morala prebrati še enkrat in potem znova zagnati telefon. Seveda sem mislila, da je prišlo do napake.

Tvoj slog pisanja je vrhunski - izpostaviš še tako majhne podrobnosti, detajle, na katere sama ne bi pomislila niti v sanjah. Sploh niso nadležni, temveč so takle kjutkan dodatek.

In ja, Geldo bo prijaznost še spravila 'pod ciprese'. Sama sem to žal ugotovila prepozno in upam, da se bo ona tega zavedla prej. (tole je bila tiha grožnja tebi, ker se ti igračkaš z njeno usodo x))

Teorij še nimam, jih bom pa morda imela kasneje.
Še majhen dodatek: Next :3
31. januar 2019
Yes, nova zgodba. Zanima me, kako se bo to vse zapletlo in razpletlo.
Super je, tako da Next!
31. januar 2019
u237990
u237990
cool
01. februar 2019
Next
01. februar 2019
Že dolgo sem si želela, da bi nekaj o tebe res prebrala oziroma, da bi redno spremljala.
Izjemno mi je všeč njegov vzdevek (π) - domiselno cx

Prvi prodnik - naslov poglavja? Najbrž ni Javno komunalno podjetje Prodnik d.o.o. cx
Sem šla gledat na sskj, naj bi bil neka vrsta kamna? Potem sem pa še vprašala očeta pa je rekel, da je to nasedlo kamenje v rečnih strugah (ki naj bi bilo po navadi okroglo, ker ga reka izoblikuje)?
Zanimiv naslov in zanima me kaj točno pomeni.
Next!
02. februar 2019
Ohh, koliko se vas je že nabralo v tako kratkem času srečen otrok sem!

Da odgovorim na vaše komentarje:

Senca ~ tak občutek je naravnost grozen. Čeprav ne maram športa, sem kar dobra v njem in se dejansko trudim, igram po pravilih in dajem točke. In no, kljub temu sem vedno zadnja, imam kar srečo, če je še kdo izbran za mano. Nikoli ne bom razumela te logike pri izbiranju. Vsaj od ljudi, s katerimi se družim, bi pričakovala, da me bodo malo hitreje izbrali!
Ne skrbi, Gelda vsekakor ni popolna, le Pierre jo vidi tako (ali pa le zdaj, hm, bomo še videli ). Sicer pa ne vem, od kod ideja. Kar prikazala se je x)

Sophie, hvala, me veseli, da ti je všeč.

.Rᴀᴠᴇɴᴄʟᴀɪʀᴇ., nič ne zamerim, vseeno mi veliko več pomeni če si nekdo, ki bere moje stvari, vzame čas in ob tem samo uživa, ne da mu je v nadlego in lahko počne kaj bolj pametnega Jah, z matematiko sva pa letos boljši prijateljici :3 hopefully bo na koncu 4ka.

Ema Fire, hvala, ker me (še vedno) bereš.

ultraviolet. sem se kar raznežila, ko sem videla čisto frišno bralko. Upam, da ne razočaram tvojih pričakovanj. Sicer pa je, prodnik je mišljen zato, ker ozadje Pierrovega življenja spremljajo kamni (skala, kamnolom, podjetje kamnoseštva, celo njegovo ime pomeni kamen). Tako sem tudi iskala nek izraz za poglavje, ki bi nas vodil preko vsebine - ko bo poglavij nekaj več, bo nastal že pravi kup prodnikov/kamenja, in tudi Pierrovo življenje bo bolj bogato in zapleteno.
Sicer pa hvala še vsem ostalim!
02. februar 2019
u238713
u238713

Gelda medtem ni imela nenavadnih lastnosti. Bila je lepa in samozavestna. Čeprav sva bila od nekdaj le prijatelja, sem kljub temu opazil, kako simpatična je. Ko je vstopila v prostor, je kar zasijala. Človek ni mogel, da je ne bi pogledal. Imela je srednje dolge lase, postrižene tako, da jih je od ramen ločil le centimeter. Njeni lasje so bili tako svetli, da so bili skoraj beli. Vsake toliko so belino razbili temnejši naravni premeni, ki so njeno podobo naredili še toliko bolj posebno. Imela je kljukast nos, ki je gledal proti nebu kakor smučarska skakalnica. Njene oči so bile tako modre, da nisi mogel nehati strmeti vanje. Ko si pogledal vanje, je bilo tako, kot bi plul po neskončno dolgem oceanu ali se se izgubil med oblaki na nebu. Desno oko ji je krasila še drobna temna pika v šarenici. Delala jo je še bolj posebno. Sprednje lase si je Gelda večkrat zataknila za ušesa, da je s tem razkrila svoje popolno čelo, na katerem ni bilo niti enega mozoljčka.


Oh gosh, popoln opis moje iBFF

Nadležno mi je bilo le takrat, ko sem bil pri športni vedno zadnji izbran, ko smo sestavljali ekipe. Vedel sem, da me ne marajo zraven, čeprav je takratna ekipa vse skupaj poskušala pomesti pod preprogo.


Feel ya π, feel ya

Ja, ko smo že pri π-ju... moram reči, da je je to izjemno izvirno... bravo Adri!

Zaenkrat lahko povem, da je to zelo zanimiv začetek! Komaj čakam Next!

Nextie
03. februar 2019
u239028
u239028
okejj... samo javim se

ps. Sori k ti smetim temo Adriana
03. februar 2019
•●ᴅᴇꜱᴛʀᴜᴄᴛɪᴏɴ●•
•●ᴅᴇꜱᴛʀᴜᴄᴛɪᴏɴ●•
Next
Brala sem tudi tvojo prejšno zgodbico, a me verjetno nisi opazila, ker sem bolj tihi bralec. Enkrat napišen Next, potem pa kar pozabim napisati komentar, ker sem bolj navajena na branje knjig, tega pa tam ni. No zdaj se bom potrudila bolj komentirati Drugače pa super začetek in dodaten plus je Cole, ker sem obsedena z Riverdalom.
03. februar 2019
Next
06. februar 2019
u239066
u239066
Next!

Waw! Zanimivo!
07. februar 2019
Uma, če se (spet) vrneš, hvala ti za branje <3

•●ᴅᴇꜱᴛʀᴜᴄᴛɪᴏɴ●•, verjemi mi, opazim vse svoje bralce, saj mi vsak po svoje ogromno pomenite.

Hvala tudi vsem drugim! Drugo poglavje že pridno pripravljam za objavo, zato Next pričakujte v kratkem - ko bom po stotih popravkih končno vsaj približno zadovoljna.
07. februar 2019
DRUGI PRODNIK

Ko sem vstopil, me tiho škripanje že starih zastekljenih vhodnih vrat ni presenetilo, kaj šele glasen žvenkljaj drobnega zvončka pritrjenega nad vrati. Vsega tega sem bil že tako dobro vajen, da sem zvoke okolice mirno preslišal. Pridržal sem vrata, da je za mano vstopila Gelda.
»Točna kot ura,« se je oglasilo izza pulta. Pu je v rokah ravno držal steklen kozarec in ga brisal s kuhinjsko krpo. Takoj, ko sva vstopila, je ošinil stensko uro drznega videza. Imela je živo rumen obod, po njej pa so se premikali kazalci v obliki svetlo rjavih črvov s srhljivimi očmi in kazali na živobarvne številke. Štirice se med njimi skoraj ni dalo razbrati, saj je bila tako svetla, da se je malone skladala s podlago.

