Hello. No to je moja prva zgodba, ki jo bom tukaj napisala. Upam da vam bo všeč

Prvi september letošnjega leta. 22:22 čas in noč ki je moje patetično življenje za vedno spremenilo. Ta dan je lahko po eni strani dober in slab. Odvisno kdo si in v kaj tvoje srce verjame. Verjetno si zmeden kaj se dogaja. Začela bom kar na začetku.

*Po pisanju zgodbe sem ugotovila da tega časa (22:22) nisem omenila v tem delu. Omenjen bo v naslednjem ali mogoče tretjem tak da če se bo zgodba nadeljevala boste ugotovili kakšen pomen ima ta čas *

Chapter 1
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kot otrok sem bila zelo verna. Glede tega se je seveda tipičen stereotip za verno osebo uresničil. Pridna mala punčka, ki rada govori in je vedno urejena in nikoli nebi komu kaj naredila. Ljudje so me imeli radi. Ubogala sem vse kar so mi rekli. Starša sta tudi bila (in sta še vedno) verna zato sta me doma učila po bibliji. Do osnovne šole se moje mnenje glede življenja in sveta večinoma ni spreminjal. Verovala sem še. V šoli so se nekateri iz tega norčevali. 21. stoletje in ena 15 letnica še vedno verjame v boga kot stvarnika vsega ko pa se v šoli učimo o Velikem poku. Kako naj to pojasnim. Nisem znala. V meni je bilo edino upanje da je to res saj je to edina stvar ki sta mi jo starša govorila kot otrok in tako sem morala živeti. Nikoli nisem pomislila na kaj drugega. Dokler ni prišel konec osnovne šole. Tistih počitnic ne bom nikoli pozabila. Nekaj je v moji glavi se zgodilo. Tema se je zgodila. Moje oči so videle samo temo. Vrtelo se mi je, srce mi je bilo kot noro. Počutila sem se kot da bo kmalu skočilo iz prsnega koša. Tako je prav se vam zdi. Samozavestna mala punčka je dobila panični napad. Njen um se je popolnoma uničil. Za prvim napadom je sledil drugi in tretji itd. Spat nisem hotela. Popolnoma sem se izolirala od sveta. Starša sta seveda mislila da je to nekakšna faza v najstniških letih. Kako sta se motila.

Prvi september. Moj prvi šolski dan. Prvič ko bom stopila v srednjo šolo. Nobenega nisem poznala. Preveč ljudi je okoli mene. Preprosto se ne znajdem. Šola, ki sem si jo izbrala je moja sanjska ampak toliko kot sem jo oboževala me je je bilo strah. V razred sem stopila v katerem so bile osebe, ki jih prvič vidim. Opazilo se je da smo vsi bili malo živčni vendar so eni bili zelo socialni in se že pogovarjali. Se spomniš? Takšna sem bila jaz večino mojega življenja. Nisem vedela zraven koga bi se vsedla ampak takrat ko to razmišljam je nekdo dal stol ven in me pogledal. Bil je en fant. Čeprav mi je v glavi bilo preprosto nerodno sem se vsedla zraven njega. Ne vem zakaj ampak nekaj na njem mi je bilo zanimivo. Ko sem sedla mi je zazvonil telefon. Bila je moja mama (seveda). Napisala mi je naj imam lep šolski dan in naj pozabim na tisto neumnosti iz poletja (tista neumnost ki mi je uničila glavo). Odgovorila sem ji, pospravila telefon in samo gledala po razredu. Moj pogled je na koncu prišel v njegove oči, ki so tudi zrle vame. Nasmejal se mi je in pozdravil. Njegov nasmeh je bil preprosto čudovit. Začela sva se pogovarjat. Zanimivo, da sem se na začetku pogovarjala z njim oziroma s komer koli ampak ja. Bilo mi je nerodno in na srečo je prišla profesorica v razred in razred je mogel utihnit. Čutila sem da me je gledal. Ali je kaj narobe z mano. Je to moj izgled. Sem grda? Ali sem smešno oblečena? Ali je dejstvo da mi je bilo nerodno? Stisnila sem pest in se probala umirit. Zazvonilo je in lahko smo šli ven. Vzela sem stvari in v hitri hoji zapustila razred. Zajela sem globoko sapo svežega zraka in nato šla do moje nove omarice. Not sem dala par stvari nato pa samo stala pred odprto omarico in gledala zemljevid šole da bi vedela v kateri razred it. Hodniki so že bili prazni kar je pomenilo da se bo pouk kmalu začel. Strah me je bilo da bom zamudila. Sekundo za tem nekdo zapre omarico. Bil je on. Rekel mi je naj mu sledim ker ve kje je učilnica. Sledila sem mu in sva prišla do razreda sem se mu nasmejala in se mu zahvalila, nato pa šla do nekega stola.

Dan je po tem potekal normalno. Pogovarjala sem se malo ampak noben mi ni tako izstopal kot on. Ko je zadnja ura zazvonila sem takoj šla domov. Pri vratih me je edino ena iz starejšega letnika ustavila in mi dala en kos papirja. Bilo je vabilo za zabavo. Ne vem če bom šla ampak sem vseeno vzela papir in ga dala v torbo. Dala sem si slušalke v ušesa in počasi šla domov. Moja pot do doma je bila približno pol ure. Lahko bi šla na avtobus ampak sem preprosto hotela dolgo hodit in uživat v mojem svetu z glasbo. Čez čas me nekdo ustavi. Vstrašim se in skoraj udarim osebo dokler se nisem zavedala da je bil on. Opravičil se mi je in me vprašal če lahko z mano hodi. Nisem mu mogla rečt ne. Slušalke sem pospravila v torbo in naprej hodila v tišini dokler ni on spregovoril. ''Danes sploh nisem ujel tvojega imela. Jaz sem Luke Griffin. In Ti?'' . Odgovorila sem mu ''Luna Finley.'' Nato se je najin pogovor malo bolj sprostil. Malo sva se spoznala ampak večinoma je on govoril. Kako se lahko tako normalno pogovarja. Zakaj ne morem biti jaz spet taka. Ko sem bila blizu hiše sem se poslovila od njega in hitro šla proti domu. Pri vratih sem se obrnila in sem videla da me je gledal začudeno nato pa se mi preprosto nasmejal in odšel naprej…

To je bil začetek. Ne vem kako se vam bo zdel ampak to zgodbo mam v glavi že dolgo. Če želite da nadaljujem napišete če pa ne pa preprosto ignorirajte po tem ko bote prebrali.
25. december 2017
25. december 2017
25. december 2017
Lepo, lepo, ni kaj...
25. december 2017
Next
25. december 2017
Chapter 2
Ko sem stopila v hišo sem preprosto padla na tla. Kolena sem stisnila k sebi in samo sedela na tleh in razmišljala o današnjem dnevu. Zakaj je do mene bil tako prijazen. Saj ga niti ne poznam. Odprla sem torbo in videla tisto vabilo za zabavo. Zabave se bile včasih nekaj kar sem se veselila. Zdaj pa že dejstvo da bi morala v en prostor z veliko ljudi stisne. Vabilo sem strgala in dala v koš. V takem stanju kot sem zdaj preprosto ne morem tja. Skuhala sem si kosilo nato pa gledala na računalniku serije. Med gledanjem mi zazvoni telefon. ''Luke Griffin has requested to follow you'', ''Luke Griffin vam je poslal prošnjo za prijateljstvo''. Kako me je tako hitro našel. Sprejela sem prošnjo in ga followala nazaj. Kaj potem. Ugasnila sem telefon in gledala naprej.
Starša sta se vrnila domov ob sedmih zvečer. Prej kot ponavadi. ''Živjo ljubica. Doma sva!'' je rekla moja mama. Moja mama je grafična oblikovalka, oče pa dela v enem podjetju izven mesta. Sta zelo zaposlena in me od paničnega napada puščata na miru. Čeprav mata o njem svoje mnenje me še vedno spoštujeta (čeprav mislita da je to ''faza''). Spraševala sta me o mojem dnevu in če sem že koga spoznala. Luke-a jima nisem omenjala, ker bi znorela. Ne marata ideje da bi jaz imela kaj s fantom. Preprosto sem se jima zlagala, da sem se pogovarjala vendar nisem koga še tak vredu spoznala. Pogovarjali smo se ša malo nato pa sem šla v svojo sobo in bila na računalniku. Nič posebnega se ni dogajalo na družabnih omrežjih zato sem šla na sprehod. Blizu naše hiše je bil park, katerega sem že od malega obiskovala. Vzela sem telefon in slušalke in šla. Dan je bil zelo lep in se je opažalo da se bliža jesen- moj najljubši letni čas. V parku je bila ena zelo dolga klop. Vsedla sem se in lepo opazovala naravo. To sem od paničnega napada vedno delala. Preprosto sedela in opazovala. Nikoli se nisem tako ozirala na stvari okrog sebe. Včasih se spominjam kako sem se pred tem imela super. Moja starša nikoli nista razumela kaj je ta panični napad v meni storil. Ko se mi je to zgodilo se mi je začelo ponavljat. V meni je nastal strah, ki ga ne znam opisat. Rada bi pozabila na to in začela spet živeti ampak ne vem kako. Lahko bi se s kom pogovarjala ampak noben me ne razume. Noben me ne posluša. Z mojimi bivši sošolci in sošolkami sem izgubila stik. Nismo bili razred ki bi se vredu razumel. Če tako pomislim sem zdaj res sama ostala. Konec mojega playlista je bil znak da sem zelo dolgo že v parku in da bi bil čas it nazaj domov. Na telefonu sem videla sporočilo od mame ''Luna pridi domov. Jutri imaš šolo!''. Hmm šola. To bo zelo zanimiv dan. Mogoče me bo Luke spet ogovoril. Mogoče bom jutri koga drugega spoznala. Ali pa bom sama…
26. december 2017
Next
Krasno pripoveduješ in tale začetek se mi zdi obetaven... Komaj čakam, da izvem kaj več. Me pa tale osebica, ki pripoveduje malce spominja name
26. december 2017
hvala...res? na kak način te spominja
26. december 2017
Kot malo mlajša sem bila zelo verna in vedno sem veljala za pridno punčko... še zdaj na nek način... In ne maram zabav, ker sovražim biti stlačena v en prostor z veliko ljudmi, sploh, če ljudi ne poznam...
26. december 2017
Next
27. december 2017
Chapter 3
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
6:30. Ura na katero se bom morala navadit da vstajam do božiča. Drugi šolski dan je. Mogoče bo danes boljši dan. Vstala sem, si naredila zajtrk, umila zobe, oblekla in že šla iz hiše na avtobusno postajo. Na avtobusu vedno poslušam glasbo in gledam skozi okno. Na naslednji postaji se nekdo moje rame dotakne. Trznem in pogledam kdo je. Bil je Luke. ''Dobro jutro. Je ta sedež zaseden?''. Pokaže na sedež in jaz mu pokimam z glavo kot ja. Nisem vedela ali naj dam slušalko nazaj v uho ali pustim eno. Moj nov sošolec je s katerim se trenutno edino pogovarjam. Ali izpade nevljudno če to naredim? Problem je da ne vem kaj bi se pogovarjala. V tem trenutku '' In kak si na ta grozen ampak lep dan Luna?'' Zakaj vedno ve pravi trenutek. Kot da bi vedel kaj se v moji glavi dogaja. ''Vredu. Šola se je začela ampak vredu… um pa ti?'' mu odgovorim. ''Tudi vredu. Nisem navajen ob tej uri vstajat. Si slišala, da je danes zabava ob začetku novega šolskega leta. Greš?''. Zakaj ga briga če grem. ''Umm verjetno ne. Ne poznam koga in nisem oseba za zabave''. Včasih sem bila ampak mi je napad vse uničil. ''Seveda, da poznaš nekoga. Mene. Jaz grem in super priložnost je da bi sošolke in sošolce spoznala. Če pa ti ne bo všeč pa lahko greš domov.'' Zakaj hoče da grem. V meni je velika želja da bi šla in velik strah da grem. ''Ok.''. Ali sem pravkar to rekla? Ali je vse vredu z mano? Kaj če dobim napad? Vsi bojo to videli? Zakaj sem rekla ok. ''Super. Ne bo tak slabo kot si misliš.''. Prišla sva na najino postajo in se skupaj sprehodila do šole. Pot je bila tiha in jaz sem celo pot razmišljala o tej zabavi. Res me je strah.

Prišla sva do šole in šla do razreda kjer smo imeli prvo uro. Na urniku je bila slovenščina. V tem razredu sem sedela sama in to me ni motlo. Luke se je zraven enega fanta vsedel. Ko je profesorica stopila v razred je nastala popolna tišina. Bila je zelo prijazna dokler ni izgovorila ''Zdaj pa bo vsak vstal in se malo predstavil. Da vidimo… Luna Finley bi ti začela?'' Od vseh dijakov v razredu je seveda zbrala MENE, da se prva predstavim. Z nervozo sem vstala. Zdaj so me vsi gledali. Ne maram bit center pozornosti. '' Umm zdravo. Sem Luna Finley. Rada imam fotografijo in glasbo. Kot otrok sem plesala 4 leta nato pa iz osebnih razlogov nehala.'' To je bil napad. ''um mislim da je to vse''. ''Hvala Luna, lahko sedeš''. Takoj sem se vsedla in naredila globok vdih. Pogledala sem po razredu in od Luke-a oči so zrle vame. Očesni stik sma imela za par sekund nato pa sem se hitro obrnila. Zakaj me gleda? Celotna ura je potekala tako. Pravzaprav imam zelo zanimive sošolce. Zadnji je bil Luke. On me je zalo zanimal sej ne vem veliko o njem. Od vseh pogovorov mi ni nič povedal o sebi. Vstal je nato pa je pozvonilo in šel iz razreda. Zakaj ima on takšno srečo jaz pa ne. Naslednja ura je bila zgodovina. En izmed mojih najljubših predmetov. Imeli smo jo prvič zato se ni nič posebnega dogajalo. Sledil je odmor za eno uro. Vsi so se zdaj pogovarjali o današnji zabavi. Kot zgleda je to res nekaj česar se dijaki na tej šoli veselijo. Celo prvi letniki. Edino jaz se nisem tako fejst. Vzela sem torbo in šla v eno kavarno jest. Zraven sem si pisala z mamo. ''Luna tvoj oče gre danes na službeno potovanje in sem se odločila da grem zraven. Žal mi je, da ti prej nisem povedala. Nazaj prideva v čez en teden. Lepo se imej. Rada te imava.''. No to je super. En teden ju nebo. ''Vredu. Lepo se imejta in želim vama varno vožnjo.'' ji napišem nazaj. Rada sem sama doma. Mir in tišina je v hiši in takrat se res lahko sprostim in zdaj ker je začetek šole je še boljše. Nato pa slišim, ko nekdo moje ime pokliče. In ne to ni bil Luke. Bila je punca. Moja sošolka. Audrey se mi zdi. '' Zdravo Luna. Če si slučajno pozabila moje ime sem Audrey. Lahko prisedem?'' Audrey je po njeni predstavitvi mi delovala kot vredu punca. Igra kitaro, ima zelo lep stil in tudi zelo prijazna je. ''Zdravo. Ja lahko''. Vsedla se je nasproti mene in začeli sva se pogovarjat. Malo sva se spoznali. Bolj kot pri slovenščini in res je vredu punca. Na začetku mi je bilo malo neprijetno ampak sem na to kmalu pozabila. Pogovarjali sma se o zabavi na katero tudi ona gre. Čez čas sem pogledala koliko je ura, da nebi zamudili pouka. Imeli sva še 15 min. Plačala sem svojo hrano in pijačo in skupaj šli do šole.

Naslednje ure so bile dolgočasne. Nič se ni dogajalo. Konec pouka je hitro prišel kar pomeni da je zabava vedno bolj bliža. Domov sem šla sama. Ko sem prišla domov Sem si naredila kosilo in gledala televizijo. Na telefonu sem videla objave kako se eni veselijo zabave in komaj čakajo da se začne. Če bi jaz objavljala te stvari me verjetno noben nebi povabil na kako zabavo. Dobim sporočilo od Luke-a ''Finley a si si premislila glede zabave?''. Zakaj je napisal Finley. Noben me ne kliče po priimku. ''Ne Griffin, še vedno grem. Čeprav je 99,9% možnost da bom takoj šla domov. In ne kliči me Finley!'' Po tem sporočilu ni bilo nobenega odgovora. Zabava se začne ob sedmih in je 20 min vstran od moje hiše. Zdaj je ura 16:00 kar pomeni da se bom ob šestih začela ''urejat''. Ti dve uri bom porabila za serije in že zdaj vem, da bo čas hitro minil.

18:00. Sem vedela. Dve epizodi hitro mineta. Lase sem si dala v figo in šla pod tuš. Naredila sem si preprost make-up, nič kaj posebnega. Oblekla sem si moje mom jeans, ki sem si jih zavihala gor in kratko majco moje najljubše skupine. Obula sem si vans-e vzela moj telefon in slušalke ter šla. Ne vem kako bo zabava potekala edino to upam, da ne bo paničnega napada…
28. december 2017
Neeeeeeext! Men je ful zanimiva zgodbica
12. januar 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: https://www.spletna-stran.com/slika.jpg