Forum je zaradi pomanjkanja interesa uporabnikov ukinjen in bo kmalu izbrisan.
Enkrat sem že pisala to zgodbo, no vsaj podobno, začela bom znova.
Stala sem na železniški progi.
Iz misli sem poskušala pregnati žalostne obraze svojih najbližjih.Prepričana sem bila, da sem jaz kriva za bratovo smrt, če ne bi bila jezna nanj in se bi odzvala na njegov klic se tega mogoče ne bi zgodilo.
Z daljave sem zaslišala pisk vlaka. Še zadnjič sem pogledala gozd obsijan z mesečino, tam sva z bratom večkrat shajala kadar sva hotela mir. Obsijala me je luč vlaka. Takrat se se spomnila Shakespearjevega citata: Upihni luč in potem to luč upihni.*
Vprašala sem se ali bi brat res želel, da je njegova smrt kriva za mojo.
Slišala sem drugi pisk zadnje kar sem se spomnila je močna rumena luč.
* Iz Othella
18. januar 2016
This is perfect woman!! Sam naj bo drugič mal dalš haha : ) Drgač pa ful dobr začetek, res dobro pritegne bralce in vse ♥♥♥♥
18. januar 2016
Hvala to je le uvod wink
18. januar 2016
I know, but stil.... Drgač pa neext čim prej :**
18. januar 2016
Bo kmal big-smilie
18. januar 2016
tema je zaklenjena