Kljub agresivnim barvam ure je bilo to v prostoru komaj mogoče opaziti. Vse v njem je tako bodlo v oči, da se je človek težko odločil, kaj od pohištva in živahnih dodatkov sploh ne izstopa.
Gelda me je z dvema dolgima korakoma prehitela, da je lahko že z rahlim nagibom glave vstran preverila čas na uri.

Zadovoljno se je nasmejala: »Kmalu bi zamudila. Ko se začnejo bližati počitnice, človek izgubi občutek za čas.«

»Oh, ko bi to lahko rekel zase,« je zagodrnjal Pu. »Vam vsaj ni dolgčas, jaz pa cele dneve drgnem kozarce in čakam, da se boste prikazali.«

Dobrodušen možakar, ki se je bližal petdesetim letom, naju je najbrž imel za svoja otroka. Z Geldo sva v njegov lokal zahajala vsak petek, vedno ob treh, tudi če se nisva imela tisti dan o ničemer pogovarjati. Šlo je za rutino, ki si je nisva dovolila prekršiti. Če bi jo, bi naju Pu dal pahniti za zapahe. Že če nisi prišel zaradi bolezni, ti je skoraj verjel. Ko sem v osmem razredu staknil strahotno pljučnico in doma odležal kar cel mesec, je od mene zahteval celo zdravniško potrdilo, tako razkurjen je bil.

Že kot otrok sem oboževal Pujev prostor. Z očijem sva se v tistih časih večkrat sprehodila mimo. Mama je bila takrat še prestrašena, boga boječa gospa, ki se je svojega otroka bala spustiti tudi na igrišče. Selitev jo je čez leta nedvomno spremenila v manj zaskrbljeno mamo. Oči je bil medtem vedno špica. Že ko sem bil majhen, sem z njim obiskal kraje, ki jih z mami nikoli ne bi, med drugim tudi Pujev prostor.

Ta je še danes enak kot pred desetimi leti. Na zunaj lokal spominjal na vagon. Ta je že od nekdaj na rdeče prepleskan in zloščen, da se sveti v soju sončnih žarkov. Pod kolesi so prave železnice, naokoli pa posajene rožne gredice, med katerimi sameva zarjavel nabiralnik, ki ga Pu vestno prazni vsak dan. Na vrhu strehe vagona ponoči kričeče žari z rdečo obrobljen bel napis Pu's Diner. Včasih je bilo na njem napisano nekaj drugega. Pu nam nikoli ni povedal, kako se je okrepčevalnica, danes bolj slabo obiskan lokal, imenoval nekdaj. Ob tem vprašanju je venomer zardel in začel klobasati o vremenu in o mačku njegove najbližje sosede, ki mu vsakodnevno s svojimi iztrebki gnoji zelenjavni vrt.

Puja sva tako poimenovala skupaj z Geldo. Je obilen možakar, ki obožuje rdečo. Na njem ni nikoli videti majice druge barve. Prav tako so posebni njegovi lasje. So temno rumeni, enake pa so tudi njegove obrvi. Čeprav se stara, še ni osivel. Z Geldo že dolga leta sumiva, da se barva. Rumene pa niso samo njegove kocine. Tudi njegova polt je rumena, rahlo voskasta, taka, ki poleti nikoli ne porjavi na soncu, temveč postaja vedno bolj podobna rumenjaku.

Kakorkoli, Pujeva podoba naju je kot otroka spominjala na Medvedka Puja. Ime se je obdržalo, Pu pa je vzljubil svoj vzdevek. Tako je njegova okrepčevalnica dobila novo ime.

»Kar namestita se, takoj pridem, samo še zadaj skočim. Pomivalni stroj že cel dan stavka. Prej sem imel celo poplavo.« Začel je zmajevati z glavo in videlo se mu je, kako je zaskrbljen glede ubogega stroja.

»Rabiš pomoč?« je vprašala Gelda.

»Ah, bo že, rabi trdo roko.«

Grdo ga je grdo pogledala in nagubala obrvi.

»Punca, verjamem, da bi stroj popravila trikrat hitreje od mene, ampak pusti mi vsaj toliko moškosti.«

Gelda se je zasmejala: »Naj bo. Ne hodi predolgo, ubijala bi za kaj hladnega.«

Namenila sva se k zmahani okrogli mizi, za katero sva vedno sedela. Za njo sva imela razgled nad celotnim prostorom. Miza je namreč ždela v kotu vagona, poleg pa je bilo okno, skozi katero sem rad zamišljeno buljil ven, čeprav zunaj ni bilo videti drugega kot slabo prometno cesto, nekaj dreves, na drugi strani pa neskončno polje koruze, ki jo bodo vsi iz vasi veselo rabutali konec avgusta.

Usedel sem se na sredino dolge oblazinjene klopi. Tudi ta je bila rdeče barve, le da bordo odtenka, nekoliko bolj zamolklega in temnejšega od Pujeve majice. Gelda se je usedla na drugo stran, kot je imela navado.

Ozrl sem se navzgor. Strop je posipala prava ploha fotografij. Stene so bile obložene s svetlim lesenim opažem, na njih pa so bile pribite te in one fotografije. Puju so bile zelo pri srcu. Imel je ogromno družino, zato je bilo videti na tisoče črno belih slik njegovih prednikov, raznih priznanj in uokvirjenih vstopnic z rokerskih koncertov. Na stenah niso manjkale niti glasbene plošče in stare kasete.

Tla so bila medtem nekoliko bolj urejena, a so vseeno bodla v oči. Šlo je za menjajoči vzorec rumenih in rdečih ploščic, ki so prostoru vlivale poseben čar in mu dajale toploto. Okna so obdajale svilene zavese, ki se jih človek ni mogel natipati. Točilni pult so obdajali barski stolčki, vsak drugačne barve, eden celo ni bil pravi stol, ampak hidrant z naslonjalom, za njim pa je bilo na stotine alkoholnih pijač in kozarcev vseh mogočih oblik, pa tudi ogromen hladilnik in naprava za točeni sladoled. Vse je bilo tako zloščeno, da se je svetilo v žarkih, ki jih je v prostor prinašalo sonce, in dveh žarnic s prijetnim rumenim bleskom, ki sta brez ogrodja viseli nad pultom in Puju zagotavljali še več svetlobe v delovnem prostoru.

Tu sem se počutil kot doma.

Komaj sem se dobro namestil in se razbremenil težke šolske torbe, že se je do najine mize primajal Pu z belo čepico na glavi. Okoli pasu je imel privezan predpasnik. Ta ni zakril njegovega obilnega trebuščka, ki mu je veselo visel preko pasu.

»Kot po navadi?« je vprašal.

Ko sva mu prikimala, je nekdo kot tank zrušil vhodna vrata. V presenečenju sem pomežiknil in se za milimeter odlepil od klopi. Zvonček nad vrati je ponorelo cingljal, vrata pa so bila na moje začudenje naslednjo sekundo še vedno cela.

Pred njimi se je prikazal že ves zagorel fant razmršenih kodrastih las in z ogromnim nasmeškom na ustih. Če bi hotel, bi mu lahko preštel vse zobe, tako prešerno se je smejal.
»Velecenjena dama in gospoda! Naj vam predstavim moža, ki se je za las izmuznil popravcu iz fizike!«

Vstal sem in zaploskal, Gelda pa se je le namrščila in pogledala proti Gabru, ki se je še vedno smejal.

»Ne verjamem ti,« je trmasto vztrajala.

Gaber je v pripravljenosti iz nahrbtnika potegnil papir, skoraj tako elegantno kot avtomati, ki na parkirišču voznikom ponudijo kartico, brez katere tega ne morejo zapustiti. Verjel sem, da je test že prej namerno postavil na pravo mesto v torbi, saj si je zamislil prijateljičin odziv. Gelda Gabru pogosto ni verjela.

»Ljuba Geldica, tule,« je papir postavil na mizo in s prstom dvakrat nakazal na črto, na kateri je bila z rdečo napisana številka.

»Zadostno dve!« je ponosno naznanil.

Geldin pogled se je razjasnil. »Gaber! Vidiš, samo malo se moraš potruditi in gre. Če bi to delal še med šolskim letom …«

Še preden je prijateljica, vedno pridna in zgledna učenka, končala svojo pridigo, jo je Gaber prekinil:

»Nak. Niti za sekundo nisem pogledal v zvezke.«

»Ampak, kako si potem …?« sem vprašal namesto Gelde, ki je kot riba začudeno odprla usta.

»Gaber, ti si genij!« je dodala. Potem je spet ošinila papir, kot bi bil ta pravo bogastvo. Šele čez nekaj sekund ji je pogled počrnel.

»Ampak … saj ni niti ena stvar pravilna.«

»Kaj pa si mislila, da sem čez noč postal pameten? Knjige pod blazinami ne delujejo, tisočkrat sem že poskusil,« se je resno popraskal po glavi. »Mislim, da me hoče nova fizkarca spraviti v posteljo. Zadnjič je vsaj pet minut zrla vame, ko je razlagala nekaj o … no, o čemerkoli že. Užival bom, dokler traja. Oziroma, dokler ne ugotovi, da sem gej,« je pojasnil sošolec.

»Ogaben si,« sem mu rekel in se nakremžil. Na naši šoli se je res sprostilo mesto profesorice fizike. Stara se je odpravljala v pokoj. Presenečalo me je, da je ostala tako dolgo, bila je že tako zgubana in stara, da je komaj premikala čeljusti, ko je govorila. Nova je že eno leto nazaj končala faks iz fizike in se konec tega šolskega leta uvajala na poučevanje na naši šoli, zato so ji včasih pustili, da je vodila cele ure, ne samo opazovala dela. Ne bom lagal, o njej so imeli fantje veliko za povedati. Seveda se jim ni zdelo vredno izgubljati časa za to, da bi me obvestili o svojih sočnih sanjarijah (hvala bogu, kajti kaj takega me sploh ni zanimalo), toda brez težave sem opazil, kako buljijo v njeno zadnjico in se jim iz ust cedijo sline, tako kot psom tik pred obrokom.

»No, prava ocena ali ne, to bo treba proslaviti,« je odločila Gelda, vedno razpoložena za zabavo, morda pa je nad Gabrom le dokončno obupala.

Takrat se je do mize ravno sprehodil Pu s pladnjem v rokah. Predme je položil čokoladni milkshake, pred Geldo vaniljev sladoled, pred Gabra pa nenavadno mešanico vseh vrst sladoledov, mleka, jagod in kakava.

»Na račun hiše,« mu je rekel, ko ga je položil predenj.

»Ljubim te, Pu, veš to?« je zasijal Gaber, ki ni slovel po varčevanju z denarjem. Z Geldo sva bila običajno tista, ki sva mu plačala pijačo. Vedno se je namreč zgodilo, da je denar čudežno pozabil doma.

Še preden se je Pu odpravil nazaj za pult brisat kozarce, je Gaber vzkliknil: »Pu, eden ni nobeden. Še enega prosim. Pa namešaj kaj močnega vanj. Danes je pravi dan za zabavo.«

»Tako dobri prijatelji pa nismo, G,« se je zasmejal Pu in odracal do pulta, Gaber pa je žalostno pogledal v tla. Komaj je čakal, da boi star osemnajst let in bo lahko trgovino oropal vsega alkohola. No, ampak ne s svojim denarjem.

Gelda je prijela za svoj kozarec sladoleda, na katerem so se že začele nabirati kapljice vode. Dvignila ga je in veselo vzkliknila:

»Na Gabra in poletne počitnice brez popravcev!«

Še jaz sem dvignil svoj milkshake in udaril ob njen kozarec, da se je tekočina rahlo ulila prek roba. Packo na mizi smo spregledali.

Gaber je veselo zavpil: »Name!«

Nagnil je in zeksal celotno vsebino kozarca. Debelo sem pogledal. Če mu to ni zamrznilo možganov, nisem vedel, kaj drugega bi jih lahko.

Gaber je bil kljub temu še vedno živ in zdrav. Umazane kotičke ustnic si je obrisal kar s svojo desno roko. Roke je postavil predse in se namrščil. Tak je bil vedno, ko je skušal vprašati kaj resnega.

»Pierre, Gelda, jutri zvečer, zabava pri meni doma? Staršev ni doma in bratranec mi je pripravljen dostaviti nekaj pijače, če ga povabim zraven. Najbrž je res obupan, saj ga ne povabijo nikamor drugam.«

Nisem vedel, zakaj me je štel zraven. Dobro je poznal odgovor.

»Preskočil bom,« sem mu rekel in se zazrl v napol prazen kozarec. Z gladine milshaka so izginjali mehurčki in razkrivali gladko gosto tekočino, ki se je skrivala pod plastjo pene.

»Daj no, stari. Samo še dober teden šole nas čaka, zakaj ne bi že zdaj proslavili?« Ko sem mu namenil grd pogled, je utihnil. Dobro je vedel, kako ne maram zabav, glasne glasbe, ki sploh ni bila po mojem okusu, ljudi, ki jim iz ust zaudarja po alkoholu in vseh napol golih teles, ki se zadevajo drug ob drugega. Ne, tisti večer sem nameraval preždeti sam v svoji sobi, za knjigami ali svojim zelenkastim zvezkom.

Obrnil se je h Geldi, kot me sploh ne bi bilo več tam, in to mi je ustrezalo: »Torej, kaj praviš Gelda? Si za?«

Gelda se je zasmejala, a opazil sem, kako so kotički njenih ustnic prisiljeno trznili: »Sem že kdaj rekla ne žurki?«

»To je duh, Gelda! Če ne bi bil gej, bi te poročil,« se je pošalil in jo cmoknil na lice.

»Moji dolgovi,« mi je rekel in vstal, na mizi pa pustil bornih deset centov, kot da bi ti lahko odtehtali koka kolo, ki sem mu jo častil prejšnji teden.

»Ostanita v cvetju,« nama je z dlanjo poslal poljub.

»Se vidimo jutri,« je še dodal, preden se je poslovil. »Ali pa tudi ne,« je dodal in me izzivalno pogledal. »Res bi moral priti. Ne veš, kaj zamujaš, Francozek.«

»Če bi bil Švicar, res ne bi vedel.«

»To je bila res grozna šala.«

»Poskusil sem,« sem razočarano zavzdihnil. Šale. Še ena od mojih pomanjkljivosti.

Gaber se je poslovil od Puja in se odpravil ven. Najprej je hodil obrnjen nazaj, da nama je mahal. Kmalu je izginil za drevesi in se peš odpravil do doma.

»Ne pride po navadi s kolesom?« sem vprašal.

Gelda je pomislila in se pogledala skozi okno. Tudi sam sem ji sledil. Tik pred vhodom je bilo na desno stran vrat naslonjeno staro in zarjavelo kolo, ki se je komaj držalo skupaj.

»Očitno, ampak z njim ne odhaja,« se je zasmejala.

»Naj grem za njim?« sem jo vprašal. Kolesa so v tej vasi kradli pogosteje kot karkoli drugega, pa naj je bilo kolo še takšna neuporabna starina kot Gabrova rjasta kovina na dveh kolesih.

»Raje ne. Tako ne bi prišel do doma, preveč dobre volje je. Verjetno bi zapeljal pod kakšen avto.«

Nehote sem si predstavljal, kako Gabra na glavni cesti zbije avto srebrne barve, sošolec pa obleži na tleh, speštan kot palačinka, a še vedno nasmejan, vse zaradi popravljene fizike.

»Včasih se sprašujem, kje ima glavo,« sem ji zamišljeno odvrnil.

Zasmejala se je: »Kje drugje kot na dopustu. Če bi bilo po njegovo, bi obstajale samo počitnice in nič pouka.«

»Gelda, samo ti se ne pritožuješ nad šolo, ni samo Gaber za večne počitnice,« sem prhnil.
S slamico sem posrkal še zadnjo kapljico šejka, se naslonil nazaj in opazil, kako zamišljena je Gelda. Redko sem jo zasačil v premišljevanju.

Preden bi premislil, sem zinil:

»Hej, Gelda, zakaj imaš tako rada zabave?« Nikoli mi ni govorila ničesar o njih, čeprav je tja pogosto zahajala, večinoma zaradi povabil drugih.

»No, ni smisel zabave, da se zabavaš?«

»Zakaj imam potem občutek, da ti ni niti malo do tega, da se prikažeš pri Gabru doma?«

Zavlačevala je. »Lahko rečeš ne, Gelda. Nihče te ne bo ugriznil,« sem ji svetoval, prepričan, da je kriva le prijateljičina pretirana prijaznost.

Njen poglej je postal zamegljen in spustila ga je k tlom: »Ni to. Samo rada bi izkusila čim več, dokler sem še mlada. Tudi ti bi lahko kdaj poizkusil.«

»Ampak nobene finte ni, če v tem ne uživaš …«

»Pierre, nočem več govoriti o tem.

Prav. Potem ne bova govorila o tem. Neprijetna tišina mi je dala vedeti, da ne smem le zamenjati teme pogovora, ampak naju tudi spraviti iz oklepa štirih sten.

»Mogoče bi bilo pametno, da greva domov. Za danes imam še načrte, in konec meseca je, takrat se običajno prikaže teta Marija.«

»Tista z zajčjo ustnico?« se je zasmejala.

--

»Kaj bi dal, da bi bila zima,« sem rekel. Sonce me je žgalo v zatilje, kjer so iz glave štrleli sveže postriženi gosto temni lasje. Pri frizerki sem se oglasil prejšnji teden. Niti malo ni ustregla mojim željam. Lase sem si puščal dolge že daljši čas, da so mi viseli preko ušes in oči. Sprednji so bili daljši od zadnjih in želel sem si, da me postriže le toliko, da bo mami nehala sitnariti, naj se že ostrižem. Namesto tega je zradirala vse, kar se je dalo. Moji lasje so bili tako grozljivo kratki in vsakič, ko sem šel z roko skoznje, sem žalostno ugotovil, kako malo jih je ostalo tam.
»Spet jamraš,« se je zasmejala.

Izgovoril sem se: »Taki smo umetniki.«

»Umetnik ali ne, moraš se naučiti biti vsaj kdaj zadovoljen. Ne škodi.«

Gabrovo kolo sem naslonil bližje k sebi. Njegova balanca je bila tako razgreta, da sem jo mukoma držal v potečih se rokah.

»Sem res tako grozen?«

»Porazen si, ne grozen.« Zrl sem v cesto, z nasmehom na ustih. Oboževal sem Geldino iskrenost.
»No, morda ne tako zelo porazen,« je skrivnostno polglasno rekla in vprašujoče sem dvignil pogled. Zakaj je kar naenkrat pričela šepetati?

Takoj sem jih opazil. Na drugi strani ceste je na postaji stala gruča deklet čakajočih na avtobus. Gotovo so se za konec tedna odpravljale na morje. Nekatere so imele do vrha nabasane nahrbtnike, spet druge pa so za sabo vlekle ogromne kovčke. Spraševal sem se, koliko krame so vzele s sabo.

Nekaj sem jih poznal, če ne iz zdajšnje šole, pa iz prejšnje. Tam je bila Nastja, ena od bolj pridnih, a sila egoističnih sošolk. Nikoli ni posodila svojih zapiskov, kaj šele že rešenih testov prejšnjih let, ki jih je odpisala njena starejša sestra. Uspeh je privoščila le sebi.

Tam sta bili še Tina in Nina, razredni opravljivki, ki sta vedno tičali v paru. Ko ene ni bilo v šolo, je tudi druga vedno čudežno zbolela. Zdelo se je, kot da sta ena oseba. Če druge polovice ni bilo, prva ni bila zmožna dihati.

Tam je bilo še nekaj takih, ki jih nisem še nikoli videl, pa vendar so si bile na prvi pogled vse podobne. Vse oblečene v kratke hlače in mikice, ki so kazale del popolno ravnega trebuha. Vse so imele kljub vročini razpete do zadnjice segajoče svetleče se lase.

Čim sem pogledal v njihovo smer, so odvrnile pogled, se pričele hihitati in šepetaje razlagati. Gelda je dvignila roko in jim pomahala.

Delale so se, da je niso videle.

»Čudno,« je zamomljala.

»Necivilizirano, misliš? Ne skrbi, večina ljudi se ne pozdravlja več v javnosti.«

»Še vedno … kaj takega se mi še ni zgodilo. Prej niso pokazale razloga, da bi me ignorirale. Razen če … omojbog! Pierre, všeč si jim, zato so tako strmele vate.«

»Se dobro počutiš?« začel sem se smejati kot blazen. »Mislim, da bi morala preveriti, če si staknila sončarico.«

»Bednik. Resna sem, prav? Dekleta rada utihnejo in odmaknejo pogled, ki pride mimo kdo, ki jim je všeč. Točno to so naredile zdajle!«

»Potem imajo one sončarico,« sem sklepal. »Gelda, res misliš, da sem jim po vseh teh letih kar naenkrat postal všeč? Močno dvomim. Sploh pa, kaj je na meni sploh privlačnega.«

»Pravzaprav si hudo hudo hud tip. Čeprav … prejšnja frizura je bila boljša. Kakorkoli, kaj se je sploh zgodilo s tvojimi lasmi?«

Poskušal sem pozabiti na njen kompliment, a mi ni ušel iz glave. Z Geldo sva bila vsekakor samo prijatelja in še sanjalo se mi ni, da razmišlja o takih rečeh. Čeprav sem bil že ves rdeč od sonca, sem še zardel. Zavila sva v naslednjo ulico, Kajuhovo, kjer sta druga nasproti drugi stali najini hiši. Z muko sva se prebijala preko zadnjih nekaj metrov pločnika, jaz pa sem ji razlagal o moji zlobni frizerki.

Prej hihitajoča dekleta so izginjala za nama in kmalu sem pozabil, da sva jih sploh srečala.

________________________________________________________________

Še enkrat hvala vsem Ne morem verjeti, da se vas je toliko nabralo. Upam, da vam bo všeč tudi tole poglavje.
08. februar 2019
Neeext!

Upam, da vam bo všeč tudi tole poglavje.


Seveda, da mi je všeč
08. februar 2019
Ugh. Obisk frizerja je nekaj, kar tudi sama odlagam v nedogled, dokler me mama ne prisili v to - pa še takrat me ostrižejo tako na kratko, da zgledam kot nezrela pomaranča, ki ima rjave kocine po glavi, namesto da bi samo rahlo skrajšali. Hvala Merlinu, da se mi vsaj ne cepijo konice.
Zelo so mi všeč naslovi poglavij, da ni prvo, drugo, tretje poglavje, temveč prodniki. Izjemno luštkana ideja.

Grdo ga je grdo pogledala in nagubala obrvi.


Sklepam, da si mislila Geldo?
Tale Pu je všečen tip, ki deluje malce hipijevsko, kot tudi njegova okrepčevalnica. Kaj ko bi si omislil mavrične drede, da bi se skladali z lokalom? x)
Trenutno še nimam teorij o vsebini, imam pa eno o naslovu, ki je verjetno (beri: zagotovo) napačna: Kot si omenila že pri prvem prodniku, je naš ljubi Pierre sedel na popisani skali. A morda zato Skala črnila?
Če smo že pri skali - na njej piše G je peder - tu verjetno gre za Gabra, kajne? Gaber se pa zdi kot malček prenapihnjen ego, okrog katerega se vrti svet - vsaj po njegovem. Mi je pa všeč, da si 'upaš' vstaviti tak lik.
Tudi drugače pišeš izjemno, dodelano, pripoved pa lepo teče - to od tvoje profesionalnosti seveda lahko pričakujemo :3
Next!
08. februar 2019
Hvala obema. Ne motiš se, Claire, tista skala bo kar prava :3 sicer pa hvala za popravek, dvakrat sem šla skozi isto poved in očitno pozabila zbrisati spremenjeno x)
08. februar 2019
u239066
u239066

stensko uro drznega videza. Imela je živo rumen obod, po njej pa so se premikali kazalci v obliki svetlo rjavih črvov s srhljivimi očmi in kazali na živobarvne številke. Štirice se med njimi skoraj ni dalo razbrati, saj je bila tako svetla, da se je malone skladala s podlago. Kljub agresivnim barvam ure je bilo to v prostoru komaj mogoče opaziti. Vse v njem je tako bodlo v oči, da se je človek težko odločil, kaj od pohištva in živahnih dodatkov sploh ne izstopa.



V tem prostoru nebi zdržala niti 5 minut. Vrjetno se bi mi po 2 minutah zavrtelo od pisanih barv, potem pa bi me moral politi z ledeno vodo, da nebi padla v nezavest (v redu, spet pretiravam ) Drugače pa se sliši kot prijeten prostorček.

Glede tvojega pisanja pa nemorem reči nič drugega kot bravo in odlično. Pa obožujem tvoja dolga poglavja )))))
08. februar 2019
Pu hahahha. Super ime.

Neverjetno, neext!
08. februar 2019
u236069
u236069
u, nekdo je ze nazaj z novo zgodbo

in tale pijeva sala s svicarji mi je bila prav vsec! dejansko sem se nasmejala ^^

Next
08. februar 2019
Pujev lokalček se sliši precej boleče za moje oči.

Gaber mi je všeč.
(I get the struggle with physics. Naša nam je v gimnaziji potalala dvojke, zato da ji ni bilo treba še enega testa sestavljati, ker pač nihče ni imel pojma, kot posledica njenega izvrstnega razlaganja snovi.)
Sploh, ker ni stereotipičen gej. Je tako ljubko odkrit glede svoje usmerjenosti. “Bitch, I’m gay, whatchyu gonna do about it?” x)

“…kako ne maram zabav, glasne glasbe, ki sploh ni bila po mojem okusu, ljudi, ki jim iz ust zaudarja po alkoholu in vseh napol golih teles, ki se zadevajo drug ob drugega. Ne, tisti večer sem nameraval preždeti sam v svoji sobi, za knjigami ali svojim zelenkastim zvezkom.“
Ah, Pierre, we are a dying breed.

»Taki smo umetniki.«
True, true. Fueled by complaining and sheer stubborness.

In zdaj, najpomembnejše: počitnice.
Skoraj bi se zjokala. Ljudje imajo počitnice.
Jaz pa, ko jih resnično potrebujem… dobim še več stresa T^T
(How much more can I take…?)

Drugače pa luštno. Upam, sklepam, da si nad vsemi klišéji in ne bo to tista tipična najstniška zgodbica kjer se najboljša prijatelja zaljubita oziroma eden se, drugi ne in bla, bla, bla…
Vem, da gre za "Teen Fiction", ampak no… Saj veš.
In oh, nekaj napakic je bilo vmes. Nisem si sproti zapisovala. Nič takega… Boš že našla.

Pa tudi je lepo, da se res potrudiš, da objaviš dolga poglavja (jaz še vedno nisem sposobna pisat dolgih poglavij, ups), ampak vsakič, ko jaz vidim ves ta tekst, se kar ustrašim… Sploh zdaj, ko bi se mogla piflati kot budala 24/7…
Next
08. februar 2019
Sam to bom rekla...neeeeeeeeext *__*
09. februar 2019
Hvala vsem <3 Klišeji se žal najbrž bojo pojavljali, saj veš da v takem žanru praktično ne gre brez tega. Mi pa verjemi na besedo, da jih bom poskusila zapakirati tako, da ali ne bodo toliko opazni ali pa bodo malce drugačno predstavljeni - če te kaj posebno zbode, povej, jaz morda sploh ne bom opazila

Next pride enkrat med počitnicami, ko se bom znebila te bedaste matematike. Ja, z Geldo se ne bi strinjali glede tega predmeta.
13. februar 2019
Next
15. februar 2019
TRETJI PRODNIK

Moja družina se je poleg Francije razpasla po celi Evropi. Poleg babice in staršev, s katerimi sem živel, sem redno videval le teto, očijevo sestro, ki nam je od vseh sorodnikov stanovala najbližje. Prebivala je na nekem osamljenem podeželju v Avstriji in se ukvarjala s cvetličarstvom. Čeprav bi se morala upokojiti že pred letom dni, je podaljšala svojo delovno dobo, ker ji je posel tako dobro cvetel. In to dobesedno.

Imela je navado, da nas obišče vsak konec meseca, pa če smo si tega želeli ali ne. Mami se je v tistem tednu vedno vsa obupana držala za glavo, teta ji je namreč silno rada dajala nasvete o vrtnarjenju, funkcionalnemu pohištvu, o kuhi in nasploh o vsem, česar se je mami lotila. Vse bi bilo še kar lepo in prav, če ne bi teta planila v jok vedno, ko kaj ni bilo po njeno. To je bil tudi edini razlog za to, da je mami uresničila njene predloge.

Teta je iz leta v leto bolj presedala tudi meni. Vedno, ko se je prikazala, me je pocmokala po obeh licih in ker ni bilo vljudno, da bi si jih obrisal, se je na njih vsakič znova zasušila njena slina.
Edini, ki ga njena prisotnost ni posebno motila, je bil oči, najbrž zato, ker je moral svojo debelušno sestro prenašati že v otroštvu. Celo babi je imela veliko povedati o njej, pa čeprav je bila teta njen prvi otrok. Mislim, da ji je babica zamerila, ker je s sabo vedno privlekla dve siamski mački, Biancho in Axelo. Ti dve sta kot kruta vojaška generala poveljevali drobni dolgodlaki čivavi Papillon. Bila je že tako stara, da je oslepela na eno oko in hodila čisto po strani, a to je ni ustavilo pri življenjskemu cilju, da se bo z ukazovalnima mačkama borila do zadnje dlake. Babi medtem mačk ni prenesla, bogve iz katerega razloga. Vedno se ji je nagrbančilo čelo, ko je katera od puhastih kepic skočila na pult, ali se zgolj podrgnila ob steno. Psička je medtem ni puščala v besu. Edino, kar je imela babi povedati o njej, je bila trditev, da tak cucek ne more biti pes.

»Pes ne razmišlja samo o pentljah in svetlečih pasjih plaščkih. Pes se z veseljem valja po lastnem dreku.« To modrost je večkrat ponovila.

O tem razmišljam, ker je spet prišel ta čas v mesecu. Ker je bilo tudi zvečer vroče, se je teta, ki je z avtobusom v našo vas prispela zgodaj zjutraj, zatekla v dobro prezračeno hišo, ki jo je hladila klima, mami pa ji je pripravila sveže hladno limonado. Jaz sem medtem Papillon galantno odpeljal na sprehod.

Čeprav je psička odraščala na deželi, se je vedla kot največja princeska. Polulala se je šele na drugem koncu vasice, kjer sva ob robniku ceste našla dober kvadratni meter trave, ki je bila še vsa zelena. Očitno le ona ni obupala nad vročim poletnim vremenom. Prejšnji teden je bilo bolje. Nevihte z močnim deževjem so ohladile asfalt in nekaj dni je bilo prijetno hladno. Čim so se oblaki razkadili, je začelo pripekati sonce. Še to je velevalo, naj se poletne počitnice že enkrat začno.

»Si opravila?« sem neučakano rekel, ko se je končno pobrala na vse štiri tačke.

Namenila mi je vzvišen pogled in odskakljala naprej, da sem jo s povodcem komaj lovil.
Nisem ji zameril. Če je ves čas trepetala v strahu pred mačkama, si je lahko vsaj zdaj dovolila nekaj svobode.

Slišal sem, kako se vasica umirja. Živahna je bila le ena hiša, Gabrova, od katere je odmevala glasna glasba. Njihova zabava se je pravkar začela. Hiše nisem videl, a lahko sem si predstavljal, koliko ljudi se je nabralo tam, vključno z Geldo. Moje srce je lahno poskočilo. Preplavil me je znan občutek. Včasih sem si želel, da bi bil lahko del tega. Spraševal sem se, kako bi bilo, če bi se še sam pojavil tam, se prepustil glasbi in se odklopil od zunanjega sveta. Bolj, ko sem razmišljal o tem, težje sem si predstavljal svoje okorno telo na plesišču, kaj šele sebe s pivom v rokah, ki se pijano naslanja na pult in brezbrižno klepeta z dekleti. Nisem spadal med tiste ljudi. Na zabavi bi bil nihče. Počutil bi se kot duh, ki ga nihče ne vidi in sliši. Stal bi tam in čakal, da bo konec.
Nenadoma se mi je zabava spet zazdela kot postranska reč, brez posebnega smisla in pomena.

»Čas je, da greva domov, Papillon,« sem rekel psički in prekinil donečo glasbo, ki se je vztrajno plazila po asfaltu, objemala ograje hiš, jih preplezala, potrkala na vrata in se splazila v notranjost hiš. Vaščani so se najbrž že sprijaznili nad dejstvom, da to noč ne bodo kaj prida spali, nihče pa si ni drznil klicati policije zaradi kalitve nočnega miru. V vasi je veljalo nenapisano pravilo, da je nekatere stvari pač treba potrpeti. Nekaterim ni ugajal vonj sveže pognojenega polja, drugim pa glasna glasba z najstniških zabav. Na koncu so vsa nesoglasja na tehtnici odtehtala zdravo ravnovesje.

Napol gluho psičko sem še enkrat nežno potegnil s povodcem, da sem pridobil njeno pozornost. Takoj me je razumela. Obrnila se je v nasprotno smer in hitro odracala proti domu, odločena, da je bil ta sprehod dovolj velik podvig za en dan.
--
Snel sem ji ovratnico in takoj je stekla teti v naročje.

»Ljuba Papillon,« ji je navdušeno rekla, »se je moj cukrček polulal?« Psička ji je v pritrditev obliznila obraz, da se je tetin nasmeh razlezel do ušes. »Oh, rada me imaš srčica, kako si ljubka, ti tačkica moja …«

»Oh, Pierre, končno si prišel,« jo je mami nalašč prekinila, vidno vesela, da sem zmotil kdo ve kakšen nezanimiv pogovor. Takoj zatem je njen pogled počrnel, ko je videla psičko, kako skače po tetinem naročju. Ni oboževala živali, še posebej ne psov. Z babico sta si tako delili nekaj skupnih lastnosti. Malo čivavo je v hiši komaj prenašala. Če bi teti rekla, naj psa pusti zunaj, bi ta s solzami hišo spremenila v gromozanski akvarij. Tete ni bilo mogoče pomiriti še ure za tem, ko jo je nekaj razburilo. Najbolj tečno je bilo, ker ji je takrat tako lilo z nosa, da je porabila vso zalogo papirnatih robcev. S smrkljem je zapolnila vse do zadnjega, pa če smo si pred njenim obiskom pripravili še tako zalogo.

»Pierre, bi kos peciva? Nekaj limonade je še ostalo, v hladilniku je, tale je že topla« mi je rekla in trznila, ko je Papillon skočila na mizo in podrla napol poln vrč z limonado, da se je ta razlil po tleh. »Ali pa samo pecivo,« se je nič kaj prida navdušeno popravila.

»Joj, Yvette, oprosti. Papillon je taka neroda. Enega očesa nima, na drugo pa že slabo vidi. Podaj mi robčke, vse bom pobrisala,« se je mami hitela opravičevati teta, od mize odrinila stol in se sklonila do tal, da je njena dolga obleka, ki je zakrivala njene noge prepredene z mrežo krčnih žil in celulita, oplazila lužico limonade in se zmočila. Z mokrim robom obleke je odjadrala še nekaj metrov naprej po papirnate brisačke in kuhinjske krpe, s tem pa po tleh naredila še večjo škodo.

Mama se za to ni posebno menila. Ni bila mahnjena na red, čeprav bi ji to lahko pripisali glede na skrbno materinstvo in natančnost, ki jo je vsak dan izkazovala v podjetju kamnoseštva. Njena delovna miza v službi je bila čista kot solza, prav tako njeni zapisniki in arhiv računov. Doma je bila zgodba nekoliko drugačna – in predvsem manj urejena.

»Ah pusti, bom jaz, saj je samo limonada,« je utišala teto, da se je ta nemočno in rahlo v zadregi usedla na stol, mami pa se je lotila brisanja tal.

»Em, nisem lačen, vseeno hvala,« sem rekel. Dvignila je glavo, da so me njene oči ulovile preko roba mize. Ničesar nisem jedel že od kosila. »Morda kasneje. Najprej se grem stuširat. Zunaj je danes kot v peklu.«

Prikimala je. Vesel sem bil, da je razumela namig. Ni mi bilo do tega, da bi cel večer gledal, kako se teta slini okoli svojega psa in dveh mačk. Resda se mi je zdelo zlata vredno, kako lepo ravna s svojimi živalmi, a kar je bilo preveč, je bilo preveč.

Izmuznil sem se v zgornje nadstropje in se zares stuširal, da so lahko v pritličju slišali pršenje vode in udarjanje kapelj ob dno kabine tuša.

Z brisačo sem si obrisal lase, da so bili skoraj suhi in se samo v hlačah odpravil v svojo sobo. Na razmetani postelji sem našel že ponošeno sivo majico s kratkimi rokavi, ki sem jo prejšnji dan uporabil za pižamo. Zdaj sem jo spet navlekel nase. Ko sem se obrnil k mizi, sem opazil kupček dlak zleknjen na mojem zelenem zvezku.

»Axela!« sem vzkliknil, naredil korak bližje in v zraku zamahnil z roko.

»Šuu,« sem jo hotel pregnati, a mačka je le debelo zazevala. Še trenutek je postala tam, da se ji je bela dlaka premikala v ritmu dihanja, nato pa je na široko razprla gobček in zazehala, se pobrala in raztegnila sprednje tačke ter se nagnila naprej, naredila grbo in si pretegnila hrbtenico. Nato je skočila z mize, me še enkrat pogledala in se užaljeno sprehodila iz sobe, kot bi bil to njen prostor in da sem jaz, pošastni človeški neotesanec, vdrl vanj. Za njo je ostal le bel ognjemet dlak, ki so veselo poplesavale po zraku. Če jih ne bi obsevalo zahajajoče sonce, jih nemara sploh ne bi opazil.

»Mačke,« sem rekel in vrgel pogled k luksuznemu terariju, ki se je s svojo velikostjo bohotil na nočni omarici. Iz njega je radovedno gledalo par zelenih oči, naslonjenih na steklo.

»Napoleon, samo mačka je. In ne oblizuj se, jedel si pred eno uro,« sem rekel drobnemu kameleonu. Ta me je razočarano pogledal in se splazil na drugo stran terarija.

Mami mi je v vseh teh letih dovolila imeti le eno žival – kameleona. Ko sem bil star točno štirinajst, sem si hudo želel psa. Obseden sem stokrat pogledal vse filme Beethovna, ljubkega bernardinca, kateremu se je iz ust cedila slina. Ker sem videl že dovolj filmov, da sem vedel, kako to gre, sem začel po ulici vsak dan ob isti uri sprehajati pse, da bi staršema dokazal, da bom skrbel zanj. Mami ga je že vsa obupana zavračala, in kmalu ni več vedela, kaj naj stori z mano. V najhujši dilemi je bila takrat, ko sem domov pripeljal Maltežana Pikija s konca ulice in ga poskušal skopati. Voda je bila na koncu povsod drugod, le pes je bil popolnoma suh in še vedno strašno blaten. Takrat je nastopil oči, saj je mami le nemo zrla vame in kot riba začudeno razpirala usta in oči.

»Kaj pa, če bi imel kakšno drugo živalco, kaj manjšega, z manj dlake in nekaj takega, kar mami ne bo neprestano na očeh?« je predlagal.

»Ampak jaz bi res rad psa,« sem vztrajal. Zato me je nekaj dan v šoli odpeljal v nakupovalni center, kjer se je skrivala lično urejena trgovinica z malimi živalmi. Imeli so vse, od puhastih zajčkov pa do paličnjakov. Najprej sem si ogledoval sive in bele podgane s strašljivo rdečimi očmi, ampak mi je oči rekel, da se bo mama odselila, če bom domov prinesel kaj miši podobnega. Ker seveda nisem hotel zamenjati mame s podgano, sem razmišljal o zajčkih, a kaj, ko so bili vsi videti dovolj neumni, da so le grizljali zajčje prigrizke neokusnega videza.

Sprehodil sem se preko zlatih ribic in takih črnih z izbuljenimi očmi, pa prišel do strašljivih pajkov in do ljubkega malega kuščarja, ki je radovedno zrl vame. Bil je edini, ki ni bil skrit v robu zastekljenega prostora, temveč je pogumno občudoval širni prostor trgovinice.

»Kako mu je ime?« sem vprašal prodajalca, kameleon pa je takrat ravno spremenil barvo. Osupljeno sem ga pogledal, malček pa je še vedno strmel vame.

»Nima imena, ne še,« mi je odvrnil in si popravil čepico s simbolom trgovine na sprednji strani. Upodabljala je ribo v akvariju, ki se prešerno smeji.

»Mislim, da bo prav vesel, če mu ga daš. Že mesece je tu in nihče ga noče vzeti. Pravijo da je premajhen za svojo sorto, čeprav je še mladiček. No, meni se zdi čudovit.«

»Zakaj pa ga potem vi ne kupite?«

Zasmejal se je: »Moja žena se boji vsega, kar ima luske.«

»Moja mami pa ne prenese vsega, kar ima dlako. Izjema je oči,« sem mu povedal in oba sva se zasmejala.

Tako sem ga vzel in mu dal ime Napoleon, ime za majhnega kuščarskega Francoza.

Kmalu se je izkazalo, da mu tako poimenovanje pristoji. Z veseljem je napadal že mrtve ščurke in čričke, ki sem mu jih vsake toliko nasul v terarij, prvič, ko sem ga prinesel domov pa se je na vsak način skušal rešiti steklene kletke, kot bi poskušal razširiti svoj imperij.

Poleg tega je bil še hudo preveč požrešen za kuščarja. Najraje bi pojedel kar vse, kar vidi, tudi če je bila to mačka, ki bi mu najbrž vrnila milo za drago, še preden bi se Napoleonu uspelo obarvati v oranžno.

Še zadnjič sem ga pogledal, nato pa se počil na zmahan zelen pisarniški stol in se z njim zapeljal do mize. Sklonil sem se in pobrskal po predalniku na desni in iz njega izvlekel elegantno črno nalivno pero, ki je bilo tako dragoceno, da sem si ga dovolil uporabljati le v varnem zavetju sobe. V roke sem vzel zelen zvezek, ga odprl na pravi strani, se z eno roko oprl na mizo, z drugo pa škrabljal besede po črtastem papirju.
--
»Mislim, da ne razumem te igre,« je obupano zavzdihnila teta in mi plačala denar za najemnino, ki ga je zahtevama moja lastniška kartica. Že v prejšnjem krogu sem jo hudo oskubil, priletela je ravno na mojo posest Snežnika, s hotelom in dvema hišama. Zdaj je bil na njenem kupčku le še bankovec za deset, dvakrat po sto in enkrat po petsto dolarjev.

»Monopoly je, tu ni nič za razumeti. Samo spremljaj svoje posesti in zaračunavaj obiske in najemnino. Pobirati moraš denar,« sem jo poskušal naučiti. Obupano je vstala.

»Ne grem se več! Preveč bebava sem za kaj takega.« Odracala je ven, kjer je bila že trda tema. Nihče ni šel za njo, saj smo vedeli, da bo zagnala vik in krik. Če bi ji kdo rekel samo še besedico o tej igri, bi jo preklela, padla v krčevit jok, na vrtu zakurila ogenj in igro tam upepelila.

Začel sem pospravljati denar in kartice ter živobarvne figure, da ji igra ne bi prišla pred oči, ko bi se vrnila.

»Ah, daj no!« se je na starem gugalniku jezila babica. »Pa ravno sem vas premagovala, vse po vrsti, ti rečem! Ampak vseeno, zmaga je moja, če ste vsi po vrsti taki strahopetci!« Upal sem si reči, da imam najboljšo babico na svetu. Vedla se je kot najstniška diva, bila je polna energije in odprta za vse vrste iger in tudi tem pogovora. Bila je čisto nasprotje starejših gospa, ki sem jih opazil v domu za upokojence, kamor smo s šolo v prvem letniku zahajali kot prostovoljci in starcem brali poezijo. Znale so mi povedati le to, da imam lep svetel glas, da sem čudovit fant in naj jim pomagam do jedilnice. Nobena ni nikdar povedala nič zanimivega.

»Pierre, čas je za posteljo,« se je mami oglasila izza kuhinjskega pulta, kamor se je splazila, čim sem začel pospravljati igro. Lotila se je pospravljanja posode iz pomivalnega stroja in zavzeto brisala enega od še vedno mokrih kozarcev. Drgnila ga je tako divje, da so ji cvetlice v laseh plesale v neenakomernem ritmu, enako pa so se majale tudi zeleno modre lahke dolge hlače, ki jih je imela s pasom pritrjene okoli pasu.

»Mami, jutri je nedelja,« sem potožil. Redko sem se pritoževal, saj sem imel rad spanec in raje sem se zgodaj zbujal kot bedel v noč, a tokrat sem bil buden kakor sova sredi noči.
»In pojutrišnjem je ponedeljek. Iskreno povedano ne vidim razlike. Veš, kakšna so pravila.« V zgornje omarice se je z muko trudila pospraviti posodo iz pomivalnega stroja. Da je dosegla zgornjo polico, je morala stopiti na prste.

»Pa daj no, Yvette, pusti ga še malo! S Fredom sva komaj začela!« je nergala babica, ki je imela rada zabavo. Zanjo sem bil od nekdaj Fred, čeprav je bilo to ime mojega bratranca, ki ga nisem imel priložnosti spoznati. Babici je bil hudo pri srcu. Istega leta, ko sem se rodil, je Fred umrl za meningitisom. Bil je le štiri leta starejši od mene, takrat babičin edini vnuk. Njegove smrti ni nikoli zares prebolela, jaz pa sem se navadil na to, da me je klicala Fred.

Teta je medtem sinovo smrt predelala z ločitvijo od brezbrižnega moža, posvojitvijo številnih mačk in psov prestižnih pasem ter z nakupom gromozanske vili podobne koče na podeželju. Seveda to ni odtehtalo izgube sina, a lahko bi rekli, da je vsaj obvladala svoje življenje. Kljub temu je bila osamljena, zato je vsak mesec prihajala k nam in zato smo se z njo vsak tak večer igrali družabne igre.

Mamin glas me je prebudil iz razmišljanja: »Pierre, kdo je tvoja mama, ona ali jaz? Takoj v posteljo,« me je nagnala in do mene pristopila s pomito kuhalnico ter nakazala, da me bo udarila po zadnjici, če se takoj ne spokam v zgornje nadstropje.

»Že prav, že prav,« sem pohitel. Babica je neodobravajoče zarenčala:

»Hipijevska mrha,«

»Lepo prosim?« jo je vprašala mami, a se ni zmenila za nesramno opazko. Babica je obvladala vrsto zanimivih kletvic, zato nam v tej hiši niso bile tuje.

»Hlevska prha, rekla sem hlevska prha. Pierre se vedno premalo nažajfa, smrdi kot kakšno tele,« je rekla in mi pomežiknila. Zavil sem z očmi in se podal po stopnicah navzgor, babica pa se je vrešče veselila nad svojo zmago.  
------

Še enkrat hvala vsem za podporo, branje in komentarje <3
24. februar 2019
Next
24. februar 2019
Moja glava je tako prazna
Če se spomnem kaj pametnega za napisat, se vrnem...
Drugače pa odlično, kot vedno, in Next ^^
24. februar 2019
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg