dejte pisat kej druzga ne samo next.. tapravo mnenje o delu, ki ga objavm
12. junij 2015
neext
12. junij 2015
u178079
u178079
Neeeext!!
14. junij 2015
u178079
u178079
Neeeext!!
14. junij 2015
Neeeeeeeeeeeeeeeeext
14. junij 2015
Pozorno jo opazujem, zaznam vsak njen gib na obrazu in opazim, da se ji spodnja ustnica rahlo trese. "A, tako." Dela se neprizadeto, a obe dobro veva, da je daleč od tega. "Jennifer, zakaj se je tako bojiš? Ali te nadleguje?"
"Saj se je ne bojim, le..." Skomigne z rameni in pogleda stran. Vem, da laže, saj se s tem izda. "Jennifer," rečem in se postavim pred njo, da me pogleda. "vem, da mi lažeš in da mi ne zaupaš - to lahko razumem, ne razumem pa, zakaj lažeš sama sebi. Ne boj se take smrklje, ki misli, da je ves svet njen."
"Ampak ona je najbolj priljubljena punca na šoli." zašepeta in spusti glavo. "Pa kaj potem. Če se ji ne boš uprla, se bo vedno nad tabo in tega ji ne smeš dovoliti." Primem jo za brado in dvignem, da se ponovno gledava v oči. "Ne smeš ji dati občutka zmagoslovja tako, kot ji ga jaz nisem." Zasmeje se in postane malo boljše volje. "Dobro si jo. Kar občudujem te, kako si se ji, brez kančka strahu, postavila po robu."
"To pa sem naredila zato, ker ne maram takega obnašanja. Tudi ti bi morala poskusiti s tem." Pomežiknem ji. "Verjemi mi, dober občutek je."
"Ni tako lahko, kot se ti zdi." zamrmra in začutim, kako se mi začne izmikati. "Hej, je že dobro. Ne bova več govorili o tem." Nasmehnem se ji in jo primem za roko. "Daj, pozabiva na to. Raje mi povej, ali boš že danes z menoj na tečaju?"
"Ja, bom." V trenutku se spremeni njeno razpoloženje in ponovno je vesela Jennifer. "Odlično! Potem pa pojdiva na mesto zločina."

Pred učilnico je zbranih že kar nekaj deklet in fantov, ki bodo hodili, oziroma že hodijo, na tečaj. Pogledam na uro. "Še šest minut do začetka." se obrnem h Jennifer in ji sporočim, kdaj se bo začelo. "Super." reče in se malo neveselo nasmehne. "Daj, no." obrnem celotno telo proti njej. "Saj bo vse dobro. Ne boj se. "
"Če ti tako praviš..."
"O, ja." ji pomežiknem in jo dregnem v ramo. Dregne me nazaj in vidim, da se zdaj že resnično smehlja. "Tako je prav, vidiš!"
Po treh minutah priraca gospa Walker in vsa samozavestna stopi pred vrata učilnice. Zavzdihnem, saj mi je že naporna. Odklene vrata, prva stopi skoznje, nato pa ji sledimo še ostali. Nekateri hitro, drugi po polžje, tretji pa se tudi prerivajo. Ne vem, kam naj se usedem, zato izberem prvo vrsto. Jennifer mi sledi in skupaj sedeva. Ko smo vsi na svojih mestih, gospa Walker vstane in si popravi dolgo krilo. Stopi na sredino učilnice in nas pozdravi. "Dobro jutro, dragi moji. Upam, da ste lepo preživeli vikend in, da ste pripravljeni na naše tri skupne urice." Nekaj fantov in deklet ji zamrmra odgovor, a večina ostane tiho. "No, dobro. Pa začnimo z listo prisotnosti." Zakoraka do mize in z nje vzame svojo listo. Nekaj prisotnih obkljuka, nato pa pride do mene. "Anne Caylen tako še vedno ni, zato me zanima, ali je tukaj z nami Nick Gomez?" Dvigne pogled in začne pogledovati po učilnici, ko zaslišim svoj glas. "Tukaj sem, gospa Walker."
"Oh, Anna! Oprosti. Nisem te opazila." Narejeno se mi nasmehne in jaz ji vrnem z istim, ko ji odgovorim: "Že dobro."
15. junij 2015
Next
15. junij 2015
Neeeeeeeext
15. junij 2015
Ooo zdej se pa bo ziher začela vojna med anno in učiteljico muhahah
Nreeext!
Še naprej tk dobro piši
Neeeeeext
15. junij 2015
Next
16. junij 2015
Nekaj časa zapravljamo čas z njeno listo prisotnosti, ko na vrsto pride Tanya Cullen. "In kje je Tanya? In Luke, če smo že pri tem." Nihče ne ve ničesar, sliši se le šepetanje 'sošolcev' in 'sošolk,' ko potrka na vrata. Vsi pogledi se ustavijo na vratih in s pričakovanjem zrejo v njih. Vrata se odro, v učilnico pa stopita Tanya in Luke. Tanya, vsa ponosna, stopi pred Walkerjevo in se ji priliznjeno nasmehne. "Oprostite za zamudo, gospa Walker, a sem bila na pomembnem pogovoru z očkom, in Luke..." Obrne se k njemu in ga prime za roko. "je bil z menoj." Zavijem z očmi in se sama pri sebi križam na vse možne načine. "Imaš pisno zagotovilo?"
"Imam." in seže s prosto roko v torbico.
Medtem, ko se ona muči z iskanjem zagotovila, Luke izkoristi priložnost in izpusti njeno roko in obe svoji vtakne v žepe kavbojk. "Izvolite." Ponovno se ji narejeno nasmehne, in gospa Walker je zadovoljna. "Dobro, lahko sedeta."
"Hvala, gospa Walker." Luke se, kar se da hitro, odpravi do svoje klopi in me niti ne opazi, Tanya pa vse dela Počasi in elegantno. In na mojo žalost, se njen pogled ustavi na meni. " Ne morem verjeti, kdo je tukaj. "Presenečeno se nasmehne, nato pa njen pogled zdrsi do Jennifer. "Oh, in zgubica je tudi tukaj." Zdaj se zasmeje. "Ne kliči je tako!" vstanem in udarim po mizi, da Jennifer kar trzne. "Si mogoče kdaj sebe dobro pogledala v ogledalo?"
"Oh, seveda sem. Se mar ne vidi?" Z roko si gre skozi lase tako samozavestno in vzvišeno, da si ne morem pomagati, da ne bi rekla: "Oh, potem tudi ti vidiš afno tam, kot jo jaz tukaj?"
"KAJ SI REKLA?!" Njena vzvišenost takoj pade na nulo. "Ne sekiraj se," zamahnem z roko in se ji iskreno nasmehnem. "to je povsem normalno." Vidim njeno jezo in v njej prav uživam. Pripravljena je na to, da bo skočila proti meni, ko jo ustavi gospa Walker." Dovolj! Tega ne bom prenašala pri svojih urah. Tanya, pojdi na svoje mesto in se ne zmeni za Annine besede, in ti Anna," se obrne k meni. "samo še eno tako in boš letela ven, jasno?"
"Ampak, saj je ona -"
"Me ne zanima! Dovolj je bilo. No, Tanya, dajmo."
"Ja, gospa Walker." reče ubogljivo in nato doda: "Ali lahko samo še nekaj povem razredu?"
"No, pa daj." zavzdihne in se uda v usodo. "No, dobro." stopi na sredino učilnice, da jo bodo vsi dobro videli. "Rada bi vam povedala zelo zanimivo in, predvsem, resnično zgodbo, ki se je zgodila osebi, ki jo poznam. "Za trenutek postane, saj želi, da se zapomnimo vsako njeno besedo. "Torej," reče ponovno in se nasmehne. "Živela je punca, ki je imela 21 let in je imela fanta. Zelo sta se imela rada, nikoli ni pritiskal nanjo in jo silil v spolne odnose, kljub temu, da mu je zaupala svojo skrivnost, da je še vedno nedolžna." Naredi korak naprej in malo bolj desno, da je bližje meni. "Ona je bila slepo zaljubljena vanj in mu dovolila, da ji je vzel nedolžnost in se ljubila z njim... Ni pa vedela, da jo je malo po tem prevaral z njeno najboljšo prijateljico!" V razredu se je zaslišalo tako in drugačno mrmranje, meni pa se je v glavi pojavljalo eno samo vprašanje: KAKO?
Kako je lahko izvedela za to? Kako je sploh LAHKO izvedela za nekaj, kar je tako osebnega in skritega? Za nekaj, kar se je zgodilo v Londonu?
23. junij 2015
Neeeeeeeext
24. junij 2015
Ofaaak hitr next! Noro dobr pises res
24. junij 2015
ok js tega NE bom brala naprej k nwm kaj bom naredila če bom prebrala odzive pa use pa....grooooza kaj se dogaja...sej dobr pišeš sam neki časa mogoč ne bom več brala...da se ohladim
24. junij 2015
p.s. grem stavit d ji je luke povedal...al pa un fant pa prijateljica
24. junij 2015
Neeext
Kk je Tanya nesramna
24. junij 2015
u178079
u178079
Full dobra zgodba!

Neeeeext nujno!!
25. junij 2015
A JE KDO SPLOH VIDU NEXT? O.o
29. junij 2015
Jeee, sploh ga poslal ni! :@
29. junij 2015
Začne se pomikati še bolj desno in se ustavi tik pred menoj. Pogleda me naravnosti v oči in vpraša: "Ali veste, kaj je od vsega tega, še najbolj zanimivo?" Vse, kar vidim v njenih očeh je zloba, zamera in ona sama. Kako polna je sama sebe. Ponovno se zasliši mrmranje, in nato: "Tanya, dovolj!" Luke prihiti v naglici, kot bi mu gorelo pod nogami in prime Tanyo za zapestje. "Greva, dovolj si povedala." Začne jo vleči stran, a se mu upre. "Počakaj, da povem do konca. Ostali bi radi izvedeli, kaj imam še za povedati, kajne?" Pogleda vse obraze in se jim prijazno nasmehne. Ko zasliši radovedne: "Ja! Ja! Ja!" se zasmeje in pogleda Luka. "Vidiš, Luke! Ne morem jih pustiti v negotovosti." Iztrga se mu iz prijela in hitro stopi predme. " Najbolj zanimivo od vsega skupaj pa je to, da je ta oseba danes tukaj z nami. " Za nekaj sekund utihne, nato me ponovno pogleda v oči in z vsem ponosom in z vso zlobo, ki jo premore, reče: "Kajne, Anna?" Njene zadnje besede me zadenejo naravnost v srce, v tisti del srca, ki nikoli ne bo prav zares ozdravljen.
Sedim na mestu in čutim, kako mi v oči prihajajo solze, ki jih zadržujem, kolikor jih le lahko. Zadržujem jih, a vem, da ne bom zdržala več dolgo. Vem, da bom kmalu začela jokati in, da se ne bom ustavila dokler si ne izsušim oči. "Kaj je narobe s tabo, prekleto? " Luke stopi do Tanye in jo prav grdo prime za ramo. "Kako moreš takole lagati o nekomu, ki ga sploh poznaš ne?"
"Sram naj te bo, Tanya!" zaslišim Jennifer in jo ponosno pogledam. Vrne mi pogled in se nasmehne, a ko vidi moje solzne oči, se na njenem obrazu pojavi resnična zaskrbljenost. "Torej je vse skupaj samo izmišljeno?" se oglasi nekdo zadaj, ves razočaran. "Seveda je izmišljeno! Tanya je tukaj samo zato, da izsiljuje in nadleguje druge!" Jennifrin upor je vedno močnejši, saj zdaj že koraka proti sredini učilnice, kjer sta Tanya in Luke. "Tudi mene je kar naprej nadlegovala in zmerjala z zgubo, a tega je konec." Obrne se proti Tanyi, katere obraz je od presenečenja skoraj bel, in ji pove naravnost v obraz, kar ji ima za povedati. "Smejala si se mi, mi nagajala, me poniževala na take in drugačne načine in jaz sem vse prenašala in se prepustila - a zdaj je tega konec. KONEC. Samo še enkrat se poskusi spraviti name ali na Anno in ti prisežem, da si boš želela, da nikoli ne bi prišla na to šolo!" V razredu zavlada popolna tišina, vsi pogledi so uperjeni v Tanyo, ki od sramu kar gori, in čakajo. Čakajo na to, kaj bo rekla. Tišina traja še nekaj sekund, nato pa se oglasi gospa Walker. "Tanya, imaš kaj za dodati?"
"Jaz..." pogoltne slino, Luke izpusti njeno ramo in se stopi h Jennifer. In čaka, tako kot ostali. "Ne vem, kaj naj rečem." Njen obraz se še bolj obarva rdeče, sama pa se prestopi iz ene noge na drugo in strmi v tla. "Lahko bi se opravičila." brez milosti izjavi Luke. Pogleda ga, a njenega izraza na obrazu ne znam razvozljati. "Oprosti, Jennifer." zdaj pogleda njo in se ji bežno nasmehne. "Vem, da nisem ravnala prav, a verjemi mi, ne bo se ponovilo." Jennifer jo preočuje, na koncu pa vendar reče: "Dobro." In to je vse. Brezčutna se usede nazaj v klop. "Torej smo zadevo razčistili, zdaj pa se lahko končno posvetimo moji uri." reče gospa Walker in ploskne z roko. "Opravičiti se mora še Anni, saj jo je brez razloga spravila v neprijeten položaj." reče neki fant z resnim glasom. "Ja, tako je!" doda še neko dekle. "Tanya..." Lukov glas je svareč in tega se zaveda, zaveda pa se tudi tega, da ima nekakšen vpliv nanjo. Tanya me pogleda s prav tako solznimi očmi, kot jih imam še vedno sama, in se nasmehne. "Oprosti. Vem, da se na začetku nisva dobro razumeli, a to se bo spremenilo. Kajne, da se bo?" Odgovorim ji z: "Seveda," mislim pa si: Seveda se bo spremenilo, a na slabše. Tega se zavedava le midve, saj dobro vidiva v oči ena drugi.
Po vsem temu, kar se je zgodilo danes, Tanya ne bo počivala in se delala, da sva prijateljici, ker dobro ve, da to nikoli ne bova. Jaz pa tudi...
29. junij 2015
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
29. junij 2015
Jeeej zaslužla si je
Neeeeeext
29. junij 2015
Next joj kko je sploh zvedla??
30. junij 2015
Use ob svojm času
02. julij 2015
"Zdaj smo pa prav ZARES zaključili s tem. Luke in Tanya, na svoja mesta, prosim. Anna, kam pa ti?" Pogleda me z nadležnim izrazom na obrazu, ki govori, da mi ne bo dovolila nikamor. "Na stranišče moram."
"Za to so odmori "
"Ne." odkimam, grem mimo Jennifer in do konca klopi. "Slabo se počutim. Moram ven."
"Anna je bila bolna, gospa Walker. Bil sem pri njej doma in vam zagotavljam, da se ne laže."
"KAJ?!" zavrešči Tanya s svojega mesta. "Bil si pri tejle DOMA?"
"Tanya, UTIHNI že enkrat!" Pa Tanya le ni ljubljenka gospe Walker, kot sem mislila, da je. "Če se pri tej priči ne usedeš nazaj na preklemani stol in utihneš, boš šla ta trenutek skozi vrata in se nikoli več prikazala tukaj, jasno?"
"Jasno." reče komaj slišno in se usede, gospa Walker pa se obrne k meni. "Dobro, Anna, lahko greš na stranišče in pazi nase."
"Bom, gospa Walker." Hvaležno se ji nasmehnem in odidem proti vratom. Jih odprem, stopim skoznje in medtem, ko jih zapiram, zaslišim Luka, ki reče: "Grem lahko za njo, če se karkoli zgodi?" Prekleto, prekleto, prekleto! Vem, da mu bo uspelo prepričati Walkerjevo in bo šel za mano, zato se poženem v tek.
Tečem mimo učilnic po hodniku in zavijem levo, ter skozi glavna vrata. Stečem v park, ki je na mojo srečo prazen in se usedem na prvo klop, ki jo zagledam. Za trenutek počakam, da se umiri moje dihanje, nato pa začnem neukrotljivo jokati na ves glas. Jokam kot, da sem sama na svetu, jokam kot sem takrat, ko sem izvedela za prevaro svojega fanta, jokam kot nevihtni dež, ki z vso silo pada na zemljo in udari v tla. Jokam, ker se je moja skrita rana ponovno odprla, in pri sebi nimam ničesar, da bi jo zašila in s tem omilila to neznosno bolečino.Moje telo se trese, zibam se naprej in nazaj kot kak blaznež in še naprej jokam. Zaprem oči, glavo položim na pokrčena kolena, takrat pa začutim rahlo vročico, ki je prevzela moje telo. "Ne zdaj, ne prosim..." Poviša se mi srčni utrip, vročica pa postaja vedno močnejša. Narašča pa tudi jeza v meni in ne vem, kaj naj naredim. Prva misel, ki mi šine skozi možgane, je Luke. To, kako me je prijel za roko in vsi ti občutki so izginili v isti sekundi. "Luke..." zašepetam in upam, da me bo slišal. "Luke..." zašepetam in upam, da me bo našel. " Luke... " zašepetam ponovno in upam, da bo ob meni preden bo prepozno. Vstanem sama od sebe, v mislih vidim Tanyo in to, kako jo primem za vrat in jo vržem daleč proč. "Ne..." se upiram lastnemu telesu in držim oči zaprte, kajti drugače bi se mi v mislih zarisala pot do Tanye in takrat se prav zares ne bi mogla ustaviti. V misli vrivam lepe trenutke z Lukom: njegov nasmeh, njegove oči in roke, ki so me pomirile, ko je bilo to res potrebno. Na enkrat odprem oči, in tam, nekaj korakov stran od mene, stoji Luke in me opazuje. "Pomagaj mi!" zakričim z glasom, ki je komaj slišen. "Pomagaj mi!" Še vedno me nepremično gleda in ne ve, kaj bi naredil. "Luke, ponovno se dogaja! Luke, prosim!" V misli se mi že začrta pot do Tanye, ki pa jo spodrivam z mislijo na Luka. "Nadna- ravne sposobnosti..." komaj izgovorim, a je dovolj saj pride k sebi in prihiti do mene. "Kaj naj naredim? O, moj bog, saj si vsa potna."
"Objemi. Me. Močno." In to tudi naredi. Brez besed me stisne k sebi, močno in iskreno. "Tukaj sem, ne skrbi. Vse bo še dobro." Prigovarja mi besede, počasi in nežno ter me s sapo boža po vratu. "Na varnem si. Umiri se. Dihaj. Nihče ti noče žalega. Tukaj sva samo midva, ti in jaz, v tem nežnem objemu."
Začenjam čutiti, kako njegove besede pozitivno vplivajo na moje telo: Sprošča se, vročica je vedno manjša in dihanje se mi počasi umirja, z njim pa tudi srčni utrip. Končno se spet začnem obvladati, zato mu vrnem objem in ga močno stisnem k sebi. Luke me poboža po laseh in tam pusti roko, medtem pa reče: "Vse je dobro - tukaj sem." Iz mene se ulijejo solze, ki pa so razlog tega, da me je Luke že drugič rešil pred samo seboj. "Izjokaj vso to bolečino iz sebe, saj bo pripomogla k čustvenemu olajšanju."
Luke me izpusti z objema saj ve, da sem dobro. Poda mi robček, s katerim si obrišem oči in nos in nato globoko vzdihnem. Robček pospravim v žep, nato Luka, kar se da iskreno pogledam in mu z vsega srca rečem: "Hvala."
04. julij 2015
Neeeeeeeeeeeeeeeeeext
04. julij 2015
tko ti povem. zgodba je na svoj način dobra, ampak niso vsem vse knjige dobre in meni ni toliko všeč. ampak če misliš resno pisati, potem pa si na dobri poti.
04. julij 2015
Neeext
Meni se pa ta zgodba zdi super ker obožujem nadnaravne knjige
Neeeext
04. julij 2015
nexxxxxxxxttt super je ta zgodba
06. julij 2015
Supr nextttttt! ;P
10. julij 2015
Če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani