Next
06. avgust 2018
neext
06. avgust 2018
60.del
*You sound so sweet when you lie to me*

Prva stvar, ki sem jo zagledala je bil Lukov pramen las, ki je neurejeno objemal njegovo umirjeno čelo. Nasmehnila sem se, ko sem z očmi potovala čez njegov umirjen, speč obraz in zagledala najine držeče dlani na sredi med najinima blazinama. Rahlo sem dvignila glavo in videla, da so balkonska vrata odprta in skozi njih pihlja rahel veter. Nenadoma se je zbudil tudi Luke, me zaspano pogledal, se pretegnil in se usedel.
»Dobro jutro,« sem navihano rekla in se usedla poleg njega. Zadovoljno se je nasmehnil in z desno roko nežno, a gotovo prijel dno moje bradice in me povlekel v poljub: »dobro jutro,« je nato še odvrnil in skočil s postelje.
»Nama grem naredit zajtrk. Kar pridi dol!« je zaklical, medtem ko je drvel po stopnicah do kuhinje. Pogledala sem okoli sebe po Lukovi spalnici in se srečno nasmehnila. Po jutru se dan pozna, sem pomislila in vstala iz postelje.
Preoblekla sem se iz pižame in že stopila skozi vrata sobe, ko je zazvonil moj telefon. Obstala sem z eno nogo na stopnicah in drugo med vrati, zavzdihnila in se obrnila. Pograbila sem telefon, videla, da me kliče Ajša in se oglasila: »Ajšaa!« V odgovor pa sem dobila žalostno hlipanje: »Oh Alessia!«
Ko sem poslušala, kaj se ji je zgodilo, sem se od vse žalosti, ki se je zlivala iz njenih besed vame, sesedla na posteljo, moje razpoloženje pa se je v trenutku spremenilo.
»….počutila s-sem s-se tako grozno! Res sem si želela, da me v-vse sku-kupaj ne bi tako prizadelo, amp-pak ni š-šlo! Zato sem s-s-samo o-odšla!«
»Kje pa si zdaj?« neznansko me je zaskrbelo, da ni kje na kakšni zapuščeni ulici, ker sem bila tisoče kilometrov stran in je nisem mogla prit zavarovat in rešit. Zazeblo me je. Pogledala sem proti balkonu, iz katerega je še vedno pihalo in zaprla vrata. Njen glas je za nekaj trenutkov ponehal in se zamislil, nato pa je malo bolj umirjeno odgovorila: »doma.«
»Dobro,«poskušala sem se spomniti, kako bi jo pomirila in razvedrila in sploh kako bi rešila celoten položaj, ker morda ni zgledalo tako grozno, kot se je njej takrat zdelo. Glede na to, da se je najina zgodba z Lukom tako razpletla…. »kaj pa tisti Jaka model? Ni bil on prijazen? Mogoče niso vsi friendi taki kot one, mogoče-» preden bi lahko povedala celo teorijo me je prekinila.
»Nikomur več ne verjamem. O ne! Saj boš videla tudi sama….kar naenkrat bo prišlo do točke, ko bosta šla skupaj naprej ali pa nikamor več,« šokirano sem jo poslušala, »ljubezen…« za trenutek je sledil premor, nato pa so me njene besede naravnost zmrazile: »ljubezen včasih preprosto ni dovolj.«
Tišina je risala paniko v mojih možganih, saj sem preveč osupnila, da bi kaj odgovorila. Ko sem končno prišla k sebi, sem ostro začela zagovarjati drugo plat. Pogovor sva nadaljevali dokler je nisem uspela za silo pomirit in jo prepričala, naj si naredi eno skodelico vroče čokolade in gre spat, ker bo svet lepši, ko se naspi.
S težkim srcem sem se odpravila v spodnje nadstropje. Ajša čisto napačno gleda na ljubezen. Po takem dogodku je tak odziv še kar normalen, a ji moram to mišljenje izbiti z glave! Bila sem žalostna, da sem jo slišala govoriti take stvari, a verjamem, da bo kmalu vse bolje. Vse se bo razčistilo in tistim trem bo žal, da so vse tisto izrekle! S takim obnašanjem moji Ajši ne sežejo niti do gležnjev! Nicota je pa lahko sram, da ima take prijatelje!
Kuhinja je bila prazna, zato sem se odpravila za živahnimi glasovi. Vse štiri sem našla ob bazenu. Vsaj tista nadležna črnolaska je očitno izginila. Pridružila sem se njihovemu zajtrku, Luku ob boku. Le poredko sem se priključila pogovoru, saj sem ves čas razmišljala o Ajši. Je ubogala moje nasvete, ali se še vedno trpinči in preigrava iste dogodke v svoji glavi? Pogledala sem na telefon. Nič novih sporočil. Dobro, torej najbrž res končno spi. Zavzdihnila sem. Kako naj rešim njuno zvezo? Se jo sploh še da rešit? In kaj če-»Alessia?« zaslišala sem Lukov šepet ob mojem ušesu in zagledala njegove rahlo zaskrbljene oči. »What's wrong?«
Zavzdihnila sem in pogled žalostno uprla v bazen: »Ajša. Ajša ima probleme in me skrbi zanjo.«
Luke je razumevajoče pokimal: »upam, da se čimprej izboljša zanjo.« Nasmehnila sem se in z glavo podrgnila ob njegovo ramo: »hvala!«
Še cel zajtrk sem bila raztresena, kar so kmalu opazili tudi drugi in niso več drezali vame. Kmalu sem se poslovila. Odločila sem se, da grem k teti in pridem zvečer nazaj, da bom Ajši lahko dlje časa na voljo, ko se zbudi. Ostalim sem situacijo obrazložila le z: »my best friend needs me,« in upala, da bodo razumeli. Luke me je pospremil z doolgim objemom in še daljšim poljubom, nato pa sem bila zopet na poti k domu v San Franciscu.
Teta se je včeraj dobila s 'prijateljem' in sem res že pokala od radovednosti, da vidim, kako se je izšlo. Ko sem vstopila v hišo, pa sem videla, da so njegove stvari še vedno tu. Zelo sem se razveselila, na glas pozdravila, da teta ve, da sem doma in odšla v svojo sobo, kjer sem nadaljevala z razmišljanjem o podpori Ajši.
***
Zmenjeni smo bili, da pridem na eno od vaj za koncert konec tedna, ki so ga želeli naredit še pred izdajo drugega albuma. Poletni koncert pač. Luke je povedal, katera dvorana, a sem malo pozabila, na kater vhod moram. Klicala sem ga in mu pustila sporočilo, a ni odgovoril. Zdelo se mi je čudno, a sem si mislila, da je pač samo odsoten zaradi vseh obveznosti. Prispela sem do dvorane in uspela najti vhod. Razburjena sem odšla do njihove sobe.
Na hodniku sem srečala Ashtona in Micheala. Živahno sem ju pozdravila, onadva pa sta me samo nejeverno pogledala in pokimala. Zmedeno sem odprla vrata v preoblačilnico, kjer sta bila Calum in…Luke. Oba sta dvignila pogled. Calum je čepel ob Luku in se ob mojem prihodu vzravnal, Luke pa je imel glavo zakopano v dlani in me strto pogledal izza njih. Calum je zavzdihnil in odšel mimo mene iz sobe: »začnemo v 5 minutah.« Luke je pokimal in pogledal v tla. Vse se mi je zdelo tako čudno. Kaj se je zgodilo?!
»Hey, are you okey? What happen-» sem nežno vprašala, a me je grobo prekinil in kot strela vstal iz stola, ko sem se mu približala.
»-no I'm not okay!« Prestrašeno sem ga gledala. Zrla sva si iz oči v oči. Njegove oči so me merile tako jezno, da sem začutila, kako se mi je začel strah naseljevati v vsak delček telesa.
»I can't believe you did it!« Zmedeno sem ga pogledala: »did what?« Prestrašeno sem otrpnila in 'sto na uro' razmišljala o tem, kaj sem naredila v zadnjih 12ih urah.
»Izdala si me. Nas. Vse, kar sem ti povedal, si povedala naprej. Ne morem verjet, da sploh še stojiš pred mano,« z gnusom v očeh me je premeril, da so se mi zamajala kolena. Le s težavo sem še stala. Nisem mogla verjet. Nisem mogla verjet, da se vse to dogaja. Še zjutraj sem bila najsrečnejša na svetu, ko mi je Luke pripravil zajtrk, 12 ur pozneje pa sem obtožena za nekaj, česar sploh nisem naredila?
»Če govoriš o informacijah o novem albumu, nisem čisto ničesar izdala,« sem tiho jezno odgovorila in poskušala obvladovati svoj glas.
»Živi.duši.nisem.povedala.«
Luke je prhnil skozi nos in me zaničevalno pogledal: »Alessia, zaupal sem ti! Tako zelo sem ti zaupal! V resnici pa si samo čakala na priložnost, da nas izdaš in s tem zaslužiš! Ob prvi priložnosti si stekla oddat informacije. Ni čudno, da si bila zjutraj tako čudna.«
Bila sem šokirana, da je vse tako povezal. Jezno sem se upirala: »saj ti pravim, da nisem bila jaz! Kdo vse še ve za te podatke? Kaj če je bil kdo od vaše ekipe-» »-naša ekipa je zaupanja vredna!« me je zopet grobo prekinil. Ostala sem brez besed. Nisem več vedela, kaj naj rečem. Vsi dokazi so kazali proti meni. Očitno sem res bila edina oseba, iz 'zunanjega sveta', ki ji je to povedal. Pred obraz mi je pomolil twitte fanov, ki so debatirali o tem, kako je 'neznan vir' dejal, kakšen bo naslov novega CDja in kdaj izide.
Začutila sem solze nemoči v očeh in jih s silo zadrževala.
»Luke, poslušaj me. Vem, da zgleda, kot da sem jaz vsega kriva, a moraš vedet, da res nisem bila jaz tista, ki je to naredila,« sem ga obupano s še zadnjimi močmi rotila.
Luke je gledal v tla, dokler se mi ni zatresel glas: »I love you. I always have. And-» zajela sem sapo, da bi prišla do zraka in zaustavila ihtenje, a me je Luke le strto pogledal, se mi približal, da sem lahko videla vso skopnelo modrino v njegovih očeh, in zlomljeno dejal: »you sound so sweet, when you lie to me.« Obupano me je pogledal, njegov pogled je v trenutku izgubil še zadnji lesk in prazno se je zazrl nekam daleč, daleč mimo mene. Kako je sploh prišlo do tega? Kako sem lahko tako izgubila nadzor nad vsem, da mi čisto nič ne verjame že ob prvem kamnu, ob katerega sva se spotaknila? Kako ima lahko tako malo zaupanja vame?
Počasi se je obrnil proti izhodu, na hodniku pa so se zaslišali odločni koraki. Zagledala sem črnolaso grivo, ki je zaplapolala med vrati. Škodoželjno me je pogledala čez Lukovo ramo in mu tolažilno rekla:
»I told you, Luke. Not everyone is like me. I know you best. And you know that I can't betray you. I never would.«
*******************************************************************
Hej, hej!
Upam, da nisem objavila prepozno, ampak mi očitno nekaj ne dela. Pokaže mi samo komentar od CuteBitch, potem sem dobila obvestilo, da ste tudi druge komentirale, ampak nobenega komentarja ne vidim. Upam, da se tole čimprej uredi. *very, very sad emoji*

Anyways...kaj si mislite o zgodbi?? Še trije deli so ostali, napisane imam vse, tako da lahko objavim takoj, ko bo dovolj zanimanja za Next (5komentarjev). Upam, da uživate, pripravite se na še malo drame, ker so zadnji deli rees neki posebnega in zanimivega in komeejjj čakam, da vidim, kaj si mislite o razpletu, ki vas še čaka muahaha Pa seveda hvala, ker še berete
P.S.: razpisi so neskončno dobrodošli! <3

Posvečeno ***1L1V6*** in kklara.
09. avgust 2018
Kok ocitno kdo je bil....itak kok sm jezna pac ne maram te osebe do konca pa nazaj. In Luke da ma res tok mal zaupanja v Alessio? Pft bedno...zakaj pa tok bl zaupa NJEJ? In zdej sta best friendici spet broken together...drgac nc ne recem da je : you sound so sweet when you lie to me...pac perfect stavk ampak se je mickeeeeen zmotu...
Upam da cimprej objavis Next!!
09. avgust 2018
61.del
*Srnica*

Začetni šok je počasi popustil in naslednji dan sem končno lahko popolnoma dojela, kaj se mi je zgodilo. Luke mi je zaupal njihove tajne informacije in nekdo jih je že takoj naslednji dan spustil v javnost, brez naše vednosti. Luke je takoj pomislil name, ker sem pač tista, ki ji ne bi smel povedati teh podatkov, a ji je, in hkrati sem zato izgubila vso njegovo zaupanje. Bila sem tako žalostna, da cel dan nisem bila niti malo lačna. Občutila sem tako močno bolečino, da me še Ajša ni razumela. Luka sem želela nazaj. Želela sem ga prepričati, da me ne sme imeti za izdajalko. Mislil je, da sem se ves čas družila z njim samo zato, da bi zaslužila s takimi informacijami in to je bolelo bolj, kot če bi samo rekel, da me ne ljubi več. To, kako me je pogledal, preden je odšel in to, da sem v njegovih očesh izgubila vse. V njegovih očeh sem bila izdajalka, še huje: izkoriščevalka. Nisem imela pojma, kako naj mu dokažem resnico. Bila sem obupana, saj nisem vedela, kako naj se rešim iz tega položaja. Ni se oglašal na moje klice, zvečer naslednji dan me je celo blokiral.
Teta je seveda opazila mojo žalost, čeprav sem pred njo to želela skrivati. Končno je bila ponovno zaljubljena in v resni zvezi in nisem ji mogla vsega uničit. Vesela sem bila zanjo in želela sem, da je vsaj teta srečna, če že midve z Ajšo nisva. Ko sem nehala govoriti z Ajšo po Skypu, je prišla v sobo in rekla, da jo je njen fant povabil na morje za 14 dni. Rekla je, da sem tudi jaz povabljena in ko sem se začela upirati (ker jima nisem želela pokvariti super počitnic v dvoje), je zadovoljno rekla, da me itak ne more kar pustiti same. Če mi je prav, odpotujemo čez dva dneva. Najprej sem bila presenečena, nato pa sem jo močno objela. Vedno sem bila neustavljivo radovedna in sem rada raziskovala nove kraje in res nisem pričakovala, da bom kdaj dobila priložnost, da obiščem še kak kraj v Ameriki poleg San Francisca. Potovalna mrzlica je za kratek čas uspela prevladati nad vso žalostjo.
Ajša
Alessia mi je bila v teh dneh v neverjetno oporo. Ves čas mi je bila na voljo za pogovor in me poskušala spravit iz tega negativnega mišljenja in pogleda na svet. A le ena oseba je bila zmožna popraviti moj pogled na ljubezen. To osebo pa sem se odločila za vedno ignorirati. Kljub vsemu nisem imela srca, da bi zbrisala njegovo številko. Celo noč in cel naslednji dan sem dobivala sms-e. Najprej zaskrbljene, nato presenečene, nato jezne in razočarane in na koncu obupane. Zadnji dan pa jih ni bilo več.
S težkim srcem sem zavzdihnila in se odpravila v trgovino po kruh in meso za kosilo. Ampak saj sem to želela, ane? Da jih ne bi bilo več.
Sredi razmišljanja sem se v trgovini v nekoga zaletela. Opravičila sem se in brez da bi ga pogledala že hotela it mimo, ko sem ugotovila, da se nisem zaletela ponesreči, temveč da se je tja postavil zanalašč.
»Ajša!« se me je razveselil, jaz pa sem ga nezaupljivo premerila. To je bil tisti prijazni model z Jernejeve zabave. Jaka. Samo pokimala sem v pozdrav in že želela mimo, a mi je neučakano sledil.
»Saj se me spomniš, ne? Jaka? Jernejev prijatelj?«
Ko je izgovoril njegovo ime na glas, me je zadel močan sunek, ki je začel klicati solze v moje oči. Jaka je seveda vse to opazil. Zazrla sem se v jabolka pred mano in eno potežkala, čeprav jih nisem potrebovala. Ohhh, le kdaj bo šel stran?
Nemo sem pokimala in upala, da se ga z ignoriranjem otresem. A očitno na njem to ni delovalo. Prijel me je za roko in me želel zasukat k sebi. Bila sem tik pred tem, da na glas zakričim, ko me je neprijetno stisnil in me utišal.
»Želel sem biti prijazen s tabo, ampak očitno na tak način ne bo šlo. Sit sem tega, da se vedeta kot dva otroka. Za Jerneja vem, da je en velik otrok, ampak zate si pa tega res nikoli nisem mislil,« z vsemi temi odkritimi in odločnimi besedami, ki so na nek način kazale spoštovanje, me je kar malo presenetil, »zato se začni vesti odraslo, da dokažeš, da to tudi si. Do konca nakupovanja bom s tabo, nato pa greva po moje.«
Osramočena sem ga pogledala v oči in končno spregovorila: »okej.« Kupila sva še preostale stvari, nato pa me je usmeril k svojemu avtomobilu. V tišini sva spakirala in videla sem, kam me pelje. Z odporom sem začela moledovat: »k njemu me pelješ?« Pokimal je.
»Ne ne ne ne ne ne ne….proosim, proosim pelji me nazaj. Samo k njemu nočem! Ne spet v tisto hišo!« Spomini so me začeli dušit. Še vedno nisem vsega prebolela. Ob cesti je ustavil in me naveličano pogledal: »kje pa potem?«
Za trenutek sem premislila in umirjeno dejala: »mojih še vsaj do 16ih ne bo doma.«
Pozorno me je premeril, vžgal avto in spremenil smer: »prav. Samo da mi obljubiš, da boš čez pou ure še vedno doma. Niti slučajno ne poskusi kam pobegnit.« Tiho sem pokimala in ga usmerjala proti domu.
Ko sem prišla domov, sem postala neverjetno živčna. Najprej sem pospravila vse nakupljene stvari, nato pa sem odšla uredit svojo sobo, saj bo najbrž prav kmalu v njej stal Jernej!
***
»Ne morem verjet, da vedno jaz urejam tvoje ljubezenske probleme,« se je jezno oglasil Jaka. Druga oseba je zavzdihnila in prav tako jezno rekla: »izginila je sredi zabave, da sem izpadel največji kreten in potem sta še Katja in Tjaša cel večer težili! Sploh ne vem zakaj sem ju povabil…« ko sta čez pol ure res pozvonila, sem potihoma prišla do vhodnih vrat. Srce mi je razbijalo sto na uro, saj sem vedela, kdo stoji za vrati. Nisem imela poguma, da bi jih odprla. Potem pa sem pomislila na Alessio…kako bi ona ravnala v takem položaju? Zdaj bi gotovo potrebovala nekaj njenega poguma in drznosti…
»…in zabava je bla reees ena sama polomija-» na stežaj sem odprla vrata in ga prekinila sredi govorjenja. Oba sta me pogledala in še preden sva uspela z Jernejem kaj narediti, ga je Jaka potisnil čez prag, nama pomahal in začel zapirati vrata: »se vidimo, ko razčistita. In niti pomislita ne, da bi kateri odšel od tukaj, dokler se ne pogovorita. Jernej, začni se obnašat, če ne se resno ne bom pogovarjal s tabo še cel teden.« Nato pa ga ni bilo več.
Osramočeno, ker sva bila pošteno ošteta, sva se spogledala in hitro umaknila pogled. Zdrsnila sem na eno od stopnic, ki so vodila v višje nadstropje in še preden sva prišla do moje sobe sva začela.
Jernej je namrščil obraz, dal roke v boke in me malo manj jezno kot na začetku pogledal. Bil je tako seksi, da mi je vzel dih. V poletni opravi je stal pred mano kot grški bog v urbanem okolju 21. stoletja, izza njegovega hrbta je skozi steklo na vratih žarelo sonce in me opominjalo na vse, kar sem izgubila. Počutila sem se majhno in nepomembno in najbrž se je to tudi videlo na mojem obrazu. Jernejev jezen obraz je zamenjala zaskrbljenost in nežno se je usedel nekaj stopnic nižje od mene ter se zasukal v mojo smer. Poskušal je umiriti glas, preden me je vprašal: »kaj se je zgodilo na moji zabavi? Po tem ko sem te pustil samo?«
Pogled sem spustila na mrzle stopnice in se pripravljala na to, da mu vse povem. Omamljena od njegove bližine in prijetnega vonja, sem začela.
***
»….in točno tega sem se ves čas bala. Nisem bila prepričana, da sem res oseba zate. Na zunaj sem vedno pridna in-in se držim pravil in s-sem zorganizirana, t-ti pa…« solza za solzo so mi tiho kapljale na njegovo koleno, ko se je sklanjal nadme. Od vsega razbrujenja sem začela še hlipati, zato sem komaj še razločno govorila, dokler me ni prekinil.
»-jaz pa izgledam ravno nasprotno?« je vprašal. Pokimala sem in pogledala v tla. Bila sem prepričana, da je tudi on to ugotovil in se bova v naslednjih nekaj minutah razšla.
Z roko si je šel skozi lase in nato nežno privzdignil mojo brado in me prisilil, da sem ga pogledala.
»Ajša, Ajša,« je zmajal z glavo, »in zakaj misliš, da te zato, ker na zunaj izgledava drugačna ne bi mogel imeti rad? Neznansko ljubim to, kako si pridna in vedno narediš, kar se od tebe zahteva, če ne še več. Neznansko mi je všeč, kako imaš nek svoj, umetniški pogled na svet in kako si v nekatreih stvareh tako drugačna od mene! Vedno, vedno so me privlačili ekstremi in ljudje z drugačnim pogledom na svet, kot npr. ti. In resno sem se spraševal, ali je vredno se zaplesti z nekom, zaradi katerega bi lahko izgubil službo, a vedno, ko sem zaprl oči, sem zagledal tvoj obraz in,« za trenutek je zamižal in se nasmehnil, »to, kako razširiš oči, ko si vznemirjena. Kot zdajle. In si odgovoril pritrdilno. Na rojstnodnevni zabavi si mi resnično strla srce. Izpadel sem kot bedak, ki si domišlja, da ima dekle in ja, priznam, v bistvu je bilo vse prehitro in še nisva bila prirpavljena na tak korak. Najprej te bom predstavil samo tem ljudem v mojem življenju, ki so mi zares pomembni in ne vsem, ki sem jih povabil na neko zabavo in v resnici niso pravi prijatelji….bilo je neumno, ampak…« pogledal me je s posebnim žarom v očeh: »tako zelo si mi všeč, da sem preprosto želel, da cel moj svet ve, kakšno čudovito punco imam. Z vsem tem, kar si, si me čisto očarala. Veliko bolj kot katerakoli ženska doslej. In zdaj ko greš na faks, se nama počasi ni treba več skrivati….« nežno mi je obrisal solze z lic, moje srce pa je prepevalo od ljubezni, s katero me je Jernej napolnil. In takrat sem spoznala, kako zelo sem se motila. Ljubezen je vedno dovolj. Če je taka, kakršna je najina, je vedno dovolj, ker nič drugega ne šteje.
Z dlanmi je objel moj obraz ter se sklonil v poljub. Drzno me je pogledal in z nasmehom na ustnicah, ki je desetkratno pospešil bitje mojega srca, zašepetal: »spomniš me na srnico z velikimi prelepimi očmi.« Zasmejala sem se in skupaj sva vstala. Prišel je čas, da mu pokažem svojo sobo.
**********************************************
Heej!
Speet mi ne kaže komentarjev, tako da upam, da nisem čisto prepočasna z nextanjem, bom naslednji del postala takoj ko dobim obvestilo o vaših komentarjih, tudi če jih ne vidim, ker mi jih pokaže šele ko objavim nov del :/
V tem delu ste dobile nadaljevanje Ajšine in Jernejeve (vzdevek Nico) zgodbice, še dva dela sta do konca, upam, da uživate, ker jaz v pisanju definitivno sem! Love you all! :*

Posvečeno HanaS, Eyelet in αѕнтση'ѕ gιggƖє.
15. avgust 2018
neext hvala za poscečenega
15. avgust 2018
*posvečenega
15. avgust 2018
Next
15. avgust 2018
Yaaaaaas ajsa pa jernej
No sam se luke pa alessia morta uredit pa bo life dobr haha...pa ful mi je vsec kako mas za ajso tok izdelano osebnost
16. avgust 2018
u198831
u198831
Next *_*
23. avgust 2018
62.del
*Sometimes love just isn't enough*

Pozno popoldne, ko sem že naredila seznam stvari, ki jih bom spakirala za Los Angeles in sem bila sredi gledanja videov o tem, kaj vse se lahko v tem mestu počne, je zazvonil telefon. Nejevoljno sem ustavila video in segla po telefonu, nato pa sem skoraj doživela infarkt. Klical me je Luke! Vznemirjena sem se oglasila.
»Hey Alessia. I owe you an apology. Serious apology. Now I know, you are not guilty,« od njegovih besed sem bila čisto otopela. Končno!
»Vrtnar je povedal, kaj se je zgodilo. Ko sva se pogovarjala na vrtu, je za nama prišla Arzaylea in od daleč prisluškovala. Vrtnar sicer ni slišal, kaj sva se pogovarjala, a je v bližini skrbel za živo mejo in videl njeno čudno obnašanje. Ko sva zaspala je odšla v njegovo bližino, k sreči ga ni videla, in nekoga poklicala. Slišal je pogovor o nekem obljubljenem znesku in o tem, naj bo jutri po twitterju, tumblerju in drugih omrežjih in si ni mislil, da gre za kaj takega. Ko je slišal, kaj se je zgodilo, pa je seštel 1+1 in prišel vse, kar je slišal in videl, povedat. Preverili smo Arzaylejin telefon in res našli sumljive kontakte, ki so vodili do ljudi, ki so te stvari objavili in širili naprej.« Zavzdihnil je in obupano rekel: »ne moreš vedet, kako neskončno vesel sem bil, ko sem vse to zvedel! In tako zeloo neznansko mi je žal, da ti nisem verjel….mi boš sploh lahko odpustila?« nastala je tišina.
»Oh Luke, sej razumem! Ampak grozno je bilo v takem položaju, ko mi nihče ni verjel!« sem živčno prekinila tišino. Luke si je oddahnil.
»Prideš danes na koncert?«
Brez obotavljanja sem pritrdila. Hitro sem se uredila in odšla proti dvorani.
***
Tokrat so se fantje do mene obnašali čisto drugače. Vsi so me prijazno pozdravili, ko so me zagledali in se mi začeli opravičevati. Vedno sem se vedro nasmehnila in jim odpustila, srečna, da so zamere med nami mimo. Preden sem prispela v sobo, kjer je bil Luke, pa je iz nje pritekla objokana razvalina. Šokirano sem ugotovila, da je to Arzaylea. Tako grdo me je pogledala, da sem se samo stisnila k steni in počakala, da je odšla ven.
Ko me je Luke zagledal, je planil k meni in me začel poljubljati po vsem obrazu. Zasmejala sem se, se odmaknila in ga močno objela. Končno je vse tako, kot mora biti.
»Oprosti, da ti nisem verjel,« njegove oči so bile rosne in kmalu so se tudi meni osolzile oči. Tako dobro sem se počutila, ko sem končno vse premagala in so solze šle iz mene.
»Od zdaj naprej bom vedno poskušal…« njegove besede so me zadele. Spreletelo me je gorko spoznanje, ki ga prej sploh nisem želela sprejeti in nanj pomisliti, ko sem brezglavo tekala v Lukov objem. In nenadoma sem razumela, kaj je Ajša mislila.
»Is this how it's supposed to be?« odločno sem si obrisala solze in posmrknila, kljub njegovemu bežnemu nasmehu ob tem majhnem dejanju se nisem omehčala, »are you telling me that this is how it's gonna be if I…« solze so mi zalile oči in glas mi je presekalo ihtenje, ki sem ga resnično želela utišat. »If I stay?« Njegove oči so panično in žalostno zrle vame. Če ostanem. Kajti ugotovila sem, da bo zmeraj tako, če se nekaj korenito ne spremeni. Toda kaj?
Tiho je strmel vame in vedela sem, da je to zato, ker mi na žalost ne more odkimati. Vzel je moje dlani v svoje in me potegnil bliže k sebi. Odprl je usta a še preden je spregovoril sem roke iztrgala iz njegovih: »Vedno se bova morala bojevati proti ljudem iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, vedno bo nekdo, ki naju bo poskušal ločiti in me prikazati v drugačni luči, kot sem, vedno se bova bojevala drug proti drugemu….kdo ima prav, kdo laže, kdo je koga izdal, kaj vse si lahko poveva…in potem je tu še tvoj menedžer!« na koncu sem vzkliknila in z roko naredila razočarano potezo po zraku ter jo spustila na svoje stegno, da je glasno počilo. Stala sem pred vrati in pred zmedenim Lukom. Ko je izvedel, da nisem kriva, najbrž ni pričakoval TEGA. Da se mu bo njegova neslavna punca postavila po robu in delala težave. Spet.
Zavzdihnila sem, si šla z roko skozi lase in poskušala umiriti panično ihtenje. Prav zares bom to naredila, sem pomislila. Prišlo bo do točke, ko bosta šla skupaj naprej ali pa nikamor več-sem zaslišala njene besede. Še zadnjič sem ga pogledala.
Njegove 'chicken noge' so razočarano stale in ga podpirale, njegove roke so živčno visele z njegovih ramen in njegov pogled….zdelo se je, kot da sanja. Njegov pogled je bil nejeveren, neprepričan, če se bo ravnokar zbudil iz teh čudnih sanj, kjer ima slovensko punco, ki ga bo ravnokar, NJEGA, LUKA HEMMINGSA, zapustila. Zdelo se je, da je v tem kratkem času, ko mi je končno upal pokazati vsa njegova čustva, zgradil tudi zid, za take primere kot ta. In kaj je najbolj bolelo? To, da me ni poskušal ustaviti. Niti slučajno ni zgledalo, da me bo poskušal prepričati. Izgledal je samo…vdan v usodo. Zmeden in kot da se je udal. Ne vem, kdaj pri fantih pride bolečina, ampak Collin….srce mi je zastalo. Zaradi Luka sem prizadela še njega. Reskirala sem vse in zdaj?
»You know why? Because Sometimes Love Just Isn't Enough.« Solza mi je spolzela po licu, potem pa sem se odločila, da je čas. Odkimala sem z glavo in se obrnila proti vratom in jih odprla. Zakorakala sem na drugo stran, se ustavila, nato pa odšla po hodniku. Začela sem vedno hitreje hoditi, da je hodnik postajal vedno manj viden. Videla sem samo vrata na koncu. Vrata v novo življenje, brez Luka. Hodila sem vedno hitreje in kmalu začela teči. Nisem se zmenila za zvok mojih težkih nog, ki je kruto odzvanjal po hodniku, samo….tekla sem proti rešitvi. Nisem se zmenila za nenadne glasove iz ene od sob, nisem se zmenila za smeh Asha in Michaela, ki je prihajal iz nje in ne za Calumov začuden pogled, ko je obstal ob odprtih vratih svoje ter presenečeno rekel: »Alessia?«, samo…tekla sem stran.
Končno sem prišla do vrat in tujci so pred mano odprli vrata in vstopili, jaz sem jih ujela in izstopila. Zajelo me je sonce in utrujeno sem dvignila obraz v smer, kjer je bilo najmočnejše. To je to, sem si rekla. Konec.
