Pozdravljeni!

Najprej bi se vam rada zahvalila, da ste si vzeli čas in obiskali mojo temo. Upam, da boste sem prišli še večkrat in da vam bo zgodba všeč.

OPIS ZGODBE
V zgodbi spremljamo deklico Anjo, ki od poletja na morju ne pričakuje veliko. Želi le poležavati na obali in se držati zase. Ampak, ko spozna lepega fanta, ki ji reši življenje, se ji zazdi, da bo to poletje pa morda le bolj zanimivo, kot se je zdelo na začetku. Ker pa mora biti v vsaki zgodbi tudi oseba, ki zaplete odnose junakov in zgodbo samo,pa tu vstopi Vanessa, najbolj popularna punca na obali, ki ji romanca domačina in turistke ne ustreza. Bosta lahko Anja in njena poletna romanca prebrodili skozi poletje?

Hvala že v naprej vsem, ki boste brali mojo zgodbo.
19. april 2020
ROMANCA POLETJA

1. poglavje: Začetek

“Pripravljeni? Gremo!” se je oče ozrl po avtu ter naglo zapeljal na cesto. Zaradi neznosne vročine, ki jo je bilo mogoče občutiti v avtu, sem odprla okno. Mamini oranžni lasje so valovito plapolali v vetru, medtem ko so kratki temno rjavi lasje nepremično stali pokonci na očetovi glavi. Sama sem uživala v svežem hladnem zraku, ki je božal moj obraz. Moj mlajši brat Jan pa je nekaj tiho mrmral in se upiral nadležnemu vetru. Kot vedno, je tudi tokrat oče glasno prepeval ljudske pesmi, mama je dremala na sedežu, brat pa je celo pot jokal, spraševal, če smo že prispeli in se jezil, da vožnja traja predolgo. Jaz pa sem tiho sedela, z očmi zrla skozi okno, poslušala glasbo in si predstavljala, kako bi bilo, če bi znala leteti. Šla bi daleč stran. Na kraj, kjer me nihče ne bi našel. “To bi bilo super!” mi je na glas ušlo iz ust in mama se je predramila ter pogled usmerila k meni. “Ljubica, tole bo še zabavno. Na morju bomo celo poletje. Tam si boš lahko našla prijatelje, spoznala boš nove ljudi, mogoče si boš celo nagledala kakšnega fanta.” mi je tiho prišepnila in mi pomežiknila. “Ja, to bi bilo precej krasno.” sem tiho rekla ter si nadela nasmešek, ki je sporočal, da ‘me fanti ne zanimajo in prijatelje imam že doma’.
“In če pogledate na desno lahko opazite čudovito morje, ki se razprostira na obzorje. Na cilj bomo prispeli v dvajsetih minutah. Hvala za pozornost.” se je oči pretvarjal, da je radijski napovedovalec. Jan se mu je glasno nasmejal in se nato še sam začel igrati to neumno igrico. “Kje bomo sploh spali?” sem zamomljala proti sprednjemu delu avta. “V apartmaju blizu morja. Ima lep razgled, balkon in celo bazen na terasi. Jan, Anja, želim, da imata najboljše poletje doslej!” je oči glasno zavpil ter pritisnil na plin.
Kaj kmalu smo končno prispeli do našega začasnega doma. Moram priznati, da je bil apartma precej lepši, kot sem ga imela v mislih. Z Janom sva se pognala po stopnicah do vhodnih vrat. “Lahko vstopimo? Lahko vstopimo?” je ponavljal Jan, ko sem ga enkrat močno udarila v ramo, da je nehal. “Dajta no mir in pojdita pogledat svoje sobe!” je veselo vzkliknil oči. Planila sva skozi vrata, da sva jih skoraj podrla, nato pa stekla po stopnicah ter zagledala najlepšo sobo, kar sva jih kdaj videla. Imela je dve veliki postelji, omaro, kavč, TV in še balkon z razgledom na obalo. Bilo je božansko.
Hitro sva razpakirala stvari ter se oblekal v kopalke. Čeprav je bila ura šest zvečer, nisva mogla čakati do jutra. Vsa vesela sva skakala po stopnicah do spodnjega nadstropja. Tam sva zagledala mamo in očija, ki sva naju v kopalkah čakala. “Kaj? Tudi vidva se želita iti kopat?” “Ja, seveda. Kaj pa naj bi delala na morju?” je v smehu dejala mama ter pobrala torbo z brisačami. Pohiteli smo iz hiše, nato pa se odpravili proti plaži. Ta je bila peščena, na njej so bili ležalniki, ki so kar čakali, da se uležem na njih ter soncu pokažem svojo bledo kožo. Jan je stekel direktno v vodo, jaz pa sem se vsa zadovoljna ulegla na topel ležalnik ter se namazala s sončno kremo.
“Anja, poglej malo na Jana, prosim!” mi je mama hitro rekla, nato pa Soncu nastavila še svojo hrbtno stran telesa. Jezno sem zavzdihnila, se počasi dvignila pokonci ter se ozrla proti morju. Po obali sem iskala Jana, ko sem na pomolu zagledala skupino najstnikov, ki so se potiskali v vodo, smejali in zabavali. Med njimi pa sem zagledala tudi njega. Fanta, ki ga še nikoli nisem videla, pa vendar sem mi je zdelo, kot bi ga poznala že celo življenje. Imel je krasno telo, lep obraz, pa tudi zabaven je izgledal. “No?” je mamin glas presekal moje misli in me vrnil v resničnost. “Kje je?” Z roko sem si naredila senco za oči in se ozrla po dolgi obali. Nikjer ga ni bilo. Na ležalniku sem se usedla še malo bolj pokonci in pogledala še enkrat. Nič. V trebuhu me je stisnilo in hitro sem rekla mami: “Joj, nič ne vidim od tukaj. Grem pogledati bližje.” Mama je samo skomignila z rameni, torej sem očitno dobro lagala. Če bo vedela, da sem izgubila Jana bom v velikih težavah, saj je rekla, da je moja ‘dolžnost’ paziti nanj. Stekla sem na pomol, kjer sem imela najboljši razgled. Naslonila sem se na ograjo in pogledala v daljavo. Nič. Stekla sem na drugo stran pomola, pogledala in spet nič. Srce mi je vedno bolj bilo. Stekla sem na konec pomola, kjer sem se naslonila na ograjo, saj sem hotela pogledati pod pomol. Kar naenkrat pa mi je noga spodrsnila in slišala sem le še zadušeno govorjenje. Kmalu zatem se je zaslišal glasen pljusk. Nekdo je skočil v vodo. S težavo sem odprla svoje oči in ga zagledala pred sabo. Njega.

_____________________________________________________________________________________________

Hvala vsem za branje!

Nov del bom poslala v čim krajšem času.
19. april 2020
19. april 2020
Hvala!
19. april 2020
Next
Res super ideja in še boljša zgodbica.
Kar tako naprej!
21. april 2020
Next
21. april 2020
Next?
02. junij 2020
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani