Royal Garden

Hej, hej!

Končno moja prva zgodbica! Upam, da vam bo všeč. Objavljala bom redno - 2, 3 krat na teden.


PROLOG

Damask, Sirija, 2011

»Dani 'adhhab!« odrinila sem jo. »Pojdi stran!« Hitro sem si popravila naglavno ruto in ošvrknila Deniz, ki je še vedno prosila naj jo nesem. Za šestletnico je bila drobna in ljudje bi jo lahko zmečkali v nepregledni gneči. Zazrla sem se preko ceste; mama nama je že besno mahala in kričala naj pohitiva. Njen glas se je nekako razgubil med množico. Doma bo spet pela šiba, sem pomislila, medtem, ko sem vlekla sestro za sabo. Še predobro sem poznala njen zvok in sledi, ki so počasi izginjale. Spomnim se še dneva, ko me je prvič natepla. Bilo je predlani, malo po tem, ko je šel brat Abdu v vojsko. Takrat sem se naskrivaj dobivala z fantom iz soseske, Ayhanom. Vsak dan sem se izmuznila iz hiše, vedno z drugim izgovorom. Verjela mi je, dokler mi ni enkrat sledila. Kako me je pretepla, kako sem jokala. Vsega še še živo spomnim, tudi tega, da en mesec nisem smela iz hiše. Ayhana nisem več videla.. Mama nadzoruje vsak moj korak; njen načrt je, da me bo poročila v dobro družino. Vem, da se tako samo tolaži, ker ni Abduja. Tudi jaz ga pogrešam. Pa očeta. Njega še najbolj. Kako bi si želela, da bi bil zdaj tu. Iz misli me je prebudil grob prijem. Mama me je vlekla po ulici. Nisem več mogla… lastne misli so me dušile. Vse modrice, ki sem jih imela po telesu. Vse prejokane noči, ko sem si želela le osebo, ki bi me stisnila v objem in me poljubila. Ne morem več. Vidim, da je Deniz pri mami. Izvijem se iz prijema in stečem čez cesto. Z kotičkom očesa še opazim mamo, ki se obrača. Potem pa le pok, v mojih mislih.

___________________________________________________________________________________________

Hvala za vse nexte, komentarje, pohvale, kritike...
Se beremo!

Začetek deluje super, všeč mi je, da se dogaja v Siriji. Neki drugačnega, pohvalno

Next!

Zanimivo :')
Next

Hvala za vse nexte in lepe komentarje!
Evo, novi del!



1. poglavje

London, UK, maj 2018

»Sem Ana Habuk. In trenutno si z pudrom prekrivam brazgotino« Alice se je zasmejala. »Smisel za humor sicer imaš, a ne vem, če bo to dovolj.« Alice je moja prijateljica od kar sem prišla v London. Spomnim se, ko sva se zaleteli na podzemni, od takrat sva nerazdružljivi. »Moraš biti očarljiva in hkrati odločna. Samo tako boš dobila službo.« Odložila sem čopič. »Za službo v gledališču ne rabim biti pretirano očarljiva. Kaj pa to njih briga. Verjetno jih bo zanimalo, če imam svoje stanovanje in koliko ljudi mi sledi na Instagramu. Gledali bodo mojo postavo in se obregnili ob dejstvo, da nisem rojena otočanka.« Alice je zavila z očmi. »Zakaj moraš biti vedno tako črnogleda? Arabkinje ste lepe in morala bi biti ponosna na svoje korenine.« Prhnila sem. »Nisem črnogleda. Škoda le, da vsi ne razmišljajo kot ti.« Obula sem si salonarje in pograbila torbico. Še enkrat sem preverila, če imam osebno in življenjepis. »Vso srečo« je zaklicala za mano Alice, ko sem bila že v dvigalu. To je že peti razpis za službo, sem pomislila, medtem, ko se je dvigalo spuščalo v prtljičje. Pri 25 mi še vedno ni uspelo najti službe. Na ulici je bilo še vedno vidno nekaj smeti, ki jih od sobote niso uspeli pospraviti. Seveda sobota. Dan, ko je svet obstal in strmel v grad Windstor, kjer je Princ Harry za svojo ženo vzel priseljenko afriških korenin. Kakšna ljubezen. Sama sem proti monarhiji. Saj so tudi oni samo ljudje, kot mi. Zakaj bi morali biti nekaj več? Od daleč opazim znano streho. Mislim, kaj bom sploh počela v gledališču? Upam, da bom uporabna vsaj kot maskerka. Zdrznem se. Čeprav je maj, je še vedno malo mrzlo. Nasproti mi prihajata postavi: ženska zavita v ruto drži otroka za roko. Za hip se ustavim. Mami? Deniz? Zahlipam, kot mali otrok. Pojavi odideta naprej, brez, da bi se zmenili zame. Hitro si pobrišem solzo, ki mi spolzi preko lica. Zdaj ni čas za to, pomislim. Če sem zdržala tako dolgo, bom še naprej. Pred vrati gledališča malo postanem. Tega o monarhiji raje ne bom povedala, če nočem postati smetarka, pomislim. Z rahlo tremo potisnem težka vrata.

_______________________________________________________________________________
Hvala za vse nexte, komentarje, pohvale, kritike...

Se beremo!

Next

Next

Next

Next

Hvala za vse nexte!
Evo, novi del!

Ne spomnim se ravno kako se je sploh začelo. V misli se mi vedno znova prikrade star in zamajan avtobus svobode željnih ljudi, ki so se odpovedali svoji veri, družini in domu v zameno za 'novo' življenje. Pridružila sem se skrivni organizaciji, ki je vsako leto ljudi na skrivaj pretihotapila v London. Spominjam se ženske, ki je sedela zraven mene, bila je le malo starejša. Črni, gosti lasje so ji prekrivali obraz poln brazgotin in bolečine. V naročju je držala otroka, starega okoli leto. Jokala je. Njene solze so padale na čelo spečega otroka. Spomnim se smrtne tišine. Biti smo morali tiho, da ne bi zbudili pozornosti. Če bi nas ujeli, se ne bi dobro končalo. Potovali smo več tednov. Umazani in shirani. To je bila cena 'novega' življenja. Vse svoje prihranke sem porabila zato in verjetno nisem bila edina. Preostanka se ne spomnim. Nihče iz avtobusa se ne. V redke obroke so nam podtaknili nekakšen ZIP s katerim smo počasi izgubljali spomin. Preprosto niso hoteli, da bi jih kdo od nas razkrinkal. V mesto ob Temzi sem tako prišla brez identitete, prestrašena in izčrpana. Dolgo sem iskala stanovanje, a sem ga dobila šele po nenavadnem srečanju na podzemni železnici z Alice. Postala je moja rešiteljica, rešilna bilka v ogromnem mestu. Postali sva nerazdružljivi. Spomini so se z leti počasi vračali. Alice je postala moja družina majhno stanovanje v bloku pa moj dom. Naučila sem se živeti v sedanjosti in čeprav je kruto sem preteklost preprosto potisnila iz mojega življenja.
_____________________________________
Hvala za vse nexte, komentarje, pohvale, kritike...

Se beremo!

Next

Opa, pozabila prebrat!

Malce daljših nextov se ne bi branila (knjižni molji pa to) Drugače pa Next!

Next

Next

Evo, novi del!



4. Poglavje

»Cause, I'm in love with the shape of you!« Odmevalo je po vseh hodnikih. Uf, Alice kaj spet počneš, sem pomislila. Ko sem se otovorjena z vrečkami končno prebila do vrat in stokrat potrkala, a je glasba zadušila vso mojo prizadevanje sem bila že prepričana, da je Alice povabila vso svojo bližnjo in daljno družbo na zabavo v stanovanje, ki je že drugače tako ali tako premajhno, če pa vanjo stlačimo še ljudi, ki drugače ne znajo preživeti sobotnega večera, kup prigrizkov, alkohola in cigaret ter dostavljavca pic nastane razdejanje, ki ga čistiš še cel mesec. Poleg tega pa moraš odgovarjati še za glasno glasbo, ki večinoma zmoti vse sosede. Bila sem jezna. Če ne bo nehala se bom še odselila. Jezno sem brcnila v vrata, »ALICE!!« Presenečena sem bila, ko so se vrata narahlo odprla. Zadel me vonj po pečenem piščancu in vanilja svečkah, ki sem jih prejšnji teden kupila za 1£. Odrinila sem vrata in iskala sem pare, ki se poljubljajo v kotu in ljudi, ki se nalivajo v kuhinji. Alice je med tem stišala glasbo. »Kaj ti pa je? Da kar tako vdreš?« Bila sem presenečena. Miza je bila lepo pogrnjena, na njej pa elegantni krožniki in steklenica rdečega vina. »Alice.. Kaj se dogaja?« pogledala sem jo. Nasmehnila se je. »No, novice imam. Pogovoriti se morava.« Pomagala mi je raztovoriti vrečke. Nato sva sedli. Na mizi pred mano je bila kuverta. Naslovljena je bila name, a je bila že odprta. »Alice, kaj je to?« imela sem občutek, da je šele začetek presenečenj. Prav sem imela. Alice je kar žarela. »O, Ana. Tako sem vesela zate. Nisem se mogla upreti in sem jo odprla. Hitro poglej!« Odprla sem odprla kuverto in razprla beli list. Počasi sem brala…. Ana Habuk… Avdicija… Odločnost… Zrelost za službo… Igralka, ali pomočnica….. Sprejeta… List mi je padel na tla. Alice me je prijela za roko. » V ponedeljek greš na sestanek v gledališče. Sprejeta si!« Pogledala sem jo.. Sprejeta? SPREJETA!? Skočila sem pokonci. »Alice službo imam!« Objela sem jo. Bila sem tako srečna. Kdor čaka dočaka, sem pomislila. »No, na to je treba nazdraviti!« Nalila mi je malo vina. Dvignila sem kozarec. Pomignila sem ji naj si tudi ona nalije, a je odkimala. To ni običajna Alice. Ona je vedno spila, ko je bilo ponujeno. »Alice?«zaskrbljeno sem jo pogledala. Ona pa se je samo smejala. »Veš, z Mikom sva se zadnje čase precej zbližala. Pravi, da se ne rabiva še takoj vseliti skupaj, da morava stanovanje prej urediti. No, časi se počasi spreminjajo. Nisva več samo naivna najstnika. Mislim, da sva postala resen par.« vzdihnila je. Spustila sem kozarec. »Pa ti ja ni prepovedal piti alkohola?« zasmejala se je… »On ne.« Zdaj je postajalo že čudno, »Kako to misliš, on ne?« Pogledala me je, »Oh Ana… Noseča sem.«. »No.. No..Noseča?« glas mi je zastal v grlu. Bila sem tako presenečena. Alice so se orosile oči. »Ja, tudi sama nisem mogla verjeti. Niti Mike. Rok imam komaj januarja.« Zdaj sem tudi jaz začela jokati. »Oh, ne skrbi Ana, saj bom za zdaj še živela s tabo«. Objela me je »Ni to«, sem hlipajoče dejala, »samo tako srečna sem.« Zasmejali sva se. Ampak res: moja najboljša prijateljica pričakuje otroka in dobila sem službo. A je lahko življenje še lepše? »O sranje!!!« Alice je skočila pokonci. »Kaj?« Prestrašila sem se. »PIŠČANEC!« hitro je stekla v kuhinjo. Oddahnila sem si. Dobra stara Alice.

_____________________________________________________________________________________________

Hvala za vse nexte, komentarje, pohvale, kritike...

Se beremo!

Next