***
Celo noč sem nemirno spala. Želala sem počakati do jutra, preden vse dogajanje sporočim Ajši. Bila sem tako razburjena, da sem nenadoma samo živčno vstala in odšla na balkon. Gledala sem na ulico, v mesto, ki nikoli ne zaspi in ko sem zaprla oči, videla, kako Luke za mano razširi roke. Dvignila sem roke in jih razširila v 'titanik pozo', veter pa je nežno vel med mojimi lasmi in se ujel v rob moje jopice. Čutila sem, kako sem v tem trenutku sama. Globoko sem vdihnila in izdihnila in pomislila: v tej sliki čisto nič ne manjka, Luke. Še najmanj pa ti. Zadovoljno sem se nasmehnila in polna bolečine pomislila: maybe sometimes things just have to end.
**********************************************
Hej!
Hmm....tega najbrž niste pričakovale, ne?
Well tudi tale zgodbica se bo ZELO kmalu končala. Še zadnji del nas čaka. Za epilog me boste morale pa res močno prepričat, če si ga katera želi

Posvečeno Ginny Diggory in CuteBitch.
24. avgust 2018
63.del
*San Francisco*

Spustila sem njegovo roko, nato pa sva se ločila. Brez poljuba, brez objema. Samo dolg dolg pogled. Pogled, ki je veliko obljubljal, a nič trdil. Pogled, ki si je želel, da bi lahko bilo drugače. Pogled, ki je bil razlog za neštete nočne more. Pogled, ki ga iščem v množici ljudi, z upom, da se vrne v San Francisco. Pogled, ki je bil vse v enem. Poljub, objem in pogled. Nato se je obrnil In odšel. Obrnila sem se in odšla v nasprotno smer.
Ajša
Z Jernejem sva se vozila proti kafiču blizu njegovega doma. Povabil je dva prijatelja (Jakata že poznam) s katerima si je najbolj blizu. Zmenili smo se, da se dobimo na kavi. Jernej mi je pomirjujoče položil dlan na stegno in me pogledal, saj je na semaforju ravno gorela rdeča luč. Nasmehnila sem se in ga nežno poljubila. Bila sem malo živčna, a je mojo živčnost Jernej spretno preganjal. Prižgala se je zelena luč, zato je speljal, na radiu pa sem zaslišala neko pesem, ki me je zelo spominjala na Alessino zgodbo. Napovedovalka je rekla, da je to čisto nov komad 5sos fantov, ki bodo jeseni izdali nov album. Radio sem privila bolj na glas in z vsemi ušesi pozorno poslušala pesem.
Ko sem poštekala, kaj sem ravnokar slišala, so se mi orosile oči. Tako kot te lahko gane samo zares posebna pesem, ko jo prvič slišiš. Na Jernejeva vprašanja sem samo odkimala z glavo in vzela svoj mobilni telefon, nato pa še njegovega in odšla na youtube.
Vedela sem, da se je Alessia narobe odločila, zaradi vsega, kar sem rekla v trenutkih obupa in zdaj sem tudi vedela, da te skladbe še nikoli ni slišala. Bila je njuna zgodba. Luke jo je napisal v pesem.
Alessia
Naslednji dan sem začela pakirati za Los Angeles. Novo potovanje je prišlo ravno ob pravem času. Počasi bom lahko pozabila na vso bolečino in se zamotila z drugimi stvarmi. Moja odločitev ni pomenila, da mi Luke ni bil več všeč. Še vedno sem ga ljubila. A zdelo se mi je, da bi najina prihodnost bila nemogoča. Morala bi pridobiti zaupanje v drug drugega na čisto novi ravni in v tem trenutku se mi je to zdelo nemogoče. Nisem pa si želela življenja, kjer bom morala stalno nekoga prepričevati v svoje dobro. Na kratko sem zazvdihnila in obrisala kovček, ki sem ga od začetka poletja hranila pod posteljo. Zazovnil je telefon: zopet Ajša.
Zavzdihnila sem. Saj sem vesela, da se je zanjo vse tako lepo izšlo, ampak naj spoštuje moje odločitve. Ja, vse je naredila, da bi bila skupaj, a mora vedet, da sem tokrat vse premislila in da med nama ni nesporazumov. Samo nisem prepričana, da bi najina ljubezen vse to prenesla. Zadnji dan sem se žrla, ker sem zaradi vsega reskiranja prizadela tudi Collina, na koncu pa se z nikomer ni izšlo. Ampak če ne bi poskusila, kar sem menila, da je prav, nikoli ne bi vedela, ane? In morda bi bila zdaj še vedno s Collinom in se žrla, ker nisem Luku dala priložnost…
»Hej, Ajš-»sem se oglasila na telefon.
»Alessia, nujno tole poslušaj!« zmedena, ker me je prekinila, sem jo dala na zvočnik in poslušala.

»I can still taste you
Like it was yesterday
Making plans to rule the world
You were more than I deserved, I see you
Running in the sand
Long hair blowing in the wind
Never thought that it would end…«

Šokirana sem zajela sapo in si z eno roko pokrila usta, da ne bi na glas zajokala.
»Ajša?« sem vprašala v napeto tišino, »ne morem ti povedat, kako neskončno te imam rada!«
Zaslišala sem Ajšin smeh na drugi strani in profesorja Nicota, ki mu nič ni bilo jasno.
»Link pesmi sem ti poslala na fb. Go get him, girll!« Obe sva se zasmejali, jaz pa sem pograbila svojo torbico in upala, da ga najdem tam, kjer bi moral biti.
***
Nisem imela pojma, kaj bom naredila, ko ga najdem. ČE ga najdem. Dvigalo je bilo zasedeno, jaz pa nisem mogla čakati. S telefonom v eni roki in torbico na drugem ramenu, sem tekla po stopnicah, po dve in dve sem kar preskakovala. Želela sem popraviti svojo odločitev, dokler ne bo prepozno. Zadihana sem se ustavila pred vrati in jih na stežaj odprla. Zakorakala sem na razbeljena tla strehe in ga mrzlično iskala.
Zagledala sem ga čisto na koncu prostora, stisnjenega v najin kot, kako se z obema rokama naslanja na ograjo in zre na mesto. Je prav tu dobil navdih za najino pesem?
Nenadoma se mi je utrnila ideja, kaj naj naredim. Besedilo sem tako in tako znala na pamet. Nikoli, ampak res NIKOLI, v svojem prejšnjem življenju, preden sem ga spoznala in se je vse obrnilo na glavo, si ne bi mislila, da bom kdaj jaz, Alessia, naglas pela. Še posebej pa ne pred nekom, ki mi pomeni vse na svetu. Tokrat pa sem le zajela sapo in začela:
»I can still taste you…« presenečen se je obrnil ter me šokiran pogledal. V naslednjem trenutku pa se tako široko nasmehnil, da je rdečica okrog njegovih oči skoraj v hipu izginila. Počasi sem stopala proti njemu.
Pela sem, dokler nisem prispela do njega. Na licih sem začutila rdečico, saj nisem ravno vrhunska pevka, nenadoma pa se mi je pridružil še on:
»I wanna get back to where we started, to the summer night
You know, you know, you know, you know we got it right….«
Potovala sva preko prvega poletja, ko sva se spoznala in je bilo vse prav, a narobe in preko drugega, ko sva poskušala rešit vse najine probleme. In ko sem govorila o zaupanju na novi ravni…tega sva bila še kako zmožna. Samo prestati sva morala eno težko preizkušnjo. Včasih mora nekdo počakati, da drugi pride za njim čez isto ožino ter upati, da vidi tako daleč, kot vidi drugi. Oba sva to zdaj vedela.
»We don't gotta say anything, Don't gotta say anything
Don't say a word at all, Don't say a word at all
We don't gotta say anything, Don't gotta say anything
Don't say a word at all, Don't say a word at all.«
****************************************************
Hoj,
to je to.
Čeprav si očitno nobena ni želela nexta, ga objavljam, ker želim zgodbico dokončati, če sem že tako daleč prišla.
Zgodbico, za katero sem si vzela ogromno časa in domišljije. Zgodbico, ki je bila ena zahtevnejših stvari, kar sem se jih kdaj lotila pisat. Sedanjost se meša s preteklostjo in preteklost s sedanjostjo in hkrati je še vedno vse povezano, smiselno in dejstva so pravilna. Na začetku samo pripovedovanje preteklosti, nato pa risanje sedanjosti.
Zgodba, ki je poskušala biti malo bolj resnična kot druge in ki je poskušala dogodke opisati z več zornih kotov. Vsak naslov od čistega začetka zgodbe, je en verz pesmi San Francisco. Ne samo, da se sklada zgodba Alessie in Luka in 5sos pesem, skladajo se tudi naslovi (po vrsti) in vsebina vsakega dela-vsakega spomina-vsakega dogodka je del te pesmi. Ker je zgodba dobila veliko večje razsežnosti, sem dodala še verze nekaterih drugih njihovih pesmi (katerih pomen je zopet povezan z dogajanjem v zgodbi), proti koncu pa tudi malo svojih naslovov. Zadnji verzi v zadnjem delu so zadnji del pesmi San Francisco.
Vse se dogaja v času, ko so 5sos imeli prvo turnejo in vse do izdaje njegovega drugega albuma, na katerem je tudi ta pesem, zaradi katere se je vse zgodilo. Vsi detajli so pogooglani in točni.
Čeprav je bilo zapleteno, sem uživala.
(p.s.: aja pa ta ležeči del na začetku tega dela so sanje, da ne bo katero zmedlo.)
Ta zadnji del želim posvetiti svojim prvim zvestim bralkam, ki jih danes na tem forumu najbrž ni več, pa vseeno. Ste moj razlog za motivacijo od začetka do kamor sem prišla in moj del pisateljske zgodovine na teh igrah.
tiger***, sonček<3, pushkin_vodka, u105006, little*monster, ~ForeverDancer~, ☮υƝιƇσRη gǀяL☮, 5sos<3 in verjetno še katera druga, katere uporabniško ime sem danes pozabila HVALA. Če bi lahko, bi vas enkrat zelo močno objela.

THE END
14. september 2018
Zgodbica je bila reees super in res si super pisateljica. Upam, da boš še kdaj napisala kakšno, ker jih je res super brat.
15. september 2018
u205544
u205544
woooow!!! to je blo perfektno!!! res ti super gre pisanje, pa hvala za prejšni posvečen Next, nekaj časa me ni bilo na igrah in sem zdaj komaj videla. Hvala da si spisala to zgodbico za nas
15. september 2018
Fuuuul dobr ni druzga za rect...zadnje tri tedne sm mela tok naporne da me ni blo nc tuki in zdej ze konec zgodbice..ampak hvala za posvecen Next...super si vse poklopila..Aja pa neki si napisala o enem epilogu...jst bi si ga zelela...ampak no ce se ti bo sploh se dal zdej ke si ze spravla tale masterpiece skupej...res hvala da si spisala tole
Lots of love❤
16. september 2018
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani